Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Štamfovska

sreda, 22. junij 2011, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 2936

Planinski vestnik (1955) - Boris Režek: Z gorniško poezijo je pri nas še slabše kot s prozo – ne nabrali bi za culo knjig; vse pesmi, kar jih je, pa bi ne napolnile drobne knjižice, najsi bi zmašili vanjo tudi vse prigodniške skovanke, ki so bile kdaj objavljene v našem Vestniku.

Drugih pesmi tako skoraj ni, saj jih je nekdanji urednik dr. Josip Tominšek priobčeval le izjemoma. Šele zadnja leta so odprte strani Vestnika tudi pesnikom in če bodo zanamci čez desetletja dajali to žetev na rešeto, bo morda ostalo kaj klenega za primeren izbor. Slovenci se sicer ne moremo pritoževati, da nam pesnikov manjka. Samo opevali so in še dandanes vse drugo prej kot pa gore in gorniška doživetja.
Nič čudnega, da je tista redka bera, ki jo imamo, slejkoprej naletela na ugoden odmev.»Štamfovska pesem« pa je postala celo ena najbolj priljubljenih popevk po l. 1945, ko jo je populariziral Radio Ljubljana.

Nastanek te pesmi sega tja v leto 1937. Janez Gregorin je takrat objavil v reviji »Planinska Matica« pesem »Cvetje v skaláh«. Gregorin pa je bil v svojem knjižnem delovanju le vzporedno pesnik in je sam menil, da je s to pesmijo nehote zašel v posnemanje S. Gregorčiča in je zato vrgel svojo liro v kraj. Ni ga bilo več moč pripraviti, da bi še kaj napisal. Kljub temu pa je ob raznih priložnostih kar stresal iz rokava šegave verze in je med drugimi travestiral tudi znano nemško ljudsko pesem »Von den Bergen mußich scheiden ...« v stahoviški govor.
Poslej ga ni zapustila misel, da bi tudi mi morali imeti kako pesem, ki bi jo bilo moč peti, nekakšno himno, kot jo je v nemščini spesnil že l. 1930; a nekaj bolj poljudnega, z manj zanosa in tragike.
Ta nemška pesem je namreč govorila o smrti v steni in je bila s svojim začetkom »Wir trinken den wein ... « tudi bolj zamizniška. Nastala mu je v družbi znanega dunajskega plezalca Rudolfa Fritscha, ki jo je z Okrešlja, kjer je bila porojena, zanesel v druge Alpe in morda tam še živi v kakih plezalskih družbah. Tudi napev ji je Gregorin našel sam, ko je imel že besedilo. Za to novo slovensko pesem pa je najprej ujel melodijo. V radiu je bil namreč slišal neko rusko vojaško koračnico, ki se ga je tako prijela, da jo je kar naprej pobrundaval in ta udarni napev ga je v srečni uri za Pajkovo pečjo v Stahovici spravil tudi do besedila:

Na nebu zvezde še žarijo,
samotno skriti slap šumi;
bolj srca, kot noge hitijo,
ko nas budilka prebudi.

Zavriskaj in zapoj,
preljubi štamfov'c moj,
ko tol'ko boš od koče preč,
da čuli te ne bodo večl

Juhe, juhe - saj rana ura je;
po žilah kri nemirno vre,
zdramite se!

Krepak pogum in trdna vera,
premagata ovire vse;
gotovo je, da mila jera,
ni ne za v sneg ne za v skale!

Ti kline tolkel boš,
jaz mazal bom smuči!
Ti steno boš podse dajal,
jaz bom pa sveži sneg oral ...

Zato pa le pojdimo na goré,
kjer v radosti, veselju nam žari srce!

V tej obliki je poslej ta pesem živela med nami v ozkem krogu nekaj ljudi. Zvenela je v orglicah in harmoniki, povzeli so jo tudi drugi, ki so jo kdaj slišali, in polagoma se je razširila med gorniki.
Tisti puščobni novembrski dan l. 1939, ko je rosil dež, je bil torej rojstni dan te pesmi, ki jo dandanes pozna malodane vsak gornik. Gotovo je, da jo je priljubil predvsem udarni napev, ki, kakor rečeno, ni niti naš in bi si muziki najbrž zaman belili glavo, kje ga je Gregorin pobral.
V tem dolgem času od nastanka pa je besedilo doživelo že marsikatero spremembo; saj nikoli ni bilo objavljeno in so ga ljudje peli, kakor so si ga pač bolj ali manj zapomnili. Če bi naš nepozabni Janez le malo slutil, da bo postala ta njegova pesem tako široko znana, bi ga gotovo drugače in morda bolje prikrojil, a je menda prav zaradi svoje preprostosti bolj seglo do srca.

Naslov »Štamfovska« je posnet iz ustnega nadaljevanja in razširitve znanega Mlakarjevega poglavja o morfologiji in biologiji planincev, ki je nastalo v našem krogu. S »štamfovci« (iz nem. stampfen = tlačiti), smo namreč označevali vztrajne, po potih hodeče gornike, ki so jih gladili. Ti pa so bili v kočah spet razdeljeni v kategorije vinčkarjev, čajčkarjev in mlečkarjev itd. Nasprotno pa so bili plezalci »šodrovci«, kar jih je dovolj označevalo, da ni bilo treba še druge obeležbe, a v kočah so spadali v iste kategorije kot štamfovci.

K skromnim začetkom našega gorniškega pesništva, ki se mu najbrž nikoli ne bodo tako zjasnila vremena, da bi trpeli zaradi prevelike proizvodnje, bo treba torej uvrstiti tudi to pesem, ki je doslej veljala nekako za narodno, ker avtor ni bil znan in ob desetletnici njene splošne razširitve, porabljam priložnost, da se oddolžim prijateljevemu spominu.

Boris Režek
PV 1955/606-608
 

eXTReMe Tracker