Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pozabljeni gorski kresnik

Janez Gregorin
*22. junij 1911 † 4. oktober 1942

 


G-L/Ivan Zika: Zavetje v pečevju

Planinski vestnik/G-L: Štamfovska


G-L: V borbi z goro - Uvod / Avtor: Hoek - Henry William, 1878-1951; zbral in prevedel Janez Gregorin ; ilustracije Edo Deržaj, Planinska matica, 1937

sreda, 22. junij 2011, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 3959

Na današnji dan, 22. junija 1911, se je v Ljubljani rodil pisatelj, časnikar in alpinist Janez Gregorin

Z drugo svetovno vojno in ob nastanku novega družbenega reda se je tudi v planinski literaturi prelomil živopisen način ustvarjanja gorskih pripovedi, opisovanja gorskega sveta in ljudi, ki so se pojavljali v tem okolju. Pisci, ki so delovali do tedaj, so znali literarno zapisati in predočiti dogodke ter jih ovrednotiti. Ali bi ti pisci danes posegali po literarnih nagradah, je seveda dokaj vprašljiv razmislek. Vsak čas prinaša svoje »nogice« in »pretepe«. Zagotovo pa bi Gregorin znal tudi danes prispevati svoj del v pisano zakladnico. Čeprav je že Režek zapisal, da je njegovo delo zbrano, se še vedno najdejo zapisi, ki so sicer označeni z drugim, privzetim nadimkom, ali pa lahko le slutimo, da izvirajo izpod Gregorinovega peresa. Takšno opisovanje tragedij, ki so se dogajale v gorah, uspehov ob preplezani novi smeri, začinjeno z izmišljenimi - zamenjanimi imeni, je zmogel ustvarjati le samosvoj človek, ki je preživel dobršen del svojega kratkega življenja v redko poraščenih, skopih skalnih prostranstvih, spal, posedal in razmišljal v preprostih gorjanskih bivališčih ter si ob zori blestečih se dni vedno znova zavezoval plezalno zanko - vrv okoli pasu. Vedno znova se je Janez Gregorin mudil pod temi grintami, stenami, grebeni in vrhovi, iskaje razmerja med umevanjem in razmišljanjem.

V tistem »njegovem času« je poznal skorajda vse, kar so zapisali največji pisci gorniške zgodovine, zapisovalci tedaj največjih dejanj. Najbolj ga je privlačil svet dejanj, porazov in zmag, Mummeryja in Welzenbacha ter njun konec v iskanju viška človeške volje. Kljub temu, da je svoj obstoj raziskoval pri filozofih tedanjega časa, se ni prepustil tujim dognanjem. Trpka mladost se je vseskozi odražala v njegovem značaju in prezgodnje dozorevanje je najbrž vodilo do bolesti preranega konca. Čudoviti zapisi, ki jih spoznavamo ob drugih, že skorajda zgodovinskih dejanjih alpinistike, bodo tako ostali kot snov za premišljevanja ob lastnih usodah, če bomo znali znova povzeti besedo. Iskanje tistega, kar je spregledano, nas vodi naprej.


Stene in grebeni

Boris Režek: Med redkimi plezalci tistega časa, ki so sploh kaj plezali v Savinjskih Alpah, se je leta 1927 pojavila samonikla osebnost. Šestnajstletni študent Janez Gregorin (1911-1942), je sam prvi ponovil Szalay-Gerinov greben v Turski gori in odprl vrsto novih pristopov, ki so bili sicer manjše naloge a za samohodca dovolj težavne. V Turski gori je še potegnil vzporedno smer s Tschadovo, z istim izstopom, potem je plezal v ostenju Kamniškega sedla, Dolgega hrbta nad Podi, najpomembnejša pa je bila tura čez vzhodno steno Grintovca. Ti samotni pohodi v neznane stenske pokrajine so opozorili nanj in domneva je bila, da bo ta mladi fant šel po stopinjah dr. Juga in končno delil tudi njegovo usodo. Vendar je Gregorin plezal sam le zato, ker ni mogel dobiti primernega tovariša. Mladina, ki je bila tistihdob prišla s Turnca, se je bila podelila v naveze, tu pa tam raztreseni preostalci in zanimanci, so zato ostali osamljeni. Gotovo je bil Gregorin, kot skoraj vsi tedanji nastopajoči plezalci, močno pod vplivom dr. Juga in se je tudi po svojem značaju nagibal v samohodstvo, a to je bilo le vrenje previška sil in samozavesti, ki je kmalu uplahnilo v razumno presojo.
Razgledan v alpinističnem slovstvu je Gregorin budno zasledoval vse dosežke v drugih Alpah ter pri nas in si je že na svojih prvih turah zadel nalogo, da sam prepleza vse, kar je samcatemu dosegljivo in se z lastnimi močmi previje v ospredje. Po nekaterih prigodah, ki bi mu bile lahko usodne; večkrat, se je bil namreč na svojih pristopih kritično zaplezal, je spoznal, da so mu možnosti le omejene in da samcat ne bo dohitel sodobnikov. Prišel je bil v Savinjske Alpe, da bi na tihem sprostil svoje moči in presenetil, kar mu je povsem uspelo, a na poprišču so bili še drugi. S ponovitvijo Szalay-Gerinovega grebena je dokazal svoje sposobnosti. Prvi izmed naših plezalcev je po letu 1921 v Savinjskih Alpah osvojil IV. stopnjo, a ta uspeh je zmanjševalo to, da ni šlo za nov pristop. Imel je opis ture in z njim gotovost, da bo uspel.
V vzhodni steni Grintovca, ki tudi ni visoka, so bile težkoče manjše in že leta 1928 so Gregorinova začetna dejanja ostala v ozadju.
Umaknil se je, ni se več sam loteval novih pristopov, toda spet je prišel poleti leta 1929 na Okrešelj, koder je našel družbo, s katero mu je uspela menda prva ponovitev severovzhodnega grebena Ojstrice, severovzhodnega raza Štajerske Rinke z izstopom na Male pode, a noben poskušan nov pristop.
Prisiljen, ker se je družba razkropila, je potem spet sam preplezal vzporedno smer v vzhodni steni Križa, zahodno steno in zahodni odcep v severnem grebenu Križa.
Po teh turah se je dokončno odločil, da se trajno priključil kakšni navezi. Spoznal je bil, da ga čas prehiteva. Druga za drugo so bile preplezane stene, ki jih je imel v načrtu razen nekaterih docela postranskih pristopov, so ostale v Savinjskih Alpah proste samo se najtežavnejše naloge. Osamljen je moral stati ob strani; vse naveze so bile zaključene, zanj ni bilo prostora na vrvi. Pridruževanje tu pa tam, kadar je bila priložnost, ga ni moglo zadovoljiti. Interesi in zmožnosti so bile vse preveč različne in so se prejkone zato izjalovili vsi poskusi na novih pristopih, ki jih je tvegal v takih družbah.
Čeprav je najbolj znano predvsem njegovo udejstvovanje v Grintovcih, je nekaj časa doživljal gore tudi v Julijcih. Njegov poizkus iz leta 1931 v severozahodnem razu Špika, kjer je poizkusil v navezi z Rudolfom Fritschem iz Dunaja in še dvema tovarišema, ni bil uspešen, a mu je po dveh bivakih pred povratkom uspelo zabiti najvišji klin dotlej. Uspelo mu je, ko je s svojim bratom Mirom posegel v plezalsko zaključevanje Grintovcev in se z njim uvrstil med vodilne osebnosti, ki so v njem sodelovale.

Drugo, vzporedno področje njegovega delovanja, je bilo od vsega začetka gorsko slovstvo. S svojimi opisi tur, posebno se s črticami in novelami, je tovrstnemu pisanju nakazal nova pota, kakor je obenem tudi s svojim posegom v odprta alpinistična vprašanja soustvarjal temelje za pravilne poglede in razumevanje alpinistike. Razen prevodov in po drugih virih posnetih člankov časnikarskega značaja in nekaterih nepomembnih drobcev, je v knjigi Blagoslov gora zbrana vsa gorniška pisateljska žetev Janeza Gregorina. S svojo besedo in s svojim delom v goráh, bo za vedno ostal zapisan v srcih ljudi, ki ljubijo gore.


Prvenstveni vzponi Janeza Gregorina

1927
- Vzhodna stena Kalškega Grebena
- Zahodna stena vrha Jermanovih vrat
- Jugovzhodna stena Kokrske Kočne
- Jugovzhodna stena Grintovca
- Jugovzhodna stena Dolgega hrbta
- Vzhodna stena Grintovca

1928
- Severovzhodna stena Turske gore

1929
- Vzhodna stena Male Rinke (južni del)
- Vzhodna stena Križa - Zahodna stena Križa –
- Severni greben Križa

1932
- Severovzhodni raz Turske gore (M. Gregorin)
- Severni steber Male Kalške gore (M. Gregorin)
- Severozahodna stena Velike Kalške gore (M. Gregorin)
- Severna stena Male Rinke (M. Gregorin)
- Severni raz vrha Jermanovih vrat (M. Gregorin)
- Severna stena Bab (Jermanova vrata) (Igor Omersa, France Ogrin)

1933
- Zahodna stena Konja (M. Gregorin)

1934
- Jugozahodna stena Štruce (Ivan Rihar)

1937
- Južna stena Kogla (Karl Tarter)

1938
- Severovzhodni raz Kompotele (M. Gregorin)
- Jugovzhodni raz Štruce (Karl Tarter)

Boris Režek, spremna beseda – Blagoslov gora
Boris Režek – Stene in grebeni (202-204)
 

eXTReMe Tracker