Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Klemenu

Klemenov pogreb bo v torek, 6. julija 2010, ob 17. uri, na Žalah v Kamniku. Na ta dan bo žara s posmrtnimi ostanki v mrliški vežici, na kamniški žalah, od desete ure dalje.

Kamniški gorski reševalci pa vas ljudno vabijo, da se v ponedeljek, ob 19. uri, v njegov spomin, zberemo v prostorih Društva GRS Kamnik na Perovem.


Foto: Aleš Janžekovič, Irma Kočar, Janez Kosirnik, Vanda Pogačar, Genadij in Boris Štupar ...


Facebook: V spomin Klemen Miklič - Benko


Očnice za spomin

1. 8. 2010

4. 9. 2010

11. 9. 2010

 

ponedeljek, 5. julij 2010, ob 11:29, Boris Štupar, ogledov: 10386

V otrdelih obrazih
se kot žalost nabirajo solze,
samo ljudje smo in nič več.

Dodana posvetila, video ...

Nabral bi najlepših cvetov, a kaj, ko cvetovi zbledijo in se posušijo.
Življenje je kruto, poigrava se z nami in nekoč se zgodi, da ga izgubimo.
Odšel je še eden od ljudi, ki si mu lahko zaupal svoje življenje. V temni noči, med bliskanjem strel smo se trudili, da bi pomagali drugim, a ta kruta usoda se poigra tudi z nami in nas preseneti tam, kjer je ne pričakujemo.
Klemen, spomini bodo ostali in mogoče se še kdaj srečamo, kljub temu, da je naš stisk roke še topel.

Boris in Genadij Štupar


Gorskemu reševalcu

V teh soparnih od sonca razgretih poletnih dneh smo kamniški gorski reševalci izgubili človeka, s katerim smo skupaj reševali življenja drugih. Tako nam kot svojevrsten paradoks, naši želji po pomoči drugim, odzvanja v glavi glas, ki je povedal, da Klemena ni več.

Klemen Miklič je po tragični nesreči v Stavči vasi izgubil bitko z življenjem v noči s petka na soboto, 3. julija 2010, v novomeški bolnici.
Še v sredo smo skupaj vadili, prikazovali naš način reševalnega dela na velikoplaninski nihalki. Vseskozi smo opazovali skozi priprta vrata, kako se je Klemen in skupina reševalcev, trudila, spuščala prostovoljce in vzdigovala vrv. Kot se je ob koncu vaje kabina zavila v meglo, tako se je Klemen odpeljal iz našega življenja. Zadnje besede, zadnje solze bodo namenjene njemu.

Klemen Miklič, 16. 11. 1974 – 3. 7. 2010, je bil član AO Domžale, od leta 1995 alpinist in od leta 2000 alpinistični inštruktor ter vodnik PZS in nazadnje tudi predsednik PD Domžale. V kamniško postajo GRS je bil leta 2004 sprejet med pripravnike in dve leti za tem opravil vse potrebne izpite za naziv gorskega reševalca. Njegova pripravljenost za delo se je izkazovala na vseh področjih, povezanih z reševalnim delom. Skupaj z nami je opravil nekaj izredno zahtevnih, tveganih in v zelo slabem vremenu izvedenih akcij. Kot tak in kot družinski človek nam bo v njegovem značilnem nasmehu ostal v trajnem spominu.

Kamniški gorski reševalci
Kamnik, 4. junij 2010


Klemen Miklič.

Kdo je to? Ja Benko. Ah pa zakaj ne rečeš tako, je bil navadno odziv sogovornika, ko si mu kaj razlagal o plezariji, tabornikih, službi … Benko, pa saj to je mlečni napitek. Da, da, drži. Mali štiriletni navihanec z znane reklame je Klemen, ki je z nasmehom na obrazu prenašal ponovitve snemanja in ogromne količine mleka. Tudi ko se je zaradi tega polulal, se je smejal naprej.

Nekateri so te klicali tudi »Speedy«. Kuharce v mobitelovi menzi so ti dale tak vzdevek, ker si bil vedno hiter in leteč. Drugi so se te najlažje zapomnili kot »Aquafresh«. »Ker si vedno nasmejan«, pravi moja tašča. Sodelavci smo te prekrstili v »Mile«. A v svojem bistvu si do konca ostal Benko z reklame, navihan in nasmejan pobič.

Prvič sva se srečala, ko sem se vračal iz Jeseniške bolnišnice. »Poberi tisto dekletce za cesto, ki štopa,« sem rekel mami za volanom. Pa ni bilo dekle, ampak Ti. Prvo kar se spomnim so bila usta do ušes. Potem si prišel na ferajn. Že takoj smo zaslutili tvojo zagnanost. In smo te bolj trdo vpregli, začetne korake z menoj, potem pa Johnny, Bečko, Johan, Silvo v hujše strmali…

Po preplezani Gobi, si nas na kolenih prosil naj te zaboga ne vlečemo več nikamor, ampak pojdimo raje na pivo. Kljub tvoji znani hitri odločitvi, si znal biti preudaren in oceniti svoje sposobnosti in tako nisi hotel v Čopa, ker si še premlečen. Preplezala sva ga leto kasneje, s Helbo, hitro in tekoče. Na vrhu Civette nisi nič pomišljal, da ne bi stekel naokoli masiva pogledat, kam nama je padel ruzak z vsemi dokumenti in denarjem. Pa se je bliskalo, grmelo in lilo kot iz škafa. Ruzaka pod steno ni bilo. Drugi dan pa sva vriskala, se objemala in smejala, saj sva ga našla 200m višje. Potem pa v kočo, kjer nisva nč šparala, sva se vsaj enkrat pošteno najedla, po štirih dneh bivakiranja v lopi pod balvanom. In ko sva prišla na mejo z mokrimi pasuši, naju je bil en sam nasmeh. Pela sva si: »Midva mava pasuše!« Pa teh zgodb je nebroj…

Z leti si zrasel v odlično alpinistično osebnost, postal inštruktor. Pedagoška žilica in želja predajanja znanja se je odrazila v alpinističnih šolah, predvsem pa mentorstvu, ki si ga najbolj zagovarjal. Verjetno tudi zato nisi izpeljal vseh nešteto ciljev, ki si jih vseskozi vneto razlagal.

Na vrv se zadnjih let nisva več navezala. Sva se pa navezala pri gorski reševalni, kamor sva skupaj vstopila. Pa sva bila spet tečajnika in nato reševalca na akcijah in vajah. Za svoje požrtvovalno delo si pred kratkim dobil priznanje Civilne zaščite.

Klemen, vedno se nisva strinjala, tudi sporekla sva se. Vendar, ko sva bila v steni ali na reševanju, sva nepotrebne prčkarije pustila vnemar, za doma, za ob pivu …

In sedaj si odšel, sestopil si z vlaka … Najbrž je že tako prav, ne vem. Klemen Hvala, da si bil z menoj.

Za večni nasmeh in zanesljivo roko se ti zahvaljujo tudi vsi člani Gorske reševalne službe Kamnik in vsi v Mobitelu.

Aleš Janžekovič


Alpinistu ...

Ostali nam bodo pogledi na njegove prvenstvene smeri v teh lepih gorah nad Bistrico: Pozabljena škatlica v Martin turnu, Postružek v Mešeniku in Prava barva vašega razpoloženja v Planjavi.

Zapisi o številnih vzponih:
· East Buttress (El Capitan); 5.10b, 500 m
· West Face (El Capitan); 5.10d, A2, 800 m
· Aguja Guillaunet (Patagonija) brez vrha
· Imaginate (Campanille e Sloveno, Bariloche); VII
· Andrich (Civetta - Punta Civetta); VII-, A0, 770 m
· Zajeda Aste (Civetta - Punta Civetta); VI+, AO, 770 m
· Kundolini (Val di Mello); VII-, 400 m
· Nirvana (Val di Mello); VII, 250 m
· Rumeni raz (Mala Cina); VI+, 320 m
· Helba + Čop (Triglav), VI+, A0, 1000 m
· Zimska grapa - smučanje (Mangrt); S5+, 60/40- 50°
· Lion ridge (Matterhorn), AD, 640 m
· Maier-Messnerrine (Grossglockner); IV/ II, 65° -70°, 600 m
· Brščeva grapa (Skala); III, 65/ 40-50°, skala 5-, 500 m
· Stiriofobija (dolina Belega potoka); II, 6 ; 90/ 85°, 75°, 110 m; prva ponovitev
· Spodnji Ledinski slap;VI-, 150 m ...

Zapis vzponov Klemena Mikliča pripravila: Borut Peršolja in Aleš Janžekovič

Priznanja: častni znak Planinske zveze Slovenije in priznanje Civilne zaščite ...


Predsedniku PD Domžale - Klemenu Mikliču - Benkotu v slovo

V globaliziranem svetu se od nekoč skupnega jedra in ene poti vedno bolj cepijo razno razni odkrajki, bližnjice in daljšnice. V primeru organiziranega gorništva je začetna skupna pot združevala tedanje »turiste«, »skalaše« in skavte. Zato ne čudi, da je Klemen Miklič, ki si je s snemanjem legendarnega reklamnega spota pridobil vzdevek Benko, najprej spal pod taborniškimi šotori tipa Savica in šele kasneje prešel pod golo nebo visokih bivakov.

Kot taborniški vodnik je šel čez dobro šolo prilagajanja, spoznavanja in delanja začetniških napak. Domžalski taborniki so bili znani po tem, da radi izdatno hodijo v hribe, zato smo nekoč in nekdaj skupaj pripravili tudi kaj bolj obilnega – namreč po številu udeležencev. Tako so se tkale vezi, ki so Benkota pripeljale v alpinistično šolo in kjer si je pripravil trdno sidrišče in ostal v alpinističnem odseku. Bilj je eden tistih redkih srečnežev, ki se mu plezanja ni bilo treba učiti: nosil ga je v v sebi, kot prvinsko obliko gibanja, pa tudi kot način doživljanja sveta. Hitro je postal alpinist (s prek 500 opravljenimi vzponi), kasneje tudi alpinistični inštruktor, vodil alpinistično šolo, stopil na čelo alpinističnega odseka in se vključil v usposabljanje na ravni Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije. Kot inštruktor je vedno pustil močan pečat na udeležencih alpinistične šole, pa tudi na že izdelanih alpinistih ter kolegih inštruktorjih. Vsa svoja izvajanja je izdatno začinil s prešernim smehom.

Za vsako od prej omenjenih prelomnic si prostovoljec zasluži posebno priznanje, saj za tem stoji znanje, odrekanje in sreča v obliki izhlapelega znoja. Ob množici vzponov doma in v tujini, v kopnem in pozimi, je preplezal tudi tri prvenstvene smeri: Pozabljena škatlica v Martinj turnu, Postružek v Mešeniku in Prava barva vašega razpoloženja v Planjavi. Čudaštvo hoje in plezanja v gore, pa znamo nekateri ponotranjiti do te mere, da si naključno ali ne izberemo goro, ki jo ob številnih jutranjih, popoldanskih in nočnih obiskih spoznamo do obisti. Navadna gora tako postane Predsednikova gora in Benko ima svojo goro. Planjavo.

Kmalu po tistem, ko sem postal predsednik društva, se je neke sobote zgodaj zjutraj pri meni doma oglasil tedanji načelnik Postaje GRS v Kamniku Janez Podjed. Imela sva izčrpen in vsebinsko utemeljen pogovor, med drugim je prosil tudi za kadrovsko pomoč v postaji. Pisal sem društvenim članom, oglasili so se trije, med njimi tudi Benko. Na koncu sta ostala z Alkotom in odtlej, je gorsko reševanje postalo njegov prvi cilj v gorah (že nekaj let prej pa je postal tudi član enote za reševanje iz višin, ki deluje v okviru društva). Tega nikoli ni izrekel na glas, toda zdelo se mi je, da je osebni alpinizem podredil novi predanosti. Rdeča nit tabornega vodništva, dela v alpinističnem odseku in nalog gorskega reševalca je dajati drugim – v obliki znanja, izkušenj in pogumu, ki se izraža v skromnosti.

Posebej ponosen sem na dejstvo, da je za študij izbral geografijo, saj se je ob najinem druženju hitro in neizbrisljivo navzel prepričanja, da je to tisto pravo. O tem sva se še zalsti menila ob skupnem vzponu na Mangart, kjer sva bolj kot po poti lezla meter nad tlemi. Res je, da je študiral dolgo, morda celo predolgo, toda hkrati se je zgodaj življenjsko osamosvojil in za razliko od številnih vrstnikov sam krmaril svojo barko.

Leta 2002 je postal voljeni član upravnega odbora Planinskega društva Domžale, leta 2006 pa podpredsednik društva. Kot društveni odbornik je odstopal od stereotipnega gledanja alpinistov, ki menda vidijo samo sebe in svojo senco. Cenil je dejavnost vseh in vsakogar v društvu, zato je bil njegov prispevek v razpravah tehten in upoštevanja vreden. Letos spomladi je postal petnajsti predsednik društva. Funkcijo je prevzel, ker nihče drug, ni želel stopiti v gaz, ki je in ki to ni. Odločitev ni bila lahka, toda prevzel je odgovornost, kot že tolikokrat doslej.

Tomo Česen je nekoč dejal, da smo korak pod vrhom še vedno bližje dolini, kot vrhu. Zato se trudimo obvladovati tveganje in se v najtežjih preizkušnjah soočati z izgubo. Ko sem lani poleti v žari nesel mamo do njenega groba, sem na delu mamine zadnje poti uvidel, da je vsak korak napolnjen s praznino, ki jo omejujeta odriv in ponoven stik s površjem. Ta praznina koraka je prostor, v katerega lahko pišemo svojo zgodbo. Klemenova zgodba je napisana. Brali, brali in brali jo bomo še dolgo.

Smrt je skrivnostna. V svojem bistvu pa je smrt predvsem rodovitna. Rodovitnost pomeni uspevanje semena in preživetje, ki je stkano iz življenj potomcev. To je njena kakovostna lastnost in najgloblje sporočilo. Nič na svetu ne more zamenjati smrti, lahko jo sem ter tja nadomesti le spomin. S spominom si prikličemo ljudi, dogodke in besede, ki smo jih skupaj doživeli ali pa o njih zgolj slišali ali celo samo sanjali. Spomin nam omogoča, da napolnimo tisto, kar je onstran zadnjega domovanja.

Iskreno sožalje Lenči, Manci in Evi, mami Branki, očetu Andreju in sestrama Nataši in Katji. Ter vsem, ki smo ga imeli radi.

Borut Peršolja v imenu Planinskega društva Domžale >>  Predsednik


Video zapisi:

Boštjan Griljc


Taborniku Benkotu v spomin ...

Klemen Miklič - Benko
16. 11. 1974 - 3. 7. 2010

Tam ob ognju našem si sežemo v roke,
Plamen neugašen nam je srce.
Vedno te bom ljubil, dih gozda, šum voda,
Tu je moj dom in vedno bom, tukaj rad ostal doma.

Kakor lepe sanje spomin bo na te dni,
Ko se spomnim nanje, srce vzdrhti.
Saj mladost je naša, kot lepa majska noč,
Vsak dan bo lep spomin krasan, vedno lep in vedno vroč.


Po tragični nesreči na našem tabornem prostoru v Stavči vasi je Benko izgubil bitko z življenjem.
Iskreno sožalje Lenči, Manci in Evi.

Rod skalnih taborov Domžale


Smrt je del našega življenja

Nekateri vidijo v njej uresničitev načela, da smo ljudje vsaj v smrti enaki. Pa vendar tudi tu nismo vsi enaki. Vsaj nam živim se tako dozdeva. O nekaterih nas obveščajo dneve in tedne o drugih ne izvemo nič. Pa to ne pomeni, da se nas medijsko razvpite bolj dotaknejo kot tiste manj pomembne.

Zakaj se ob nekaterih smrtih bolj zavemo našega bivanja in razmišljamo o smislu in nesmislu življenja je stvar posameznika. Smrt bližnjih me užalosti in pretrese, večino smrti pa sprejmem kot del vsakdana. Ob nekaterih pa se zamislim in sprašujem o njeni nedoumljivosti. Smrt Klemena Mikliča, o kateri sem bil osebno obveščen, je ena od tistih tihih, ki se me je globoko dotaknila. Verjetno zato, ker naju druži skupna izkušnja.
Klemen je bil v skupini treh reševalcev, ki so se odzvali mojemu klicu na pomoč, ko sem se ujel kot v mišnico v grapi pod Brano. Družila sva se vsega nekaj ur. Vendar mi bo ostal v spominu do konca življenja. Zadovoljstvo, ki so ga pokazali, ko so me brez poškodb spravili iz grape ali njihova žalost o kateri so mi pripovedovali, če ponesrečencem ne morejo več pomagati – oboje je na prvi pogled nerazumljivo. Biti pripravljen vsak trenutek oditi na pomoč nekomu v stiski pri tem marsikdaj ogroziti svoje zdravje in življenje je moč, ki ni dana vsakomur. Gre za duhovno moč, za prepričanje, za smisel življenja. Pomagati drugim, bivati z njimi, dajati, pozabiti nase in svoje koristi je ta smisel. Ta smisel pa lahko uresničujemo na neskončno načinov vsakodnevno in v vsakem trenutku. Klemen, nisi me samo pomagal rešiti, pokazal si mi, kako lahko svoje bivanje osmislim.

Ko sem se vam zahvaljeval si samo skromno zmignil z rameni češ, saj to ni bilo nič takega. Pa še mimogrede si navrgel, da je tako ali tako deževna sobota, neprimerna za družinski izlet. Tako sem izvedel za tvoje domače.
Moje sožalje vsem svojcem. Upam, da vam bo lažje z mislijo, da Klemen živi v vseh nas, ki nam je pomagal v gorah.

Ivo Nemec


Planike

Rasejo v strmi gori,
bele planike tri.
Zanje vedo le orli,
rosa umiva jih.
 

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj,
tri bele zvezde, troje oči,
vsako za lep spomin.

Prvo prinesem mami,
stara ji dlan drhti.
Drugo sestrici mladi,
jutri se omoži.

Šel bom v goro, planike nabral
in jih prinesel v dolino nazaj,
tri bele zvezde, troje oči,
vsako za lep spomin.

Tretjo prinesem zate,
čuvaj mi jo skrbno.
Naj te spominja name,
če me kdaj več ne bo.

eXTReMe Tracker