Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Reševalec in planinski junak svojega časa

torek, 7. december 2004, ob 12:01, Franci Savenc, ogledov: 4786

Slovenske novice, 22.11.04 – Primož Hieng: Na pomlad naj bi zmagovalcu neštetih strmih grebenov postavili spomenik

Življenje v objektivu

Reševalec in planinski junak svojega časa

Valentina Slatnarja Bôsa se najstarejši domačini Kamniške Bistrice še spominjajo kot neustrašnega gornika, gorskega vodnika, divjega lovca in neusmiljenega preganjalca divjih lovcev, predvsem pa kot gorskega reševalca iz časov, ko ta dejavnost še ni poznala organiziranih oblik - Na pomlad naj bi zmagovalcu neštetih strmih grebenov postavili spomenik


Za kamniški občinski praznik marca prihodnje leto naj bi v bron uliti Valentin Slatnar Bôs, Bôsov Tine po domače, sicer pa izvrsten gornik, izreden plezalec, gorski vodnik in eden izmed prvih še znanih gorskih reševalcev, spet zrl proti vrhovom Štruce, Skute, Brane in Planjave. Pobudnik za postavitve spomenika, ki ga bo zdelal kipar Miha Kač iz Bistričice, je Planinsko društvo Kamnik.

V podatkih o gorskih reševanjih pred nastankom organiziranega reševanja igra legenda Kamniške Bistrice Valentin Slatnar Bôs pomembno vlogo. Naj iz njegove nadvse zanimive zgodbe po knjigi Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom, ki jo je skupaj s sodelavci (Cene Griljc, Vlasto Kopač, Miro Štebe in Tone Škarja) pripravi I in uredil dr. France Malešič, tudi sam avtor prispevkov pestre zgodovine reševanja, poleg tega zdravnik in gorski reševalec, povzamemo najbolj zanimive trenutke Bôsovega življenja.

Rezervat raubšicev in drvarjev


Sredi 19. stoletja so bili turisti v gorah izredno redki in so jih spremljali gorski vodniki. Poleg njih so se v gorah mudili domačini. Marsikateremu se je pri paši, drvarjenju, košnji ali kakem drugem opravilu zgodila nesreča. Po pripovedovanju najstarejših domačinov so tiste čase prinašali z gora le mrtve lovce in divje lovce, ravbšice, ki so se pobijali v medsebojnih obračunih.

Na pomoč so vedno priskočili najbližji - drvarji, lovci in pastirji, ki so zaradi svojega dela prebivali v bistriški dolini ali imeli tamkaj opravke. Še posebno takratni gorski vodniki in lovci so bili zaradi svoje službe vsak dan v neposrednem stiku z gorami in njihovimi obiskovalci. Prav je, da jih štejemo za prve znane gorske reševalce.

Gotovo najbolj znan med njimi je bil legendarni Valentin Slatnar, po domače Bôsov Tine. Pri hoji po gorah je bil drzen in spreten. Pomagal je prenekaterim v stiski, neizprosen pa je bil do divjih lovcev. Rojen je bil 11. februarja 1852 (v krstni knjigi Slattnar). Njegova mati je bila dekla pri Bôsu pod Gradiščem v Bistričici in z domačimi ni bila v sorodu. Ime Bôsov Tine je dobil po tej domačiji, kjer je preživljal še pozno otroštvo, ko je že drvari! in oprezal za gamsi. Že kot devetletni fantič je pasel drobnico in je oblezel vse strmine v Mokrici. S štirinajstimi leti je bil že drvar in plavec v Bistrici. Težko in trdo drvarsko življenje in stalni beg pred rekrutiranjem v vojsko (tedaj so jo fantje služili tudi do dvanajst let) sta ga že v mladeniških letih odvrnila od družinskega življenja. Bival je v pastirskih in drvarskih kočah v bistriških gozdovih in se preživljal z delom in divjim lovom. 0 njem je šel glas, da je bil strasten in nevaren divji lovec. S puško je lazil za gamsi po najbolj zahtevnih gamsjih prehodih, laštah in stečinah.

Divji lovec zapriseženi čuvaj


Tudi potem, ko rokovnjačev ni bilo več, je bil lov še vedno neurejen in brez nadzorstva. Malone vsak mlajši drvar je bil divji lovec, a tudi gozdarji niso bili boljši; v revir pa so prihajali še divji lovci s Kranjskega in Štajerskega.

Leta 1872 je takratni zakupnik lova v Bistrici vzel Bôsa v službo kot zapriseženega lovskega čuvaja. Gamsov je bilo tedaj le še toliko, da jih je lahko preštel na prste. Spremenil se je v pravi strah in trepet divjih lovcev. Bil je izreden opazovalec, ki je preplezal vse tedaj že pozabljene prehode in se loteval novih in težjih, ki so bili takrat videti nemogoči in so še danes vredni vsega spoštovanja.

Iz ljudskega izročila je znano, da je konec 19. stoletja z gamsom čez ramena sestopal s Planjave po severni steni čez Svetle plati k Plesniku in spet drugič s Kamniškega sedla čez steno za Babami v Logarski kot in se ponoči iz Logarske doline vrnil s čebeljim panjem. V grebenu Zeleniških špic je bil s svojimi lovci pred drenovci. Po pripovedovanju domačinov je leta 1909 preplezal zahodno steno Planjave skozi kamin, ki ga je pozneje preplezal drenovec Bogumil Brinšek kot prvi turist (pozneje Brinškov kamin). Po Velikem Grebenu, ki se strmo dviga iz zatrepa bistriške doline proti Skuti, je prvi pristopil in sestopil Bôs, ko so gonili gamse v Konec. Pozneje so tod pri velikih pogon ih sestopili s kramžarji na nogah najboljši gonjači Mklavov, Puškarjev, Koželj in drugi. Bôs je med drugim preplezal še Veliki Knof pod severno steno Kompotele, ko je iskal orlovo gnezdo. Ta danes že napol pravljični veteran je še z osemdesetimi leti ubiral stopinje v breg hitreje kot mladi pastirji. Valentin Slatnar- Bôs je bil zaradi velikih izkušenj tudi najboljši gorski vodnik. Pogosto se je izkazal pri reševanju ponesrečenih v gorah nad Bistrico. V spominu domačinov je Bôs še vedno živ kot prvi gorski reševalec. Vedno so najprej poklicali prav njega.

Plezal je v coklah, pil gamsovo kri


Zapisana je pripoved stare matere Pepe, leta 1929 umrle Jožefe Berlec, mladim plezalcem:»Kaj boste vi! Ko sem bila jaz mlada, takrat še ni bilo reševalnih društev, gorske steze še nišo bile nadelane. Visoko v grebenih si slišal vrisk divjega lovca ali strel gonjača takratnega lastnika bistriškega lova. Kadar je pretila sila človeku v gorah, smo klicali Bôsovega Tineta na pomoč. On vam je bil hribovec, da mu od vas nihče ni enak. Kako je sledil divjad za Babami v Planjavi! To je bilo v Belih plateh. Trda mu je predla takrat, kot še nikoli. Pa ni nosil tehle copat za po skalah, kot jih vi danes, le s krampižarji se je prepenjal od razpoke do razpoke. Pa je pravil, da je šlo takrat tako trdo ob steni, da si je potrgal vse gumbe pri obleki. Tudi je rekel, da mu v skalah nikdar ne spodleti, ker pije gamsovo kri. Ponoči je preplezal steno Kovačnice! Prav dobro se spominjam, kot da je bilo včeraj!«

Kot lovski čuvaj je bil strog, zato pri vseh ni bil priljubljen. Poročil se je zelo pozno, šele potem, ko je že bil lovski čuvaj. Za ženo si je izbral Nežo Prelesnik, po domače Vovkovo z Županjih Njiv. Otrok nista imela, vendar sta nekaj let skrbela za osirotele otroke Nežine sestre Polone Uršič, ki se je leta 1905 smrtno ponesrečila na kolovozu iz Kamniške Bistrice. Bôs je z ženo stanoval v Spodnjih Stranjah v majhni hiši. Žena mu je kmalu umrla; po njeni smrti je hišico prodal in potem živel sam. Najstarejši domačini iz Stahovice in Županjih Njiv se ga še danes spominjajo.

Po ustnem izročilu sta izvirala njegova spretnost in drznost iz skrivnostne navade, daje pil gamsovo kri. Vrv je uporabljal le za pomoč drugemu. Hodil je v coklah. Le kadar se je vzpenjal od razpoke do razpoke, je dal cokle za pas.

Lovec in samotar do konca


Micka Erjavšek, hči lovskega čuvaja Tineta Uršiča iz Predkonjske, je vedela povedati, da je bil strog človek; bolj redkobeseden in predan svoji službi. Samotarska mladost je v njem pustila močne sledi vse do starosti. Zelo rad je bil sam in lazil za samotarskimi gamsi po skrivnih grapah in grebenih. Menda je imel v Solčavi sina. Med ljudmi živi pripoved, da je Bos na severni strani, na travnati vesini pod vrhom Planjave ustrelil divjega lovca. Pisatelj Juš Kozak ga je dobro poznal in ga je leta 1926 s svoji povesti Beli macesen ovekovečil kot strastnega divjega lovca, ki se je med dekletom in gorami odločil za skale in divji lov; pozneje je kot lovski čuvaj ob potoku v Repovem kotu (po drugi pripovedi v Kamniški Beli) ustrelil divjega lovca – sina svoje nekdanje izvoljenke, za katerega nekateri domačini trdijo, da je bil celo njegov otrok. Valentin Slatnar - Bos je umrl 18. septembra 1933. Takrat so časniki zapisali, da je bil v lovski službi kar 61 let in mu pri izvedenosti v gorah in pri plezanju ni bilo para. Bil je tudi živa kronika vseh dogodkov in mu lovskih zgodb ni nikoli zmanjkalo. Pokopan je v Stranjah, v grobu svoje žene. Na spomeniku ni njunih imen, vendar bi bilo prav, da se ga spomnimo. To si Bos vsekakor zasluži, preberemo o Valentinu Slatnarju v knjigi Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom.

Primož Hieng

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker