Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prvi koraki na vrh sveta

Super50, 04.03.2019
Prvi koraki na vrh sveta

 

četrtek, 14. marec 2019, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 465

Delo/Super50 - Marjan Raztresen: Dnevniški zapiski dr. Jožeta Andlovica o pionirskem vzponu na Kangbačen

DNEVNIŠKI ZAPISKI DR. JOŽETA ANDLOVICA so prišli med platnice in pred nami je knjiga o drugi (jugo)slovenski himalajski odpravi, na 7903-metrski Kangbačen.

Ne samo ljudje, tudi dogodki so super 50.
Leta 1965, pred več kot pol stoletja, je bila, na primer, v Himalaji druga jugoslovanska (se pravi slovenska) alpinistična odprava, katere cilj je bil 7903 metre visoki Kangbačen v pogorju Kangčendzenge, zdravnik te odprave je bil dr. Jože Andlovic, čigar rokopisni ekspedicijski dnevnik se je ohranil, lani pa so tolminski gorski reševalci praznovali 70-letnico svojega delovanja. Šele ob tretjem od teh datumov je doktorjevemu tolminskemu soplanincu Žarku Rovščku uspelo iztrgati iz pozabe zapiske več kot sedem let pokojnega zdravnika, jih prepisati iz njegovega himalajskega dnevnika, ki rokopisno ne odstopa od prislovično nelepopisne zdravniške pisave, jih dopolniti s spomini njegovih takratnih himalajskih kolegov ter zgodbo takratnega Kangbačna spraviti med knjižne platnice. Ljudje današnjega časa se ob branju knjige »Kadar boš na rajžo šel« s podnaslovom »Dnevnik himalajskega zdravnika – Kangbačen 1965«, ki sta jo zadnje dni lanskega leta izdala Postaja Gorske reševalne službe Tolmin in Planinsko društvo Tolmin, preselijo v čase, ko je bila pred prihodom slovenske dvanajsterice pod Kangbačen v himalajskih gorah le osmerica Slovencev, poleg povojnega begunca v Argentino Dinka Bertonclja leta 1954 še sedmerica prve slovenske himalajske odprave na Trisul leta 1960.

Odprava na Kangbačen je bila res prava rajža. Fantje so odšli na pot 5. avgusta 1965, zadnja sta se po skoraj natančno štirih mesecih, 3. decembra, vrnila domov vodja odprave Jože Govekar-Jozva in Tone Sazonov-Tonač, potem ko sta v Indiji uredila še zadnje »umazane podrobnosti« z denarjem. Dokler niso iz domovine poslali toliko denarja, za kolikor so se med odpravo povečali stroški, sta bila talca v svetu, ki takrat še ni poznal kreditnih kartic in bankomatov.

Pet let je minilo od prve slovenske (uradno jugoslovanske) himalajske odprave, na Trisul, ko je odšla na pot druga. Sprva so bili njeni načrti usmerjeni na vrh katerega od osemtisočakov, a so se odločili za 7903 metre visoki Kangbačen. Skoraj osem tisoč metrov visoka gora bi bila izvrstna odskočna deska za naslednjo odpravo, ki bi gotovo preskočila to višinsko mejo. Poleg tega bi vzpon na njegov vrh pomenil za plezalce prvovrstno reklamo, saj je po višini peti (spreglejmo to malenkost, da je najnižji) od vrhov tretje najvišje gore sveta.

Vsak od članov odprave na Kangbačen je dobil pred odhodom med drugim nekaj zvezkov, v katerih je bila stran namenjena pisanju, naslednji dve sta bili kopiji tega pisanja. Original je pisec obdržal, kopiji pa sta bili namenjeni morebitni uporabi za knjigo in nemara za kakšno drugačno arhiviranje. Knjige odprava po vrnitvi ni doživela, čeprav je bila predvidena in je bilo zanjo dovolj pisnega in slikovnega gradiva. Cilj odprave, vrh gore, po mnenju odločevalcev o izidu knjige ni bil dosežen, spregledali pa so, da sta Metod Humar iz Kamnika in Ljubo Juvan iz Ljubljane skupaj s šerpama Gjurmijem in Dordžijem priplezala na koto 7535 metrov, na Zahodni Kangbačen ali Jalung Ri, ki je po sedanjih meritvah še tri metre višji. Bil je najvišji gorski vrh, na katerega je do takrat stopila slovenska noga.

Še višje sta priplezala Ljubljančan Tone Sazonov-Tonač in Jeseničan Pavel Dimitrov. »Jutri bodo postavili peti višinski tabor, pojutrišnjem pa bo naskok na vrh,« je 11. oktobra napisal v svoj dnevnik novinar in član odprave Zoran Jerin. Oba plezalca v najvišjem taboru, 7070 metrov visoko, sta bila tako blizu vrha, da sta sklenila tvegati. Kljub strupeno mrzlemu vremenu sta se 13. oktobra odpravila proti vrhu, bivakirala brez šotora na višini 7800 metrov, le sto metrov pod vrhom, in se kljub strasti po vrhu zaradi izčrpanosti odločila vrniti. »Pot navzdol je bila kalvarija,« je več kot pol stoletja po srečni odločitvi povedal uredniku Andlovicove knjige Tonač. »Dobro, da sva se obrnila, drugače me danes najbrž ne bi bilo tu.« Na vrh bi morda še prišla, z vrha pa skoraj gotovo ne.

Pavel Dimitrov je takrat napisal v svoj dnevnik: »S Tonačem se domeniva, da sedaj, ko je vrh tako blizu in ker je to zadnji poizkus, tvegava, bivakirava in naslednji dan poskusiva priti na vrh. Šerpe s težavo prepričava, da gresta z nama do grebena. Datia je požrtvovalen in do kolen gazi spredaj. Ko vprašam Tonača, kaj nosi Datia v etuiju od šotora, odgovori, da nosi fiksno vrv. 'Kaj pa šotor?' 'Ja, veš, ni ga hotel vzeti,' je sledil odgovor. Na taki višini, pa brez šotora!
Ura je okoli štirih popoldne, ko nama šerpi dasta svoja vestona, da nama olajšata bivak. Tudi prepričevala sta naju, da bova zjutraj trda, če bova bivakirala.« A ju nista poslušala. Višinska nosača sta sestopila, Slovenca pa sta brez puha ali bivak vreče bivakirala v snežni luknji ter se zbudila z ozeblimi prsti na rokah in nogah.

»Pogled na Tonačeve prste je žalosten,« je naslednje jutro, ko sta že bila v petem višinskem taboru, napisal Dimitrov. »Eden je čisto črn, drugi pa ga bolijo. Tudi jaz imam mezinec vijoličast, ostali prsti pa me krepko bolijo. Odločitev za bivak je bila nespametna, kajti danes sva invalida in če bi se odločila, da kljub omrzlinam rineva na vrh, bi se obsodila na smrt.«
Ta dan sta želela priti v tretji višinski tabor, na nadmorsko višino 6200 metrov, kjer sta pričakovala zdravniško pomoč dr. Andlovica, pa jima ni uspelo. V popolni temi sta pritavala v napol zasnežen četrti višinski tabor 6750 metrov visoko, kjer sta lačna in žejna prebila noč, naslednje zgodnje popoldne, 15. oktobra, pa sta se razveselila srečanja z zdravnikom, ki jima je prišel s pijačo naproti iz tretjega tabora.

Takole je z rokopisa prepisano v knjigo dr. Jožeta Andlovica:
»Okrog 14. ure dosežemo preostanek tabora. Oba obležita na tleh pred šotori. Odvežem ju, snamem dereze in čevlje, Tonača zavlečem v šotor, Pavle ima še toliko moči, da zleze sam. Pogrejem še kompota, skuham dosti čaja, kar zahteva veliko časa. Preden se stopi sneg in prične vreti, mineta skoraj dve uri. Nato pričnem tajati še obupno zmrznjeno steklenico glukoze.
Tonaču bom skušal dati infuzijo. Biti moram previden, da steklenica ne poči. Tudi ampule so vse zamrznjene. Odtajam jih v žepu. Že tema je, ko je vse pripravljeno. Težavno je, ker je višinski šotor tako majhen, da se dva komaj spravita noter. Povrhu tega je nizek kot pasja uta. Končno je v takih pogojih težko ohraniti sterilnost. Kljub vsemu uspe. Infuzijsko steklenico montiram na smučarsko palico, ki je poševno postavljena in uprta v streho. Ogrevam jo z butanskim kuhalnikom, da ne zamrzne. Infuzijski tekočini dodam urbason, coramin-coffein ter vitamina C in B. K sreči ima Tonač dobre vene, ogrevanje steklenic je uspešno in navkljub nizkemu padcu infuzija dobro teče. Približno ob devetih zvečer je postopek končan. Zlezem v šotor k Pavletu, da ima Tonač več prostora. S Pavletom se še pogovarjava, Tonač pa kmalu zaspi kot zaklan.«

Tako se bere knjiga o drugi slovenski alpinistični himalajski odpravi izpred več kot pol stoletja, ki se je kljub številnim zapletom končala srečno. Slovenski fantje, tudi dva iz te odprave, zdravnik dr. Jože Andlovic je bil eden od obeh, so se devet let pozneje vrnila pod Kangbačen, z goro poravnali vse račune in jim dodali še bogate obresti. Kar deset članov te odprave je priplezalo na vrh Kangbačna, nekateri od njih pa kot prvi, odkar svet stoji, kot bi rekli stari kronisti, poleg tega še na tri sosednje šesttisočake.
Takrat se je pravzaprav začelo rajžanje (če ostanemo pri naslovu knjige) slovenskih alpinistov v najvišje gore in najtežavnejše smeri himalajskega pogorja, ki se do današnjega dne ni ustavilo in ki je pripeljalo naše mladeniče in mladenke na vrh svetovnih osvajalcev nekoristnega sveta.
Marjan Raztresen

 

Oznake: ALP, BIB, HIM, VTG
eXTReMe Tracker