Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Severna stena Grandes Jorasses premagana

08.04.1936

sreda, 8. april 1936, ob 21:46, Boris Štupar, ogledov: 1767

Slovenski narod: Predavanje zmagovalca Monakovčana Martina Maierja pod okriljem SPD
Ljubljana, 8. aprila.

Lani v juniju je zastrmela vsa Evropa: severna stena do takrat nepremagljivega
Grandes Jorassesa je bila premagana, preplezala sta jo Monakovčana Martin Maier in Rudolf Peters; na d 30 ur sta plezala.
To je bil poleg zmage bratov Franca in Tonija Schmitta nad severno steno Matterhorna največji plezalni uspeh tega stoletja, saj je izredno strma, večinoma navpična in povsem gladka 1500 m visoka stena do takrat kljubovala vsem naskokom in naporom, a trije drzni Nemci so sredi nje omahnili v smrt.

O tem uspehu, ki je visoka pesem junaštva, jeklene volje, žilavosti in nerazdružljivega tovarištva ter priča zmage duha nad materijo, nam je snoči v
Delavski zbornici predaval sam zmagovalec, Monakovčan Martin Maier. Z njim
nas je seznanil tajnik SPD dr. Brilej, naglašujoč v krajšem govoru pomembnost
tega uspeha, nato pa je v imenu SPD gostu čestital k uspehom in ga iskreno pozdravil.

Maier je uvodoma podal kratek pregled zgodovine naskokov na to znamenito steno, že leta 1907 sta se vzpela nanjo Angleža Jon in Knobl, a vrnila sta se kaj
kmalu, saj sta komaj premagala njeno vznožje. Seveda jima tudi takrat še razmeroma primitivna tehnika ni dovoljevala večjega uspeha.
Potem sta bila v steni leta 1931 Monakovčana Rittler in Prehm. Sredi stene ju je zalotila nevihta, nad njima se je utrgal mogočen plaz in zgrmela sta v prepad. Tovariši so ju našli mrtva blizu od vstopa v steno. Naslednje leto prispeta v Chamonix dva najznamenitejša plezalca Schmitt in Ertl, ki smo ga že tudi dvakrat poslušali pri predavanjih v Ljubljani. Več dni sta opazovala steno, a
čim sta jo hotela naskočiti, je kakor v zasmeh prihrumela strahovita nevihta, da sta se morala vrniti.
Za njima sta prišla Nemca Gröner in Eckmeyer, toda stena se ni udala, še najvišje sta se vzpela leta 1934 Haringer in Maierjev tovariš Peters . Že sta imela približno dve tretjini stene za seboj, ko jo zaplesala v gorah nevihta. Zaman sta se borila , strahovita burja, leden piš, plazovi in vse elementarne sile so bile proti njima. Naprej nista mogla več in po vrveh sta se morala spuščali nazaj.
A sredi stene je Haringerju zdrsnilo in vpričo tovariša je treščil v prepad. Peters si je po obupni borbi in srečnem naključju rešil življenje. Stena je ostala nedostopna in zaman je bila tudi borba slovitega Francoza Charleta, ki jo je naskočil 13-krat pa so bili vsi njegovi napori zaman.

Lani 20. junija se je v Courmeyer, ki je izhodišče za Grandes Jorasses z italijanske strani, odpravil Maier sam in gazeč sveže zapadli sneg do pasu je prodrl do Turinške koče pod 3300 m visoki Colle dal Gigante, od tod se je pa na smučeh spustil do ledenika Le Chaux, da vidi, če je stena zrela za naskok. Vrnil se je v Chamonix in od tam brzojavil Petersu, ki je prišel že dva dni pozneje, in v noči od 26. na 27. junija sta bila po 7-urni naporni hoji že pod vznožjem stene, kjer sta prvič prenočila. Opolnoči sta doživela čudovit prizor: sredi stene je zagrmelo med strahovitim truščem in hruščem je zgrmel v globino ogromen plaz, ki je trgal velikanske skale in plasti, ki so se s tako silo odbijale od sten in udarjale ob vznožje, da se je iskrilo kakor v mogočni kovačnici; bil je pravi čarobni ognjemet. Maier pravi, da tako čudovitega prizora še ni videl.

Naslednje jutro sta začela prodirati v steno. Vreme je bilo precej neugodno, pihal je fen. Najprej sta premagala 250 m popolnoma poledenele, silno strme stene, katere naklon je znašal povprečno 80 do 90 stopinj in preplezala sta tudi dva mogočna stolpa, od katerih je eden vodil 300 m visoko sopot, nato pa zopet 150 m visoko ledišče, za njim pa sta prišla na strm greben, ki ju je vodil do pod vrha.
Tu ju je čakalo novo presenečenje: vrh sam je popolnoma odsekana, 100 m visoka gladka ploskev s previsi. Med plezanjem se je ves čas na vseh straneh in
njima nad glavo rušilo in trgalo kamenje, neprestano so grmeli snežni in skalnati
plazovi v dolino in sredi stene je priletel odtrgan kamen Maierju na glavo. Začutil je, kako ga zapuščajo moči in že naslednji trenutek je omahnil ter zgrmel
proti prepadu. Videl je, kako se s čudovito brzino bliža ledeniku spodaj, samo še
trenutek in konec bo vsega. Močan sunek mu je hipoma vrnil zavest, ki ga je med padcem zapuščala. Obvisel je na prijateljevi vrvi. Takoj nato se je spet onesvestil in šele čez nekaj časa ga je zdramil prijateljev klic. Kamen, ki ga je bil oplazil, mu je zapustil 5 cm dolgo zevajočo rano. Kmalu si je pa opomogel in s prijateljem sta nadaljevala plezanje.

Po 30. urni borbi je bila stena premagana. Vrh stene sta zavri skala od radosti, njem napor in jeklena volja sta triumfirala nad steno.
Na vrhu sta zopet bivakirala — Že popreje sta enkrat počivala v spalni vreči
sredi stene — nato pa sta krenila po poti na italijansko stran.

Skromno, brez vsake hvale in pretiravanja je mladi Monakovčan pripovedoval o tem uspehu, nikoli ni omenil, koliko trpljenja in kakšne muke sta morala prestati, kako ju je mučila žeja in lakota in kako sta prezebala. Toda slike, ki nam jih je pokazal, so to dovolj zgovorno same pripovedovale in pričale o njunem brezmejnem junaštvu in samozatajevanju. Sama ledena skala, sneg in led, a povsod take strmine, da se človeku lasje jezijo ob pogledu nanje. Povprečno znaša naklon steno 80 stopinj. Tako je strma, gladka in odsekana, da se z vrha vidi prav do vznožja. Je to veličastna edinstvena zgradba narave.
Skioptične slike so pokazale, da sta plezalca tudi mojstra v fotografiji.

Maier se odpelje dane s v Celje, kjer bo tudi predaval, potem se pa vrne v
Ljubljano, ker hoče velikonočne praznikepreživeti na Triglavu in si ogledati planiško skakalnico. Po praznikih odpotuje v Dalmacijo in v Sarajevo.

Slovenski narod, 8. april 1936

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker