Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Alpinistični razgledi 15/1982


Za G-L priredil: Genadij Štupar


nedelja, 12. december 1982, ob 17:29, Boris Štupar, ogledov: 4785

Številka 15

VSEBINA
 

Veliki pionirji alpinizma (XV. del)
11 O imenoslovju v Julijcih
14 Nekaj kupljenih in pridelanih misli
18 Grandes Jorasses (VI. del)
20 Nove smeri
23 Velike stene Bosne in Hercegovine (II. del)
25 Slovensko alpinistično smučarsko prvenstvo 82
25 Tabor ENSA v Dauphineji
28 Mednarodno srečanje alpinistk
29 Tekmovanje v skalolazenju
32 Ženska odprava Pamir 82
36 Opisovanje alpinističnih tur (IV. del)
41 Še o izboru za Lotse 81


Prispevek za pod zob časa

Uvodna prazna fraza: spet je 365 dni naokrog. Leto je marsikaj dalo, odvzelo, naplavilo, pustilo odprto in nedorečeno. Ostaja nam ogledalo časa, ki stoji za nami in pred nami. Treba bo kupiti novi merilec časa, dobri stari gregorijanski koledar, ki je lani praznoval 400-letnico.
O času so pisali in še pišemo; o minulih časih, o časih, v katerih živimo, in časih, ki prihajajo. Bodo sivi, mračni ali rožnati? Kakor za koga. Mnogo časa je preteklo, odkar je leta 400 indijski pesnik Vjasa v Mahabharati zapisal:

Čas je buden, ko vse spi,
čas stoji pokonci, ko vse pade,
čas vse zaobjame in ne more biti zaobjet,
»bil«, »je« in »bo« so otroci časa.
O, razum, bodi priča, bodi buden.

Čas je s svojim »dokazom sile« in »silo dokazov« spravil pod rušo 60.000.000.000 ljudi, še vedno pa ostaja vprašanje, od kod prihajamo, kaj smo in kam gremo.
Albert Einstein, oče relativnostne teorije, je v jeseni življenja dejal: »Tudi sam verjamem, da je med najmočnejšimi pobudami, zaradi katerih se ljudje poglabljajo v umetnost in znanost, beg pred vsakdanjim bolestno okrutnim življenjem ter utesnjenostjo spremenljivih želja. To pobudo oziroma preboj preko osebnih meja v svet objektivnega opazovanja in razumevanja lahko primerjamo s hrepenenjem ljudi iz bučnih, prenatrpanih mest, ki beže v samotne gore, za katere se zdi, da so ustvarjene za večnost. Med vsemi občutki je skrivnostnost najlepša.«
Večnost, neskončnost, obkrožajoče vesolje in meje človeškega uma. Tam na pragu samotnega visokogorskega bivaka, ko se s prvim mrakom prižgejo nebeške lučke - ki so pravzaprav ugasnile že pred milijardami let - in se začne igriva sapica pogovarjati z robovi in vogali male gorske hiške, nastopi čas tišine, breztežnosti duše in srca. Šele tedaj izveš, kako blizu si zadnjim svetiščem Turgenjeva, kjer šepeta le tišina, poslednjim oazam miru in spokojnosti.
Nimaš časa? Ne, nimam časa! Dan za dnem. Zapoved časa, v katerem živimo, je: Čas je denar! Vseeno prisluhni znanemu prepiru.
Faust: »Saj sam delaš tisto, kar te preseneča, kar obožuješ, pri čemer mogoče strmiš in kar ti mogoče vzbuja sovražne občutke.«
Mefisto: »Lahko bi človek živel še za silo, pa pamet, luč sveta ima v darilo!«

Bine Mlač


ALPINISTIČNI RAZGLEDI, številka 15, interno glasilo slovenskih alpinistov. Prispevke pošiljajte na naslov: Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana. Petnajsto številko so pripravili: Jani Bele, Ines Božič, Vojko Bučer, Roman Cerar, Marko Fabčič, Marija Frantar, Vlado Zlatko Gantar, Lidija Honzak, Janko Humar, Franček Knez, Aleksander Kogovšek, Marko Kragelj, Marjan Kregar, Bojan Leskošek, France Malešič, Janez Marinčič, Peter Markič, Nada in Bine Mlač, Lidija Painkiher, Bojan Pollak, Helena Ružič, Franci Savenc, Ivan Štornik, Andrej Štremfelj, Dušan Vodeb in Nejc Zaplotnik ter Slobodan Žalica.


Slike na ovitku

1. stran - VIŠINSKI REKORD NAŠE ŽENSKE ODPRAVE NA PIK KOMUNIZMA in nekaj podrobnosti o odpravi Pamir 82 je na strani 32. Dekletom prisrčne čestitka in opravičilo, ker nismo poskrbeli, da bi dobile ustrezno priznanje za vrhunski uspeh. (Avtorja naslovnice: Lidija Honzak, Janez Marinčič)
2. stran - PRENJ - IZGORJELA GRUDA, glej Velike stene BiH, stran 23.
45. stran - levo - VRŠAC - PUNTARSKA SMER, glej stran 22.
desno - GRANDES JORASSES - POINTE YOUNG - ŠTAJERSKA SMER, glej stran 20.
46. stran - ZEMLJEVID SEVEROZAHODNEGA PAMIRJA Z NAJVIŠJIH VRHOM PIK KOMUNIZMA (7495 m), glej stran 32.


 

Alpinističnih razgledov bo v kratkem preveč

Alpinistične razglede za člane alpinističnih odsekov pošiljamo načelnikom, ki jih najprej natančno preštudirajo, saj še vedno traja tudi mesec dni, da pride glasilo do vseh naslovnikov, kaj šele do drugih članov AO. Še huje je s plačevanjem naročnini za leto 1982, kjer odseki kar tekmujejo, kdo bo plačal zadnji. Najslabše pa je, da kar 13 načelnikov še ni poslalo poročila o delu AO in zato njihovi člani ne bodo mogli biti registrirani kot aktivni, s tem pa bo prišlo do neljubih posledic - izgubili bodo pravice do solidarnostnega zavarovanja za reševanje v tujini, odpade jim smučarsko tekmovanje, ne bo se jim treba truditi s podatki za kategorizacijo, pač pa naj takoj začno zbirati denar za depozit, zato jih tudi ne bomo več obremenjevali s pošiljanjem glasila.
Alpinističnih razgledov bo v kratkem v izobilju, saj vse kaže, da jih ne rabijo Akademski AO, AO Bohinj, AS Borovnica, AO Celje, Impol, Martuljek, Mežica, AS Mozirje, AS Prevalje, Škofja Loka, Trbovlje in AO Železničar. Vseeno pa svetujemo, da omenjeni odseki čimprej zamenjajo prezaposlene ali nedelavne načelnike in namestnike.

Pričujoča številka prinaša poleg Pamirja 82 še cel kup poročil, zadnji del Opisovanja alpinističnih tur (h kateremu pa nismo dobili nobenih pripomb in se zahvaljujemo za obzirnost in razumevanje), poleg tega pa nagradno uganko na 27. strani. Uganite, pa vam začnemo pošiljati glasilo.

V naslednji številki bo izšlo precej stvari, ki so bile pripravljene že za novoletno številko, na primer članki o Jeanu Marcu Boivinu, samohodstvu, obisku naših alpinistov v Ameriki, skalolazenju, alpinizmu brez Alp. Vsi nestrpno čakajoči avtorji in sodelavci naj potrpe in v tolažbo napišejo še kakšen dodatni članek ali narišejo risbo (po možnosti na prozornem papirju). V njej bo tudi povzetek razgovora o nekaterih načelnih vprašanjih alpinizma, v katerem boste izvedeli tudi, zakaj alpinizem ni krava. Poleg drugih znamenitosti bo objavljen tudi imenski seznam vseh dosedanjih naročnikov, ki jih iz navedenih razlogov ne bomo več nadlegovali s pošiljanjem glasila. Mislimo, da je prav, da jim nudimo možnost storiti dobro delo - glasilo bodo tako odstopili drugim. Primer: Dora in Tone Črv iz AO Idrija sporočata, da sta se združila v eno navezo in jima v naslednjih raztežajih zadostuje eno glasilo. Srečno plezanje!

 

Nada Mlač

Veliki pionirji alpinizma (XV. del)

Willo (Wilhelm) Welzenbach
(1900 - 1934)

Dr. Willo (Wilhelm) Welzenbach, ki se je rodil 10. novembra 1900 v Münchnu, je bil najpomembnejši od vseh alpskih lednih plezalskih pionirjev. V dvajsetih in tridesetih letih je ledno plezanje navdihnil z novostmi, ki so jih do takrat vsi imeli za izredno zaželjene, a komaj možne. Do danes imajo nekatere njegove smeri le toliko ponovitev, kot imamo prstov na roki; ohranile so svojo neverjetno kljubovalnost proti vsem, ki skušajo prekositi Welzenbacha v kombiniranih in lednih turah. Po njegovi tragični smrti leta 1934 so se alpski plezalci večinoma osredotočili na probleme v kopnih stenah, v zadnjem času pa je spet prišlo na površje ledno plezanje in Welzenbachovim smerem vsi resnejši mojstri strmega ledu posvečajo neverjetno veliko pozornosti. Njegov pomemben prispevek k alpinizmu je čedalje bolj jasen in vedno bolj odkrivajo njegovo veličino. Bil je vodilni pionir v lednih vesinah.
»Mrtvi niso mrtvi.« Leta 1920 je münchenski gimnazijec Willo Welzenbach napisal zanimivo šolsko razpravo s tem naslovom. Profesor književnosti jo je ocenil s komaj zadovoljivo oceno. V njej je dokazoval, da je boleče za narod, kadar izgublja umetniške, znanstvene ali politične veličine. Welzenbach ni postal niti umetnik, niti politik in tudi ne čudovito bleščeč znanstvenik - morda mu je bilo za slednje dano živeti premalo časa. Vendar nemški alpinisti niso bili edini, ki so občutili bolečino, ko so ga izgubili na Nanga Parbatu po dnevih brezupa v boju proti podivjanim elementom narave. V resnici je bil izreden gornik; le malo je takih, ki bi lahko preplezali toliko težavnih in nevarnih smeri. Važnost njegovih prvih vzponov, njegova skromna osebnost, duševna zadržanost in pozitiven vpliv na tedanje tokove alpinizma so vzroki, da ga štejemo med največje alpiniste vseh časov. Zato ni nič čudnega, da so Francozi, ki so neverjetno sovražili Nemce iz znanih zgodovinskih in nezgodovinskih razlogov, poimenovali steber v južnem grebenu Aiguille Noire po njem že takrat, ko je še živel.
Njegov oče je bil starejši železniški uradnik v Münchnu. Tu se je Welzenbach leta 1920 vpisal na oddelek za strojništvo tehniške fakultete. Leta 1924 je opravil diplomo z odličnim uspehom. Kmalu se je zaposlil tudi sam na železnici, vstopil v münchensko prometno podjetje kot visokokvalificiran tehnični inženir. Ta služba je rešila mladega, neoženjenega moža pred denarnimi skrbmi, ki so trle veliko alpinistov njegovega časa, posebno leta 1929 ob veliki svetovni ekonomski krizi in žalostni rekordni brezposelnosti.
Ob delu in gorah je začel pisati doktorat pri znanem lavinskem strokovnjaku, profesorju Wilhelmu Paulckeju s temo Stratigrafija snežnih usedlin in mehanika snežnih premikov, vključno z izboljšavami metode obrambe. Po uspešno opravljenem doktoratu so ga imenovali »doktor snežnih ved«, »snažni doktor« ali kar »snežni mož«, saj je pogosto v gorah prenočil kar v snežni votlini, ki jo je izkopal v pobočje.
Med leti 1921 in 1934 je Welzenbach opravil okoli 980 vzponov, od teh 50 prvenstvenih smeri v kopnih stenah in ledu. Med najbolj znamenitimi smermi so predvsem njegove velikopotezne ture v Bernskih in Valiških Alpah. Njegove raziskave v znanih lednih stenah Alp so bile tako temeljite, da so vse tiste stene, ki jih ji »izpustil«, kmalu poimenovali »zadnji problem«. Spisek njegovih prvenstvenih smeri, opravljenih z deseterkami v strmem ledu, je tako obširen, da bi ga komaj zmogel preplezati samo najboljši alpinist. Severne stene Grands Charmoza, Dent d'Hérensa, Fiescherhorna Nesthorna, Grosshorna, Lauterbrunen Breithorna, Gletscherhorna in Gspaltenhorna vse do danes niso izgubile veljave kot najvišje in najtežavnejše stene Alp. Deloval je tudi v Vzhodnih Alpah, še posebej v skupini Gross Glocknerja, po težavah pa posebej izstopajo smeri v Švici.
Nič ni čudnega, da so se mnogi alpinisti čudili Welzenbachovim severnim stenam in se jim izogibali, ker zahtevajo preveč vsestranske telesne izurjenosti in duševnih naporov. V svojih podcenjevalnih izjavah so postajali previdnejši ali pa so obmolknili. Njegove smeri so postale cilj alpinistov, ki si ne želijo doseči slave s popularnimi smermi, temveč iščejo le posebno izjemno plačilo. Tistim pa, ki žele minimum alpinističnega znanja in uspehov doseči z maksimalnim številom bivakov, se v njih ne piše dobro. Nevarnosti lednih in kamnitih plazov v teh velikih stenah, posebno v bernskih zahtevajo hiter vzpon in samo izkušeni alpinisti si želijo tu opraviti več kot samo eno smer. Kako dobro je bil Welzenbach usidran v severnih stenah in kako pazljivo je izbiral soplezalce, kaže to, da niso niti on niti njegovi soplezalci nikdar imeli najmanjše nesreče med vzponom. Na svoje najvažnejše ture je vzel le malo opreme z izgovorom: »Če nosiš s seboj opremo za bivakiranje, jo boš tudi uporabil.« Kljub temu reku, katerega se je vseskozi trmasto držal, sta z Willyjem Merklom preživela pet dni in noči v nevihti v severni steni Grands Charmoza in nato izplezala. To dejanje izpričuje, kako sta bila telesno pripravljena, da o živcih ne govorimo. Welzenbach je ta neprijeten dogodek opisal takole: »Pričenja se četrta noč. Med nočjo je najin položaj v tesnem bivaku postal skoraj nemogoče mučen. Štiri dni nisva mogla zmigati najinih okončin. Vsaka mišica naju je bolela od čepenja na tem majhnem prostorčku. Ko se je zdanilo, je bilo nebo jasno. Začela sva z vzponom - To je bilo najtežje delo, kar jih je kdaj bilo. Vsak oprimek in stop sva morala izkopati iz novozapadlega snega, skale so bile pod snegom povrhu vsega še poledenele. Šele zavest, da je najino življenje v nevarnosti, nama je dalo moč za nadaljevanje; kar je kazalo nemogoče, ko sva zapuščala bivak.« Če pustimo ta pripetljaj ob strani, je značilno za Welzenbacha, da se mu ni zgodilo prav nič dramatičnega ali posebnega med plezanjem. Stenam se je približal skrajno previdno in se je raje odločil za umik, če so bile razmere nemogoče.
Še nekaj moramo omeniti. Welzenbachov vpliv na razvoj v alpinizmu, posebno v nemško govorečih deželah, je postal jasen takoj, ko se je začel upoštevati položaj alpinizma, to pa je bilo v začetku dvajsetih let. Pred tem je bila redno najglasnejša majhna premožna skupina »zbiralcev štiritisočakov«; za govoreče in pišoče so bili to samozvani sodniki. Z merili svojih skrajnih meja so alpinizem, ki so ga gojili, predstavljali kot največje dejanje. Ti ljudje niso bili nenaklonjeni lastni hvali, sami sebe so s ponosom imenovali »voditelje« in so komaj še prepoznavali, kaj so v resnici njihovi ideali. Vsekakor so zelo težko obdržali svoj svetniški sij in še to le dokler so lahko denarno omejevali mladim dostope v stene Zahodnih Alp. Welzenbach je bil med prvimi, ki je omajal to vladajočo omahljivost. Skoraj nezavedno, toda še nikoli tako učinkovito je pomagal odstraniti povprečnost med nemško alpinistično srenjo s tem, da je vpeljal tehniko, ki je vodila k bolj zahtevnim plezarijam. Kal njegovih uspehov je bila v temeljitih pripravah in izkušnjah, ki si jih je nabral v najtežavnejših kopnih smereh tedanjega časa. V prvi vrsti velja to za gladke navpičnice gora Divjega Cesarja (Wilder Kaiser), kjer je (p)obiral tisto, kar je dišalo po šesticah. Te so skupaj z drugimi velikimi stenami Vzhodnih Alp omogočile postaviti nova zahtevna merila, s katerimi je mogoče primerjati najtežje probleme v Alpah. Vrhu tega so ga njegovi skrajno objektivni opisi smeri ostro ločili od njegovih sodobnikov. Celo danes pomenijo ti opisi najboljšo informacijo o velikih lednih stenah. Welzenbachov naravni čut za objektivno ocenitev nevarnosti in težavnosti pomeni na primer odlično delo za vodnik področja Wettersteina. Svoje smeri je opisoval jasno in razumljivo ter zelo obširno, ne da bi se izgubljal v podrobnostih. Njegovi napotki za težavne odstavke so natančni in poučni. Tudi Welzenbach se je ogreval za VI. stopnjo v Dülferjevem načinu ocenjevanja. Izdelal je celo primerjavo področij apnenca v Vzhodnih ter skalnih in lednih smeri Zahodnih Alp. Njegovi primeri so izvrstni in njegove utemeljitve jasne. Italijanski in francoski plezalci so sprejeli njegov način in desetletja uporabljali njegovo težavnostno lestvico v vseh predelih Alp.
Vsesplošno mnenje je, da je bil Welzenbach edini strokovnjak za led, vendar je opravil mnogo skalnih tur in je v manj kot dveh letih postal najboljši poznavalec kopnih sten v Akademskem alpskem združenju v Münchnu (Akademischer Alpenverein München). Leta 1923 je preplezal Dülferjeve smeri v Fleicshbanku in Totenkirchlu (Kaisergebirge), prav tako tudi smer Fiechtl-Herzog v južni steni Schütsselkarspitze v Wettersteinu. Leto kasneje je opravil drugo ponovitev smeri Fiechtl-Weinberger v Predigtstuhlu, ki je verjetno še danes najtežja klasična kopna smer v tej steni. Sam je opravil prečenje vrhov Griesnerkarja v Kaiserjevi skupini, kar je postalo znano kot značilni primer hitrosti plezanja pri samohodstvu.
V alpinizmu uspeh ni ocenjen le po dejanju, bolj pomembno je, kako je bilo to dejanje izvršeno, tako je mislil in razlagal Welzenbach. Dokazal je, da je bil plezalec z dovršenim talentom. Prednost je imel zaradi tega, ker je moč v nogah razvil do skrajnosti. Mirno je lahko stal ure in ure na najmanjšem stopu, hodil je po prstih v najstrmejših vesinah in polzel po najbolj poledenelih bregovih. Redkokdaj se je zatekel v skalo, raje si je že prej ogledal in preučil smer, nato pa je odločno začel in tudi dokončal delo. Vse je počel brez naglice, toda vedno je pazljivo pretehtal vsak gib. Welzenbach je bil za glavo višji od drugih in širok, kljub temu pa je bil mišičast tip. Pri plezanju težavnega predela v Schüsselkarspitze je rekel: »Ta del sem težko pregaral, hudičevo težko; če ga želiš premagati, naj ti vse to pomeni le vprašanje surove moči. Dal sem vse od sebe; nikakor pa nisem atlet ali pa celo akrobat.«
Po letu 1925 se je Welzenbachovo zanimanje vedno bolj obračalo k velikim lednim stenam. Poleti 1926 je doživel resen izpah rame, ki se mu je nato večkrat ponovil. Preganjala ga je tudi kostna tuberkuloza, ki mu je pustila trd komolec. Ekstremne skalne plezarije so postale zanj nedostopne. Rezultat ovire zaradi katere je bil prisiljen do skrajnosti uporabljati svoje noge in s tem razbremeniti roke, je bil, da je postal mojster brez primere v plezanju po nevarnih lednih vesinah, kar je zahtevalo zanesljive stopinje. Tako je na čuden način njegova telesna napaka razvila in izklesala njegovo sposobnost, ki jo je izrabljal gladko in varno v najbolj nedostopnih in odbijajočih lednih stenah Zahodnih Alp.
V svojih najpomembnejših letih je Welzenbach užival v obiskih najvažnejših gorskih skupin. Težil je za tem, da se je osredotočil na eno področje, ki ga je nepretrgoma obiskoval. V tem času je bilo v Zahodnih Alpah malo smeri z večjimi težavami, tako da je v vsakem področju, katerega je obiskal preplezal nove smeri z resnimi težavami. V nekaterih predelih, kot na primer v skupini Velikega Kleka in v Bernskem višavju je bil s svojimi soplezalci edini, ki je opravil težavne prvenstvene smeri, medtem ko je bil v Valisu in v skupini Mont Blanca eden od mnogih plezalcev, ki so dvignili nivo plezanja v tem obdobju; opravil je preko 170 prvih ponovitev lednih smeri. Kadarkoli je Welzenbach prvič prišel na neko področje je vedno načrtoval napad na veliko steno prav pri vstopu. Med vzponom, na vrhu in med sestopom je često opazoval okolico, dokler ni našel novih možnosti, za katere je nato naredil načrt in ga večinoma tudi izpeljal. Zaradi tega ga je Lucien Devies imenoval »zavojevalca, kateremu so cilj za naskok samo velike, nepoznane stene«. Welzenbachu je množica dejstev in dejavnikov pomenila spodbudo, da se čimprej vrne in se po uspešnem plezanju spet lahko zapodi v naslednji problem. Kot poslovni mož je bil dovolj »zastrupljen«, da se je lahko potepal po raznih predelih Alp, včasih ostal samo nekaj dni ali konec tedna, vedno pa je znal to koristno in uspešno izrabiti. Načrtovanje in strategija Welzenbachovih tur sta bila neobičajna v tem času. Poleti 1926 je na primer posvetil dolg obisk skupini Gross Glocknerja. Prvo, kar je storil, je bilo, da je začel obdelovati snežne opasti Kaindlgrata. Opravil je znanstveno preiskavo njihovih plasti. To je bil del študija, ki ga je za doktorat opravljal pod mentorstvom profesorja Paulckeja. Spremljal ga je Karl Wien. Kot dve rovki ali pajaca sta raziskovala in razkopavala opasti, njuni pogledi pa so občasno poromali k severozahodni steni Glockerina, ki je stala tam v vsej svoji veličini, čakajoča na prve plezalce. Ko sta zaključila z znanstvenim delom, sta se zakadila preko ledenika in preplezala steno. Dva dni kasneje sta opravila prvenstveni vzpon po severni steni Eiskögla. Sledil je vremenski preobrat in morala sta opustiti vzpon po severni steni Gross Glocknerja. Odšla sta domov. Med vožnjo se je vreme ustalilo. Welzenbach je takoj poslal telegram Wienu, v katerem mu je predlagal, da bi se sestala v Scharnitzu in preplezala severno steno Lalidererspitze. Našla sta se naslednji dan, in opravila vzpon tako hitro, da je Welzenbach še isti večer ujel vlak proti Münchnu. Osem dni kasneje sta vendarle opravila tudi vzpon po severni steni Gross Glocknerja.
Njegove raziskave v skupini Gross Glocknerja so pomenile dobro podlago za kasnejše Welzenbachove uspehe. Pred tem je 15. julija 1924 s Fritzem Rigelejem preplezal severozahodno steno Gross Wiesbachhorna. Ta tura pomeni nekaj velikega, pomeni začetek obdobja plodnega lednega plezanja, saj sta prvič v zgodovini alpinizma uporabila ledni klin. Prve prototipe lednih klinov je leta 1922 oblikoval Fritz Rigele s polkovnikom Georgom Bilgerijem idejo pa je konstrukcijsko dopolnil Welzenbach spomladi 1924. Ta prenos tehnike, ki so jo uporabljali le v skalnih smereh, je pomenil novo obdobje težavnih lednih smeri v nedotaknjenih lednih stenah. Samo leto kasneje sta z novo tehniko Welzenbach in dr. Eugen Allwein preplezala severno steno Dent d'Hérensa. Welzenbach je opisal le del te težke smeri: »Pognal sem dolg klin v krhek led, vpel vponko in vrv - in nato na delo. V začetku sem hotel preplezati nekakšno prečnico, toda takoj sem uvidel brezplodnost svojega početja. Celo če bi noge z derezami našle primeren stop, nisem opazil nobenega oprimka v tej naloženi steni ledu. Nato sem prišel na dobro idejo. Poskusil naj bi priti preko ovire v tegu vrvi. Mar se nismo tega učili prav v skalnih stenah Vzhodnih Alp? »Napni vrv«, sem zaklical prijatelju. Uprl sem se z nogami na opast in obtežil vrv z vso težo. Počasi se je telo premikalo proti levi. Roke so našle majhno razpoko, vanjo sem zagozdil pest in k sebi sem čisto počasi potegnil še noge.«
In tako je skalna tehnika v tegu vrvi doživela ognjeni krst v ledu. Zelo dolgo časa je severna stena Dent d'Hérensa veljala za najtežjo ledno steno v Alpah. Ta sloves je izgubila, ko sta Robert Gréloz in André Roche septembra 1931 preplezala severno steno Aiguille de Triolet. Še vedno pa tisti, ki danes ponovi to 1300-metrsko steno, še vedno opravi veliko alpinistično dejanje.
Če nekdo proučuje samo njegovo tehniko in prebira seznam njegovih vzponov, si lahko misli, da je bil Welzenbach skorajda alpski tehnokrat, oziroma, da je skušal vse težave in protislovja reševati z načrtnim organiziranjem in tehniko. To mišljenje nikakor ni pravično, saj je bil čuteč človek, ki pa se je izogibal razodevanju svojih čustev. Po vzponu v steni Schüsselkarspitze je opisal svoje počutje na vrhu: »Najraje bi se vsedel in gledal, gledal. Rad bi zaklical od veselja zaradi lepote sveta, zaradi sreče; od veselja zaradi lepot, od sreče zaradi želje, ki se mi je izpolnila. In še eno, čuden občutek me je prešinil - občutek največjega zadovoljstva po tem nenavadnem vzponu, ki pa ni dan vsakemu gorniku.«
Bilo je jasno, da so Alpe postale premajhne za takega gornika, kot je bil Willo. Niso mu več nudile tistega posebnega užitka. Morda pa mu ni dala miru raziskovalna žilica. Ni se mogel udeležiti odprave münchenskega akademskega alpskega združenja na Pik Lenin in na Kangčendzengo v letih 1928 oziroma 1929. Začel pa je delati načrte na lastno roko, ki so leta 1929 rodili sadove. Preštudiral je literaturo o Himalaji in pozorne prebral Mummeryjeve zapiske in pisma. Zaenkrat ni želel iti na najvišje osemtisočake, zato si je vzel za cilj Nanga Parbat. Naredil je načrt odprave, zagotovil je denar, izdatno si je dopisoval z važnimi političnimi in gorniškimi osebnostmi v angleški Indiji ter pripravil vse, kar je bilo v zvezi z odpravo. Vse je bilo torej pripravljeno, toda nemški zunanji minister, ki je podpiral znamenitega švicarskega geologa in geografa profesorja Günterja Oskarja Dyhrenfurtha in njegovo mednarodno himalajsko odpravo v skupino Kangčendzenge, je trdil, da je možna le ena nemška odprava. Leta 1931 so se spet pokazale možnosti in začeli so s pripravami. Welzenbach je bil ponovno razočaran - odprava Paula Bauerja na Kangčendzengo je dobila prednost. Po njegovem načrtu so posegli drugi alpinisti. Welzenbach se je tudi v teh okoliščinah pokazal plemenitega in velikodušnega. Nesebično jim je pomagal in spet vzpostavil vse stike, ki jih je imel že prej. Willy Merkl, ki se je prerinil v ospredje že leta 1932, ko je vodil mešano nemško-ameriško odpravo na Nanga Parbat, ki je dosegla višino 7000 metrov. Izdajal se je za načrtovalca odprave. Welzenbach ga ni želel prositi za vodstvo odprave v letu 1934 in je prevzel vlogo namestnika oziroma pooblaščenca. Prijatelji so Welzenbacha svarili naj se vendarle ne podredi Merklu. Dogodki pa so žal pokazali, kako prav so imeli.
Welzenbach je kasneje v pismu, ki ga je poslal materi, razložil, kakšen je bil Willy Merkl kot vodja:
»Končno lahko začnemo s ponovnim napadom na Nanga Parbat ... dolgo pričakovana tsampa in druge potrebščine so danes zjutraj prišle v tabor. Gibali se bomo v dveh skupinah; prva: Merkl, Welzenbach, Schneider, Aschenbrenner, Bechtold in Müllritter; druga: Wieland, Bernard, Kuhn, Sangster. Po načrtu bi morala že danes oditi prva skupina. Merkl in Bechtold se nikakor ne moreta ganiti iz baze in ne bosta odšla vse do naslednjega dne. Zatorej bo napredovanje zopet odloženo. Mislim, da Merkl še vedno ne uvidi, za kaj gre. Zaenkrat mu ni seglo do možganov, da je uspeh celotnega podviga odvisen od končnih moči, sicer se bomo vrnili domov brez vrha in Merkl bo moral razložiti, zakaj je za to podjetje prejel 175.000 ali celo 200.000 nemških mark (Reichsmarks). Trenutno mu je najvažnejše opravilo pisanje pisem in ne sam vrh. Tu uživa, kot bi bil paša, ki je ali pa ga ni, vendar se bo moral odreči tej vlogi ...
Gotovo se sprašuješ, zakaj ti vse to pripovedujem. Veš, tega si ne upam zapisati v svoj dnevnik. Nihče ne ve, kdaj lahko pridejo taki zapiski v tuje roke. Merkl je na primer takoj vzel Balbov dnevnik (Alfred Drexel-Balbo je umrl v spodnjem delu gore za pljučnico). Zato mislim, da je to važno zapisati za primer, če bi bilo potrebno kdaj ugotavljati, kaj vse se je dogajalo. Balba smo pokopali 11. junija. Odprava bi lahko takoj nadaljevala z delom 11. ali 12. junija, ne glede na to, ali je prispela tsampa. Tako bi bili sedaj že pripravljeni za končni naskok nekje pod samim vrhom. Morda bi imeli dovolj zaloge, da bi preživeli brez tsampe. Toda čas je tekel. Zadnje štiri dni je bilo zelo oblačno - tega nam ni bilo treba. Če bo le vreme do polovice julija stanovitno? Bomo lahko po tem času kaj naredili? Težko, če se bomo posluževali takih metod.
Odprava je preobsežna in preštevilna. Veliko ljudi je, ki tičijo samo v bazi; pomenijo samo breme, ker potrebujejo nosače, hrano in šotore. Popolnoma neuporabni so za odpravo, pri tem pa si želijo doseči celo vrh!«

(konec v naslednji številki AR)


Prišli smo pod steno
in ne do pod stene

V opisih plezalnih smeri in raznih člankih vztrajno pišemo, da smo prišli do pod stene, da ne bi kdo mislil, da smo peš prišli kar do zgornjega dela stene. Ker pa je druga možnost kaj malo verjetna, saj bi morali pešačiti po zraku, slovenščina pa tudi ni tako zamotana, je čisto dovolj in prav, če rečemo in napišemo, da smo prišli pod steno.


Dušan Vodeb

O imenoslovju v naših Julijcih*

… Mislim, da se boste strinjali, če trdim, da je treba čuvati, obdržati in ne spreminjati vsa tista imena, ki že od nekdaj obstajajo v našem gorskem svetu. Poimenovanja za goro, hrib in dolino, za steno in planino, potoke, slapove, prelaze, poti, pa tudi plezalne smeri itd. Imenoslovje moramo imeti za prvobitno, poimenovano od najbližjih prebivalcev, ki so svoje okolje najbolj poznali, pa tudi od prvih obiskovalcev, prvih pristopnikov in osvajalcev. To velja tudi za imena v stenah in grebenih, za plezalne smeri, ki so jih dali prvi pristopniki, plezalci in alpinisti. Seveda pa mora v poplavi raznih imen, ki jih zasledimo po stenah, le obstajati neko merilo, da stena in smer, pa tudi alpinizem kot kulturni pojav ne bi dobili nekega omalovažujočega prizvoka. Imenoslovje je pri nas res bogato, zanimivo po izgovarjavi, pomenu in predstavitvi. Čudim se, da se še ni našel kak mlad geolog-planinec, ki bi se lotil te dokumentarne in raziskovalne naloge morda v okviru svojega študija. S tem pa je treba pohiteti, ker starejši poznavalci gorskega okolja po malem izginjajo pa tudi spomin jih zapušča. V Ratečah sem pri takem poizvedovanju prišel do mnogih zanimivih imen.
Menim, da v imenoslovju našega gorskega sveta še ni vse zapisano in objavljeno. Zemljevidi so še vedno pomanjkljivi, napake se kar ponavljajo, ker jih zapisovalci prepisujejo. To vem na primer za nekatere vrhove v Martuljškem pogorju. Dober je novi planinski zemljevid Triglava z merilom
1:20.000. Mlajši planinci, in alpinisti tudi premalo poznajo imenoslovje in se zanj premalo zanimajo. To je vidno v pogovorih z njimi in kar ni posebna nesreča, bolj pa je to občutiti, če so napačna imena objavljena. Osebno sem se na primer oglasil v Kranjski gori pri Foto Mojci, da bi jih opozoril na neke napake pri njihovi fotografiji z Vršiča. Posneta je Martuljška skupina s Škrlatico. Skupno je imenovanih osem vrhov, od tega trije napačno. Dobil sem odgovor, da je te podatke dal Rado Kočevar in, »če jih je on dal, bo že točno«.
Še bolj žalostno je, kako so v dnevnem časopisju in drugod objavljane in obravnavane gorske nesreče. Včasih pride do pravih nesmislov, kjer je jasno vidno, da poročevalec premalo pozna gorski svet in imenoslovje. Objektivne težave, ki obstajajo pri sprejemanju zlasti prvih podatkov o nesreči, ne smejo biti vzrok za pomanjkljivo ali celo nepravilno poročanje. Pri gorski nesreči gre velikokrat za zamotan sklop najrazličnejših mišljenj, obravnavanj in sklepov, zato je poročanje o nesreči odgovorna naloga, ki ji ne more biti vsakdo kos. V tem pa je tudi interes Planinske zveze, GRS in vseh vrst služb obveščanja.
Naj se sedaj zadržim Severne stene Triglava. Takoj moram povedati, da je mogoče o tej obsežni steni še marsikaj povedati, napisati in prikazati. Triglavska stena je prav v vseh ozirih naša najbolj bogata stena in zato kar kliče po posebni obdelavi v posebni izdaji kot zgodovinski prikaz in kot vodnik plezalnih vzponov, seveda pa bogato ilustriran s fotografskimi posnetki.
V zgodovinskem delu je treba dokončno prikazati prvi pristop Andreja (Ivana) Berginca. Zgodovinarji znajo izbrskati, poiskati in povedati neverjetne stvari. Če pa ni podatkov, je treba tako tudi povedati. Če preko Stene ni prišel najprej in kot prvi Slovenec, najbrž ne bo tako grozna nesreča. Še bolj je to razumljivo, če pri tem upoštevamo ves razvoj alpinizma. Nedorečen je dalje prvi vzpon Henrika Tume po Slovenski smeri. Menim, da Tuma ni izstopil po zahodnem delu Slovenskega turnca in da je v svoji skici slabo zarisal. Ugotoviti je treba in določiti, kje se je ponesrečil Wagner. Ce so se Turna in njegovi vrstniki zmotili pri ov javi mesta nesreče, so se v poznejših časih lahko še bolj. Zelo pa je dvomljivo, da je Wagner plezal v Bavarski smeri in se tam nekje ubil. Mislim tudi, da bi bilo treba vse smrtne nesreče v Steni dostojno in avtoritativno prikazati. Po mojem je bila to napaka v izdajah o Triglavu in Steni, ki so izšle za dvestoletnico, še posebno, ker so bile nekatere objavljene, druge pa ne.
V slikovnem delu, kjer morajo biti vrisane vse smeri in variante, bo treba pripraviti več izvrstnih fotografij. Najprej fotografija celotne stene, kjer bi bile prikazane vse bistvene in glavne smeri, potem pa še fotografije posameznih odsekov stene. Po mojem šest fotografij od vzhoda proti zahodu, posebej še Črni graben z Veliko Črno steno in ostnje nad Amfiteatrom. Spet je moje mnenje, da še manjka prava diretisima, kjer bi bilo treba popraviti vstop, potem srednji del Črnega grabna do Zlatorogovih polic in iz dna Črnega grabna naravnost na Kugyjevo polico. Tukaj sta plezala Manfreda in Belak v levo, Knez pa v desno. Morda bi bili ti trije najbolj poklicani, da bi to fantastično smer izvedli. Spodbudite jih. To bi bil potem tudi zaključek vseh poletnih vzponov v Steni.
Soglašam tudi z imenom Osrednji steber namesto Triglavski, le konfiguracija je manj izrazita in je v njem še več manjših stebrov. S prikazom več fotografij Stene bi lahko tudi dokončno razčistili vse nejasnosti, ki obstajajo v raznih smereh in variantah. Tako je v Slovenski smeri, v Nemški, v pristopu na Čopov steber, v Cenetovi smeri; prava zmeda pa je v zahodnem delu stene, za Zlatorogove police pa velja, da so napačno vrisane v odseku Jugove grape in v pristopu na Jugov steber. Verjetno pa je še kaj, saj ima na primer samo Knez ničkoliko variant.
Dokončno pa se morava pogovoriti glede »Skalaške z Ladjo«. V tem imam gotovo bolj prav. Gorenjska smer je svoja smer, vemo točno, kje vodi in kdaj je bila prvič preplezana. Enako velja tudi za Skalaško smer. Obe pa vodita preko Ladje, pri čemer bo primat vedno imela Gorenjska smer in tisti plezalci, ki so Ladjo prvi preplezali. Ne vidim, zakaj bi bilo treba omenjati Ladjo, če kdo pleza Skalaško tako, kot sta jo prva plezalca. Kdor pa pleza Skalaško do Gorenjskega turnca, naprej pa iz dna Črnega grabna, je opravil Skalaško-Gorenjsko smer. Vse je povsem jasno in logično in ne vidim, kaj je tukaj nepoštenega. Končno ima Skalaška z Gorenjske stik že prej in ne šele pri Ladji. Nič ne more »obveljati« drugače kot tako, kakor je že od leta 1928 oziroma 1929. Ladja je le kratek poznan odstavek, ne pa večstometrski odsek od Skalaškega stolpa navzgor ...
... V februarski številki Planinskega vestnika (PV 1982, 2, 77) pa je v članku Milana Vošanka o Čopovem stebru napačen opis in imenovanje. Uredništvo verjetno ni dovolj pazljivo prebralo članka, sicer bi ga popravilo, kar zahteva tudi ugled in strokovnost Planinskega vestnika.
»Ladja« v Osrednjem stebru je v članku imenovana štirikrat, vendar kako? Ne znam si predstavljati drugače, kot da gre pri opisu za poimensko nepoznavanje sveta v tem delu Stene, še posebej, ker je pisec, zapisal, da je bil že večkrat »tod naokoli«. Iz članka pa se da jasno razumeti, da ima pisec Ladjo za del Osrednjega stebra vse od Gorenjskega stolpa pa do Kugyjeve police. To pa je le prehud spodrsljaj za članek in še bolj za vse, kar bi lahko bilo zapisanega na podlagi tega o Ladji.
Prepričan sem, da nobeno mesto v stenah naših Julijcev ni tako točno opisano kot Ladja. To je najprej izvrstno opravil že Miha Potočnik leta 1928 v Planinskem vestniku, ko je pisal o prvem vzponu po Gorenjski smeri. Ladja je pojem in največja značilnost celotne stene in se je zato treba upreti vsakim spremembam, ki bi bile drugačne od tistih poimenovanj, ki so jih postavili prvi pristopniki: »Dobrih 300 metrov pod gornjim robom stene razločno izstopa iz navpičnega stebra precej visoko mesto popolnoma gladko in masivno, podobno je krnu ogromne ladje. »Ladja« je kakih 40 metrov visoka na najnižjem koncu in njen bok se razteza od Črne stene do roba rebra, za robom je globok prepad pod teboj ...«
... Povedati moram še to. Med vojno sem bil od leta 1942 do odhoda v partizane septembra 1943 zaposlen pri Pavli Jesihovi v kinu Matica in sleherni dan popoldne pri njej v pisarni na kavi in »šnopsu«. Večkrat je prišel tudi Joža Čop, ker mu je Pavla kot mnogim drugim denarno pomagala (Morda je bila za T. Svetino zato milijonarka?)! Mnogokaj je bilo takrat »dognanega« o hribih, smereh in dogodkih v gorah, za nazaj in za naprej. Tudi o centralnem (Čopovem) stebru, ki naj bi dobil, ko bo preplezan, ime Skalaški steber in preko katerega bi potem peljala celotna Skalaška smer. Pavli Jesihovi se je ta načrt v celoti posrečil, bila je prva, ki je to smer preplezala in ne oziraje se na to, da je pred koncem omagala. Tudi o vzponu preko Čopovega stebra mi je Pavla pozneje marsikaj povedala. Priznala je, da ni mogla naprej pred koncem, ker ni bilo moči v rokah, da pa bi lahko tudi drugače izpadlo, če bi Joža za varovanje v kritičnem mestu drugače plezal. To pa je spet druga zgodba in ne bi bilo pošteno, če bi jo pogreval. Ni več Jože in ni več Pavle. Vendar bi bilo treba premisliti tudi to. Avčin je v silnem navdušenju, da je zmogel prvo ponovitev in prav tako v navdušenju nad vsem, kar je Joža res tam opravil, poimenoval steber po Čopu. Ne trdim, da si Joža pri vsem tem, kar je v steni preplezal, tega poimenovanja ne zasluži. Toda na dogovor, ki sta ga imela s Pavlo (bil sem navzoč), je Joža pozabil. Tega mu Pavla ni nikoli oprostila. Avčin za dogovor ni vedel, Pavla pa je bila takrat že preveč nebogljena, da bi se upirala. Menim, da vam v tem pogovoru to moram povedati - za premislek. Tudi zato, da boste vedeli. Do smrti pa mi bo ostal njen lik izredne ženske, njena dobrota in na koncu strašanski pogled na človeško razvalino, bolno, revno in zapuščeno od vseh. Vedno pa bo Pavla Jesihova ostala ponos slovenskega alpinizma. Na to ne pozabite!
... Alpinisti so bili vedno svojstveni ljudje z nekim posebnim načinom in tokom življenja. Radi se pohvalijo, precenjujejo ali podcenjujejo, poveličujejo itd. Vse to nekako spada k alpinizmu. Imam pa jih poleg partizanov še posebno rad, ker so ti ljudje živeli ali pa še žive življenje, ki je iznad povprečnosti. Kdor nima v sebi določenih kvalitet, ne more biti alpinist in tudi v partizanih so slabiči neizogibno odpadli ...

* Dušan Vodeb je naš znani skalaš, ki živi v Mariboru, že 54 let pa zahaja v Julijce in velja za njihovega odličnega poznavalca. Z Urošem Župančičem je soavtor slikovite poti Planica-Pokljuka (priporočljiva za vse alpinistične pripravnike!), v letu 1983 pa bo praznoval 50-letnico prvega vzpona. Objavljamo odlomke iz njegovih pisem Franciju Savencu ob pomanjkljivostih in napakah v opisih in orisih Triglavske severne stene. V pismih ni ničesar dvomljivega, še manj pa žaljivega, čeprav gre za občutljive stvari - izpovedane so z veliko ljubeznijo do našega alpinizma.

 


Nejc Zaplotnik

Nekaj kupljenih in nekaj pridelanih misli

Bojim se, da nimam dobrih posnetkov o soliranju, ker sem navadno sam.

Ron Fawcett

Z razvojem alpinizma se razvija tudi njegov »najbolj zastrašujoči, najbolj nori, najbolj tvegani del, ki jemlje sapo« - soliranje. Po vsem svetu so alpinisti solirali že najtežje smeri v kopni steni, ledu, slapovih, pozimi, na najvišje vrhove, ekstremni smučarski spusti so pa kar skoraj vsi po vrsti opravljeni solo in brez varovanja. Tudi pri nas predvsem Franček in Marjon delata stvari, za katere sem celo slišal mnenje, da so norčevanje iz alpinizma. Nekaj zanimivih misli o samohodstvu sem prebral v reviji Mountain pod naslovom Poslednja igra (ali bolj športno Finale, kakor si pač prevedeš). Povedali so jih plezalci, ki so si upali tisto, »kar pred njimi ni upal še nihče«: solirati prosto, brez vrvi in varovanja smeri vse tja do 5.11, nekatere med njimi visoke tudi preko 500 metrov (severni stebri v Middle Cathedral - Yosemite).
Jim Collins o vzponu preko Naked Edge (Eldorado, 5.11): »Nikdar nisem zavestno načrtoval tega vzpona; če bi ga, bi se prav gotovo obrnil že v prvem raztežaju, ali pa bi postal živčen kje drugje in bi padel. In vso pot navzgor nisem nikdar mislil resnično končati vzpon, po tej smeri, hotel sem izstopiti po Julesu Vernu, toda potem je šlo, raztežaj za raztežajem. Toda bil sem precej prestrašen, prav gotovo. Petkrat sem že prej opravil vzpon, toda peti raztežaj sem le enkrat preplezal brez padca. Tu sem začel razmišljati. Sklenil sem splezati do prve resnično trdne zagozde, se pripeti in počakati reševalce. Toda pri vsaki zagozdi sem zaupal bolj v svoje plezalske sposobnosti, kakor pa še tako trdni zagozdi. Tako sem končal vzpon.«
Jim Erickson po prvenstvenem vzponu preko tanko počene strehe v Coloradu, ki jo je imenoval Cassandra in ocenil s 5.10: »Duševno je bila Cassandra najvišja točka moje plezalske kariere. Čutil sem, da sam sebi nimam ničesar več potrditi. Če bi še nadaljeval s samohodstvom, ne bi več dolgo živel. Čutil sem, da je bil ta vzpon tako daleč, kolikor daleč sem želel iti. Solirati novo smer je v skalnem plezanju največ, kar moreš storiti.«
Duncan Ferguson, ki je največ svojih najlepših solo vzponov opravil bos in celo brez obleke: »Pravkar sem soliral zahodno steno Bastille (5.9+) in sedel sem na polici na vrhu. Ugotovil sem, da bi končno naslednja stopnja pomenila padec. Najprej sem soliral smeri, ki sem jih že prej plezal, nato smeri, ki jih še nisem in končno nove smeri. Igraš tako blizu meje in meja je padec. Meja je kakor mlajši brat: vedno je prisotna. Nato sem sestopil po isti smeri in odšel domov.« (Spomnimo se Frančka, ki je sestopil po Krušicevi smeri v Špiku, da ne bomo zopet občudujoče zavzdihnili: »Ti Američani so pa res norci!«).
Kako nevarno je samohodstvo? Bolj kakor nevarnost, da se odlomi oprimek, tveganje prihaja iz nas samih: panika, napačno ocenjevanje sebe in stene, padec koncentracije.
Erickson po trinajstmetrskem padcu v vznožje stene, ko je zopet poskušal splezati novo smer: »Vedno me je zanimalo, če se bo moja podzavest oprijela priložnosti upočasniti mojo nevarno igro s tem, da me pripravi do padca tam, kjer posledice ne bi bile smrtne. Mogoče je moja duševnost ugotovila, da sem šel preko meje.«
Erickson se je pri tem padcu kar lepo polomil.(Spomnimo se Petra Ščetinina, ki je padel iz Desne smeri v Dedcu. Kakor vem, so ga samo obsojali, jaz pa verjamem, da vsaka stvar, ki se preživi, pripomore k spoznavanju samega sebe.) Erickson po tem padcu ni prenehal solirati, toda spremenil je mnenje:
»To je igra ruske rulete. Vprašanje je, koliko nabojev hočeš dati v pištolo. Sedaj svoje življenje bolj cenim, imam več odgovornosti (žena in otrok) in ne soliram več toliko. Lahko se izvlečeš z nekaj spektakularnimi vzponi, toda če greš naprej in jih opraviš 10 ali 20, obrneš stvari proti sebi.«
Drugi samohodci trdijo, da je igra manj tvegana:
»Če bi doživel kaj hudega, bi v trenutku opustil soliranje,« pravi Charlie Fowler. In Dave Breashears pravi o svojem vzponu preko Perilous Journeya: »Nikdar ne bi šel tja, če bi samo enkrat pomislil, da lahko padem. Ne more biti slabše, kakor prestrašiti sam sebe.«
Erickson trdi, da bi moral biti vedno sposoben sestopati po smereh, ki si jih soliral v vzponu in znan je kot mojster plezanja v sestopu. Padel je, ker so mu roke popolnoma nepredvidljivo zdrsnile iz razpoke in ne zato, ker se ne bi mogel vrniti. Collins in Fowler pripovedujeta, da plezata bolje, kadar solirata. Koncentracija pri soliranju je mnogo večja, tako kakor plezaš bolje, kadar si prvi, kot pa takrat, ko si varovan od zgoraj. Visoka koncentracija je tisti del zavesti, ki odstrani vse dvome, preden začneš plezati. Fowler: »Mislim, da je popolnoma noro solirati, kadar nosiš v sebi dvome. Če se lotim neke smeri sam, je v mojih mislih popolnoma jasno, da sem to sposoben storiti. Ne razmišljam o vrnitvi. Vzrok, zakaj večinoma plezamo v navezi, je v tem, da v sebi nosimo dvome o svojih sposobnostih. Ko odstraniš vrv, moraš odstraniti tudi dvome.«
Oba, Collins in Fowler solirata samo takrat, kadar čutita, da je čas za to. O svojem solo vzponu po Direktni smeri v severnih stebrih Middle Cathedrala (500 metrov, 5.10) in Casual Route v Diamondu pravi Fowler: »Bile so prave stvari v pravem trenutku.« Pri obeh vzponih govori o popolni koncentraciji, o osredotočenju samo na plezanje in o velikem uživanju. Trenutki na vrhu so bili mešanica sprostitve, izčrpanosti in zadovoljstva: »Ne vem, ali so ti trenutki dobri ali slabi. Potem, ko si bil popolnoma osredotočen na plezanje, se ponovno soočiš z resničnostjo. Mogoče pa je plezanje resničnost. Pri soliranju sem tako osredotočen na plezanje, da so moje misli, ko je vzpon za menoj, popolnoma drugje.«
Pri vprašanju, kaj da soliranje, ali je tveganje večje od »plačila«, se mnenja razhajajo:
Collins: »Če pomislim na tveganje pri najtežjih solo vzponih, sem od njih več dobil, kakor tvegal.«
Erickson: »Vprašajte se, kako bom čutil čez pet let, kaj čutijo moji prijatelji in družina. Čez pet let bom mislil: O bog, bil sem res neumen, da sem se lotil teh stvari.«
Ferguson: »Tako je, kakor z drugimi stvarmi: več vložiš, več dobiš, toda težavnost smeri pri tem ne igra pomembne vloge. Največ mi da početje, v katerega vložim vse svoje bitje. Opravil sem mnogo lahkih solo vzponov, ki so bili prekrasni, in nekaj skrajnih, ki mi niso dali veliko. Soliranje je kakor ogledalo - odseva moje občutke«.
Članek sklene misel Toma Pateja o samohodcih: »Če niso dobri, so mrtvi.«
Zakaj vam tvezem tele misli o ameriških plezalcih? Mnogi bodo zopet rekli: »Pfej, amerikanizacija!« Toda povem vam, da tako govorijo le tisti, ki nimajo dovolj zaupanja v lastne spodobnosti in v sposobnost svojega naroda. Zanimive se mi zdijo misli, ki se podobne, prav take in še popolnoma drugačne, rojevajo tudi v naših glavah in v glavah alpinistov po vsem svetu. Pri nas me moti le to, da še vedno ne upamo odkrito govoriti o samohodstvu, o vzgibih, ki ženejo alpiniste, da se lotevajo sami najtežjih sten in vrhov, kaj šele, da bi o njem rekli dobro besedo in ga v svetli luči prikazali tudi mlajšim plezalcem. Nočemo sprejeti nase odgovornosti, čeprav s tem naredimo kaj slabo uslugo tistim mladim plezalcem, ki zares težijo po višjem, težjem, popolnejšem. Ti se bodo prav gotovo slej ko prej srečali tudi s soliranjem, toda popolnoma nepripravljeni. Taki smo kakor tisti starši, ki s svojimi otroki nočejo govoriti o spolnosti, češ, da bodo še tako imeli v življenju preveč težav z njo. Ali pa mislimo, da nihče za nami ne bo več tako dober, kot smo bili mi. Toda: včasih so se čudili Juvanu, danes se čudimo Frančku Knezu, že prav kmalu pa se bo Franček čudil nekomu tretjemu ... Obenem, ko občudujemo uspehe tujih samohodcev, molčimo o naših in bi jih najraje prezrli. Pa smo zopet pri pomanjkanju zaupanja v lasten mali narod, čeprav bi bili lahko na njegove uspehe bolj ponosni kakor na katerokoli stvar na svetu.
Mnogi so solirali več in težje smeri od mene, toda toliko sem le povohal tudi to plat alpinizma, da lahko povem nekaj svojih doživetij in misli.
Soliranje je zame stopnica več v osebnem alpinističnem razvoju. V kateremkoli področju alpinizma bom vedno tisto, kar bom sposoben opraviti v navezi, skušal doseči tudi sam. Kaj v resnici dosežeš, je skupek mnogih dejavnikov, važno je le, da se vedno skušaš čimbolj približati sanjam, šele potem lahko tudi resničnost postane lepa.
Vedno soliram brez varovanja; če bi čutil potrebo po varovanju, potem bi se te smeri lotil v navezi, kjer je varovanje preprostejše. Plezam tako zbran, da z vsem svojim bistvom možnost padca popolnoma izključim. Kljub temu pa je neka, sila majhna, povsem objektivna možnost padca vedno prisotna. Predvsem v naših stenah, ki na žalost niso iz granita. Lani sem skušal sam prosto preplezati Direktno smer v Špiku. Uspelo mi je vse do kamina, ki je zadnji težji del stene. Pod kaminom je navpična plošča, ki sem si jo dodobra ogledal in že pričel plezati mimo starega klina z obročkom, ko sem začutil, da le ne gre tako, kakor sem mislil, da bo moralo iti. Plošča je bila nekoliko mokra, ker je po kaminu kapljala voda, zato nogam nisem več popolnoma zaupal. Čutil sem, da bi bilo tveganje preveliko, da so tu stvari, ki niso več odvisne od mene samega, zato sem vtaknil prst v obroč klina. Nenadoma se mi je odkrhnil stop, ki je bil videti zlit s ploščo in sem ga prej temeljito preskusil. Začutil sem sunek, vendar sem s pomočjo klina obdržal ravnotežje. Postalo mi je vroče, toda zbral sem se in izplezal iz plošče. Ko sem bil na varnem v dnu kamina in sem pogledal navzdol, kjer bi lahko pristal, me je postalo precej strah in moral sem nekaj časa počakati, da sem lahko mirno iz plezal. Po nekaj dneh sem zopet popolnoma mirno in sproščeno soliral Peternela s Čopom, kar kaže, da se strah ni prenesel naprej, ker sem čutil, da napake nisem povzročil sam. V dokaz, da so res taki izdajalski stopi sem in tja v naših smereh: letos se je v smeri Ferjan-Krušic-Zupan Andreju odkrhnil stop, za katerega bi oba dala glavo in ga je, preden je stopil nanj, zelo dobro preskusil. Ker mesto ni bilo najtežje, se je uspel obdržati na rokah, malo pa se je z nogo ujel tudi na mojo ramo, ker je bil tik nad stojiščem. Zbranost in druge izkušnje iz soliranja se mi z lahkoto prenašajo tudi na vzpone v navezi. Tiste sezone, kadar sem nekoliko več soliral, sem mnogo bolj sproščeno, lahkotno in varno plezal tudi v navezi. Opazil sem celo, da sem najbolje plezal v navezi tik po težjem solo vzponu.
Nikdar nisem načrtoval smeri, ki sem jih soliral, vedno pa sem imel v sebi večji ali manjši izbor smeri, ki so se mi zdele za to primerne. Čutim, da je prišel dan, ko sem sposoben storiti nekaj več in takrat se sproti odločim. Pred leti, ko se še nisem tako poznal, pa sem si postavil za nekakšen cilj, da moram solirati Varianto v Travniku in potem sem živel s to mislijo tako, da sem jo vedno prihranjeval za jesen, ko bom najbolj vplezan, takrat pa sem bil že zasičen s plezanjem in se zopet nisem mogel odločiti.
Takole. Mnogo več bi lahko povedali Franček, Marjon in drugi, ki so na tem področju storili precej več od mene. Zelo lepo bi bilo slišati tudi soliste preteklih generaciji: Uroša, Zagorca, Ščetinina in druge, ki jih poznamo le še po imenu, ali pa še to ne več. Prav in nujno je, da govorimo, odkar obstajajo Alpinistični razgledi, pa tudi vse več pišemo o lepotah alpinizma, o varovanju, tehniki plezanja, opremi, smereh, gorovjih itd.; vse preveč pa molčimo o dogajanjih v nas samih. Kaj nas vodi, kako in zakaj se odločimo, kako nas je strah, kako ge premagamo itd, itd.
Alpinizem je tako pogojen z duševnim dogajanjem, da preprosto ne moremo napredovati, ne da bi temeljito spoznavali sami sebe. In izkušnje ljudi, ki so se v takih in podobnih okoliščinah že znašli, nam pri tem lahko mnogo pomagajo. Ne le tehnične izkušnje, tistih smo že tako včasih prepolni, tudi in predvsem naše notranje izkušnje. Toda nikar ne mislite, da morajo misli biti vedno »visoke, učene, zavite v kopico tujk«. Eden najlepših odgovorov, zakaj je nekdo soliral neko smer, se mi še vedo zdi: »Zato, ker tisti dan nisem imel ničesar bolj pametnega početi.«


Našemu Lotseju ob rob

Ob vseh razlagah in ugibanjih o uspehu in neuspehu v južni steni Lotseja povem čisto svoje osebno mnenje o himalajski veji alpinizma:
Za mene je odprava, naveza ali posameznik uspešna v Himalaji takrat, ko je vsaj en član stopil na vrh, pa naj bo stena ali greben, raz ali steber pod njim še tako visoke težavnostne stopnje. Odkrito govoriti o neuspehu je prav gotovo domena zrelih ljudi, ki so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. In to o naši odpravi prav gotovo drži, zato mi je žal težko ob vseh opravičevanjih, ki jih skušamo in skušajo navesti.

Nasvet

Pa še nasvet tistim, ki radi nihajo tam, kjer ni treba in ki radi trdijo, da je neko smer mogoče splezati samo tako in nič drugače, kot so jo oni (Alpinistični razgledi številka 11, stran 18): če bi se kdo vseeno odločil za nihajko v Belih plateh v Jernejevem stebru - klina pod njo ni, potrebno je zabiti še enega. In potem bodo kmalu dočakali vnebovzetje.

Lep pozdrav vsem, ki berejo Alpinistične razglede, drugim pa ne, ker za to, da jih nočem pozdravljati, ne bodo zvedeli.


ALPINISTIČNE NOVICE V PONEDELJKOVEM ČASOPISU DELO so še vedno najhitrejša in najboljša oblika obveščanja o alpinizmu. Možno je naročiti samo ponedeljkovo Delo (Delo-šport) na naslov: ČGP Delo, Naročniški oddelek, Titova 55, 61000 Ljubljana. Cena izvoda je 9 din, mesečna pa 36 din.


 

 

Bine Mlač

Grandes Jorasses (VI. del)

Grandes Jorasses à la gorgonzola

Sir je za nekatere alpske narode predjed, glavna jed, poslastica; predvsem pa užitek, zadovoljstvo, pantagruelovsko veselje, ki ga dajejo na primer pikantni francoski siri. Vendar tu ne gre za samo pripravljanje in konzumiranje, temveč za svojevrsten odnos do sira (kot do vina in žensk) - kar je res, je res - Francozi uživajo sloves prvih in pravih sladokuscev. Še nekaj pripomb: sir je najboljši tik pod skorjo, ki jo pogosto na debelo olupimo in odvržemo. Drugo: neredko najdemo narisan tudi sir iz časov, ko zgodovine še niso pisali, temveč so jo risali na stene votlin. Tretje: gorgonzola je masten in okusen sir, obarvan z zelenimi plesnivkami, ime pa nosi po mestu Gorgonzola v bližini Milana.

Pravijo, da je letalski inženir (žolnir) Jean Couzy veljal, za redkobesednega alpinista, ki ni imel niti najmanjšega posluha za obešenjaški humor. Njegovo živo nasprotje je bil tedaj še rosno mlad vodniški pripravnik René Desmaison. Tik pred vzponom po stebru Pointe Marguerite je drugi z nekega uspešnega vasovanja prinesel srednje velik hlebec sira. Ob srečanju je Couzyja nagajivo potrepljal po rami, mu pokazal sir in rekel: »Fant, to bo za cel mesec!«. No, naneslo je, da sta morala v steni spančkati na trdem in mrzlem namesto v topli francoski postelji. Preden sta zvečer zlezla pod bivak vrečo, je Desmaison odrezal sila tanko rezino sira, jo dal na dlan, da se ne bi zlomila, skrbno postrgal lupino in tako pripravljeno »večerjo« izročil Couzyju. Ko jo je ta počasi pojedel, je mrtvo resen vprašal: »Ti, René. Kaj misliš, koliko časa bova pa plezala to prvenstveno smer?«

Strojni ključavničar Rudolf Peters, za prijatelje Rudy, za dekleta pa lepi Rudl, je slovel kot nepopisno trmast, a sila uspešen in čeden plezalec. Tako je kmalu po uspehu v Pointe Croz predaval tudi v Mariboru (v notici DAV piše Marburg an der Drau) z diaskopičnimi slikami.
V tej Štajerski metropoli pod zelenim Pohorjem, ki jo Drava seka na dva pravična dela, se je lepi Rudi zagledal in zatrapal v zalo Mariborčanko. Toda sfinga je ostala nedostopna in plaz obojestranskih čustev se ni utrgal. Odisej je od tedaj opravil še približno 73 prvenstvenih vzponov, nesojena alpinistična Penelopa pa ima danes 71 let (več pa se ni dalo izvrtati, razen če prof. ... ve še kaj več).

Veliki alpinist in majhen kapitalist, simpatični Ricardo Cassin, zmagovalec Walkerjevega stebra, je bil v mlajših letih zaprisežen abstinent. Po stebru so se ga na mrtvo napili. To dejstvo lahko preberete v drugi dopolnjeni izdaji knjige Dove la parete strapiomba, Milano 1962. Ko so ga v Trentu kasneje provocirali, naj le pove, »koliko«, je skromno odgovoril: »10 + 10«, kar pomeni, da so ga deset dni nažigali, deset dni pa gasili.

Yanick Seigneur je gorski vodnik, strokovni sodelavec znanih športnih firm, prav tako pa tudi krvav pod kožo. Nekje v izstopnih raztežajih v novi smeri v levem boku Whymperjevega stebra (»Smer prijateljev«) so pogovori namerno splavali na področje najbolj priljubljenih moških tem na svetu. Izkristaliziralo se je zelo težavno vprašanje: »Kam bomo šli, ko pridemo v dolino?« Seigneur: »Grem naravnost v bordel.« Galy: »Prav tako grem v bordel.« Feuillarade: »V lov za angleškimi letoviščarkami.« Nato so se »zaskrbljeni« obrazi obrnili k abbéju: »Hm, kam neki bo šel sveti oče?« Ta je šalo sprejel: »Vedno sem za večino!«

Zmajar, gorski vodnik, lastnik fakultetne diplome in prosti plezalec sijajnega stila z nepogrešljivo pisano rutko okoli vratu, napol orlovskim nosom in skodranimi lasmi, med katerimi je tu in tam že kakšen sivček - to je Jean Marc Boivin. Poleg omenjenega je tudi eden najuspešnejših chamoniških ledolomilcev ženskih src iz razmeroma mlajše generacije gorskih vodnikov. Vprašali so ga, če bi šel plezat tudi s kakšno vodilno francosko plezalko - ampak samo plezati. Odgovor: »Samo z eno ne bi šel in to je mademoiselle C.D.« (po enoletnem iskanju je bila končno najdena v 74. številki Mountaina na strani 46). Galska Amazonka je črnolasa. Resnice sicer ne bomo izvedeli, možna verzija pa se glasi: Ko je pri neki »lažji« plezariji v južni steni Aiguille du Fou njen soplezalec na nekem stojišču postal le preveč vsiljiv, je dobil tako krepko okoli ušes, da je sfrčal dobrih 15 metrov navzdol, C. D. pa si je dobro opekla svoje ne preveč nežne ročice (dinamično varovanje z zamudo). Dva dni in pol je (pohotneža) vsega polomljenega spravljala do vznožja stene ...

Vrnimo se v Grandes Jorasses. Jean Marc Boivin je v odličnih desetih urah preplezal slavno Gervasuttijevo smer v Vzhodnem stolpičju južne stene in prav je, da mu zaželimo ob Novem letu še veliko takšnih in drugačnih uspehov.

Pregled smeri v severni steni Grandes Jorasses

(Glej sliko na naslednji strani, katere avtor je znani češki alpinist Jan Krch, podatki pa so usklajeni po Alpinismusu in Mountainu)

1. Skrajno leva smer - A. MacIntyre, T. Rhodes, W. Todd - junij 1976 - V.
2. Mrtvaški prt - R. Desmaison, R. Flematty - januar 1968 - V.
2a. Varianta Mrtvaškega prta - L. Audoubert, T. Leroy, A. Grosboillot, J.
Spagnola - julij 1975 - 52°.
3. Severovzhodna stena Walkerjevega stebra, Desmaisonova smer - G.
Bertone, M. Claret, R. Desmaison - januar 1973 - VI.
4. Rolling Stones - J. Kutil, T. Procházka, L. Šlechta, J. Švejda - julij 1979 -
VI-, A3.
5. Walkerjev steber - R. Cassin, L. Esposito, U. Tizzoni - avgust 1938 - V+
(z Rébuffatovo varianto).
6. Angleška smer - N. Colton, A. MacIntyre - julij I976 - VI.
7. Centralni ozebnik - Japonska smer - Y. Kanda, Y. Kato, H. Miyazaki, T.
Nakano, K. Saito - marec 1972 - VI.
8. Amethystova smer - L. Audoubert, M. Feuillarad, M. Galy, Y. Seigneur –
januar 1974 - VI+.
9. Smer Bonatti-Vaucher - W. Bonatti, M. Vaucher - avgust 1964 - VI+.
10. Crozov steber - M. Meier, R. Peters - junij 1933 - V.
11. Direktna vstopna varianta - G. Miche, R. Pevel, G. Vergez, L. Lachenal,
G. Rébuffat - julij 1947 - V.
12. Direktna v Crozovem stebru - E. Pracht, G. Schweisshelm, R. Weichler –
avgust 1973 - VI.
13. Terrayeva varianta v Walkerju - L. Lachenal, L. Terray - avgust 1946 - V.
14. Slovenska smer - F. Knez, V. Matijevec, L. Vidmar, J. Zupan - julij 1977 -
VI-.
15. Poljska smer - J. Kukuczka, W. Kurtyka, M. Lukasewski - avgust 1975 -
V.
16. Poljska smer - E. Chrobak, J. Poreba, W. Wroz - julij 1970 - V.
17. Jugoslovanska smer - J. Gradišar, I. Herzog - avgust 1976 - VI-.
18. Severna stena Pointe Marguerite - J. Couzy, R. Desmaison - avgust 1958
- V.
19. SSZ steber - E. Cavalieri, A. Mellano - avgust 1958 - V.
20. Steber Pointe Marguerite - R. Velisek, O. Seifer - avgust 1981 - V+, A1,
60°.
21. Štajerska smer - F. Knez, Janez Skok - avgust 1980 - IV+, 60°.

 


Grandes Jorasses - Pointe Young

Štajerska smer

(glej predzadnjo stran)

Prva plezala Franček Knez in Janez Skok 23. - 24. avgusta 1980.
Ocena IV+, 60°/50°- 55°, III, približna višina 800 metrov.
Opis: Po desnem ozebniku Pointe Young, dokler se ne konča s skalnim skokom. Tu desno po razvejani steni (zajede, poči) na greben in po njem dva raztežaja, nato levo v krušljivo luskasto skalo in po njej do roba stene. Opomba: Plezalca sta vstopila ponoči in pod skalnim skokom počakala dneva.

 


Kamniške in Savinjske Alpe

Rzenik - severozahodna stena

Želja

 

Prva plezala 15. septembra 1982 Frane Kemperle in Marjan Kregar, prva zimska ponovitev (=1.P) 11. - 12. januarja 1983 Milan Gladek, Marjan Kregar in Bojan Pollak (12 ur ).
Ocena A2, VI-/IV-V, A1, točna višina 410 metrov, čas 9 ur.
Smer poteka med Modec-Režkovo in Jakovo smerjo od zadnjega kamina oziroma zajede v desnem delu stene pred školjkastimi previsnimi ploščami, ki zapirajo skrajno desni del stene. Desno ob značilni rami in z njenega vrha navzgor po dobro vidnih kaminih do macesnov med stebroma in desno do Jakove smeri.
Dostop: Po markirani poti iz Kamniške Bistrice po dolini Kamniške Bele proti Presedljaju. Ko zavije preko hudournika izpod Rzenika, desno po njem in pod steno. Ura in pol.
Opis: Vstop raztežaj desno od značilne zajede (direktni vstop Modec-Režkove smeri) čez ploščo v zajedo oziroma kamin in desno po gredinici na stojišče (k). Pol raztežaja vodoravno desno na veliko travnato gredino (vstopna varianta Jakove smeri) in še pol raztežaja do stojišča pri macesnih. Navzgor do desne stene ogromne rame. Ob njej desno navzgor do zajede, po njej levo navzgor (skala vedno boljša). Na vrh rame, navpično 5 metrov preko plošče. 4 metre rahlo levo, nato pa po luskah levo (VI-) pod izrazit kamin. Po njem (k) in levo na stojišče. 6 metrov levo, po poči pod previse (V+, A2) na izrazito vodoravno poličko. Desno (k) in navzgor v kamin, ki nato preide v zajedo. Po njej, desno po prehodih po strmem skrotju z macesni, čez prag in na greben. Tu stik z zgornjim delom Jakove smeri. Po njej oziroma po grebenu na rob stene, umikajoč se težavam v glavnem po desni strani.
Opomba: Stojišča so vrisana po uporabi petinštirideset metrske vrvi.
V vsej smeri je ostalo 6 klinov. Potrebnih je 10 različnih klinov,
dva profilna, po eno streme na posameznika in nekaj zatičev do širine dveh prstov.

Marjan Kregar

 

Vzhodne Julijske Alpe

Vršac - severozahodna stena

Puntarska smer

(Glej levo shemo na predzadnji strani.)

Prva plezala Janko Humar in Ivan Rejc 22. septembra 1980 (zgornji del) in 23. avgusta 1981 (spodnji del).
Ocena VI, A2/III-V+, A0, približna višina 850 metrov, čas 17 ur in pol.
Prvi dve tretjini smeri sta bili plezani s 45-metrsko, zadnja pa s
40-metrsko vrvjo. Potrebna oprema: 3 specialčki, 6 jeseničanov, 3 profilci, dobro so uporabni predvsem srednji in veliki zatiči.
Opis: Vstop v sistem izrazitih poči levo od grape med Vršacem in Rušico. Navzgor do police in desno v naslednje poči. Dva raztežaja navzgor pod velike strehe. Levo na poličko (V+, A0) in po njej v lažji svet. Naprej plezamo v območju raza stebra, ki nas privede na gredino pod vršno steno. Naprej po razu pod previs, levo okrog njega, desno navzgor v žleb in naprej na udobno polico pod ogromno streho. V vpadnici njenega levega roba navzgor po »Zelenjavni poči« na vrh prislonjenega stebriča. Nekaj metrov navzgor prečnica desno in navzgor čez previs ob robu strehe v zajedo (A2, kk). Po njej do poličke, ki nas desno okrog roba (VI) pripelje v sosednjo zajedo. Raztežaj navzgor ter levo čez plati na poličko, po njej v žleb in na rob stene.

Janko Humar

 


Peter Markič

Mrtva črka zakona ali - Naj živi doslednost

S prijateljem iz Španije sva plezala v Dauphineji. V njegovem avtu sem pozabil nogavico. Prijatelj, pošten, kakor je, mi jo je poslal po pošti. Naša carina, poštena, kakor je, mi jo je veselo ocarinila. Za eno samo nogavico in to levo, sem plačal 7 (sedem) starih jurjev carine. Resda je nogavica dolga, ampak vseeno ...

Izpisek uvozne carinske deklaracije št. 12907, 2. 12. 1982

Imenovanje blaga: Nogavica; vrednost blaga 200,00 din

Za plačilo 1,50 din
Carina 30,00
Prometni davek 7,30
Taksa iz t. št. 18 in 19 ZTZUT 6,00
Za odpiranje tovorkov 12,00
Davščina za izravnavo davčne obremenitve 2,00
Posebna taksa 12,00
Skupaj dinarjev 70,80

Opozorilo avtorju
Dragocenosti jugoslovanske izdelave in švicarskih kvalitet je med zadrževanjem v Franciji in Španiji vrednost izredno narasla in so stroški carine nerazumljivo neznatni, ni pa prav, da je sedaj v privatni lasti, zato smo bili prisiljeni obvestiti Zavod za zaščito naravne in kulturne dediščine in Slovenski narodni muzej! 

 

 

Slobodan Žalica

Velike stene v Bosni in Hercegovini (II. del)

Prenj, Izgorjela gruda (1835 m; sheme smeri so na 2. strani)

Izgorjela Gruda je izredno lepa gora in s svojima severovzhodne in severno steno izredno privlačen cilj dobrih navez. Zahodna stena je v glavnem obrasla in se v desnem delu postopno spreminja v poraslo strmino. Vrh od treh strani obkrožajo stene, ki so široke približno kilometer in pol.
Goro obkrožajo izredno lepi predeli, na primer globoka dolina pod severovzhodno steno, ki je tudi poleti polna snega, v podnožju sten pa gosti mešani gozdovi, polni divjadi.

a) Severovzhodna stena

Vse doslej znane prvenstvene smeri so preplezali bosanskohercegovski alpinisti in prav v njej potrdili kakovost in veljavo svojega alpinizma.
Severovzhodna stena ima nekaj delov s posebno zgradbo. Levi del, kjer je stena najnižja, ima značilno razpoko, ki se v zgornjem delu cepi v dva dela. Nekoliko desno je značilni Nož z zelo krušljivo steno v podnožju. Med Nožem in severnim stebrom je velika ovalna zaseka z razpokami, pod katero je pokončno rebro. Med desnim robom zaseke in robom stebra je čvrsta, pokončna stena, ki jo prekinjajo previsi. Kakovost je v glavnem dobra, ima pa značilnosti naših apnenčastih sten. Mestoma ima bolj ali manj krušljive dele. Razčlenjenost dopušča več smeri plezanja po obstoječih glavnih smereh ali pa po nepreplezanih variantah. Stena je visoka približno 500 metrov.

1957
Prvi poskus vzpona v steni: D. Entraut in A. Kurnik.
1966
Prvenstveno smer v levem delu stene sta v 6 urah preplezala I. Dilber in F. Zahirovič. (Naše planine 7-8/1968).
1967
Prvenstveno smer sta v osrednjem delu stene preplezala R. Mulahusič
in F. Zahirovič.
1972
Poskus prve ponovitve Bosanske smeri in prvenstvene izstopne variante: M. Gafič in R. Mulahusič.
1973
Prvenstveno varianto Bosanske smeri sta nekompletno preplezala R. Mulahusič in M. Šišic, M. Gafič pa je moral zaradi poškodbe sestopiti.
1974
Poskus prvenstvene smeri levo od Noža: M. Rakič in M. Šišič.
1975
Drugi poskus prvenstvene: ista plezalca.
1976
Poskus prve ponovitve Diagonalne smeri: N. Logič in B. Maltarič, ki sta morala obrniti pod samim vrhom.
Prvenstveno smer sta v tretjem poskusu po 19 urah preplezala z enim
bivakom M. Rakič in M. Šišič.
1978
Prva ponovitev Diagonalne smeri: B. Maltarič in M. Mulaosmanovič.
1979
Prva ponovitev Bosanske smeri: B. Maltarič, M. Mulaosmanovič in A. Vatrenjak.
2. ponovitev Bosanske smeri: Dž. Abaza. B. Kovačevič in M. Rakič.
3. ponovitev Bosanske smeri: G. Černak, S. Pandžič in M. Šišič.
1980
2. ponovitev Diagonalne smeri sta v petih urah opravila N. Logič in
A. Vatrenjak. Pri vrhu izredno slabo vreme.
1. ponovitev Kavkaške smeri sta v 7 urah opravila B. Maltarič in Muk. Šišič.
4. ponovitev Bosanske smeri sta v 6 urah opravila Zeničana E. Durmo in Muk. Šišič.
5. ponovitev sta v 6 urah opravila brata G. in M. Gvozderac iz Zenice.
1981
3. ponovitev Diagonalna smeri: G. in M. Gvozderac. 4. ponovitev: B. Maltarič in M. Šišič.
2. ponovitev Kavkaške smeri v 7 urah G. Gvozderac in M. Pjanič; 3. ponovitev v 7 urah K. Logič in M. Šišič; 4. ponovitev M. Kregar in
B. Pollak.
6. ponovitev Bosanske smeri: E. Kundalič in M. Pjanič; 7. ponovitev B. Maltarič in M. Šišič.
Prvi zimski vzpon preko stene in obenem 8. ponovitev Bosanske smeri: Zeničana M. Pjanič in Muk. Šišič v 37 urah čistega plezanja in s 4 bivaki.
Poskus prvenstvenega vzpona čez previse desno od Bosanske smeri: Muhamed in Mukrim Šišič.

b) Severna stena

Razprostranjenost severne stene je težje opredeliti, glede na izraziti steber in raz, ki vodi na vrh pa bi lahko k severni steni prišteli tudi ta steber, ki ima v desnem boku izrazit kamin.
Stena se dvigne nad malim sedlom. Prva četrtina je obrasla, nato pa se dvigne v lep izrazit steber, visok približno 200 metrov, nato pa vodi do vrha oster položnejši raz. Približna višina stene je 500 metrov. Stena je v glavnem zanesljiva, težave v njej pa so do V. stopnje.

1968
Prvi poskus v steni (po stebru): I. Dilber, P. Hilčišin in F. Zahirovič. Prvenstveno smer sta v 16 urah z bivakom preplezala I. Dilber in F. Zahirovič.
Prvenstveno varianto stebra skozi kamin so preplezali: B. Radoševič,
M. Šišič in F. Zahirovič.
1975
Poskus 1. ponovitve stebra: N. Taševac in S. Žalica.
1978
Poskus ponovitve stebra: N. Logič in M. Šišič.
1979
1. ponovitev stebra B. Maltarič, M. Mulaosmanovič in A. Vatrenjak; 2.
ponovitev Muhamed in Mukrim Šišič.
1. ponovitev kamina: B. Maltarič in A. Vatrenjak

Popravek in dopolnilo: Na začetku prvega nadaljevanja v 14. številki Alpinističnih razgledov je na 21. strani zgoraj pravilno ime predsednika Planinske zveze BiH Spasoje Stjepanovič. Severozahodno steno Cetine (str. 23) pa sta leta 1957 prva poskušala preplezati D. Entraut in pokojni Albin Kurnik, ki je bil izredno zaslužen za razvoj alpinizma in gorske reševalne službe v Bosni in Hercegovini.

 


Jani Bele

Slovensko alpinistično smučarsko prvenstvo 1982

V letu 1982 so za slovensko alpinistično smučarsko prvenstvo šteli rezultati Kramarjevega smuka pod Storžičem (29. marca), Štuparjevega veleslaloma na Kamniškem sedlu (18. aprila) in veleslaloma pod Raduho (16. maja). Upoštevani so bili le registrirani aktivni alpinisti, zato je izpadla ekipa, ki je doslej večkrat dosegala prva mesta.

Posamezna tekmovanja:

Kramarjev smuk: alpinistke: 1. Irma Karničar-Šenk, 2. Karmen Kern (ob AO Jezersko), 3. Diana Lavrih (AO Radovljica); alpinisti: 1. Davo Karničar (AO Jezersko), Jože Rozman (AO Tržič), 3. Luka Karničar (AO Jezersko); alpinistični odseki: 1. AO Jezersko, 2. AO Tržič, 3. AO Rašica.

Štuparjev veleslalom: alpinistke: 1. Irma Karničar-Šenk (AO Jezersko) Ines Božič (Obalni AO), 3. Diana Lavrih (AO Radovljica); alpinisti: 1. Davo Karničar, 2. Luka Karničar (oba AO Jezersko), 3. Marjan Manfreda (AO Ljubljana-matica); alpinistični odseki: 1. AO Jezersko, 2. AO Kranj, 3. AO Kamnik.

Veleslalom pod Raduho: alpinistke: 1. Irma Karničar-Šenk, 2. Karmen Kern (obe AO Jezersko), 3. Diana Lavrih (AO Radovljica); alpinisti: 1. Davo Karničar, 2. Luka Karničar (oba AO Jezersko), 3. Milan Šenk (AO Jezersko); alpinistični odseki: 1. AO Jezersko, 2. AO Črna, 3. AO Ravne.

Skupna uvrstitev:

Alpinistke: 1. Irma Karničar-Šenk (AO Jezersko), 2. Diana Lavrih (AO Radovljica), 3. Karmen Kern (AO Jezersko), 4. Ines Božič (Obalni AO), 5.-8. Vlasta Kunaver (AO Ljubljana-matica), Tanja Kocjan (AO Impol), Alenka Jamnik (AO Rašica), Irena Kolar (AO Ravne).

Alpinisti: 1. Davo Karničar, 2. Luka Karničar (oba AO Jezersko), 3. Jože Rozman (AO Tržič), 4.-5. Milan Šenk (AO Jezersko) in Marjan Manfreda (AO Ljubljana-matica), 6.-8. Samo Žnidaršič (AO TAM), Tomaž Jamnik (AO Kranj) in Brane Pečar (AO Mojstrana).

Alpinistični odseki: 1. AO Jezersko, 2. AO Rašica, 3.-4. AO Kamnik in AO Radovljica, 5. AO Kranj, 6.-7. AO Tržič in AO Ravne, 8. AO Jezersko II, 9.-10. AS Prevalje in AO Tržič, 11. AO Ljubljana-matica, 12.-13. AO Rašica II in AO Novo mesto, 14. AO TAM Maribor.

 


Peter Markič in Andrej Štremfelj

Tabor ENSA v Dauphineji

Vabilo za tabor ENSA v Dauphineji smo leta 1982 dobili zelo pozno, tako da ni bilo časa za uradni razpis. Pozneje smo izvedeli, da je bilo tako tudi v drugih povabljenih državah. Udeležila sva se ga Peter Markič in Andrej Štremfelj iz AO Kranj. Trajal naj bi predvidoma od 12. julija do 25. julija, a ga je skrajšalo slabo vreme.
V La Bérarde sva prispela 12. julija okrog 22. ure. Tam so naju lepo sprejeli. Stanovali smo v vzgojnem centru CAF. Tabora so se udeležili še predstavniki Škotske, Nizozemske, ZDA, Švedske, Turčije in Katalonije. Prav vsi smo imeli velike težave z opisi, saj jih je zelo primanjkovalo in so bili le v francoščini.
Naslednji dan nismo mogli nikamor, ker v centru ni bilo nikogar od organizatorjev, da bi nam razložil, kako je z bivanjem po kočah. Čas smo izrabili za izbiranje smeri in prevajanje opisov smeri za naslednji dan. Šele zvečer so nam razložili, da moramo vsak načrtovani vzpon napovedati dan pred odhodom, da nam lahko pripravijo hrano. Po višje ležečih kočah smo imeli brezplačno spanje in pripravo hrane, ki smo jo prinesli s seboj. Pri izbiri vzponov so nam o razmerah v stenah svetovali nekateri vodniki in inštruktorji v vzgojnem centru. Vreme je bilo te dni že po tradiciji slabo, z nevihtami v popoldanskem času, tako da so nam daljše ture odsvetovali.
Za prvi vzpon sva izbrala Direktno smer v južni steni La Meije. Naslednji dan sva se povzpela na kočo Promontoire. 14. julija sva v desetih urah preplezala steno in sestopila po normalni poti. Pri sestopu sva imela precejšnje težave, ker sva imela le eno vrv. Smer je lepa in dolga. Kljub toplemu vremenu in južni steni je bilo v njej precej požleda. Kamin v višini ledenika Carré pa je bil povsem poledenel. Še istega dne sva se vrnila v La Bérarde.
Za naslednji vzpon sva si izbrala ozebnik Chaude v Mont Pelvouxu. Ta vzpon pa so nama zaradi padajočega ledu in serakov vodniki odsvetovali. Temperatura nič stopinj je bila na višini 4200 metrov. Kot edino ledno steno s kolikor toliko dobrimi razmerami so nam svetovali Les Bans. Tik pred odhodom v Severni ozebnik pa so nam organizatorji zabičali, da se moramo obvezno vrniti do kosila naslednjega dne. Prišel naj bi tudi predsednik Club Alpine Francais s snemalci in novinarji.
Komaj smo prišli do koče, že se je vreme pokvarilo. Deževalo je vso noč, tako da je šla nočna plezarija po vodi. Zjutraj smo sestopili v La Bérarde, prisostvovali slovesnemu kosilu in se zvečer vrnili v kočo Pilatte.
19. julija smo skupaj s španskim kolegam Carlesom preplezali Severni ozebnik, prečili Les Bans in sestopili po normalni poti in se vrnili v La Bérarde. Naslednji dan smo počivali. Rada bi preplezala tudi severozahodno steno Ailefroide, vendar je v zadnjih dneh v zgornjem delu stene zapadel sneg. Zato sva se odločila za južno steno Barre des Ecrins. Z nama je bil spet Carles, s katerim smo postali dobri prijatelji, pa tudi naši načrti so se ujemali. 21. julija smo se odpeljali v sto kilometrov oddaljeno naselje Ailefroide in še isti dan odšli do bivaka pod južno steno. To je bil pravzaprav majhen prostorček pod previsnim balvanom. Vso noč, je deževalo in še zjutraj so bile stene naokrog v oblakih. Sestopili smo v Ailefroide. Vremenska napoved je bila slaba, zato smo se vrnili v La Bérarde. Vreme se je občutno poslabšalo, dolgoročna napoved pa je govorila, le o nevihtah in padavinah. Zato smo se večinoma odločili za odhod.
Zaradi nestalnega vremena so drugi udeleženci delali le krajše vzpone v bližnjih stenah. Daljši vzpon sta polog naju opravila še Američana v severni steni Dom de Neige. Vse naveze so opravile po dva krajša vzpona, izjema pa sta bila le Turka, ki sta prišla brez vsakih izkušenj o visokogorskih turah in zato nista šla nikamor. Švedski in škotski navezi je vzpon v južni steni La Meije preprečilo slabo vreme in požled v sredini stene.
Opravljeni vzponi:
14. 7. 1982 Direktna smer v južni steni La Meije (800 m, V, 10 ur);
19. 7. 1982 Severni ozebnik v Les Bans (IV+, 55°, 400 m, 3 ure);
19. 7. 1982 Prečenje Les Bans in sestop po normalni smeri (III, 400 m, 2 uri).


Dolgo je že tega, kar so psihologi ugotovili, da otroke in mlade posebno razveseljujejo stvari, ki se upirajo zemeljski težnosti.

Janez Tome


Nagradna uganka

Uganka je izšla v reviji Mountain, številka 88, stran 47, avtorica pa je Mrs. R. Whittingham.
V kvadratu so skrita imena 31 vrhov v Alpah. Napisana so naprej, nazaj, vodoravno, navpično in po diagonali, a vedno v ravni črti. Vsako črko lahko uporabite za več imen. Primer: ORTLER.
Ko obkrožiš ali prečrtaš vse vrhove, ti preostale črke, brane po vrsticah, od leve proti desni dajo imena petih alpinistov in petih vrhov (v Alpah in drugod). Vaša naloga je, da poveste, na katerem vrhu je kateri alpinist umrl in rešitev pošljete reviji Mountain.
Nagrada: 3 naročnine za Mountain prvim trem reševalcem. Tolažilna: 3 naročnine AR!

ADAMELLO JUNGFRAU MONTE ROSA
AIGUILLE DU GEANT LES ECRINS ORTLER
ALLALINHORN LO BESSO PIZ BERNINA
ALPHUBEL LYSKAMM PRESANELLA
BREITHORN MARMOLADA ROCHEFORT
CADINI MATTERHORN SCHINHORN
DENT D'HERENS MEIJE TOFANE
DRUS MISCHABELHÖRNER WATZMANN
EIGER MÖNCH WEISSHORN
GREAT ZINNE MONT DOLENT WETTERHORN GROSSGLOCKNER 


Iz časopisa tovarne Titan

... Končana je bila 8. jugoslovanska himalajska alpinistična odprava v južno steno Lotseja. Od doma smo bili 78 dni. V steni smo plezali 60 dni, od tega je bilo samo 5 dni brez snežnih padavin. Priplezali smo do roba ene najmogočnejših sten na svetu. Čeprav je bila stena vse do leta 1985 že razprodana, so zaenkrat vse odprave, ki so jo imele v načrtu, potem ko so videle našo dokumentacijo, spremenile cilj. V svetu je naš vzpon močno odjeknil in številne svetovne alpinistične revije so našemu dejanju posvetile naslovnico in glavno temo številke.
Cena, ki smo jo plačali za tako dejanje, je bila: trije Petrovi prsti, Vikijeva hrbtenica in precej omrznjenih prstov, ki pa so na srečo ostali lastnikom. Marsikomu je zaradi prestanih naporov in kritičnih okoliščin ostala tudi globoka brazda v osebnosti. Majhna cena za takšno dejanje, vendar veliko prevelika za človeka.

Titan, Kamnik, številka 7-8, december 1982

Marjan Kregar


  

 

Ines Božič

Mednarodno srečanje alpinistk RHM 82

Rendez-vous Haute Montagne oziroma mednarodno srečanje alpinistk, ki so bile, so že ali pa vsaj skušajo biti vrhunske, je bilo 1982 v Allegheju ped Civetto v italijanskih Dolomitih. Udeležile smo se ga Meta Meh iz AO Celje, Andreja Žagar iz AO Ljubljana-matica ter ter Sanja Vranac in Ines Božič iz Obalnega AO.
V nedeljo, 4. julija smo se pozno popoldan pripeljale pred turistični urad v Allegheju. Silvia Metzeltin-Buscaini nas je kot organizatorica srečanja zelo lepo sprejela. Tudi kasneje smo bila neprestano deležne izredne pozornosti in naklonjenosti. Vsaka udeleženka je dobila majico z napisom in mapo z avtokarto in prospekti. Namestile smo se 5 kilometrov nad Alleghejem na Piani di Pezzé, kjer nam je župan Allegheja omogočil kampiranje brez plačila. In kar je najbolj zanimivo in je pripomoglo tudi k prijetnejšim odnosom med udeleženkami srečanja - šotorile smo vse udeleženke srečanja, brez izjem.
5. julija smo se z avtom odpeljale skozi Caprile (Val di Livinalongo) in čez prelaz Passo Falzarego do zavetišča Cinque Torri (Pet stolpov). Tu smo v Torre Romana (Rimski stolp) preplezali Zajedo (IV+, 100 m, Andreja Žagar-Ida Vidmar, Sanja Vranac- Eriberto Gallorini in Meta Meh-Ines Božič) ter smer Lusy-Pompanin (IV, 120 m, Andreja Žagar-Meta Meh, Ida Vidmar-Eriberto Gallorini, Sanja Vranac-Ines Božič) v stolpu Lusy. Z avtom smo se odpeljale na Passo Falzarego in se z gondolo povzpele na Piccolo Lagaznoi, kjer nas je pričakoval oskrbnik zavetišča Lagaznoi, Ugo Pompanin, nekdaj izvrsten alpinist. Po obilni malici smo se vrnili v dolino in nato nazaj v Alleghe.
6. julija smo se kar peš odpravile do zavetišča Coldai na severozahodnem pobočju Civette, od tam pa pod vstop Peterkove smeri v stolpu Pan di Zucchero (V, 400 m). Plezali smo Meta Meh-Ida Vidmar, Andreja Žagar-Eriberto Gallorini, Sanja Vranac-Ines Božič. Pri sestopu (10 spustov z vrvjo) nas je ujela huda kratkotrajna nevihta. Do zavetišča Coldai smo se skoraj že posušile. Zvečer smo se vrnile k šotorom.
Sledil je dan počitka, ki smo ga izkoristile na najrazličnejše načine. Slovenke smo se odpravile na krajši izlet v Val Badio, krasna gorski biser - dolino, v katero padajo stene skupine Sella. Preko Caprila, Andraza, Arrabeja, Passo Campolonga in Corvareja smo prišle v Colfosco, majhno vasico, skrito med strmimi stenami in sončnimi travnatimi pobočji. Tu smo se nekoliko ustavile in se nato vrnile v Alleghe, pripravile nahrbtnike in se mimo Listolad zapeljale do zavetišča Vazzoler pod južnimi ostenji Civette.
8. julija smo se zjutraj Meta Meh z Andrejo Žagar in Ines Božič s Sanjo Vranac odpravile v Livanosovo zajedo v Torre Venezia (V-VI, 300 m). Bila je mokra in algasta, poleg tega pa smo izvedele, da ni nabita, ker je ne ponavljajo dosti. Po kratkem poskusu smo se odločile prečiti desno v smer Castighlioni-Kahn (IV+, 300 m) in ni nam bilo žal, saj smer predstavlja čudovito dolomitsko klasiko, stena je trdna k nudi prave dolomitske plezalske užitke.
Zvečer smo se zbrale ob kaminu zavetišča Vazzoler in si privoščile najrazličnejše zanimive pogovore z drugimi udeleženkami.
9. julija smo se zjutraj odpravile v Torre Babele v Solda (Babilonski stolp, V+, 500 m; Andreja Žagar-Meta Meh, Ida Vidmar-Eriberto Gallorini, Sanja Vranac-Ines Božič). Po izredno lepi plezariji smo se vrnile do avtomobila in naprej v Alleghe. Tako smo udeleženke srečanja »plezalni« del zaključile v Civetti.
10. julija nas je sprejel župan Allegheja. Po krajšem nagovoru je Silvia Metzeltin-Buscaini podelila plakete alpinistkam, ki so zapisale svoja imena v veličastnem ostenju Civette. Med drugimi sta se sprejema udeležili tudi Paula Waisinger, ki je z možem Hansom Stegerjem predstavljala prvo mešano navezo v Dolomitih in z njim preplezala vrsto čudovitih smeri, ter Loulou Boulaz, o kateri smo v 14. številki Alpinističnih razgledov na 9. strani brali, da je leta 1934 ponovila komaj dva dni staro smer Petersa in Meierja v Grandes Jorasses, kot ena prvih alpinistk pa je ponovila tudi severno steno Eigerja.
Po sprejemu smo se vrnile na Piani di Pazzé, kjer so nam pripravili piknik s klobasami, polento in sirom. Dan je minil v prijetnih pogovorih in izmenjavanju naslovov.
V nedeljo, 11. julija 1982 smo pospravile šotora in se poslovile od drugih udeleženk srečanja. Naši vtisi so enkratni, k vsemu temu pa je pripomoglo tudi toplo sončno vreme, ki nam je bilo naklonjeno ves teden, kar smo se zadrževale v Agordinskih Dolomitih.
Nedvomno predstavlja ta predel s Civetto v ospredju dolomitsko kraljestvo, ki ga priporočamo vsem alpinistom, ki bodo zašli v Dolomite. Poleg čudovitega alpinističnega raja pa so tudi oskrbniki zavetišč (Coldai, Tissi in Vazzoler) sami prijazni možakarji, pa tudi dobri alpinisti, tako da lahko računamo z njihovimi dobrimi nasveti. V vseh kočah pa imajo tudi italijanske plezalne vodnike po Civetti.

 


Bojan Leskošek in Lidija Painkiher

Tekmovanje v skalolazenju v ČSSR

Med 16. in 19. septembrom 1982 sva se Lidija Painkiher in Bojan Leskošek, člana Akademskega AO, na povabilo Slovaške planinske zveze udeležila mednarodnega tekmovanja v skalolazenju. Povabljeni so bili štirje udeleženci, zaradi pomanjkanja denarja, verjetno pa tudi zaradi premalo zanimanja med našimi alpinisti sva se vabilu odzvala le dva.
Tekmovanje je bilo v Kancu pod Vtačnikom, 30 kilometrov od Prievidze in 200 kilometrov od Bratislave. To že tradicionalno tekmovanje je bilo letos prirejeno v počastitev desete obletnice skalolazenja na Slovaškem, medtem ko se Čehi s tem v glavnem ne ukvarjajo. 16. septembra je bil zbor vseh udeležencev na sedežu slovaške alpinistične zveze v Bratislavi. Bilo nas je 53, 43 moških in 10 žensk iz šestih držav: NDR, Poljske, ČSSR, Madžarske, Bolgarije in Jugoslavije. Še isti dan smo se z vlakom odpeljali v Prievidzo ter se nastanili v Sport Motelu.
Naslednji dan smo si po sprejemu vodij delegacij ogledali znamenitosti kraja, popoldne pa smo imeli trening. Vsak se je lahko dvakrat preskusil v hitrem plezanju in spuščanju ob vrvi, vendar ne po smereh, ki so bile pripravljene za tekmovanje. Stena je bila precej drugačna, kot smo jih vajeni. Sestavlja jo precej temna kamenina andezit, prekrita pa je s tanko plastjo prašnega mahu, sicer pa večinoma zelo trdna in prepredena s številnimi počmi in zajedami, toda brez izrazitih kaminov; oprimki in stopi pa so zaobljeni. Tekmovalne smeri so bile ves čas »napete« - prvi dan V+, drugi dan V-VI, pri dekletih pa nekoliko lažje.
18. septembra je bil prvi dan tekmovanja. Dopoldne so tekmovali moški na dveh vzporednih 40 metrov visokih pasovih. Popoldne je bilo tekmovanje žensk. Moško tekmovanje je potekalo v parih. Po preplezani prvi smeri in spustu z vrvjo sta se tekmovalca zamenjala. Pri tem sta bili na polovici proge in na vrhu postavljeni dve časovni omejitvi. Prva omejitev je bila za moške dve minuti in pol, za ženske tri minute in pol, druga omejitev za moške štiri in za ženske šest minut. Čas merijo od pričetka plezanja do trenutka, ko se tekmovalec po spustu z vrvjo dotakne tal na označenem mestu. Tekmovalec lahko doseže za hitrost največ 120 točk, o tem pa odloča merjeni čas. Za tehniko plezanja lahko dobi največ 30 točk. Najhitrejši tako dobi za hitrost 120 točk, drugi pa po posebnem sistemu točkovanja sorazmerno manj. Odbitki za tehniko plezanja so redki, na primer izguba kosa opreme (rokavice za spuščanje), opiranje s koleni, pri spuščanju dotik z ramo ali hrbtom ob steno. Čelada je obvezna, magnezija pa prepovedana. Če tekmovalec uporablja oprimke zunaj omejenega pasu, če prekorači določeno časovno omejitev ali če pade, je diskvalificiran. Ves čas tekmovanja pa je varovan od zgoraj, pravzaprav od spodaj, saj varovalna vrv poteka od tekmovalca preko vponke, ki je pritrjena nekoliko nad najvišjo točko smeri, dol k enemu ali dvema varujočima.
Dekleta so tekmovala posamezno in le na eni 40 metrov dolgi progi, ki so jo dopoldne uporabljali moški, olajšana pa je bila tako, da so del premaknili, v najtežjem delu pa so obesili tri vponke. Žensko tekmovanje je bilo končano že prvi dan. Prevladovale so slovaške predstavnice. Zmagala je Zlatica Podhorská, ki tekmuje že od 1975 leta, s časom 3.15 minute; tudi druga je bila Slovakinja, tretje mesto in bronasto medaljo pa je dosegla Lidija Painkiher s časom 4.10 minut. Od tekmovalk iz drugih držav je madžarska predstavnica zasedla osmo mesto.
Pri moških je tako v tekmovanju parov kot tudi v finalu zmagal poljski tekmovalec: Andrzej Marczusz, obakrat z veliko prednostjo pol minute. Prvi dan se je uvrstilo le 23 tekmovalcev; razen Slovakov le še dva Bolgara (10. in 21. mesto) vsi drugi pa so bili diskvalificirani zaradi padca, večina pa zaradi prekoračitve časa za plezanje. Bojan Leskošek je prekoračil drugo časovno omejitev na prvi progi. Drugi dan je bilo finalno tekmovanje moških na 80 metrov dolgi progi s težavnostjo V do VI. Pri tem je bil merjen le čas plezanja, spet pa sta bili postavljeni dve časovni omejitvi. Omejitev za celotno progo je bila 8 minut. Vrstni red prvih treh je bil enak kot prvi dan, tekmovalo pa je le 15 najboljših. Le en tekmovalec je malenkostno prekoračil čas, eden od slabših tekmovalcev pa je padel. Padci so se sicer dogajali izključno na najtežjih delih smeri in le slabšim tekmovalcem.
Tekmovanje je bilo izredno zanimivo in napeto, čeprav nobena država udeleženka ni poslala svojih najboljših, nekateri pa poleg naju sploh še niso tekmovali v skalolazenju, čeprav vse države na Vzhodu prirejajo državna prvenstva, razen v Romuniji in NDR pa tudi mednarodna tekmovanja. Ta poznajo tudi na Zahodu. Leta 1981 je bilo v Franciji veliko mednarodno tekmovanje, podobno je bilo tudi v Švici; na Japonskem pa so pri tovrstnem tekmovanju celo uvedli mojstrske naslove.
Vodilni v skalolazenju so v Sovjetski zvezi, kjer imajo že 35-letno tradicijo. Tokrat od tam ni bilo nobenega udeleženca zaradi dolgotrajnega postopka pri izdaji dovoljenj za potovanje v tujino. Romunski tekmovalci so približno tako dobri kot Slovaki, a se doslej še sploh niso udeležili tekmovanj v tujini.
Pri tekmovanju so razlike v rezultatih najboljših in slabših tekmovalcev izvirale razen iz same hitrosti gibanja pri plezanju tudi iz priprave za spust (najboljši čas okrog 5 sekund) in spusta z vrvjo (6 do 7 sekund za 40 metrov; boljši tekmovalci so se spuščali večinoma tako, da so vpeli vrv v vponko na prsih, vrgli vrv čez ramo, vdeli roki v zasilno pritrjene rokavice na pasu) ter iz razlik v vzdržljivosti (to se je videlo zlasti pri tekmovalcih v finalu) in napak v tehniki plezanja: zastoji, »biomehanične« napake ter preizkušanje več oprimkov in stopov. Glavna biomehanična napaka je bilo postavljanje nog preblizu težišča oziroma rok; preprijem na višji oprimek bi vrgel tekmovalca iz ravnotežja, zato se je moral prestopiti na nižje stope, če pa je bil sposoben s hitrim preprijemom brez posebnega tveganja ohraniti ravnotežje, ni storil napake. Zastoji so mišljeni kot vztrajanje v napornem položaju, tako da možnost nadaljevanja iščemo le z očmi. Vse te napake povzroča slabša telesna pripravljenost, predvsem pa različna sposobnost, da si tekmovalec za-pomni potek smeri (v mejah približno 5 metrov široke proge) ter položaj stopov in oprimkov na najtežjih mestih. Prvi tekmovalci (med njimi tudi Leskošek, ki je nastopil v 3. paru) so bili zato v slabšem položaju, saj niso mogli natančno »preštudirati« proge, nastopil je le en predtekmovalni par, poleg tega pa smo prišli pod steno tik pred tekmovanjem in smo morali še pripraviti opremo ter se ogreti. Tako se je med prvimi osmimi tekmovalci uvrstil le eden, čeprav so bili izbrani naključno, z žrebanjem.
Čim boljši so bili tekmovalci, tem manjše je bilo število njihovih napak. Tako je bilo v finalu največje število preizkušanja oprimkov pri posameznem tekmovalcu 9, stopov 3 zastojev pa 5. Biomehanične napake so bile redke; pri enem tekmovalcu 3, pri nekaterih 1, večina pa ni storila nobene napake. Trikratni zmagovalec Marczusz je storil le po eno biomehanično napako in napako pri preizkušanju stopa oziroma oprimka, plezal pa je brez zastojev. Hitrostno plezanje oziroma skalolazenje se je razvilo iz spontane želje mladih alpinistov po tekmovanju leta 1947 v SZ. Tam so tudi edini specializirani skalolazi, drugim pa predstavlja to le pomemben del priprav in izpopolnjevanja oziroma kot »koncentrirani trening«. Sovjetsko finalno tekmovanje je bilo v letu 1981 na 120 metrov dolgi progi, po neuradnih podatkih pa ga je zmagovalec preplezal v času med 5 in 6 minutami, težavnost zadnjih 40 metrov pa je bila celo do VII. stopnje.
Najboljši tekmovalci v skalolazenju pa so tudi odlični alpinisti. Tako je na primer Marczusz preplezal najtežjo prosto preplezljivo smer na Poljskem, pa tudi prvenstveno smer VIII. težavnostne stopnje, druga dva Poljaka, ki sta bila leta 1981 v Bolgariji boljša od njega, sta bila udeleženca odprave na K2; Slovak Belica, ki je preplezal najtežje smeri v čehoslovaškem delu Visokih Tater, se udejstvuje v skalolazenju že od njegovega začetka in je od takrat tudi med najboljšimi (tokrat je zaradi zlomljene noge nastopil po enoletnem premoru) itd.
Po mnenju prijateljev iz Bolgarije trening skalolazenja poleg duševnih in telesnih sposobnosti (moč, občutek za ravnotežje, vzdržljivost) razvija tudi perceptivne sposobnosti, to je občutek za hitro opažanje stopov in oprimkov ter njihovo najprimernejšo uporabo. Pravilno pojmovano skalolazenje olajšuje gibanje človeka v gorah in ne siromaši njegovega doživljanja.
Ob zaključku tekmovanja so organizatorji priredili tudi simpozij za vse tuje udeležence, ob tem pa predlagali ustanovitev mednarodne zveze za skalolazenje. Kot zanimivost naj dodava še to, da Sovjetska zveza predlaga, naj bi skalolazenje postalo olimpijska disciplina.


Naj vas ne skrbi, kaj si ljudje mislijo o vas, ker ne razmišljajo o vas pač pa o tem, kaj si vi mislite o njih.


 


Marička Frantar

Ženska odprava Pamir 82

 

Pamir je najznačilnejše gorstvo Osrednje Azije in tretje najvišje gorstvo sveta. Dve tretjini ga pripada Sovjetski zvezi, ostali del pa Kitajski in Afganistanu.
Obiskati Sovjetski Pamir ni preveč komplicirana stvar. Sovjeti vsako leto organizirajo oziroma odpro nekaj tako imenovanih valutnih taborov za tujce. Trije tabori pa so standardni vsako leto in iz njih se da priti na vse tri sovjetske pamirske sedemtisočake. To so:
1. tabor Ačik Taš pod severno steno Pika Lenina (izhodišče za Pik Lenin in druge vrhove Transalajskega hrbta);
2. tabor Fortamblek pod zahodno stranjo Pika Komunizma (pristop na Pik Komunizma čez rebro Burevestnik, Pik Moskva itd.);
3. tabor Moskvin-Valter na stičišča istoimenskih ledenikov (izhodišče za severno steno Pika Komunizma in južno steno Korženevske).
Tabor Ačik Taš pa služi tudi kot izhodišče za druga dva tabora.
Sama organizacija po tej poti res ni preveč zapletena. Iz Moskve te Sovjeti pripeljejo prav v bazni tabor. Odpadejo komplikacije s pristopnim maršem in drugo.
Severozahodni Pamir je najvišji. (Glej zemljevid na zadnji strani.) To je Transalajski hrbet s Pikom Lenina (7135 m) in Hrbet Akademije znanosti s Pikom Komunizma (7495 m, najvišji vrh Sovjetske zveze) in Pikom Evgenije Korženevske (7105 m). Ta predel je zaradi standardnih taborov precej odprt in močno obiskan.
Mnogo težje je priti v Južni Pamir, ki še vedno vabi s svojimi neosvojenimi vrhovi in še nepreplezanimi težavnimi 2000-metrskimi stenami. Vrhovi so tod nižji, so pa mnogo težje dostopni. Za obisk Južnega Pamirja je potreben poseben dogovor s sovjetskim Sportkomitejem in tovarišem Monastirskim, ki je vodja vseh valutnih taborov. Ta na videz preprosta stvar pa še malo ni enostavna, kajti Sovjeti ne morejo iz svoje kože.
Klima tega gorstva je celinska, padavine niso izdatne, zlasti poleti ne. Slabo vreme ne traja dalj kot nekaj dni. Osončenost je velika. Zaradi kontinentalnosti so temperaturni skoki zelo veliki. Snežne razmere so slabe - zgoraj gnil sneg, ki se globoko vdira, spodaj trd led, ki ga dereze kaj nerade zagrabijo. Nevarnost plazov je velika. Glede vetrov so nevarni burani oziroma orkani, ki pridejo naenkrat in so lahko usodni.
Naši ženski druščini so se te stvari zdele za našo prvo odpravo kar sprejemljive. Odgovarjala je višina, klima, način organizacije, le cena je nekoliko navita: 1300 dolarjev za posameznico in povratna vozovnica do Moskve. Ko smo izbirale med standardnimi tabori, res nismo dolgo premišljevale. Tabor Moskvin in 2000 metrov visoka stena Pika Komunizma, ki je Jugoslovani še nismo preplezali. Borodkinov steber v tej steni (ocena 5 B po sovjetski lestvici) za nas verjetno ne bo pretrd oreh. In seveda vrh Pik Komunizma, katerega 7495 metrov bi med drugim pomenilo tudi nov jugoslovanski ženski višinski rekord. Po možnosti v alpskem stilu. Sredi maja je bil opravljen dokončni izbor. Bilo nas je devet alpinistk. Novogoriška alpinistka Tamara Likar, ena najboljših jugoslovanskih alpinistk doslej, pa je dva tedna pred odhodom s prijateljem Pavlom Podgornikom umrla v hudem vremenskem preobratu v steni Koritniškega Malega Mangarta. Tako nas je ostalo le še osem:
Marija Sabolek-Frantar, AO Rašica, 26 let (vodja)
Irena Komprej, AS Prevalje, 21 let
Lidija Honzak, AO Ljubljana-matica, 26 let
Ana Mažar, AO Mosor Split, 29 let
Irena Markuš, AO Kamnik, 24 let
Lidija Painkiher, Akademski AO, 27 let
Marjana Šah, AO Celje, 24 let
Marija Perčič-Štremfelj, AO Kranj, 25 let

13. julija 1982 smo se z vlakom odpeljale z ljubljanske železniške postaje in v dveh dneh prišle do Moskve, od tod pa z letalom v Oš v Fergani v republiki Kirgiziji, nato z malim letalom do Darant Kurgana v Alajski dolini, potem pa z razmajanim tovornjakom na Ačik Taš. Tu je sledilo nekaj pregovarjanja z vodstvom taborov, ali smo sposobne za tak cilj ali ne. K0nčno smo s helikopterjem poletele na zamočvirjeni svet ob ledeniku Moskvin 4200 metrov visoko. Ob srhljivih pripovedih alpinistov iz raznih držav in ob pogledu na steno Pika Komunizma nas je kar zvijalo. Kaj, če ne uspemo? Kaj bodo rekli sovjetski mojstri športa, pa Švicarji, Nemci, Čehi …, pa doma?

- 21. 7. smo na vrhu Pika Vorobjova (5700 m). Zaradi boljše aklimatizacije si za to turo vzamemo dva dni, čeprav bi bil dovolj le en dan.
- 23. 7. krenemo proti Piku Četvorih (6400 m). Ta dan dosežemo višino 5900 metrov. Od tod nas naslednje jutro prežene izredno slabo vreme.
- 27. 7. odidemo pod Borodkinov steber. S seboj vlečemo za osem dni hrane, plinskih bombic in drugo potrebno kramo.
- 28. 7. preplezamo spodnji skalni del stebra in postavimo prvi bivak na višini 5100 metrov.
- 29. 7. priplezamo na vrh stebra (6200 m) in sestopimo 300 metrov na Veliki pamirski firnski plato, ki je dolg 13 in širok 2 do 3 kilometre. Tu drugi bivak.
- 30. 7. prečimo plato in se vzpnemo na predvrh Komunizma Pik Dušanbe do višine 6500 metrov. Tu tretji bivak.
- 31. 7. vzpon na vrh Pika Dušanbeja, 6900 metrov. Tu bivak.
- 1. 8. pristop na vrh Pika Komunizma in sestop nazaj na Pik Dušanbe. Še enkrat spimo v istem taboru.
- 2. 8. sestop s Pika Dušanbeja, prečenje platoja in vzpon nazaj na vrh Borodkinovega stebra. Tu šesti oziroma zadnji bivak.
- 3. 8. sestop v bazni tabor. V spodnjem delu se izognemo skalnemu delu bolj na vzhodno stran preko serakov. Ta predel je zelo nevaren, vendar je sestop tu zelo hiter in je tveganje manjše.
- 13. 8. smo se vrnile v Ljubljano.

Glede na to, da je sedem članic od osmih doseglo vrh, bi lahko sklepali, da je bilo zdravje in počutje odlično. No, precej v redu je res bilo, idealno pa ravno ne. Posebno poglavje je seveda izredno huda bolezen Marjane Šah, ki je zbolela za tifusom, bila nekaj dni nezavestna in se je njena pot na žalost končala v oševski bolnišnici. Če bi bila zdrava, bi gotovo tudi ona prišla na vrh in bi bil naš uspeh stoodstoten. Sicer pa je bilo precej glavobolov, slabosti in drisk. Tem stvarem je precej botrovala tudi bazna kuhinja. Po vzponih pa malo angine, vnetja ustnih sluznic, od mraza rahlo omrtvičenih in zagnojenih prstov na nogah. Kakšnih posebnih težav pa zaradi višine ni bilo. Prijazna bazna zdravnica Luba nam je tu resnično pomagala. Sama organizacija taborov je na prvi pogled zadovoljiva. Vendar je vzhod vzhod in brez napak ni izpeljana nobena stvar. Sovjetski alpinisti so kar preveč prijazni, po drugi strani pa se etatizem pozna tudi tu. Mirno in ubogljivo čakaj in ne sprašuj, kdaj te bo popeljal helikopter. Ti bodo že oni pravočasno sporočili. Savjetski sajuz bo poskrbel zate, zato le pridno poslušaj navodila.
Hrana je bila enolična, nezačinjena, če pa je že bila, je bila preveč sladka. Mnogokrat nas je polovica kar obrnila od kosila, ker nas je že sam vonj silil k bruhanju. Ostale so le tiste, katerih želodci sprejmejo vse, samo da so polni. Tudi nekatere vrste višinske hrane, ki smo jo dobile, so bile za naše pojme kaj čudne. Tu so nas reševale zaloge, ki smo jih prinesle od doma.
In kakšen pomen ima naša odprava?
Preplezana severna stena Pika Komunizma - najvišjega vrha, ki so ga Jugoslovani osvojili v alpskem stilu, nov jugoslovanski ženski višinski rekord, prva ženska ekipa, ki je osvojila Pik Komunizma, prva nesovjetska ekipa, ki je stopila na sedemtisočak največje države na svetu.
Vendar so ti uspehi le formalnost. Mislim, da je uspeh v tem, da ima sedaj tudi Jugoslavija žensko alpinistično ekipo, ki se lahko sama odpravi v najvišje predele sveta. Koliko držav ima to? Malo. Vendar pa to ni odvisno le od tehnične zmožnosti posameznic, čeprav je tudi to eden od bistvenih elementov. Vendar posameznica ni ekipa. Uspeh je v tem, da se je pri nas po raznih krajih in odsekih raztresenim posameznicam uspelo združiti v tako ekipo. Sedaj je treba paziti, da ta ekipa ne razpade, čeprav se bodo posameznice menjale. Tako bo naš slovenski in jugoslovanski ženski alpinizem sčasoma temu uspehu lahko pridružil še nove, višje vrhove in težavnejše smeri.

Pamirski prtiček s čipkastim robom, katerega avtorice pa ne želijo biti posebej pohvaljene

Najbolj črnogledi domači: če jim bo po naključju le uspelo rešiti organizacijske probleme, se bodo med seboj tako skregale, da bo ta odprava pravi polom. Drugi: komaj čakajo, da se bomo skregale, ko pridemo domov.

Na odpravi so bile tri mamice, ena od njih pa je sploh najprej rodila in se šele nato začela ukvarjati s plezanjem.

Končno smo v bazi našle tudi jugoslovansko zastavo, ki so jo pozabili izobesiti. To smo storile same in zraven pele Jugoslavijo, čeprav so se ob tem malo smejali. Vsak drugi sovjetski alpinist je znal igrati na kitaro. Zelo lepo so peli in so prosili tudi nas, naj kaj zapojemo. Zato bo treba drugič izbirati kandidatke po glasu in posluhu.

Očitali so nam, da smo presuhe za vrh, glavna bazna kuharica Svetlana Ivanovna pa je moškim pekla torte, nam pa je kuhala le riž na vodi. Kuharski pomočnik Hasan je za nas kradel sadje. Pravil nam je, da ima pet žena in hotel obogatiti svojo zbirko še s katero od nas, odvrnile pa smo mu, da ima pri nas vsaka po pet mož.

V taboru je bil neki alpinist, ki je bil akademski slikar in je v treh dneh izgotovil portret. Seveda je bil zato najbolje opremljen. Imel je celo zahodnjaški veston, čevlje Koflach itd.

Griša, ki je že bil pri nas in je preplezal Čopov steber, pravi za Alpinine čevlje, da so najboljši na svetu.

Nad taborom je bil tudi vrh, ki se je nekdaj imenoval Pik NKVD, tega imena Stalinovega komisariata za notranje zadeve pa ne slišijo več radi. Ob vsakem plazu s tega vrha smo rekle: NKVD se spet krega.

Najmlajša članica odprave je nekje izvedela, da je česen dober za višine. Potem ga je jedla vsako jutro ob pol petih. Sicer pa se jo je prijelo ime Amazonka ali pa Telo za grešno življenje.

Glede higiene smo se odločile, da je bolje biti umazan na vrhu kot prehlajen v bazi.

Spličanka Ana je imela od vseh najbolj odločen glas. Mišičasti mojstri športa so kar trepetali pred njo, saj jih je dobro pošiljala v ...

V Ačik Tašu so nam Francozi skuhali večerjo. Vse so dobile napol surov krompir, le Mariča zažganega kot oglje. Ponoči se je za vsakim šotorom po ena zvijala v krčih, le Mariča je obležala. Spomnile so se, da je morda od vsega hudega umrla. Dolgo so se zaskrbljeno sklanjale nad njo in končno ugotovile, da - diha.

Marija Štremfelj je bila najbolj resna in je dobila naslov »policaj odprave«. Morda je bila taka zato, ker si je morala vse stroške plačati sama, čeprav njeno planinsko društvo ni najmanjše in najrevnejše, njegovo vodstvo pa se drugače zelo rado pohvali z dosežki svojih alpinistov.

Irena Komprej je bila edina, ki je znala dovolj dobro nemško in je na svojo stran dobila ves nemško govoreči del baze. Potem je bila reva obdolžena, da ima same 60-letne ljubimce. Od njih dobiva sedaj po pošti razna darila - druge pa žalostno gledamo.

Marjana nam je pisala iz bolnišnice. Pismo je sicer veselo začela z »Zdravo, mačke!« in nadaljevala s tem, da jo hranijo v glavnem z jajci na oko, ob koncu pisma pa so nam vsem tekle solze.

Zelo priljubljena zadeva v bazi je bilo sončenje. Takrat je moški svet s svojimi škljoclji kar letel na kup, Svetlana Ivanovna pa si je od sramu zakrivala oči. Pri slikanju si je najbolj prizadeval neki KGB-jevec, ki nam je le tako lahko prišel bliže. Besed pa revež ni bil deležen.

Lidija Honzak pred vzponom na vrh: Če se je sedaj začelo zares, bom pa oblekla svoje jurišne spodnje hlače. V naglici se je uštela in jih oblekla dan prekmalu. V razpoko pa ni padla, ampak se je vrgla vanjo iz obupa, ker je ni nihče opazil.

Pot na Pik Komunizma smo markirale z rdečim toaletnim papirjem, da
bi bilo vse v stilu.

Čisto ženska odprava ima svoj čar tudi v tem, da v njej ni tiste resnosti in tekmovalnega duha kot pri moških.

 

Franci Savenc

Opisovanje alpinističnih tur (IV. del)


4.4. Lestvica smeri pri nas

Doslej smo imeli le dve uradni lestvici smeri, značilnih za posamezne težavnostne stopnje. Prva je bila objavljena v plezalnem vodnika avtorjev Levstka, Kočevarja in Kilarja V naših stenah, PZS, Ljubljana 1954. Zajela je Julijske Alpe ter Kamniške in Savinjske Alpe v primerjavi s smermi v različnih tujih gorstvih. Ocene III-, III+ in IV- niso bile vključene.
Leta 1969 ja bila sestavljena nova. Razlika je bila predvsem v izbiri smeri, deloma pa je bilo opaziti tudi kvalitativne premike. Potrebni so bili številni razgovori. Pri tem se je pokazalo, da takrat ni bilo plezalcev, ki bi zlahka izbirali domače primere smeri, kaj šele da bi jih lahko v celoti primerjali z značilnimi smermi v tujih gorah. Ta lestvica je bila objavljena v plezalnem vodniku Plezalni vzponi, Vzhodne Julijske Alpe, PZS, Ljubijanat1970 ter v Skriptah za alpinistično vzgojo, KA PZS 1975. Tudi ta lestvica je zastarela. Nekatere smeri so bile ob izboru še zelo malokrat ponovljene in so bile znane le nekaterim, kasneje pa so jih alpinisti precejkrat ponovili in jih točneje primerjali z drugimi. Marsikatera smer je bila tudi dodatno opremljena s klini.
Nujno je potrebno sestaviti novo lestvico značilnih smeri, treba pa je poudariti, da je UIAA obdržala dosedanje ocene in le dodala višje, zato lahko pride le do manjših premikov smeri po lestvici. Upoštevajmo sedanje dejansko stanje, smeri, ki so opremljene z dodatnimi klini, ocenimo pač tehnično in izberimo nove, značilnejše smeri. Nikakor pa ne znižujmo po nepotrebnem ocen smeri.

 

4.4.1. Ker pa je izbira značilnih smeri zmeraj subjektivna in stvar okusa, je Bojan Pollak že pred leti predlagal poskusni obrazec za primerjanje smeri. Z njim naj bi povprašali vse naše najaktivnejše alpiniste, kako primerjajo vse smeri, ki so jih preplezali. V skupno rubriko naj bi vsak vpisal vse smeri iste težavnostne stopnje, ki jih pozna. Nato bi jih preprosto primerjal med seboj in jih tako razvrstil po težavnosti. Iz več subjektivno izbranih smeri bi tako lahko dobili smeri, ki se vsem zdijo najbolj primerne oziroma najznačilnejše za posamezno stopnjo.

Način primerjanja, si oglejmo na primeru:

1 - Smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu je težja (T) od Centralne v Planjavi.
1 - Smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu je težja (T) od Šarine poči v Dedcu.
1 - Smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu je enako težka (E) kot Trikot v
Dolgem hrbtu.
1 - Smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu je težja (T) od Rumene zajede v
Koglu
2 - Centralna smer v Planjavi je enako težka (E) kot Šarina poč v Dedcu.
2 - Centralna smer v Planjavi je lažja (L) od Trikota v Dolgem hrbtu.
2 - Centralna smer v Planjavi je Lažja (L) od Rumene zajede.
3 - Šarina poč v Dedcu je lažja (L) od Trikota v Dolgem hrbtu.
3 - Šarina poč je lažja (L) od Rumene zajede v Koglu.
4 - Smer Trikot v Dolgem hrbtu je težja (T) od Rumene zajede v Koglu.

Iz tega sledi, da sta po mnenju ocenjevalca Šimenc-Škarjeva smer in Trikot enako težki in težji od vseh, sledi jima Rumena zajeda, od vseh pa sta lažji Šarina poč in Centralna smer, ki sta enako težki. Ocena je čisto osebna, če pa bi podobno ocenjevalo več ocenjevalcev in pri tem navajalo tudi druge smeri, bi lahko izbrali smeri, za katere večina meni, da so najznačilnejše.

 

4.4.2. Tabela značilnih mest v domačih smereh
Vsekakor pa so primeri smeri posameznih težavnostnih stopenj premalo značilni, da si težko zamišljamo, da bi imela neka smer nepretrgane enakomerne težave ene stopnje. Zato se v zadnjem času uveljavljajo tabele značilnih mest v plezalnih smereh. Taka mesta morajo biti seveda čimbolj značilna in splošno znana.
Objavljamo lestvico značilnih mest v domačih smereh, ki jo je sestavil Iztok Tomazin. Pri tem se je skušal čimbolj držati UIAA lestvice in ameriške decimalne lestvice. Navedeni so primeri posameznih smeri ali raztežajev. Ocene navedenih smeri veljajo seveda le za popolnoma proste ponovitve. Morda niso vedno v celoti objektivne in zaenkrat predstavljajo mnenje posameznikov, ki so navedene smeri že preplezali. Zato bodo potrebni usklajevanje in novi vzponi, zato se priporočamo za podatke o prostih ponovitvah smeri nad peto težavnostno stopnjo, ker bo le s primerjanjem možno ocenjevati čimbolj realno.

Primeri značilnih mest različnih težavnostnih stopenj iz naših sten:

V- - Celjski steber v Aniča kuku - prvi raztežaj
V - Ljubljanska smer v Triglavu - vstopni raztežaj
V+ - Smer Karabore v Aniča Kuku - vstopni previs in tretji raztežaj
VI- - Trikot v Dolgem hrbtu - najtežji raztežaji
Velebitaška smer v Aniča Kuku - vstopni raztežaj
VI - Perčičev steber v Vežici - streha
Steber jutranje zarje v Dolgem hrbtu - tretji in četrti raztežaj
VI+ - Smer JLA v Šitah - raztežaj čez izstopni previs
Ljubljanska smer v Triglavu - raztežaj čez streho
VII- - Direktna smer v Stenarju - prvi, nekdaj tehnični raztežaj, le v strehi
zaenkrat še dva metra A0.
VII - Centralna smer v Dovžanovi soteski - prvi raztežaj
VII+ - Brid za mali čekič v Aniča Kuku - streha v prvem raztežaju
VIII- - Leva smer v Dovžanovi soteski - najtežje mesto
VIII - Smer metuljev v Dovžanovi soteski - drugi raztežaj


5. Druge težavnostne lestvice

5.1. Ocenjevanje v Sovjetski zvezi

V Sovjetski zvezi daje končno oceno smerem posebna komisija v Moskvi in ne prvi plezalci ali ponavljalci. Ocenjevanje je nekako dvojno. Za posamezne odseke uporabljajo rimske številke od I do VI, sicer pa turo ocenijo kot celoto. Poleg tega imajo tudi ocenjevanje turističnih oziroma planinskih prehodov prek sedel.
Težavnostna stopnja je odvisna od tehničnih težav posameznih odsekov, njihove dolžine in nadmorske lege, srednje naklonine smeri, njene dolžine in relativne višine, vremenskih razmer področja, težko opredeljivega odnosa med časom, ki je predviden glede na težavnost odsekov, in časom, ki je dejansko potreben za plezanje itd.
I A - po sovjetski lestvici zelo lahko, tako imenovana »ničla«: melišča,
travnate, skalne in snežne vesine z naklonino 15 do 20 stopinj. Gibanje
je mogoče brez uporabe rok.
I - lahko, »enojka« - melišča ter snežno-ledna pobočja z 20 do 30
stopinjami naklonine, ne preveč strmimi skalnimi odstavki. Za
ohranjanje ravnotežja je potrebna pomoč rok.
II - preprosto, »dvojka« - snežni ter snežno-ledni svet z naklonino 25 do 30
stopinj in ne preveč strme skalne stopnje. Za vzpenjanje je odločilna
uporaba rok, upoštevati je treba pravilo treh opor. Oprimkov in stojišč je
neomejeno veliko.
III - srednje težko, »trojka« - snežno-ledna pobočja, tudi rebra z naklonino 35
do 40 stopinj in skalne stene z dobrimi stojišči ter oprimki, ki so
primerno razmeščeni. Od te stopnje naprej je obvezna uporaba cepina in
derez ter je nujno varovanje.
IV - višja srednja težavnost, »štirica« - snežno-ledna pobočja z nakloninami
45 do 55 stopinj, skalne stene z omejenim številom oprimkov in stojišč.
V - težko, »petica« - skalna stena, zelo malo oprimkov in stojišč, večinoma
razporejenih neprimerno, razčlembe pa so take, da omogočajo
napredovanje oziroma pripravo stojišč le s tehničnimi pripomočki.
Snežno-ledni odstavki imajo naklonino prek 50 stopinj.
VI - zelo težko, »šestica« - gladke, navpične in previsne skalne stene. Število
oprimkov in stojišč je zelo omejeno kljub razčlembam, ki omogočajo
uporabo tehničnih pripomočkov.

Na oceno vpliva seveda tudi nadmorska višina. Tako odgovarja težavnost I A na višini 4500 do 5000 metrov oceni I, I A in I na višini 5000 do 6000 metrov pa se spremenita v II, v višinah 6000 do 6500 metrov pa celo v III. Težavnost od I A do II na višini 6500 do 7000 metrov odgovarja oceni IV, nad 7000 metri pa V. Težavnost II na višini 5000 do 6500 metrov je III, III na višini 5000 do 7000 metrov pa V. Težavnost IV na višini 5000 do 7000 metrov zraste na V, nad 7000 metri pa do VI, medtem ko je V na višinah nad 5000 metri enaka »šestici«.
Ko smo za silo spoznali te elemente, se lahko spopademo z opisom ocen njihovih smeri, za kar uporabljajo arabske številke od 1 do 6. Zadnjo so uvedli šele pred leti, prvih pet, pa ima še nekakšne podstopnje, tako da si slede 1 A, 1 B, 2 A itd.

Smeri, ki so ocenjene z:
1 A - vodijo na vrhove, visoke do 4500 metrov, ocena za posamezna mesta je
I A (1 do 5 metrov visoki odstavki), lahko tudi I;
1 B - vodijo na vrhove, ki so visoki 2000 do 5000 metrov, pri tem pa smer ne
sme biti krajša kot 500 metrov. V smeri s to oceno so posamezni
predelki ocenjeni z I A, lahko pa so tudi 20 do 30 metrov dolgi z oceno I
ali pa do 5 metrov dolgi z oceno II;
2 A - vodijo na vrhove, visoke 2000 do 6000 metrov in se skladajo z oceno I A
in I, hkrati s 5 do 20 metrov dolgimi skalnimi odseki ali 80 do 100
metrov dolgimi snežno-lednimi odstavki z oceno II, višina smeri pa
mora biti vsaj 500 metrov;
3 A - vodijo na vrhove, visoke od 2500 do 6500 metrov, ocena I in najmanj
10 do 20 metrov dolgi skalni ali 100 do 200 metrov dolgi snežno-ledni
odstavki z oceno III, daljše od 500 do 600 metrov;
3 B - vodijo prav tako na vrhove med 2500 in 6500 metri nadmorske višine,
ne morejo pa biti krajše od 600 metrov, njihova ocena I in II, imajo pa
tudi najmanj 20 do 30 dolge skalne ali 200 do 300 metrov dolge
snežno-ledne predelke z oceno III, lahko pa tudi 3 do 8-metrske skalne
stopnje ali 50 do 100 metrov dolge snežno-ledne stopnje s težavnostjo
IV. Prečenje 3 B je sestavljeno iz smeri z oceno najmanj 3 A in
poljubnega števila smeri, ocenjenih z 1 do 2;
4 A - vodijo na vrhove med 2500 in 7000 metri, dolge so kot 3 B in se
načelno skladajo z ocenami odsekov II in III, hkrati pa vključujejo 20 do
50 metrov visoke skalne odstavke ali pa vsaj 200 do 300 metrov dolge
snežno-ledne z oceno IV. Prečenje 4 A sestavlja najmanj pet smeri 3 A
ali najmanj tri smeri 3 B ali kombinacije, na primer ob eni smeri 3 B
so potrebne še najmanj štiri smeri 3 A, pri dveh smereh 3 B še najmanj
ena smer 3 A;
4 B - vodijo prav tako na vrhove med 2500 in 7000 metrov, sestavljene pa so
iz odstavkov II in III, hkrati s 40 do 80 metrov dolgimi skalnimi ali vsaj
300 do 400 metrov dolgimi snežno-lednimi predelki z oceno IV, lahko
pa so vključeni tudi 3 do 5-metrske skalne stopnje z oceno V. Prečenja
4 B so sestavljena iz najmanj dveh smeri 4 A, od katerih je lahko ena
taka, kot je opisana variantna kombinacija pri 4 A;
5 A - vodijo na vrhove od 3000 do 7500 metrov, ne morejo biti krajše od 600
metrov, sestavljene so iz odsekov težavnostne stopnje III in IV in iz 10
do 40-metrskih skalnih ali 300 do 4000-metrskih snežno-lednih
odsekov, ocenjenih s V, morebiti pa tudi z maloštevilnimi odseki I do II.
Prečenje 5 A je sestavljeno iz ene smeri 4 A (lahko kot za prečenja 4 A)
in najmanj dveh 4 B;
5 B - vodijo na vrhove med 3000 in 7500 metri, sestavljene so iz odsekov III
in IV, hkrati s 50-metrskimi (ne krajšimi) skalnimi ali vsaj 600 do
800-metrskimi lednimi V, lahko pa tudi z 2 do 5-metrskimi stopnjami
VI. Prečenje 5 B je sestavljeno iz najmanj dveh smeri 5 A, od katerih je
lahko ena sestavljena kot pri prečenju 5 A;
6 - vodi na vrhove nad 3500 metri, ni krajša od 700 do 800 metrov,
sestavljena pa je iz odsekov IV in V ter z 20-metrskimi in daljšimi
odseki VI, odsekov II in III pa ne sme biti vmes. Prečenje 6 je
sestavljeno iz najmanj treh smeri 5 B, od katerih mora biti ena smer
stenska.

V Sovjetski zvezi pripravljajo tudi novo klasifikacijo sedel oziroma prevalov. Namenjena je planincem. Tudi ta ima dve polkategoriji A in B, ima pa le tri stopnje. Po novem predvidevajo tudi vpeljavo indeksov (sk. - skalni, sn. - snežni in led. - ledni), ki naj bi nakazali, pretežni značaj ture.

5.2. Ocenjevanje v Romuniji

V Romuniji je plezanje v težjih smereh vsaj napol tehnično, v lažjih prosto, vendar z mnogimi klini za varovanje. Vse smeri imajo označen vstop z imenom smeri in težavnostno stopnjo. Uporabljajo Welzenbachovo lestvico s šestimi stopnjami. Podstopnje so označene z A in B.

Tehnično plezanje ocenjujejo z ocenami od A1 do A4. Na shemah pa so detajli smeri ocenjeni z UIAA ocenami.
Najvišje in najtežje smeri imajo ocene do 6 B, kar pomeni, da je v njih večina tehnike (A2 do A3, kar pa po izkušnjah naših plezalcev ustreza našim A1 do A2), kakšno mesto VI+ (zelo naklinjeno), ostalo pa IV, V in V+.
Zanimivo je prijavljanje prvenstvenih smeri. Ko naveza, prepleza smer, za katero meni, da je nova, javi opis, informativno oceno, število klinov v smeri centralni komisiji za alpinizem. Ta komisija zbira opise in jih objavi enkrat letno. Vsi ključni klini morajo ostati v steni. Ko naslednja naveza skuša ponoviti smer, morata z njo tudi eden od prvopristopnikov in član komisije za alpinizem. Končno oceno smeri da član alpinistične komisije skupaj s ponavljalcema.

5.3. Ocenjevanje v peščenjaku na Saškem in v ČSSR

Pradomovina plezalcev v peščenjaku je na Saškem, oziroma v tako imenovani Saški Švici ob Labi v Nemški demokratični republiki, kjer so plezalci že ob koncu prejšnjega stoletja številčno ocenjevali svoje vzpone. Najprej so uporabljali številke od I do V. Zadnjo, najvišjo oceno je baje kot prva dobila Wenzlova smer na Blosstock ter Kreuzturm v Affensteinu. Lestvico so kmalu razširili na šest stopenj. Prva šestica je bila severna smer na Grosser Wehlturm v Rathenu (Walter Hünig 1906). Leta 1908 so izdali že prvi plezalni vodnik za peščenjak s šestmestno lestvico, čeprav sta tedaj Walter Hünig in Oliver Perry-Smith že preplezala Jungfer v Schrammsteinu in s tem nakazala čas VII. stopnje. Tako klasifikacijo je v vodniku let 1923 uporabil Fehrmann in jo opisal: I - lahko, II - zmerno težko, III - srednje težko, IV - precej težko, V - težko, VI - zelo težko, VII - skrajno težko. Naporne in izpostavljene smeri pa je še posebej označil z »anstr.« (anstrengend v nemščini pomeni naporno) in »sehr anstr.« (zelo naporno) oziroma »ausgesetzt« za številkami, dva pa celo z »lohnt nich« (nehvaležno). S tem je hotel Fehrmann enake objektivne težave še nadalje opisati. Toda že tedaj so vedeli, da so te ocene le informativne in da se bodo treniranim plezalcem tudi težke smeri zdele lahke.
Nemški plezalci so ocenjevanje prenesli tudi na češkoslovaška področja in le na področju Prachova so še v petdesetih letih tega stoletja uporabljali petmestne ocene. Toda mladim so kmalu postale tudi te ocene preozke in so šli dalje. Joska Smitka je leta 1944 s tovarišem preplezal Kourôvo smer (Megleno smer) v Daliborki in jo označil z novo oceno,«težjo kot sedma«
- VII b, svojo najtežjo smer na Dominov kamen pa je označil s VII c. Dominov kamen danes imenujejo Smitkova skala. Težavnostna lestvica se je s tem raz-širila še za dve stopnji in v vodniku Janka in Vodhanela (1954) so bile te ocene uporabljene tudi za nekatere starejše smeri, dopolnila pa sta jih še z podatki o objektivnih razmerah (krušljivo itd.). Danes se s plezanjem v peščenih stolpih največ ukvarjajo plezalci v ČSSR in NDR, čeprav so podobne skalne oblike tudi drugod, na primer v Grčiji. V NDR imajo plezanje v peščenjaku celo za samostojen šport, pa tudi v ČSSR ima ta dejavnost svojstven značaj. Preveč pa bi se oddaljili, če bi razlagali njihovo težavnostno lestvico v podrobnosti, še posebno ker naši alpinisti skorajda ne poznajo niti tovrstne plezalne tehnike in tudi ne njihovega plezalnega področja.
Leta 1980 so saško težavnostno lestvico razširili s stopnjama VIII in IX in ju podrobneje razčlenili z dodatnimi črkami a, b in c. Prejšnji stopnji VII d in e sta s tem odpadli. Pomembno pa je tudi, da je vse pogosteje slišati predloge, naj bi tudi pri njih pričeli uporabljati UIAA lestvico.

5.4. Primerjava UIAA lestvice, lestvice v peščenjaku, ameriške lestvice in ocen v balvanih (glej fotografije)

5.5. Nekaj podatkov o ameriškem ocenjevanju

Američani uporabljajo za ocenjevanje smeri tudi abecedne oznake, da lahko ocenijo razlike med posameznimi težavami, za kar pri nas uporabljamo - in +. Tako ima na primer decimalna ocena 5.10 še dva razreda a in b (pri nas -). Potem šele sledi čista ocena 5.10. Kar je za spoznanje težje, ima še dodatek c in d (kot pri nas +). Trenutno je najvišja ocena 5.13.
Zaradi dolžine smeri se poslužujejo še rimskih številk od I do VI. Smer, ki je na primer ocenjena s 5.9 I, je kratka in jo preplezaš v nekaj urah; ocena 5.9 VI pa pomeni, da traja plezanje smeri več kakor dva dni.
Pri tehnični oceni imajo še dodatek, to je A5. To pomeni plezanje tehničnih mest z »rurpi« in podobnimi pripomočki.

5.6. Primerjava UIAA lestvice z lestvicami iz Walesa, Škotske in Avstralije (glej fotografije)


6. Dodatek

Oznake težav s črkami, ki jih zasledimo v nekaterih vodnikih, ne predstavljajo posebne težavnostne lestvice, temveč so le kratice opisnih ocen oziroma pomeni, da so ponekod rimske številke UIAA lestvice nadomestili z velikimi črkami. To velja na primer za ocene v francoskih vodnikih:

I - F (facile)
II - PD (peu difficile)
III - AD (assez difficile)
IV - D (difficile)
V - TD (très difficile)
VI - ED (extremement difficile)

 


S posvetovanja o vodniški literaturi

17. novembra 1982 je bilo na PZS posvetovanje o vodniški literaturi. Ugotovljeno je bilo, da so UIAA simboli, ki so bili objavljeni v Alpinističnih razgledih številka 14, stari več kot deset let in ne ustrezajo več. Objavljeni so bili le kot izziv in spodbuda za nove predloge. UIAA doslej še ni sprejela novih simbolov, zato moramo čimprej pripraviti enoten predlog za domačo tabelo simbolov, ki bi jih morali uporabljati vsi pri nas. Nekaj znakov bo novih (za rebro smrečica brez stebla, za votlino poudarjen polkrog, za sneg zvezdice, za travo šopi, za drevo trikotna krošnja), nekaj jih odpade (poč z zagozdo, klin), nekaj dodatnih, ki jih nekateri že uporabljajo (grapa, greda, melišče, ključno mesto, padajoče kamenje, led). Prosimo za dodatne predloge (skrotje, rušje, oznake za novo opremo itd.), ki bodo upoštevani pri objavi Opisovanja alpinističnih tur v novi izdaji Alpinistične šole.

 


Peter Markič

Konec koncev le ni vse tako slabo
ali še enkrat o izboru kandidatov za Lotse 81

V 8. številki Alpinističnih razgledov na 28. strani Bojan Pollak, član selektorske komisije razmišlja o tej temi. Pa poglejmo stvar še z drugega zornega kota, sestavek pa je seveda lažje razumljiv, če prej preberemo omenjeno razmišljanje.
V okviru psiholoških raziskav na odpravi Lotse 81 smo delali tudi primerjavo med skupino alpinistov, ki so izpolnili omenjene kriterije za izbor (izbrala jih je torej selektorska komisija) - A, in skupino, ki jo je izbral vodja odprave - B. Od 13 alpinistov skupine A smo upoštevali zaradi pomanjkljivih podatkov le 9 alpinistov, iz skupine B pa 7 od 8 alpinistov.

I. Primerjava ocenjevalnih lestvic

Vsi člani odprave so po vrnitvi ocenjevali duševno in telesno pripravljenost, delavnost, zrelost obnašanja in uspešnost vseh članov odprave.
Razlike med povprečnimi ocenami obeh skupin so zelo majhne. Kjer pa že obstajajo razlike, so te v korist B skupine, torej so boljše ocene dobili člani, ki so se na odpravo uvrstili šele po izbiri vodje.

II. Primerjava dejanskega dosežka

Člani odprave so ocenjevali tudi težavnost posameznih odsekov na gori. Dosežek vsakega člana smo dobili tako, da smo sešteli ocene za vse opravljene odseke. Za ponazoritev poglejmo, koliko točk so dali posamezni odseki: od baze do prvega tabora 1,5 točke, od prvega do drugega tabora 3,6 točke, od drugega do tretjega tabora 3,5 točke, od tretjega do četrtega tabora 3,4 točke, od četrtega do petega tabora 4,9 točke, od petega do šestega tabora 4 točke in nad šestim taborom 5 točk. Težavnost odsekov so ocenjevali člani, ki so dosegli najmanj peti tabor.
Glede na te ocene se skupini med seboj razlikujeta povprečno za 1,8 točk. To pomeni, da so člani skupine, ki jo je izbral vodja, opravili povprečno pol odseka več kot A skupina.
Tistim, ki so težja mesta v odseku plezali kot prvi v navezi, smo odsek šteli dvojno. Če upoštevamo še to, je razlika med skupinama precej večja. B skupina je tu povprečno boljša kar za dva odseka. Člani te skupine so torej preplezali precej več mest kot prvi v navezi. Pri teh primerjavah smo upoštevali vse alpiniste razen vodje, zdravnika in Petra Podgornika.

III. Primerjava izpolnjevanja kriterijev

Skupini smo primerjali med seboj tudi glede kriterijev selektorske komisije. Zaradi pomanjkanja podatkov na prijavnih listih smo lahko upoštevali le 8 od 19 kriterijev. Treh kriterijev (ocene primernosti obnašanja in prilagodljivosti kolektivu, znanja angleščine in pozitivnih rezultatov testov in priprav) pa tako ali tako ni nihče primerjal.
Člani A skupine imajo povprečno tri leta manj alpinističnega staža in le pet poletnih vzponov manj kot člani B skupine. Pri vzponih pa obstajajo izredno velike razlike znotraj posameznih skupin (standardni odklon A skupine je 170, B skupine pa 70). Tudi glede zimskih vzponov je boljša B skupina in to povprečno za 20 vzponov. Tudi tu so razlike znotraj skupin zelo velike (+- 3o vzponov v A skupini). Glede zaposlitve, doseženega razreda pri kategorizaciji in sposobnosti za JLA ni pomembnih razlik med skupinama. V A skupini je manj kadilcev, člani te skupine pa v povprečju slabše obvladajo angleški jezik. B skupina povprečno izpolnjuje le en kriterij manj kot člani A skupine. Povprečna starost prve skupine je 24 let, druge pa 28 let.

IV. Primerjava ocen funkcioniranja članov odprave

Zdravnik in psiholog sta ocenjevala tudi funkcioniranje članov. Sem sodijo ocene telesnega počutja, spanja, hranjenja, aktivnosti pri delu, vztrajnosti pri delu, vloženega napora, hitrosti pri delu, splošnega duševnega počutja, samozavesti, sodelovanja pri dogovarjanju, vključenosti v skupinsko dogajanje, reakcij in položaja v skupini. Tudi te ocene so pomembno višje pri skupini, ki jo je izbral vodja. Ocenjevanje je potekalo dvakrat in sicer na sredini in na koncu odprave.

Zaključek

Kjerkoli se pojavljajo razlike med skupinama, so te v korist skupine, ki jo je izbral vodja. Pri tem velja upoštevati dejstvi, da so razlike majhne in da gre za primerjavo med povprečnimi vrednostmi skupin. Odkloni znotraj obeh skupin kažejo na precejšnjo razpršenost rezultatov. Z drugimi besedami to pomeni, da so bili v vsaki skupini izrazito dobri in tudi izrazito slabi alpinisti.
Bojazen ob dejstvih, da so šli na odpravo tudi alpinisti, ki v letu pred odpravo tudi po štiri, pet ali celo sedem mesecev niso opravili nobenega vzpona, da so šli taki, ki niso hoteli delati v okviru AO ali PD in so se zaradi tega sprli z matično organizacijo, ter celo taki, ki so napisali lažne in neresne izjave o kajenju, je bila povsem odveč. S tem nočemo podpirati takih ravnanj, kaže pa, da je uspešno delo v odpravi odvisno še od cele vrste drugih pomembnejših stvari, ki jih bomo morali vsi skupaj šele odkriti. Tudi del psiholoških raziskav je bil posvečen temu problemu.
Ob tem se sama od sebe vsiljuje primerjava z drugimi vrhunskimi športniki. Kdo, recimo, postavlja Križaju, Petriču ali košarkarjem kot pogoj za udeležbo na svetovnih prvenstvih vzgojno ali kakršnokoli drugo delo v matičnem klubu. Taka dela v drugih športih opravljajo drugi, ne pa vrhunski športniki. Dolžnost slednjih pa je le, da se čim bolje pripravijo na velika tekmovanja. Marsikdo lahko organizira in drugače pridno dela v klubu, vrhunske rezultate pa običajno lahko dosega le peščica nadarjenih in ustrezno motiviranih športnikov. Če že priznavamo alpinizmu položaj med vrhunskimi športi, mu moramo tudi omogočiti vsaj približno enake pogoje. To pa ne pomeni, da je vrhunske alpiniste treba odvezati od vsakega dela in usmeriti samo v plezanje. Tak korak bi bil prav gotovo usoden. Vsa prizadevanja, ki so usmerjena v uspešno pripravo odprave, so odličen situacijski trening za stresne situacije, ki se pojavljajo pozneje na sami odpravi. Vsa negotovost ob zbiranju denarja, iskanju dovoljenja za vzpon in lukenj v raznih predpisih in pravilnikih ter seveda trd trening se bogato obrestujejo pri delu na gori. Vseeno pa je precej stvari, ki jih ne bi smeli zahtevati od vrhunskih alpinistov.
Kvaliteta prijavljenih alpinistov je lepo razvidna iz dosežka odprave Lotse 81. Tisti, ki pozna razmere, v katerih tak vzpon poteka, lahko sodi o uspehu ali neuspehu. Kljub relativno majhni peščici alpinistov, ki opravljajo vrhunske vzpone, pa je zaledje tako, da se ni bati za usodo našega alpinizma. Dokler pa ta peščica dosega na odpravah take dosežke, pa jo je treba upoštevati pri sestavi naslednjih odprav, čeprav ne izpolnjuje vseh kriterijev. Kvaliteta je ustreznejše merilo od malce na pamet postavljenih birokratskih kriterijev.
O kriterijih za odpravo Lotse 81 pa še tole. Člani odprave so ocenjevali tudi pomembnost kriterijev, po katerih (ni)so bili izbrani za odpravo. Te ocene smo že posredovali, vseeno pa jih tule navajamo še enkrat. Mogoče bodo le prodrle v širšo alpinistično srenjo.

Ocenjevali so z ocenami od 1 do 5, pri čemer je ocena 1 pomenila povsem nepomemben kriterij, ocena 5 pa zelo pomemben kriterij. Seznam je bil odprt in so na koncu sodelujoči lahko pripisali kriterije, ki se jim zdijo pomembni, a niso bili navedeni. Ocenjevanje je potekalo skupinsko v okviru testiranja na VŠTK 15. novembra 1980.

Rezultati:

Kriterije smo razdelili v štiri skupine in sicer:

TEH - tehnični kriteriji (8) - alpinistične kvalitete
ZDR - zdravstveni kriteriji (3) - zdravstveno stanje
DEL - »delovni« kriteriji (5) - dejavnost članov pred in v odpravi
PSIH - psihološki kriteriji (4)

Cilj tega razmišljanja ni obtoževanje nikogar in rušenje ničesar. Je le poskus iskanja resnice in težnja po izboljšanju stanja v našem alpinizmu. Z jasno izraženimi kriteriji za izbor članov odprav se je stvar vsekakor izboljšala. Prav pa je, da so kriteriji čimboljši kazalec dejanske kakovosti našega alpinizma.


Izučil se je za ključavničarja; ima torej vse možnosti, da naredi odlično kariero v alpinizmu.

Arnošt Černik


 

Vlado Zlatko Gantar

Nekaj tehničnih zanimivosti iz ZDA

Reševanje soplezalca iz previsne stene

Vse zaporedje postopka za reševanje padlega soplezalca je enako kot pri običajnem načinu, le da ne naredimo dvojnega škripca.
Na razbremenjenem delu vrvi naredimo Prusikov vozel (A), iz preostanka pomožne vrvice pa stopno zanko. Pri dviganju jo obremenjujemo naravnost navzdol, s prostima rokama pa si pomagamo tako, da vlečemo ponesrečenca navzgor.
Ta način pride v poštev predvsem v previsnem svetu, saj tu nimamo nobene opore, ki jo imamo pri običajnem dvigovanju. Pritisk s težo reševalca na vrv naj bo usmerjen navpično navzdol.

Spuščanje z vrvjo na cepinu

Na konici cepina pritrdimo pomožno vrvico, s katero bomo po spustu izruvali cepin. Če cepin nima luknjice, na njegovi konici naredimo Prusikov ali pa bičev vozel. Ratišče cepina zabijemo v čimbolj trd sneg. Vrv za spuščanje pritrdimo na glavo cepina. Podrobnosti kaže skica.
Opomba: O tem postopku je v 14. številki AR na 25. strani pisala tudi pokojna Tamara Likar. Postopek je lahko zelo tvegan in ga bomo morali temeljito preskusiti v varnih okoliščinah, preden bo priporočljiv za splošno uporabo.
 

eXTReMe Tracker