Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Srečanje z Lojzom


Na obisku/G-L: Alojzij Žakelj – domačin z Jesenic

Na obisku/G -L: V gorah nikoli ne veš (1.)

Na obisku/G -L: V gorah nikoli ne veš (2.)

Na obisku/G -L: V gorah nikoli ne veš (3.)

Na obisku/G -L: V gorah nikoli ne veš (4.)

Na obisku/G-L:V gorah nikoli ne veš (5.)

Na obisku/G-L: Na skali pod Mežaklo


Alpinismo goriziano/G-L - Grega Žorž: Settant’anni con il nome sbagliato
La caserma Vittorio Emanuele III di monte Tricorno

ponedeljek, 17. november 2014, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 6147

Na obisku - Majda Gašperin: »Bolj verjamem domačinu kot Gregi Žoržu …« pripoveduje Alojzij Žakelj, domačin izpod Triglava - Lahko bi mi kar ...

Malo pred njegovim 62. rojstnim dnem obiščem bivak na skali pod grebenom Mežakle. Z menoj sta tudi hči in psička Ira. Bil je slučajno gor, nekaj je popravljal.
»O, Majda, že dva meseca te ni bilo,« mi je hitro rekel.
»Kaj res«? Vem, da pregleda vse obiske v tistem svojem dnevniku. Bil je zelo vesel, zgovoren in celo postregel naju je z bomboni.
»Vse stvari na bivaku sem že uredil, od takrat imam mir. Zavistni ljudje vedno delajo škodo in me blatijo po netu. Pa se vse obrne v njihovo škodo,« se je jezil na tiste, ki so mu razdejali bivak.
Še veliko je imel povedati, pa nimam časa. »Že greš?« mi reče, ko se pripravljam za odhod.
»Ja, Lojz, dobiva se na kavi,« zakličem z mostička in že se spuščava po skalni polički.

Pa se dobiva na kavi in čaju. Vem, da bom izvedela veliko novic in imam že pripravljen blok.
»Prebral sem članek v Planinskem vestniku, ki ga je napisal Grega Žorž. Bil sem ogorčen, pisal je kot zagovornik italijanske okupacije. Čeprav je na koncu omenil, da ne zagovarja italijanske okupacije. Omenil je tudi ruševine na pobočju Trente, ki se imenujejo Jolanda. Prav tako je zanikal to ime, da se ruševina imenuje drugače. Pogovarjal sem se s starejšim domačinom, očividcem italijanske okupacije. Povedal mi je, da se kasarna imenuje Jolanda. Izvedel je od italijanskih vojakov. Grega Žorž si je izmislil drugo ime. Bolj verjamem domačinu. Ta Jolanda se nahaja na pobočju Trente, na višini 1800 metrov … Za te ruševine nihče ne raziskuje, zakaj in kako so propadle! Ker ni bil Alojz zraven. Morbegna pa je vseskozi na tapeti, ker jaz živim tam gori,« se je kar razjezil.
»Kaj pa je napisal, nimam Planinskega vestnika?« ga vprašam.
»Napisal je približno tako: Morebitne obiskovalce prosim le to, da naj triglavskemu samotarju vrh gore, Alojziju Žaklju, prijazno sporočijo, naj vsaj pravilno uporablja ime svojega objekta in ruševin pod njim, do katerih čuti neko ekskluzivno pravico. Kraljevske lokacije si ne bi smela lastiti samo ena oseba.« Lojz je še malo pomolčal in nadaljeval: »Tisti dan, ko so bili oni pri Morbegni, sem se ravno vračal s koče Planika, čez vrh Triglava, in sem stopal proti ZTP. S Triglavske škrbine sem opazil štiri ljudi. Ko sem prišel do bivaka, sem jih poklical in povabil v bivak. Prišli so k meni v bivak in se vpisali v vpisno knjigo. Presenečen sem bil, ko sem videl njihova imena. Lahko bi mi kar osebno sporočil, naj pravilno uporabljam ime. Verjetno je lažje napisati, kakor povedati v obraz. Ko sem leta 1977 pričel z obnovo tega bunkerja, je bil ta že ves razpokan. Moral sem ga temeljito obnoviti. Že davno bi propadel in postal samo še ena ruševina več v našem lepem gorskem svetu. Morbegna pa je morala propasti, ker na temeljih okupacijske postojanke ne sme stati najvišja planinska koča Slovenije. To bi bilo za državo Slovenijo zelo slabo. Zaradi naravovarstvenih razlogov ne bi smela tam stati nobena koča. To je zadnja divjina, prvobitna lepota Triglava in mora tako tudi ostati. Saj je koč okoli Triglava že tako preveč.«

»A si imel letos veliko obiskov, ti ni bilo dolgčas?«
»Meni ni nikoli dolgčas. Obiskov je bilo veliko, še veliko je prijaznih ljudi, ki hodijo v gore. Pa tudi kozorogi me obiščejo. Tudi deset sem jih že naštel, ko so ležali na soncu in se greli. Ko sem sam, jih to sploh ne moti, če kdo pride, se pa umaknejo. Ne razumem, zakaj sem nekaterim toliko v napoto. Kar nekaj življenj sem že rešil. Ne hvalim se s tem. Pa tega razen Igorja nihče ne omenja. To mi je kot poslanstvo, da pomagam drugim in skrbim za prvobitnost te planote.«

»Se ti je letos zgodilo kaj lepega Lojz?«
»O, je. Ko sem prvič odšel iz Krme do Planike, me je ekipa kuhinje povabila na kavo in kosilo. Po eni uri je za menoj prišla Katja, tudi iz Krme. Potem so nama postregli še s palačinko, okrašeno s planiko iz sladkorja. Katja mi je rekla, da bi šla rada na Šmarjetno glavo. Pa sva šla s Planike skupaj na Šmarjetno glavo. Do Šmarjetne konte, na Šmarjetno sedlo in potem po zahodnem grebenu na vrh. Hitro sva prišla. Nazaj sva se na sedlu poslovila.. Zahvalil sem se ji za družbo. Ona je odšla na Dolič, jaz pa v svoj dom na ZTP. Tam na sedlu sem jo letos zadnjič videl.
»V užitek mi je hoditi iz doline na ZTP,« je nadaljeval. »Vsakič prinesem tudi zalogo za naprej. Isto mi je kot Ljubljančanom sprehod skozi Tivoli. Nisem utrujen, nasprotno, z vsakim pristopom iz doline na ZTP čutim nove moči.
Veliko zanimivih stvari sem doživel letos. Na Doliču sem srečal prijatelja, ki pozna Tanjo, ki mi je prinesla pošto od Štefana iz Švedske. 16. julija sem letos prvič smučal s Kanjavca do Doliča. Vršni greben Kanjavca do Doliča. Redkokdaj, da je v sredini julija še toliko snega.
Tudi letos sem pomagal trem ženskam v začetku julija. Bili sta dve Angležinji in ena Švedinja. Opazil sem, da so se izgubile. Namenjene so bile na Planiko, bile pa so precej stran od poti, v neki strmini. Poklical sem jih in jih potem pospremil do Planike. Tam so se mi zahvalile. Ekipa Planike me je bila zelo vesela. Oskrbnica Irena je tam gor že sedem let. Same ženske so v tej koči.
Kar nekaj hribov sem prehodil letos zaradi obilice snega na Triglavu. Nisem mogel na ZTP. Na Stolu sem bil po 32. letih. Tudi narcise sem občudoval pod Golico. V koči pod Golico sem sodeloval še pri gradnji, kot prostovoljec AO Jesenice.
Na Triglavu sem srečal Dušana iz okolice Bleda, ki je na vrh pripeljal skupino Japoncev. Potem jih je peljal na Planiko in kasneje še na Dolič.
Večina časa preživim pod Triglavom. Pridem v dolino v nabavo in se takoj vrnem nazaj. Veliko ljudi me prepozna. V Soči sem se dvakrat kopal pod največjim kamnitim mostom na svetu. Obiskal sem Sveto goro. Tudi v Vintgar še hodim plavat. Na Jerebikovcu je bivak čisto propadel, sem si ga ogledal. Ko sem ga pred leti hotel popraviti, mi je eden odnesel lestev, ki sem jo prislonil na bivak. Pa sem si mislil, če hočete, da bivak propada, pa naj. Pretekli vikend sem se kopal v morju. Šel sem na izlet z bivšimi sodelavci.«

»Dovolj bo za danes,« je zaključil svojo pripoved.
»Boš pa še drugič kaj povedal, Lojz.«
»Ja, saj imam čas. Kako hitro mine ura, kot bi bila samo minuta,« je rekel, ko sva odhajala vsak na svojo stran …

Majda Gašperin

Oznake: PV

Komentiraj (1):

Dušan Škodič, ponedeljek, 15. december 2014, ob 07:03

Prejeli smo:
Kot nekoga, ki je zbral toliko poguma, da je o neraziskani temi objavil strokovni članek me seveda zbodejo besede, da sem si stvari enostavno izmislil. Najbolj me prizadene obtožba »Grega Žorž si je izmislil drugo ime.«
Objavil sem namreč spoznanja, za katere sem več kot 100 %, da držijo. Namenoma sem izpustil kup nepreverjenih informacij, saj za njimi ne želim in ne morem stati. Seveda ima vsak pravico do tega, da mi ne verjame, vendar naj ob pisanju na splet vsaj predloži tehten argument. Ravno zaradi kredibilnosti, smo se odločili, da na portalu Gore-ljudje objavimo oba članka o vojašnici pod Triglavom in s tem ponudimo zrcalo članku, ki obtožuje brez tehtnih dokazov.

Ime in lokacija Jolande sta vzeti iz številnih dopisov o gradnji ter vzdrževanju tovorne žičnice, gradnje drugega dela žičnice, obnove zgornje postaje žičnice pri vojašnici, namere o prenovi lesene zgornje postaje v kamnito zgradbo, oskrbe vojašnice, civilnega planinskega vodnika ter vojaških topografskih kart.
Tudi vojašnica Caserma Rifugio Vittorio Emmanuele III di Tricorno je omenjena v številnih dokumentih, vendar prihaja zaradi njenega dolgega imena do okrajšav. Primer: Rif. Tricorno, Cas. V.E. in Cas. Vittorio Emanuelle III.
Čeprav se zavedam in tudi poslužujem znanja starejših domačinov, je treba kdaj tudi preveriti njihovo poznavanje. Sploh, če obstaja bogato in dostopno arhivsko gradivo. Predvidevam, da so v članku Majde Gašperin mišljene ruševine poletnega bivališča vojakov, ki so gradili mulatjero. Dejstvo, da tam ni g. Žaklja seveda ne vpliva ne na raziskanost, zanimanje ali moje mnenje. Prosim pa, da se ne išče zarot tam, kjer jih ni.
Skozi terensko delo, ki je potekalo od Tromeje do Gomanc in Klanskih gozdov sem tudi jaz spoznal, da je mnenje domačinov dragoceno. Ravno od njih sem slišal zgodbe o načrtnem rušenju vojašnice. Njeni ostanki so bili po desetletjih zapuščenosti toliko načeti, da je bil konec neizogiben, pa naj govorice držijo ali ne. Zaključek članka in kamen spotike je bil le plod dogovora mene kot avtorja in hkrati pobuda medija, ki je izdal članek. Še vedno pa ostaja golo dejstvo, da to pač ni Lojzova lastnina in po tej logiki se lahko tudi jaz naselim npr. v ruševino financarjev na Bogatinskem sedlu ...
Da je morala zgradba propasti, ker je bila najvišja okupacijska postojanka je slab izgovor, navsezadnje je danes sam center TNP Trenta v vojašnici iste enote, ki je upravljala s triglavsko vojašnico. A ravno zgradbe ohranjajo dolgoročni spomin na obdobje, ki ga kot narod nikakor ne smemo pozabiti.

Grega Žorž
Resnica o Morbegni: http://www.gore-ljudje.net/objava/113407/

Pod Triglavom ni prostora za še eno kočo: http://www.gore-ljudje.net/novosti/113409/

eXTReMe Tracker