Življenje in svet (1933) - Vojteh Lindtner: Torišče botaničnih ekspedicij, nadaljevanje

Z morske strani, potem pa preko Skadra in po albansko črnogorskem ozemlju, je bil za tujce dolgo najhitrejši In najvarnejši dostop na Balkan. Zadeli so kar s prvimi koraki na trikotnik Orjen-Bitolj-Skoplje, floristično najbogatejše ozemlje, kjer so postali kraji znameniti ne po bitkah nego po nahajališčih redkih rastlin. Za informacije o teh divjih planinah se imamo zahvaliti botanikom, ki so bili obenem tu prvi turisti. Potovali so pod vojaško ekskorto, s šatori, živežem in instrumenti kakor v Tibetu. Neznan teren, tudi na kartah zaznamovan le z belimi lisami, nepristopna gorovja, slabe prometne zveze, neprestani upori plemen, nepoznanje jezika in nenadno deževje, so ekspedicijam ovirali nemoteno raziskovanje. Zato je razumljivo, da so ostali mnogi predeli in vrhovi do danes še nedotaknjeni in da so Prokletije vedno bolj hrepenenje in cilj znanstvenikov, ki severnoalbanskih Alp niso samo preleteli nego po večkrat obiskali. Naj omenim dr. Antonia Baldaccija (v l. 1890, 1897, 1902 in 1903). dr. Nedeljka Košanina (v 1. 1913 in 1924) in preparatorja Ignacija Dörflerja, ki je bil kot botanik dodeljen mednarodni razmejitveni komisiji med kneževino Albanijo in kraljevino Črno goro 1. 1914.. za časa okupacije 1. 1916. pa spet poslan v severno Albanijo. Od teh raziskovalcev je našel vsak najmanj desetero novih cvetlic in vsaj po tri nosijo njih imena.

Z Jugoslavijo je postal Balkan v mnogem oziru dostopnejši po kopnem in z morja. Med vojno tako lepo vsestransko zasnovano delo na proučavanju Makedonije po »Malako« (Mazedon, Landeskundliche Kommission), ki so jo tvorili znanstveniki-oficirji osrednjih sil, po vojni ni zaspalo; nekoč bolj politično zainteresirani Berlin, Dunaj in Budimpešta, ter na svojem področju Cluj in Sofija tekmujejo med seboj, kdo bo več doprinesel k poznavanju balkanske flore. Tudi iz Beograda se že skozi 10 let sistematično raziskujejo južni kraji naše države; tudi floristično, kos za kosom, in letos je prišla na vrsto Črna gora.

Kraji, ki smo jih prehodili, so bili z naše strani prvič temeljitejše preiskani: botaniki pred nami so le spotoma in v naglici nabirali, ker je bila Albanija vedno njih cilj. Našli smo okroglo 800 raznih cvetlic. Mene so seveda zanimale tudi gobe, o katerih imamo iz Črne gore in Balkana sploh le najskromnejše podatke. Skrajno nehvaležen posel je s skoro 1000 km oddaljene poti prinesti gobe domov v takem stanju, da bi jih bilo mogoče brez sumnje pravilno določiti. Prav nič lažje ni s herbarijem, ki ga nismo nikomur zaupali in ga nosili povsod s seboj.

Wulfenia Baldaccii Degener in W. carinthiaca Jacqin
Kot bomba je med botaniki delovala vest, ko je Baldacci našel l. 1897. v Albaniji, visoko v planinah, ki so z Jugo-zapada naslonjene na Prokletije, novo vrsto iz rodu Wulfenia, po njemu imenovano W. Baldaccii. In ko se je še l. 1904. zvedelo, da je druga evropska vrsta, W. carinthiaca, že 100 let prej poznana, z edinim nahajališčem na Gartnerkofelu v Karnijskih Alpah, tudi v Črni gori na Sekirici, severno Vizitorja. S temi nahajališči je postala v očeh botanikov Wulfenia posebnost prve vrste ter se uvaja kot primer tkzv. reliktnih cvetlic. Te predstavljajo star tip cvetlic in dokazujejo s svojimi disjunktnimi areali (nevezanim ozemljem), da so bile nekoč mnogo bolj razširjene in da so se skozi vekove (iz terciera sem) ohranile le na posebno ugodnih, zaščitenih in danes zelo oddaljenih skrivališčih. W. Baldaccii je poleg tega še albanski endemit (— rastline, ki so po svoji razširjenosti na zemeljski obli omejene na neznaten kraj), ker je do sedaj najdena samo v severni Albaniji. Od njenega nahajališča (Parun sev. vz. Skadra) do naše meje je komaj 25 km zračne črte, zato smo upali, da jo vsekako najdemo na Bijeliču. Toda nismo je našli, (Bilo nam je pa vendar usojeno videti jo, dasi šele po povratku, ko nam je znanec iz Albanije pokazal nekaj živih primerov. Izprosil sem si jih nekaj in poslal v nego g. Juvanu. veščemu vrtnarju našega botaničnega vrta na Karlovški cesti.) pač pa W. car., ki je v Prokletijah mnogo bolj razširjena, kakor so do sedaj mislili. Kamor smo prišli, povsod smo zadeli nanjo. Po površini prekaša ono na avstrijski meji. Zdi se pa, da se obe vrsti na Balkanu izključujeta, kakor je to »lično z Rhododendron hirsutum L, in Rh. ferigineum L. v Alpah.

Ramondia serbica Pančić in Ramondia Nathaliae Pančić et Petrović
Vintgar je za Slovenijo nekaj posebnega, toda takih sotesk ima Balkan na vsak korak in Ramondije spadajo tja. Njih široke rozete pokrivajo razpoke ali pa vise raz stene v plahtah prepletajočih korenin; cvetoče pa te v soteski spominjajo na modrino neba. Pravzaprav sem jo videl v Žlebu prvič v cvetju in priljubila se mi je kot avrikelj (Primula auricula L.) z naših planin. Tudi obe Ramondiji sta balkanska endemita, razširjena na ozemlju južno od Nila do Makedonije, serbica pa še v Črni gori in Albaniji do Epira ter nikjer drugje. Našel jih je Pančić (znameniti srbski botanik prejšnjega stoletja) v 1870-ih letih ter opozoril nanje Dunaj in Padovo. Na mah so jo hoteli vsi imeti in danes ni botaničnega vrta, ki bi se ne ponašal z njima. Jako so trdožive; celo po več letih
iz herbarija vzete ter v zemljo vsajene olive (tkzv. anabioza). Ob suši se jako skrčijo in privihajo listi, da postane spodnja, rjava in kosmata stran lista gornja in jo je v takem stanju težko zapaziti še, če ti ledbi pred očmi njena lepa sočno zelena rozeta, o kateri pa tedaj ni sledu. Obe se dosti ne razlikujeta med seboj: serbica ima ozke nazobčane liste z izrazitim pecljem in v cvetu pet cvetnih listov.

Balkanska flora
Vsi večji južnoevropski polotoki, to so Španija, Italija in Balkan, so jako bogati svojevrstnih rastlin. Njih flore se ujemajo. Ker so bili v davnini po kopnem vezani z Afriko in Azijo, so lahko dospele mnoge orientalske cvetlice v Evropo, kjer še tudi danes vlada toplo podnebje. Za časa lednih dob pa so spet mnoge srednjeevropske cvetlice našle zatočišče na Balkanu, kjer je prevladoval topli vpliv morja. Nato pa so se z Balkana širile nazaj proti severu v svoja prvotna ozemlja, kjer je bila vegetacija po ledni dobi na široko zamorjena. Poleg teh »privandranih« in »pribeglih« cvetlic pa je imel Balkan tudi svoje in pa mlajše nove, ki so nastale tu z mešanjem ali prilagoditvijo na podnebje. (Nočem tu povzdigovati njihovega trdega boja z okolico - selekcija. Kakšen boj je to, ko so pa ustvarjene, tako da se lahko širijo kot plevel. Isto bi veljalo tudi o ljudeh.)

Iz tega je razvidno, da pripisujemo rastlinam današnjih dni različno starost in razumljivo je, da se jih je tem manj ohranilo, čim starejše so. Že omenjena rodova Ramondia in Wulfenia, dalje Edraianthus Bruckenthalia, Jankaea, Haberlea, Moltkea, Degenia in dr. so edino na Balkanu kot preostanki starih izumrlih tipov rastlin. K njim romajo botaniki, da jih vidijo in proučavajo na njih prirodnih nahajališčih. V botaničnih vrtovih uživajo posebno čast. Vredno je pripomniti, da so vse te rastline monotipi, to je po obliki tako edinstvene, da jih ni bilo mogoče nikamor uvrstiti med že poznane rastline in da je bilo treba zanje ustvariti posebne rodove, četudi z eno samo ali kvečjemu 2 (—5) species. To tudi nekoliko podkrepljuje današnje mišljenje, da so omenjeni rodovi in species res skromni preostanki mogoče izključno tercierne flore.

Znano je, kako zelo se ozemlja razlikujejo po cvetlicah. Tudi v botaniki je že kar aksiom, da so species odvisne od klime in tal in da torej ta dva činitelja narekujeta potrebo in formo organov. Velike razlike v intenziteti svetlobe, vetra, množine vodne pare v zraku in vode v zemlji, kemične in fizikalne lastnosti ter organizmi tal, daljša in krajša vegetacijska doba in dr. — vse to je vzrok čisto drugačni flori. Tam, kjer so — obsežnost je seveda pogoj — te razlike največje in se tudi cvetlice številčno najbolj razlikujejo, tam si smemo zamišljati ozemlje kot center, tako rekoč zibelko teh rastlin. V Evropi raste ob obalah Sredozemskega morja flora, sestavljena iz cvetlic tkzv. mediteranskih elementov in od lega ozemlja pripada Balkanu največji del. Kraški fenomeni so na Velebitu ustvarili floro ilirskih elementov, ki segajo po Durmitorju globoko v osrčje Balkana, široka in prosta pot na severu je izvabila z madžarske nižine panonske elemente stepskega obeležja. In ker je gorovje na Balkanu v neposredni vezi s srednjevropskim, so se lahko širili na jug alpski (borealno arktični) elementi, katerim je Šar planina pri Skoplju najjužnejša meja. Na vzhodu vladajo ob Črnem morju posebne prilike, na katere je prilagojena flora pontijskih elementov in z juga so še v davnini silili grško orientalski elementi na Balkan. Tako se torej stikajo tu elementi, najrazličnejši, kakor nikjer v Evropi. Seveda nam Balkan ne nudi polnoštevilno teh elementov, ki jim je domovina izven Balkana, temveč le one, ki so našle v svoji ekspanzivnosti pod istimi prilikami tu svojo drugo domovino in pa take, ki — recimo okoli črnega morja — niso bile v največji meri specializirane na tamošnje podnebje in tla.

V tkzv. kriličnih formah (Kampf-Anpassungsformen) balkanske flore pa se sam vrag ne spozna. To so rastline, ki nikakor nočejo izgledati tako, kakor so opisane v knjigah, temveč si izberejo od dveh ali več sorodnic gotove last-nosti ali pa jih ovržejo. Zaradi teh vmesnih znakov nastanejo za cvetlico vprašanja; od katere izmed dveh se je ta prav za prav ne nova cvetlica odcepila, skratka da je v porajanju in jo je v tem primeru treba uvrstiti kot najmlajšo subspecies eni od starejših dveh. Ali ni mogoče prvotno rastlina iz višin pretrpela te spremembe zaradi prestopa v nižino ali iz sonca v senco, iz apnenčeve na serpetinovo podlago, iz dobre na suho zemljo in obratno ter torej ni nič drugega kot forma ene od obeh, kar je treba s kulturo raziskati. Za ugotovitev starosti in porekla je treba tudi fitopaleontoloških dokazov (odtiskov okamnin, torej iz področja geologije), dalje čim več poročil z vseh strani Balkana, od blizu in daleč, z višin ter nižin in pa ta primerjanje veliko herbarskega materiala. Dunaj ima najbogatejše zbirke in ni čuda, če smo od tam šele po vojni dobili knjigo, ki naj vsebuje celotno albansko floro in v kateri je do sedaj opisanih — 6569 vrst.

S tem sem hotel obrniti pozornost na neko drugo stran botanike, na rastlin-sko geografijo, ki ne zasleduje samo razširjenosti posameznih cvetlic na zem-lji, temveč obenem tudi kartira druščino, v kateri je species, ki hoče dognati ekološke in fiziološke vzroke komenzalstva in celotno rastlinstvo, ki črpa hrano iz istih tal recimo na 1 m² oz. vzročno veze do njih ter klime in tal, prilagoditev na vnanje vplive, to je »boj za obstanek« in končno skuša dognati, na kak način in odkod je prišla rastlina na ta košček zemljišča. Po zgoraj omenjenih rastlinskih elementih skuša omejiti ozemlja (Gebiet) in v okviru tega večje pokrajine (Provinz), tu zopet manjše pokrajine (Unterprovinz), dalje te v večje in manjše predele (Zone, Unterzone), okrožja (Bezirk) in odcepke (Sprengel). Za to, ne lahko, omejitev so vedno rastline (med njimi tudi endemiti, ki jih je treba po vrsti naštevati merodajne) njih nahajališča in število, to znači jačina, s katero udarja flora enega ozemlja ali pokrajine v drugo. Iz take razdelitve je razvidno, kako more lokalno gorovje ali nižina, močvirje ali vetrovi poživeti monotonost ali pa zbrisati pestrost kakega ozemlja. Za karakteristiko (v širšem obsegu) ni mogoče vzeti vseh cvetlic v postov, n. pr. kozmopolite (razširjene na več kontinentov), ki jih moramo zaradi boljše preglednosti omalovaževati (Toliko je tu še drugih stvari, ki motijo ali pa so neizvedljive da danes eminentni rastlinski geografi s svojimi pomočniki učenci pojme, stališča in vidike šele čistijo in ustvarjajo.), važni so le ekološko rastlinski tipi, v laboratorijih neštetokrat predmet raziskavanja, torej vrste, o katerih nam je od precej strani poznano njih žit je in bitje.

Dalje

Vojteh Lindtner
Življenje in svet, 24. december 1933