Železar (1983) - Uroš Župančič: ... vsi so bili junaki borovških gora
Za številnimi odličnimi pionirji planinstva z Dovjega in Mojstrane, Radovne in Belce, že mnogo let pred prihodom »triglavskega kralja Matjaža« na Dovje, Francem Urbasom, Malnekom, številnimi Luksi, Koširji, Klančniki, Šmerci, Šimenci, ki so prvi kazali strmo in nevarno pot v triglavske višave domačim in tujim raziskovalcem, so se naglo zvrstili tudi pogumni in neustrašeni trentarski orli, ki so znali plezati tako mojstrsko kot nihče pred njimi. To so bili zvesti in predani gorski vodniki, ki so ponesli lepoto in bogastvo planinskega sveta daleč prek meja in višin naših gora.
Triglav in njegove višave Cmir, Stenar in Škrlatica so zgodaj postale velika vaba
in želja dr. Juliusa Kugvja, dr. Henrika Tume in številnih nemških, čeških in angleških zvedavih pohodnikov v naše gore. Ti naši pastirji, lovci, drvarji in oglarji, ki so živeli in delali visoko v robeh najdrznejše, oblikovanih gora, so bili veliki ambasadorji in protagonisti našega najugodnejšega planinstva. Pogumno in neustrašno so usmerili poglede in korake skozi okrešlje in krnice ter dnine proti stenam, grebenom in vrhovom Jalove, Prisojne, Razorane, Škrlatice in Triglave gore. Njim se imamo zahvaliti, da so naše gore postale zanimive za množice navdušenih ljubiteljev in obiskovalcev.
Izreden preporod pa so naše planinstvo in za njim pozneje plezalni šport in alpinizem dosegli s prodorom borovških gorskih vodnikov, ki so bili lastniki in gospodarji čudovitih gora nad Rutami v Belem potoku. Za Aku in Pod Srcem. To so gore, ki upravičeno zaslužijo najvišjo ceno in so veliki cilji ljubiteljev prepadnih in prevesnih sten in nazobčanih grebenov.
Prek Široke peči in Špika se kažejo na obzorju gore, ki z magično silo vabijo najbolj drzne in pogumne naskakovalce. V Rutah, Kranjski gori, Podkorenu in,
Ratečah so se vzgajali in šolali Janez Peternelj, Janez Korobidelj, Janez Pečar,
Jaka Pečar, Janez Kosmač, Gregor Žerjav, ki so bili izredno veliki in dobri učitelji Petru Klofutarju in velikemu številu poznejših in sedanjih alpskih smučarjev in nesebičnih in požrtvovalnih gorskih reševalcev, ki pomagajo in rešujejo ponesrečene izletnike, turiste, planince in plezalce iz prepadnih in prevesnih sten Špika, Rokavov, Oltarjev, Škrlatice, Rakove špice, Rogljice, Razora, Prisojnika, pa tudi Mojstrovke, Travnika in Šit.
Pionirjem klasičnega planinstva v stenah nad Krnico, Vršičem in Rutami, gre naša največja zahvala, da so varno vodili naše prve planince in številne tuje protagoniste plezalnega športa v teh gorah, ki so znali v zbranih besedah pisati o Špiku, Škrlatici, Prisojniku, Travniku in Jalovcu.
Janez Kosmač, Reb'nk, ki se je rodil pred 112 leti, je bil strasten gonjač in zaprisežen lovec na gamse. V enem dnevu mu je uspelo pregledati trope ovac pod Rigelni, preletel je Krnico in prek Mlinarice obiskal vole na Kranjski planini nad Trento in se prek Vršiča vrniti domov v Kranjsko goro prek Robičja in Glav. To v njegovih časih in tudi danes ne premore najboljši hodeč in plezalec. Stari Reb'nk je bil tudi prvi med borovškimi gorskimi reševalci. Tako je bil zagledan v borovške gore, da je za planinski svet žrtvoval svojo dobro stoječo kmetijo, ki je pozneje propadla. Janez Kosmač je iz ljubezni do gora žrtvoval polja, travnike, gozdove.
Težko je zvrstiti borovške klasične gorske vodnike po drznosti in dosežkih. Vsi »gospodje«, ki so jih borovški vodniki vodili po domačih gorah, so napisali v njihovih vodiških knjižicah čudovita, laskava priznanja o njihovi spretnosti, znanju in brezhibnem obvladanju številnih, velikih nevarnosti, kjer je bilo tvegano pomagati in reševati svoje »kliente«. Vse brez izjeme je krasila zvestoba in neustrašen pogum in srčnost, ko se je lomilo kamenje, ko so švigale strele in je grom pretresal temelje gora, ko so se v hipu prebudili pobesneli naravni elementi ali so snežni plazovi uničevali vse na svoji poti z vrhov in grebenov v dolino, dnine, okrešlje in krnice.
Čebelar iz Podkorena je bil drugi borovec, ki je strastno ljubil gorski svet. Korobidelj nikoli ni prekomerno obremenjeval labilen stop ali prijem, kot senca je »prelisičil« nevarno mesto v vertikali nad zevajočim prepadom. Če čebele, niso rojile in nabirale strd, si je Korobidelj vedno vzel dosti časa. da je skozi najtežje stene na grebene in vrhove varno vodil domače in tuje »gospode«, katerim ni bil samo neustrašen vodnik, večkrat je prevzel tudi vlogo nosača. Janez Rogar je bil izrazito velik borovški gorski posebnež, ki je imel vedno svoj prav!
Med plejado borovških klasičnih gorskih vodnikov poleg Janeza Rogarja, Korobidlja in Janeza Kosmača, Reb'nka ne smemo pozabiti na odličnega Janeza Pečarja, Bobka, ki je v gorah Špika, Škrlatice, Razorja in Prisojnika dosegel svoj visoki življenjski vrh. Vsi borovški gorski vodniki, pastirji, zapriseženi in divji lovci so bili odlični učenci svojih očetov in strastno so posnemali tudi druge pastirje, ki so bili vajeni gora in se nikoli in nikjer niso bali zmagovati tudi tam, kjer je bilo to težko in nevarno.
Gorski vodniki iz Kranjske gore so zvesto in predano vodili številne domače in tuje odlične gornike, ki so bili zaljubljeni v ta čudovit planinski svet, dr. Henrika Tuma, dr. Juliussa Kugyja, Hermana Findenega in številne druge, ki so z zbranimi besedami hvalili te gore in naše gorske vodnike.
Kranjskogorski vodniki so bili najboljši sodelavci Piparjev, Drenovcev in prvih organiziranih planincev. Posegli so daleč naprej med vrste skalašev, katerim so
kazali stare lovske poti in skupaj gradili prve, najstarejše planinske koče in domove v Krnici, na Kriških podih in Lepem sedlu na Vršiču. Vsi so videli tudi grozote ruskih ujetnikov, ko so gradili vojaško cesto iz Kranjske gore preko Vršiča v Trento proti italijanski fronti sredi prve svetovne vojne. Videli so, kako so od lakote, ledenega mraza, vseuničujočih snežnih plazov in od velikega trpljenja množično umirali vojni ujetniki.
Navedeni kranjskogorski gorski vodniki so bili žive priče planinskoalpinistične zgodovine v enem najlepših predelov naših gora. Nad gorami Martuljka, Krnice in Vršiča so jih nasledili številni mladi, odlični planinci, plezalci in gorski reševalci, ki so vzorni nasledniki svojih učiteljev, ki so orali kameni to ledino v teh drzno izoblikovanih gorah, ki so med najmogočnejšimi v Julijskih Alpah.
Žuro
Železar, 24. november 1983