Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Triintrideset dni na gori

  24.11.2013

dLib.si

četrtek, 17. november 1983, ob 18:29, Boris Štupar, ogledov: 1828

Novi tednik (1983) - Srečko Šrot: Čeprav smo bili včasih obupani zaradi slabega vremena, nismo odnehali. 

Komajda smo prežvečili prve vtise iz Nepala, se je začelo zares. Čakala nas je gora z izzivajočo južno steno.

Nedelja, 2. oktobra
Nedelja je sicer dan počitka, toda ker smo si že na poti nabrali dovolj zamude, pa tudi sicer se tukaj dnevi med sabo ne ločijo, je vsak dan dragocen. Tako je naneslo, da smo prvi naskok na goro izvedli pač v nedelo.
Osmerica alpinistov je s 5 do 20 kilogramskimi tovori zakoračila v meglo - tako gosto, da so še srake, ki jih je tu vse polno, letale bolj nizko, da ne bi bilo karambola. Prostora za prvi višinski tabor niso našli in zato so hrano, vrvi, plinske bombe in šotor spravili kar pod večjo skalo.

Ponedeljek, 3. oktobra

Žal, s seboj nimam nobenega fotolaboranta in tako si moram pri razvijanju
filmov pomagati kar sam, čeprav še v opremljenem laboratoriju nisem vešč tega posla. Zadnjič, ko sem si moral pripraviti razvijalec, sem za to porabil kar cel dan. Drugič je šlo nekoliko hitreje, še vedno pa je vse skupaj velika tombola. Termometer se je nekje izgubil in tako lahko kar z dlanjo ugibam, če sem razvijalec res segrel na 18 oziroma 20 stopinj in fiksir prav tako.
Doslej se mi je razvijanje še kar posrečilo, čeprav je v vodi, kjer izpiram filme (to je v bližnjem potoku) precej mivke in drobnega peska.

Megla je že zjutraj napovedala, da bomo ta dan počivali v bazi. Za nameček je še deževalo. Da ne bi dan šel v nič, smo se lotili sortiranja tovora in se poskusili v kuharskih spretnostih. Po nekaj več kot treh tednih se nam je zahotelo zagrizniti v svež, hrustljajoč kruh. Pa se ni posrečilo. Rumenorjava hrustljajoča skorja že, ampak sredica je bila kot čikgumi. Pa tako smo se veselili tega našega kruha ...
Kasneje smo še nekajkrat poskušali. Izdelek je bil podoben prvemu. Potem smo se odločili, da ga bomo pekli dlje in na večjem ognju. Pa smo spet imeli hudiča. Skorja zažgana do črnega, v sredini pa spet lepljiva zmes. Očitno smo se po teh naših neuspelih poskusih zasmilili našim kuharjem, ki so nam sicer pripravljali čapatije iz nekvašenega testa, že naslednje jutro pa so nam pripravili nekaj med kruhom in pecivom. Bilo je res dobro in Pasang ter Sonam sta se kar topila ob naših pohvalah.
Sicer pa nam - kar se hrane tiče, ne gre tako slabo. Slavko in Juš znata pripraviti imeniten golaž in celo palačinke nam uspe speči.

Torek, 4. oktobra
Zjutraj je vsake toliko časa pokukala iz šotora zaspana glava; A so se zunaj spet preganjale megle in vsi smo malo dlje poležali v spalnih vrečah. Kasneje se megla razredčila in sklenili smo, da gremo vendarle na goro. Peterica je odrinila iz tabora, med njimi tudi jaz, ki sicer (v dvomih zaradi moje kondicije) nisem nameraval priti na enko in sem šel kar v teniskah. Megla se je zdaj redčila, zdaj gostila, a izginiti ni hotela. Enke spet nismo našli, zato pa me je Juš pred sestopom po stari alpinistični navadi lastil z udarcem po tazadnji za višinski rekord. Višinomer je kazal 4700 metrov, jaz zahojeni planinec pa še vrha Triglava nisem videl. Ampak udari pa, udari, tale Juš ...

Sreda, 5. oktobra
Zaradi slabega vremena in plazov spet gnijemo v bazi. Zato pa smo ta dan sklenili dobro kupčijo. Sedem plastičnih sodov smo zamenjali za sto kilogramov svežega jakovega mesa, ki so ga prinesli Šerpe iz Bedinga.

Četrtek, 6. oktobra
Pa smo le dočakali sončno jutro. V taboru vlada veselo vzdušje. Proti enki so jo mahnili Marjana, Aco, Brane in Juš. Tudi v bazi smo se bolj navdušeno lotili dela. Sredi tabora smo postavili tudi zastave: jugoslovansko, nepalsko, celjsko in cinkarniško.
Popoldne se je po radiu oglasil Aco. Našli so prostor za prvi tabor, je sporočil. Pa še nekaj smo si privoščili ta dan. Kopel v bližnjem potoku. In čeprav je bil peklensko mrzel, smo se potem kar prijetno počutili. Pa še žehto smo imeli.

Petek, 7. oktobra
Marjana se je vrnila z enke. Načela jo je višinska bolezen. Ostali trije pa so začeli napenjati fiksne vrvi proti dvojki. Sprva bolj strahoma, ker je povsod okrog njih plazilo, kmalu pa so se navadili na neprestano grmenje skal, snega in ledu.

Sobota, 8. oktobra
Medtem ko je vršna trojka še kar naprej napenjala vrvi, smo se vsi ostali, razen bolne Marjane, odpravili proti enki. Ker nimamo Šerp (višinskih nosačev) je treba kar precej rok in nog, da znosijo vse potrebno v višje tabore. Pot sicer ni kdove kako težavna, vendar nas je zaradi nanovo zapadlega snega vse nekako
stiskalo pri srcu, ko smo se ozirali proti vrhu slapa, od koder bi lahko vsak hip pridrvel plaz. Fantje so ta dan dosegli višino 5200 metrov.

Nedelja, 9. oktober

Še dobro, da imajo seraki tukaj dokaj natančen vozni red (zgleden za naše železnice). Vsak dan, a vedno le proti večeru, se kakšen odlomi nad enko, potem pa ponavadi v desnem žlebu zahrumi, ko se v dolino valijo gmote ledu, kamenja in snega.
Snežni plazovi so sicer manjši, a bolj nerodni. Letijo nenačrtno in neprenehoma. Kamenje in kosi ledu so še bolj nepredvidljivi. Debele, okrogle skale žvižgajo po žlebu navzdol, ploščate pa začrtajo nekakšno parabolo po snežni višini in ti nenadoma prekrižajo pot.
Ko se sonce upre z vso močjo, je južna stena Gaurishankarja nevarna kot le kaj.
Zanimivo pa je, kako teh plazov skorajda ne opazimo več. Vse padajoče kamenje, led in sneg se nam zde nekaj čisto vsakdanjega. »Napeljevali smo vrvi
proti trojki,« je pripovedoval Aco, »ko čisto zraven Braneta pade skala. Če bi ga zadela, ne bi ostalo nič od njega. Pa samo dober meter stran je priletela … Brane pa se še obrnil ni. Plezal je naprej.«

Minulo noč je prespalo v enki kar sedem članov odprave. Ob 11h smo po walketalkeju dobili radijsko zvezo z njimi. Vreme se je spet skujalo, a Slavko, Bojan, Aleš in Zvone so jo le mahnili proti dvojki. Brane, Aco in Juš pa so se vrnili v bazo.

Ponedeljek, 10. oktobra
Bojan in Aleš sta kljub višinski bolezni, ki ju je napadla, uredila skladišče na enki in se zvečer vrnila v bazo. Slavko, Zvone in Smiljan so medtem napeli še 50 metrov vrvi, potem pa so zaradi slabega vremena morali odnehati.

Torek, 11. oktobra
Turoben, deževen dan. Tone, naš zdravnik ima polne roke dela. Tega muči prehlad, onega višina, tretji ima spet težave s prebavo. Zvone in Slavko pa še kar vztrajata. Kljub slabemu vremenu sta začela žimariti proti dvojki. Fantje se že dolgo mučijo s to dvojko in najbrž jima je prekipelo. A sta na koncu le morala popustiti. Vsa premočena sta se vrnila.
Sicer pa je bil to eden lepših dni. Iz doline je namreč prišel poštar. Po enem mesecu smo prejeli prve novice od doma. Tiste »bolj uradne« o dražjem bencinu, trgatvi in podobnem smo potem še ves dan premlevali, bolj zasebne pa je vsak še nekaj dni pestoval v sebi.

Sreda, 12. oktobra
Prvič, odkar smo postavili enko, ni v njej nihče prespal in tudi danes ni šel nihče na goro. Stena se je spet skrila za oblake in ves dan je neusmiljeno lilo. Dan je mineval počasi ob že kar običajnih pogovorih o tem, kako nam vreme krade dneve, ko bi morali garati v steni.

Četrtek, 13. oktobra
Zjutraj nas je pozdravilo prijazno nebo, a tudi presenečenje. Tanka snežna odeja v bazi. Proti enki so šli Juš, Aco, Brane, Marjana in Smiljan. Ob 18. Uri smo dobili sporočilo: »Polomilo je palice šotorov, raztrgalo platno, večina stvari je mokrih. Stvar je zelo resna. Ostali bomo tu, da bomo jutri lahko popravili razdejanje.« Bili smo vsi poklapani. To je pomenilo, da smo spet na začetku.

Petek, 14. oktobra
Dopoldan so se Smiljan, Aco in Brane vrnili v bazo. Juš in Marjana pa sta še ostala v enki. Dogovorili smo se, da bosta v slabem vremenu dva dežurala, da ne bi bilo spet presenečenja, takoj ko bo mogoče, pa bomo spet začeli napeljevati vrvi do dvojke. Beseda »vreme« in z njim tesno povezan »če« pa sta vsak dan visela nad nami.

Sobota, 15. oktobra
Prva potrtost se je polegla, vreme je postalo nekoliko boljše. Brane nam je v bazi pripovedoval, kako je izpod snega odkopal Juševo čelado. Bila je čisto sploščena in kljub velikemu razočaranju, jih je spravil v smeh.

Nedelja, 16. oktobra
Tokrat so proti dvojki šli Aleš, Bojan in Slavko. Napredoval so počasi, saj je sneg zasul vrvi in jih ponekod celo pretrgal. Ob 17. uri so prispeli do snežnega raza. Šotor so postavili šele ob 2. uri zjutraj in se izmučeni in premraženi zavili v spalne vreče.

Ponedeljek, 17. oktobra
Po napornem dnevu in noči si je vršna naveza privoščila malo več spanca. zato so napeli le sto metrov vrvi.

Torek, 18. oktobra
Vrvi do dvojke so pritrjene. Fantje so v sneg in led izkopali prostor in postavili šotor.

Sreda, 19. oktobra
Zjutraj nam je sirdar Pasang povedal, da sta na Tobudzeju umrla dva člana
avstrijske odprave, s katero smo v Charikotu skupaj začeli pot proti Bedingu. Letos naj bi Himalaja terjala že trideset smrtnih žrtev.
Naši napredujejo proti trojki. Aco, Juš in Brane napeljujejo vrvi. Ta dan sem se s Tonetom odpravil proti prvemu taboru, Marjana in Smiljan pa sta odnesla tovore na dvojko. Popoldne so vsi odšli proti bazi, v enki sva ostala le midva z Zvonetom, ker sva naslednji dan nameravala priti do dvojke.

Četrtek, 20. oktobra
Z Zvonetom sva vstala pred sedmo in si skuhala čokolino, čaj in zmešala malo Maratonika. Ob osmih sva startala proti dvojki. Fantje so napeli vrvi do 5420 metrov, nakar jim je zmanjkalo vrvi in odločili so se sestopiti v bazo.

Petek, 21. oktobra
Že včeraj so proti enki odšli Bojan, Slavko in Aleš, danes so odnesli tovore na dvojko, kjer bodo prespali. Aleš je zbolel in zato poti ni zmogel pa se je vrnil v bazo. Jutri bo znova poskušal. Sicer pa smo dan kar prijetno preživeli. Kuharjii so nam namreč pripravili priboljšek za Branetov 27. rojstni dian, od nekod smo
privlekli še nekaj rikšija in malenkost ruma.

Sobota, 22. oktobra
Fantje so napeli še 200 metrov vrvi in prišli do sive skalne stopnje, ki so se je najbolj ban. Ko smo dobili sporočilo, da ni pretežka za plezanje, je Juš kar poskočil in tudi drugim je zaigralo srce. Do tretjega tabora je tako ostalo le tristo, štiristo metrov.

Nedelja, 23. oktobra
Dopoldne sva z oficirjem, Mr. Dabadijem izkoristila za pisanje prošnje nepalski vladi. Prosili smo jih, naj nam dovoli ostati na gori do 7. novembra namesto do konca oktobra kolikor traja jesenska plezalna sezona. (Zadnje dneve himalajskega dnevnika povzemamo po telegramu zato niso popolni. Op. ur.)

Sreda, 26. oktobra
Aco,in Juš sta napela vrvi do tretjega tabora.

Četrtek, 27. oktobra
Na 6300 metrih sta Juš in Aco postavila šotor. Tako visoko v južni steni Gaurishankarja ni bil še nihče.

Petek, 28. oktobra
Napetih je nadaljnjih 200 metrov vrvi.

Nedelja, 30. oktobra

Že res, da ni lepo brati tuje pošte, toda, ko smo v Katmanduju podpisovali kartice, smo tu in tam prelomili to pravilo in poškilili na tekst. Nihče ni bil zaradi tega užaljen, zato pa smo se na ta račun kasneje večkrat
od srca nasmejali.
»Turistični del odprave je končan,« je ob odhodu iz Katmanduja zapisal naš zdravnik Tonč. Na poti iz Charikota do baznega tabora smo ga pogosto zbadali zaradi teh njegovih vrstic, saj smo večkrat čakali na nosače in se ustavili ob kakšnem potoku, kjer smo se namakali in umivali kot pravi turisti.

Smiljan, Bojan in Slavko so splezali do angleškega grebena. Prvi veliki cilj odprave je dosežen. Preplezana je prva smer v južni steni Gaurishankarja.

Ponedeljek, 31. oktobra
Ista trojica je štartala iz trojke proti vrhu.

Torek, 1. novembra
Po v mrazu prebivakirani noči so Slavko Cankar, Smiljan Smodiš in Bojan Šrot stopili na vrh 7145 metrov visokega Gaurishankarja.

Četrtek, 3. novembra
Proti vrhu jurišata še Aco in Juš.

Petek, 4. novembra
Aco Pepevnik in Jože Zupan sta druga naveza naše odprave, ki je osvojila vrh Svete gore.

Srečko Šrot
Novi tednik, 17. november 1983

Oznake: HIM, VTG
eXTReMe Tracker