Novi tednik (1983): Čeprav ju ni nihče omenil ob povratku z zavzetega Gaurišankarja se spominjam besed vodje prve in upamo, ...
... da ne zadnje celjske alpinistične odprave Slavka Cankarja, ko je pred dobrim letom in pol na Radiu Celje povedal, kam segajo začetki želja, da bi Celjani, združeni v enem najboljših Alpinističnih odsekov pri nas, samostojno zavzeli enega izmed izzivajočih vršacev v daljni Himalaji.
To sta bila najprej Fedor Gradišnik in za njim prvi celjski Himalajec Ciril Debeljak-Cic. Skupina enajstih članov je s trdim delom pri urejevanju vsega potrebnega za dolgo pot in z dobro fizično pripravljenostjo ter velikimi alpinističnimi izkušnjami uspela izpolniti njuno zamisel in željo, dolgo skoraj že trideset let.
| V gore hodim, ker se jih bojim; zmaga nad strahom je ena od največjih želja človeka. (Walter Bonatti) |
Na letališču v Zagrebu je bilo v soboto, 19. novembra, ko se je odprava vrnila po 68 dneh, prijetno in zadovoljno za vse. Avion francoske letalske družbe je pristal točno kot »švicarska ura«. Izstopile so tri slovenske alpinistične odprave, med njimi tudi celjska. Po opravljenih carinskih dolžnostih se je v preddverju za mednarodni promet začelo objemanje, poljubljanje, stiskanje rok, solze. Vse je pozdravil tudi predsednik Občinske konference SZDL Celje Drago Medved, prisotni pa so bili tudi podpredsednik IS občine Celje Janko Poklic, podpredsednik TKS Slovenije Bojan Planinšek, predsednik Planinskega društva Celje Dušan Gradišnik, Novi tednik in Radio Celje, matere, dekleta, žene, otroci, prijatelji, znanci, planinci, ljubitelji in spoštovalci gora.
Bojan Šrot, eden izmed petih, ki se je v prvi navezi povzpel na vrh želenega cilja »svete gore« Gaurishankar je po opisu poti tiho, v prisotnosti mame Neže, rekel: »Zdaj je sveta gora Gaurishankar doma.«
Alpinisti ob povratku
Jože Zupan iz Rimskih toplic, sicer pa član AO pri Planinskem društvu Celje, je bil že štirikrat v gorah Himalaje. Dvakrat s slovensko oz. zvezno ekipo, enkrat pa v predpripravi za letošnjo celjsko ekspedicijo: »Vse prej dobljene izkušnje v drugih, zlasti pa himalajskih gorstvih so mi koristile. Prenašal sem jih na tiste, ki so tam bili prvič. Če se mi je to posrečilo, bomo zdaj ob povratku ocenili. Ker pa smo prišli na vrh, smo verjetno uspeli.«
Bojan Šrot je prišel poleg Slavka Cankarja in Smiljana Smodiša na vrh Gaurišankarja v prvi navezi: »Rečem lahko samo to, da se vse hudo vedno pozabi, lepo pa ostane. Trezno gledam na stvari in upam, da jih bomo v takšni ali morda drugačni obliki še kdaj ponovili. Saj smo še mladi in zaljubljeni v gore.«
Slavko Cankar, zaposlen v Cinkarni, vodja odprave: »Najtežje je bilo pod vrhom, ko smo spali v snežni koči in napeljevali vrvi proti vrhu. Nanj sta najprej stopila Smodiš in Šrot, jaz kakšno uro za njima. Strašno je pihalo, mraz je bil in na gori smo ostali samo kakšnih deset minut. Nekaj posnetkov smo napravili in se vrnili.«
Srečko Šrot, novinar NT - RC: »Zmanjkovalo je papirja, toliko sem pisal. Najvišja točka mojega članka je bila menda na višini 5500 m. Pa kulijev smo veliko zapravili, saj so jih otroci v dolini zbirali kot kruh. Veliko je v beležnici, še več v glavi, vse bo treba urediti in objaviti.«
Tone Žuntar, zdravnik odprave: »Vrnili smo se zdravi, z nekaj ozeblinami, ki pa niso nevarne.«
Marjana Šah, edina alpinistka med alpinisti: »Bilo je prečudovito!«
Ob uspehu so dejali
Vlado Bojovič, sodnik: »To je izreden uspeh, ker ta šport zahteva celega človeka. V »dobrih« ali slabih vremenskih pogojih in strmih stenah morajo dokazati maksimum svojega znanja in spretnosti. To je v bistvu uspeh mednarodnih meril in upam, da nas bodo s podobnimi dosežki še razveselili.«
Zvone Dežnak, direktor Toper Celje: »Vse je čudovito, fantje in dekle so pokazali vse kar znajo, moti pa me premajhna odmevnost tega dosežka v jugoslovanskem tisku in drugih informativnih medijih. Presrečen sem bil, ko sem zvedel, da so prišli gor. Mi smo za njih naredili vse, kar je v naši trenutni moči. Čestitam!«
Ivan Kramer, direktor Elkroj Mozirje: »Smo ponosni na ta uspeh, h kateremu smo nekaj prispevali tudi sami. Žal je trenutno kolektiv še premalo obveščen o celotni akciji in upamo, da bomo to rešili kasneje z nekim predavanjem in prikazovanjem diapozitivov s te poti. T o bodo naši delovni ljudje radi pogledali!
Tine Veber, sekretar Zveze telesno kulturnih organizacij Celje: »Vsem udeležencem prve celjske društvene odprave v Himalajo iz srca iskreno čestitam. So dvojni zmagovalci: najprej so ljudem pokazali, da se da z lastnim delom zbrati nekaj denarja in drugič - osvojili so zastavljeni cilj. Ta uspeh bo ostal v zgodovini celjskega športa zapisan kot eden izmed izjemnih, morda največjih dosežkov.«
Magda Urh, zaposlena v Aero, sicer pa predsednica sveta za telesno kulturo pri Občinski konferenci SZDL Celje: »Te ljudi občudujem! Kot Slovenka sem hotela priti na Triglav, naš simbol in sem tudi prišla. Sem športnica, vendar takšnega podviga ne bi hotela ponoviti, zato je moj odnos do teh pogumnih fantov še bolj spoštljiv. Pri tem pa je pomembno to, da jim nič ni bilo »servirano« na mizo. Skoraj dobesedno so morali narediti vse sami. To pa njihov uspeh še povečuje.«
Marjan Leban, referent za športno rekreacijo v Cinkarni: »Vsi smo navdušeni nad njimi in v ponedeljek, 21. novembra, smo za vse člane ekspedicije v Himalajo, pripravili na pobudo naših športnikov delavcev in
članov planinske sekcije sprejem, ki so se ga udeležili tudi člani KPO. V krajšem programu so nastopili mladi iz osnovne šole Veliko Vlahovič in vrtca Anice Černejeve, katerih pokrovitelj je Cinkarna. Najmlajši so članom ekspedicije izročili cvetje. V delovnem kolektivu smo ponosni, saj je bil vodja naš član, Slavko Cankar. Ponosni smo na uspeh celotne ekipe.«
Metod Trebičnik, član Partizana Celje Gaberje: »Alpiniste vedno gledam drugače kot ostale športnike. Živijo skromno in s svojim delom pridobivajo sredstva za kasnejše podvige. Kljub težavam dosegajo enkratne uspehe. Lahko smo ponosni v Celju, Sloveniji in Jugoslaviji, da imamo v naši sredini takšne ljudi in športnike.«
Franc Mauer, direktor Fotolik Celje: »Vse jim bomo pomagali razviti, kar bodo prinesli z uspešne poti na Gaurišankar. Naredili bomo tudi slike, ki jih bodo lahko občudovali vsi, ki imajo radi alpinizem. Ko sem poslušal poročila o odpravi, me je najbolj motilo stalno poročanje o slabem vremenu. Bal sem se za ekipo, da njen trud ne bo poplačan. Pa so vseeno uspeli in prišli na vrh. Resnično sem vesel, ko vidim, kako vztrajno so zbirali sredstva in želeli osvojiti zastavljeni cilj. Odšli so z voljo in trdnim prepričanjem, da morajo uspeti. In so uspeli. To je zmaga nad zmagami.«
Viki Dom, strokovni sodelavec pri ZTKO Celje: »Ocenjujem jih kot ljudi z veliko voljo, sposobnostjo in samodisciplino. Dokazali so kar na dveh področji, kako se da z vztrajnostjo in zagnanostjo doseči zastavljeni cilj. Kot Celjan sem takšnega uspeha izredno vesel, kajti s tem uspehom so se tudi dobro oddolžili vsem delovnim organizacijam in drugim v Celju ter izven njega, ki so poleg njihovega dela omogočili to uspešno pot.«
Neža Šrot iz Celja: »V ekipi sem imela dva sinova, Bojana in Srečka. Bojan je prišel na vrh. Srečko je bil novinar. Pred odhodom sem jima sicer rekla, naj ostaneta doma, vendar je njuna alpinistična volja bila močnejša od moje. Kako se imajo v Himalaji sem brala v Novem tedniku in poslušala v Radiu Celje, seveda pa sta se s pismi pridno oglašala tudi oba sinova. Srečna sem, da smo ponovno skupaj, zdravi!«
Dušan Gradišnik, predsednik Planinskega društva Celje: »Malce me je skrbelo, kako se bo vse skupaj končalo. Saj nisem dvomil, vendar nikoli ne veš. Zdaj sem presrečen, da so fantje z dekletom osvojili cilj ter se srečno vrnili domov. Ocenili bomo delo in z njim nadaljevali.«
Novi tednik, 24. november 1983