Alenka Goričan - Start Vižmarje: ... Tako je Martin zatisnil oči in nikoli več ni videl kako se sonce zjutraj in zvečer razlije po nebu.

Maček me je spet uspaval, zato sem pozna. Hitim z zajtrkom in krenem od doma šele ob pol šestih. Še mačka sem morala na hitro pocrtlat.

Danes mi ni treba čakat sončka, ker me že čaka on. Hitim spet proti lepemu Kamniku. Hribi so že vsi osvetljeni. Ponosno se že sonči kamniški Dedec. Tudi Skuta, Štruca in Grintovec se že nastavljajo soncu. Spet pustim kolo tam kot vedno.

Veselo zakorakam proti Žagani peči. Spotoma se mi pokaže Kalška gora. Danes sem namenjena tja. Kako bom sledila potko še ne vem, ker že zelo dolgo nisem hodila tu. Prispem do točke, kjer se mi pokažejo turni in Kalška gora. Za njimi bom lezla na goro. Ob potki je veliko volčjih češenj. Odpirajo se mi pogledi zdaj na levo, zdaj na desno stran. Hitro prispem do Žagane peči. Mariji se priporočim za srečno pot in vrnitev nazaj domov. Pot nadaljujem in iščem stezico po kateri nameravam it. Sploh ne vem v kakšnem stanju je. Pa jo le najdem. Poženem se po njej. Pohitim, ker ne bo kratka tura. Kjer se mi odpre pogled po hribih se ustavim, da uživam ob pogledih na te lepotce. Med potjo me razveseljujejo lepe ciklame.

Prispem do bajtice. Še je taka kot je bila. Malo posedim ob njej in se razgledujem. Privoščim si tudi krajšo malico. Gledam proti Mokrici in Kompoteli. Ja, spomini, spomini. Ko grem v Kamniške, grem vedno obujat spomine. Lepe spomine. Nepozabne. Okoli je veliko preobjede. Malo naprej se mi prijazno smejejo dišeče rdeče jagode. Pa sem dobila nagrado. Mnjam. To pa prija. Pridem do zanimive smreke. Posebna vrsta. Zraven je veliko mravljišče. S pomočjo mravljic si ščistim nosno votlino. Na enem drevesu opazujem kako je vanj udarila strela. Spodaj je požgan, a se ne da. Prav ima. Moram pazit kje moram zavit v desno. Poskusila bom tu.

Sedaj se bom pa lovila. Grem po spominu. Nekaj zašumi. Zagledam lepega gamsa. Gledava se. Začnem ga ogovarjat. Opravičim se mu, da vstopam v njegovo domovanje in motim njegov mir. Posluša me. Sva že prijatelja. Upam, da mi je oprostil. Vzameva si čas, da se pomeniva. Ne boji se me in v tem uživam. Posluša me kot, da bi razumel kaj mu govorim. Čuti, da mu nočem nič slabega. Občudujem ga. Moram it naprej. Poslavljam se od njega. Ko sem že naprej še vedno gleda za mano. Ni mi dal elektronskega naslova, ne telefonske številke. On ni obremenjen s stvarmi, kot smo mi. On je popolnoma svoboden. Še gleda za mano in zdi se mi, kot bi mi hotel nekaj povedat. Pomaham mu še, potem se zgubim med drevesi in skalovjem.

Pridem spet do prelepih ciklam. Ogledujem si prehode. Tu in tam naletim na možica. Lepo mi uspeva, čeprav že dolgo nisem bila tu. Vsakič, ko se malo dvignem si ogledam, kje se da priti naprej. Sem že med ruševjem. Zavijam desno, a gre. Zaupam svojim občutkom. Sem že mimo turnov. Na skalcah me pozdravljajo rožice. Spremljajo me kraški pojavi. Rada opazujem skale, ki jih mojstrsko oblikuje mati narava s svojo močjo. Zanimivo mi je. Še daleč imam. Vozim slalom med ruševjem naprej. Naletim na posušeno spomladansko reso in odcvetele alpske kosmatince.

Sem že na travi. Tu je pa bolj strmo. Gledam kje bo najbolje it. Še na Zob bom stopila, a ne na svojega. Ta je veliko večji. No, pa sem na Kalški gori. Uspelo mi je. Navzdol se lepo vidi koča na Kokrskem sedlu. Fotografiram šope rožic, ki krasijo skale. Tudi planike me pričakajo. Pri skrinjici se usedem in uživam ob pogledu na te lepotce. Tu je višina 2019 m. Z druge strani pride mladenič. Pove mi, da se je zgubil in je moral klicat kolega, da ga je usmeril kam mora it. Ugotoviva, da sva šla del po isti poti, le da je on potem šel naravnost, jaz sem pa zavila desno. Imel je Garmina in zgrešil, jaz pa brez in sem uspela prit. Njega pa je vodil na Kalce in je od tam prišel. Pove, da namerava sestopit čez Kokrsko sedlo. Bil je brez karte in še terena ni poznal. Ta plastika, pa le ni zanesljiva. Buljit v to plastiko, ki ti kaže kdaj mora trotel it levo, kdaj desno, kdaj pa naravnost se mi zdi pa ponižujoče. Skoncentrirani so na tisto napravo in nič ne vidijo in nič ne slišijo kaj je okoli njih. Pojma nimam kaj vse imajo danes. Eden gre in prenese opis na internet, drugi si to naloži na svojo plastiko in potem sledi navodilom plastike. Hodijo kot telički brez pameti. Na koncu niti ne vedo kje hodijo. Iskat poti in tudi zait, zgrešit pot, to so užitki. Včasih samo malo zaideš in odkriješ kaj zanimivega. Ko ne najdeš poti greš še in še, dokler je ne najdeš. Zbiranje informacij in iskanje, to je za pravega planinca, hribovskega gurmana. To je čar nemarkiranih poti. Včasih se potem zbudim ponoči in hodim po poti in vrtim film v glavi kje moram še probat, da jo najdem. Včasih sem šla domov s solzami v očeh, ker česa nisem našla. Pa sem hodila tako dolgo in iskala, da sem tudi našla. Ko potem to najdeš ima zlati lesk in neprecenljivo vrednost. Sodobniki teh čarov, takih občutkov ne poznajo. Njim je važno, da bodo rekli, da so tam in tam bili. Za enkrat še tega ne rabim, mi še možgani delajo in še imam orientacijo. Če razmišljam kje hodim imam tudi sliko območja v glavi, če pa greš kot teliček je pa ne moreš imet. V hribe je treba hodit s srcem in odprtimi očmi in ušesi ne s plastiko.

Mladenič ima obute rdeče čisto mehke nizke superge. Trudim se mu dopovedat, da si lahko hitro poškoduje gleženj. Ampak on goni svoje. Mladina je pač pametna. Ne more in ne more se sprijaznit s tem, da sem prišla lepo na vrh on je pa zašel. Sprašuje me kam še grem. Povem mu, da na Kalški greben. Kar sprašuje in sprašuje. Vidim, da terenov ne pozna. Potem se posloviva. Jaz se še obiram, njega pa ni več videti nikjer. Med pisanim cvetjem grem po markirani poti.

Sem že ob zajli in klinih. Koliko prelepih različnih cvetov mi dela veselje. Ta del se kar potegne. Pa le stopim na Kalški greben.

Sem že pri skrinjici. Kalški greben je visok 2224 m. Razgled je prekrasen, čeprav je vročina. Vpišem se v knjigo. Opla! Pred mano se je vpisal mladenič, ki je bil na Kalški gori. A zato me je tako spraševal kam in kje bom šla. Sedaj se pa moram nasmejat. Zdelo se mu je za malo, da bi stara baba, ki ima spodaj kolo šla na dva dvatisočaka on pa samo na enega pa še z avtom je. Ha, ha, ha. Pa sem ga potegnila naprej. Res se moram nasmejat. Oglasil se mu je ego. Ha, ha, ha. Grem na rob in uživam ob pogledih na lepotice in lepotce okoli.

»Poglej Katarina!« je dejal Martin, »oče Grintovec in mati Kočna sta pripeljala hčere na svatbo. Le poglej jih, kako sramežljivo povešajo oči. Najlepša med vsemi je Skuta. Očetovemu srcu najbližja«. Zaukal je in odmev se je podeseteril. »Aha, od Konja prihaja. Dan za dnem jo gleda, to lepo Skuto, pa ne more do nje. Kakšen skok bi bil, če bi se utrgal in se zagnal tja gori. Veš, tam zadaj ima nezakonsko hčer, Mrzla gora ji pravimo. Če bi ti vedela, s kakšno zavistjo gleda nanje. Jaz bi se ženil pri njej.«

Tako je pravil Bosov Martin Katarini v povesti Beli macesen. To je življenska zgodba človeka, ki je bil zaljubljen v gore. Dejal je: »Kako bom oral, sejal, kosil, če mi oči venomer uhajajo gori. Tam doli že kmalu hoditi ne bom znal. Je že tako.« Tine kot so mu tudi pravili je bil zaljubljen v Kamniške gore, divjad in rože. Povest o njem je napisal pisatelj Juš Kozak, ki je bil tudi zaljubljen vanje. Ko sem prvič brala to povest sem si rekla, da še bere taka, ki enako čuti kot onadva. Takoj smo bili že trije. Povest me je prevzela. Enkrat mi je v enem antikvariatu padla v oči ta knjiga. Ni imela več platnic, a sem jo kupila. Natisnjena je bila leta 1926. Brala sem jo pa na Mokrici. Kolikokrat preletim določene strani, katerih vsebina mi seže globoko v srce.

Uležem se v travo, zaprem oči in v mislih pohitim k Martinu v njegov čas. Tako kot je njegov oče ljubil zemljo, tako je sin Martin ljubil skale. Bila sta si tako različna, da nista mogla živeti skupaj. Odšel je v svoj svet miru in lepot. Vstran od pokvarjenosti, pohlepa, krivic. Ja Martin, tu si užival. Kako bi se počutil danes, ko se vzvišenost, pohlep in pokvarjenost vse bolj seli v hribe? Ne bi imel več miru. Mimo tebe bi drveli oblečeni skeleti brez duše. Še opazili te ne bi, kaj šele pozdravili. Na planinskih poteh bi se moral celo drvečim se kolesarjem izogibat. Aja, pa ti nisi hodil po poteh kjer hodimo mi, ti si imel svoja pota. Hodil si tam, kjer moja noga ne bo nikoli upala stopit. Kaj vse si videl, kaj vse si doživel? Večino tega bo zame za vedno skrito. Kje bi si danes našel kotiček, da bi imel mir, ko ljudje lazijo povsod? Kako zelo bi bil danes razočaran. Bi pobiral smeti za nevzgojenimi in nekulturnimi obiskovalci gora? Obupal bi, ker je smeti vedno več, ljudje pa vse bolj naduti. Plastika jih danes usmerja kje naj hodijo. Možgane šparajo, ali jih pa nimajo, ne vem. Hitijo po transverzali in teptajo očeta in njegove lepe hčere. Ta konec ni tako obljuden. Manj je znan vrh, manj je zanimiv. Če se hočeš hvalit je treba it na zelo poznan vrh, ker drugače nisi frajer. Hodit v gore je postalo moda. Ni važno kaj doživljaš, kaj vidiš, pomembno je, da si bil in da se na vrhu fotografiraš. Koliko fotografij pa imaš ti? Nimaš in jih ne rabiš. Ti imaš vse v glavi. Vse skrite kotičke, najlepše in naj bolj dišeče rožice in najlepše živalce. Vse si imel okoli sebe. Tudi najlepše skalnate lepotce in lepotice. Vso najdragocenejše bogastvo katerega danes človek več ne vidi in mu v resnici nič ne pomeni. Skruni ga. Kako bi se ti srce trgalo in krvavelo, kako bi duša trpela, če bi videl kaj vse se danes dogaja v tvojem kraljestvu.

Še se razgledujem okoli. Lepo se vidi k Suhadolniku. Maneken Storžič z okolico se izmika pogledu. Krvavec, Zvoh, Koren pa kar vabijo na obisk. Kompotela in Mokrica me tudi pogledujeta in vabita. Zadaj še Velika planina, pa … Ja, ko bi bila tako spretna in hitra kot je bil Martin, kam bi še danes pohitela. Pa žal nisem. Malo se oddaljim. Za hrbtom se mi pokaže del grebena in vrh očeta Grintovca. Nanj pade senca, se spet osvetli s sončnimi žarki, pa se spet skrije v senčko. V takih prizorih zelo uživam. Od nekod prileti majhna sivo-črna ptičica in pleše, prepeva in me spremlja naprej proti Škrbini. Tam zavijem na Kalce. Ja Kalce polne kraških pojavov. Zanima me a še ima Krvava lokev vodo v taki vročini? Ima, ima. Ime je jezerce dobilo zaradi rdečkastega dna, ki je podobno barvi krvi. Rečejo ji tudi Rdeča lokev. Ima obliko raztegnjene črke u. Globoka je okoli enega metra. Domačini ji rečejo Krvava woku. Občasno sta ob strani še dve manjši luži. Tu okoli so pasli ovce in jim je lokev služila kot napajalo.

Skačem po skalcah in gledam rožice. V kotanjah je še sneg. Veliko je nevarnosti, da ti zdrsne v kakšno brezno. Tudi naravno okno se najde. Da o smeteh ne govorim. Še hodi Martinova duša tu okoli? Gleda te smeti, ki jih puščajo nevzgojena bitja? Vidiš Martin kakšen je postal človek, čeprav se ima za zelo inteligentno in duhovno bitje. K meni hodi vsak teden ciganka z otroki in je zelo huda, če kateri vrže kakšen papirček na tla. Takoj ga mora pobrat in odnest v pravi kontejner. Pa je ženska nepismena. Sem pa hodijo ljudje, ki se imajo za tako fine za sabo pa puščajo plastične sledi. Še dobro, da so tudi rožice, da ne gledam samo smeti. Teren je tak, da se mi noga kar naprej nagiba na desno, pa na levo. Dober visok čevelj mi dobro ščiti gleženj. Pomislim kako je v tistih mehkih supergah tu hodil mladenič. Kljub temu, da ima mlade noge še to ni garancija, da se mu ne more poškodovat. Imel je mali nahrbtni in vprašanje koliko je imel s sabo tekočine. Jaz nosim kar tri litre.

Spustim se proti Kokrskemu sedlu. Naredim posnetek pasje glave, ki ima s te strani še lepši videz. Še ena stvaritev matere narave. V kočo spet ne grem, ampak se spustim naravnost v dolino. Najdem listek, ki ga je izgubil obiskovalec z napisom kaj mora kupit v trgovini (smokije,bombone, pijačo, čokolado, hrenovke). Ta listek je pač izgubil. Tega ni pustil namerno. Malo naprej me pozdravi čudovit zlati klobuk, ki je še v polnem cvetenju.

Spet se spomnim Martina in pogovora s Katarino. »Ti Martin, ženin Mrzle gore, katero si pa izbral za najinega sina?«
»Ojstrico! Za Skuto je najlepša.«
»Kaj pa, če ne bo sin?«
»Mora bit! Preveč ima Grintovec nevest!«
Ja, kako je Martin ljubosumno čuval najlepše gamse. Vse dni je preležal pod stenami, da je poznal tudi vse mladiče. Na daleč jim je dajal imena. Mlada kozica si je zlomila nogo, žalostno ga je gledala, ko jo je našel žejno in lačno. Skrbno jo je negoval, dokler ni ozdravela. Ko jo je izpustil, ji je odstrigel znamenje. Oči niso mirovale dokler je ni zagledal v čredi. Toda nekega jutra jo je našel pred pragom, zadeto v srce. Oko mu je potemnelo, zaslutil je nevidnega sovražnika, ki se plazi med njegovimi otroci, kakor kača. Jezno se je oziral v skale … Martin je vedel, da je žival boljša od človeka. Tudi sedaj, tako kot zjutraj se mi pokaže Kamniški Dedec. Ves svoj ponos kaže na okoli. Pa sem spet pri Žagani peči. Zahvalim se Mariji, da mi je tura uspela, le domov še moram prit.

Malo nižje se pri svečah spomnim še enega lovca – Jaka. Leta 95 se je tu ustrelil. Govorili so, da ga je zvesto čuval njegov pes dokler ga niso našli. Na Kalce mi je pokazal lepo pot katero je ravno sčistil. Rekel mi je še, da če se mi bo dopadla, mi bo še povedal za kakšno, pa mi ni mogel več.

Pri kolesu srečam mladega očka in malo poklepetava. Rad pleza in ne mara plastike, ki ga usmerja. Zanima ga moja pot na Kalško goro. Ker vidim, da tudi on hodi uživat lepote gora mu z veseljem povem za pot.

Danes sem pa bila tudi med mnogimi smetmi. GROZA! Potem se ustavim še pri »Martinovem« spomeniku. Ja, »dragi Martin« – »kralj Kamniških planin«. Nikoli si nisi mislil, da se te bo kdaj še kdo spomnil, pa vidiš, da se te. Veš, kako sem bila presenečena, ko sem videla, da tu stoji nek spomenik. Vprašala sem se, kdo je pa to? Ja seveda, »Martin, Bosov Martin«. Ko smo hodili po Bosovi grapi sem prvič slišala zate. Potem pa sem te spoznavala bolj in bolj. Tvoj oče je ljubil zemljo. Zanjo se je pravdal, pa če je imel prav ali ne. Za vsako pest. Na zemlji, z zemljo v pesti je tudi umrl. Ti Martin pa si bil zvest svojemu gorskemu svetu do konca. S kakšnim veseljem bi ti delala družbo in opazovala tvoje štirinožne otroke. »Dragi Martin, kralj Kamniških planin«, čuvaj nam naše lepe Kamniške planine in gore.

Zapodim se proti domu. Še večerjo si pripravim in greva z mačkom spat.
Tam spodaj je žarelo žito, med travniki črne njive. Pod gozdovi bele vasi. Sredi skalnate planote je stal macesnov štor brez sence. Grintovec ga je gledal. Hčere so bile odete v bele plašče. Griva na Konju se je lesketala v soncu. Martin je videl procesijo v kateri so šli tisti, ki jih je imel najraje. Ženski, ki ju je imel rad, oče in mati, samci, samice z mladiči in stari gošarji. Sonce je obviselo na mestu, veter je utihnil, zemlja je obstala.
»Tako je Martin zatisnil oči in nikoli več ni videl kako se sonce zjutraj in zvečer razlije po nebu.«

Alenka Goričan