Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Noben urednik

  11.11.13 12:00

 

torek, 12. november 2013, ob 17:29, Franci Savenc, ogledov: 1536

Delo - Samo Petančič: ... še ni odgovarjal za žaljivi spletni govor
Poznavalci v dvomu, ali zdajšnja regulacija spletnega komentiranja zadostuje

Noben urednik še ni odgovarjal za žaljivi spletni govor

Poznavalci v dvomu, ali zdajšnja regulacija spletnega komentiranja zadostuje

Ljubljana – Sodbi estonskega in evropskega sodišča za človekove pravice, v katerih sta ugotovili, da lokalna zakonodaja ne omogoča identifikacije tistih, ki žalijo na spletu, ter da so mediji odgovorni za sovražne komentarje, sta spodbudili vseevropsko razpravo o nadzoru spletnih komentarjev.

Glede na omenjeni sodbi državam zaradi pomanjkljive zakonodaje grozijo kazni na evropski ravni, hkrati pa je pričakovati pravno zaostritev nadzora nad spletnimi komentarji, prav tako hujše posledice za medije, lastnike spletnih portalov, kjer so objavljeni.

Informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar pravi, da v Evropski uniji že lep čas obstaja »e-commerce« direktiva, ki vse članice, ko gre za forume, zavezuje k tako imenovanemu sistemu »notice and takedown«. To pomeni, da je upravljavec spletne strani tisti trenutek, ko ga nekdo obvesti, da je objavljena vsebina žaljiva ali neresnična, soodgovoren za posledice, če teh zapisov ne umakne.

Pooblaščenka pojasnjuje, da so se, ko so pisali to direktivo, zavedali, da upravljavec ne more stalno vedeti, kaj je na njegovi spletni strani, in ne more biti odgovoren za objavljene komentarje. To začne veljati šele, ko je obveščen.

Danes se mnogi, tudi Musarjeva, sprašujejo, ali je to dovolj. Žaljenja pod plaščem anonimnosti je namreč ogromno. Zanimiva je ena od sodb evropskega sodišča za človekove pravice, ki je ugotovilo, da Finska ne zagotavlja pravice do sojenja zaradi tega, ker ne omogoča identifikacije oseb, ki žalijo v postopkih, ki niso kazenski. Kadar gre za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ima policija pravico identificirati človeka, ki je storil kaznivo dejanje na spletu. Ko gre za žalitev, ki ni kaznivo dejanje, pa teh podatkov ni mogoče pridobiti. Tu pravice do sojenja ni.

Zanimiva je tudi sodba Delfi proti Estoniji, saj je problematična v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da mora upravljavec spletnega foruma še pred objavo članka predvideti, da lahko pričakuje sovražne komentarje. Ne smemo pa dopustiti, da mediji sporne komentarje puščajo nemoderirane, ker zato dobijo več klikov in posledično več denarja iz spletnih oglasov, poudarja pooblaščenka. Ministrstvu za kulturo je zato že pred tremi leti poslala predlog, naj se zakon o medijih spremeni tako, da medij kot tak odgovarja tudi za vsebino forumov, kar pomeni, da bi moral imeti administratorja. Verjame v anonimnost na internetu, a ta mora imeti meje, ko posega v pravice drugih.

Odgovorni uredniki doslej niso odgovarjali

Lija Mihelič, koordinatorka projekta Spletno oko, kjer obravnavajo sovražni govor ter problematiko otroške pornografije na spletu, pravi, da se je, ko je pred približno dvema letoma predlagala spletnim portalom možnost predmoderiranja – in s tem popolnega nadzora vsebin, ki jih na portalih objavljajo uporabniki – nanjo usul plaz kritik.

Je pa to edina možnost, če hoče imeti medij na portalu vsebino, ki je povsem v skladu z njihovimi pravili. Razmeroma stroga sodba estonskega sodišča jo preseneča, vendar je po njenem to premik proti večji regulaciji. Ne nazadnje, poudarja, tudi kazenski zakonik predvideva, da je odgovorni urednik medija odgovoren za sovražni govor na spletnem portalu. Sama sicer ne pozna primera, da bi medij zaradi spletnih komentarjev pri nas kdaj finančno odgovarjal.

Zdi se ji dobro, da je meja, nad katero se tako početje kazensko preganja, postavljena precej visoko, ker je svoboda govora pomembna pravica in si ne predstavlja, da bi se komentatorje zapiralo zaradi spletnih komentarjev, ki ne ogrožajo ljudi in miru. Rešitev vidi v samoregulaciji medijev ter v tem, da se ljudje začnejo počasi zavedati, da pravila veljajo v resničnem in spletnem prostoru.

Številni tuji mediji iz območja nekdanje Jugoslavije so ugotovili, da so razmere povsem neobvladljive, in so komentiranje sprva ukinili, nato pa pri registraciji vztrajali pri vsaj delnem razkritju neke vrste osebnih podatkov – na primer pri registriranju prek facebook profilov, ki so jih moderatorji tudi preverili. Za nekatere teme pa so ugotovili, da jih preprosto morajo zakleniti. Taki so bili na primer članki o pobojih med vojno v Bosni.

Državljani morajo biti zaščiteni pred posegi države

Karmen Erjavec s fakultete za družbene vede, ki je pred kratkim sodelovala pri obsežni raziskavi o spletnih komentarjih in komentatorjih, pojasnjuje, da razprava o sovražnem govoru izvira iz razprav o svobodi izražanja, ki je eden od temeljev demokracije. V tradiciji individualizma in libertarizma obstaja prepričanje, da morajo biti državljani zaščiteni pred posegi države. Zato je svoboda, da kdorkoli reče komurkoli karkoli na kakršenkoli način, sveta. Toda Judith Butler opozarja, da varovanje vsebine vsakega govora na tak absoluten način ne upošteva dejanja, ki ga govor izvršuje. V nasprotju z libertarnim pogledom, uveljavljenim predvsem v ZDA, je ideja demokracije kot procesa, ki temelji na bolj uravnoteženem in relativističnem pristopu k svobodi govora. Ta pristop dopušča neposredno posredovanje v različnih primerih diskriminacije.

Raziskava o značilnostih piscev komentarjev sovražnega govora pod spletnimi prispevki je pokazala, da so ti avtorji zelo različni. Obstajajo organizirani pisci, ki pišejo po nareku političnih ali drugih interesnih skupin, taki, ki zvesto sledijo svojim političnim in ideološkim vzornikom, branijo svoje interese in napadajo sovražnike, ter taki, za katere je izražanje sovražnega govora le nekakšna igra v spletni skupnosti. Obstajajo tudi pisci, ki izražajo sovražni govor, da bi pozornost javnosti usmerili k družbenim problemom.

Nekateri torej instrumentalizirajo komentarje za politično in tržno delovanje, napadajo in ponižujejo druge, ker nimajo argumentov, drugi pa poskušajo razkrivati družbene probleme in poglabljati javno razpravo. Raziskava je tudi pokazala, da je objava komentarjev na novičarskih spletnih straneh ena redkih priložnosti za državljane, da izrazijo svoje mnenje ter dobijo občutek moči, ki so ga glede volitev izgubili.

Zato, pravi Erjavčeva, je treba komentarje premišljeno regulirati. Zagotovo je treba še posebej pisce instrumentaliziranih oblik sovražnega govora kazensko preganjati, toda paziti moramo, da z radikalno regulacijo spletnih novičarskih strani ne zmanjšamo možnosti za razvoj emancipatornega in argumentiranega demokratičnega dialoga.

Sovražni govor ni razširjen zaradi interneta, ampak z njegovo pomočjo. Pogosto ga slišimo tudi v komunikacijah, ki bi morale biti vzor za poglobljeno in kultivirano demokratično razpravo. Dokler najvišji predstavniki ljudstva ne bodo spoštovali pravil demokratične razprave, ne moremo pričakovati, da jih bodo spoštovali državljani.

Polna odgovornost za spletne zapise

Dolgoletni komentator na Delovih spletnih straneh Jurij Korošec meni, da zdajšnje razmere še kako omogočajo spletni teror anonimnežev, in poudarja, da v nekaterih primerih tako početje požene človeka celo v smrt, kar se mu zdi precej huje od javnega žaljenja kakega politika. Pričakovati, da bodo mediji in spletni portali nadzorovali vse vpisane komentarje, se mu zdi tipičen birokratski absurd.

Na portalu Dela v rubriko Tudi ti piše pod pravim imenom, komentira pod psevdonimom, a imajo njegove podatke nekateri uredniki in zato lahko za svoje pisanje vedno prevzame polno odgovornost. Tudi pred sodiščem, če je treba.

Prepričan je, da bi morali anonimnost na internetu ukiniti, saj je to le krinka motenih ljudi, ki izživljajo svoje frustracije, komplekse in agresijo. Če bi o tem lahko odločal sam, bi se ljudje na portale in spletne strani smeli prijavljati le s pravim imenom in polnim naslovom bivališča, kar bi moralo biti vidno v profilu prevzetega vzdevka. Osebne podatke bi po prvi kršitvi preverjali po pošti, hkrati pa bi kršitelja izključili tudi z vseh drugih podobnih spletnih strani. Navajanje lažnih podatkov bi bilo kaznivo.

Vendar Korošec opozarja še na dobičkonosnost žolčnih in žaljivih debat. Te medijem ustvarjajo klike, to pa pomeni oglaševalski denar. Zato tudi sklepa, da medijem ni do odprave spletne anonimnosti.

eXTReMe Tracker