Alenka Goričan - Start Vižmarje: ... Turska gora in Brana
»Ne postajamo pametni od tega, kar smo slišali, temveč od tega kar smo doživeli!«

Čeprav bi še spala si moram reči, da je rana ura, zlata ura. Skočim pokonci in zmažem porcijo testenin, pa še zeleni čaj, zagrabim kolo in ob petnajst čez štiri odhitim novim dogodivščinam naproti. Seveda se je bilo treba poslovit od gospoda mačka. Sedi na pločniku in gleda za mano. Zvečer me bo pričakal, da se bo pocrtlal za celi dan.
Tema je še a ni problema, ker poznam ceste že na pamet. Kot vedno se v Skaručni podam po poljski bližnjici. Tako prihranim malo časa. Pokažejo se že obrisi vrhov v daljavi. Vročini se najlažje izognem, če grem zgodaj od doma in se vračam, ko vročina popusti. V hribih pa je vedno prijetneje. Cerkvice so razsvetljene in vaške svetilke še gorijo. Kamnik počiva v jutranjem miru. Nikogar ni nikjer. Malo postojim in naredim posnetek po ulici. Rada imam stari Kamnik. Proti Bistrici se že dani. Pogled se mi ustavi na kozolcu med potjo in komaj čakam, da zagledam moje ljube vrhove , ki jih boža jutranja sončna svetloba. Obroblja jih z rdečo, pomembno barvo. Najprej se mi pokaže Planjava, potem Skuta in Štruca, pa lepotec Grintovec in vsa nasmejana Mokrica. Cesta je prazna in brez skrbi si jih ogledujem. Kako zelo so lepi. V Bistrici se ustavim pri izviru in se razgledujem okoli. Pripelje se mlad kolesar in malo poklepetava. Mladenič vstane ob petih in gre na kolo, ob sedmih pa začne delat. Tako se razmiga že zjutraj in pravi, da popoldne pa potem lahko pomaga doma. Kar verjet ne morem, da obstajajo taki mladi ljudje. Po Ljubljani so jih polne gostilne in ne vem od kod jim denar. Cele dneve posedajo in zapravljajo denar in čas. Sprašujem se čigavega?

Preobujem se, pripravim nahrbtnik in pospravim kolo. Peljala sem se do začetka poti na sedlo. Lahko bi se na Jermanco, ampak ne bom rila po cesti, saj imam lepo pešpot. Pri avtomobilu se pripravlja tudi nek par. Začneta pred mano, a ju dohitim. Začnemo se pogovarjat in potem hodimo skupaj. Gospod je zgovoren, gospa pa bolj posluša. Oziramo se nazaj na s soncem obsijano Mokrico. Prispemo do podrtih dreves. Prebijemo se mimo. Malo naprej jih že žagajo. Povedo, da je bilo neurje in čistijo pot. Bravo, bravo! Pri Pastircih zadišijo klinčki. Globoko vdihavam njihov omamni vonj. Pogovor je nanesel tudi na »kolesarje« katerih je vse več po hribih in gozdovih. Zgrožena sta. Gospod pravi, da če ne bo tega konec bosta pač hodila v hribe v tujino. Med cvetjem se vzpenjamo na Kamniško sedlo. Gospod se večkrat obrne h gospe in jo vpraša, če rabi počitek. Do sedla ga ni nič rabila. Po navadi mora večkrat počivat, ker ima neko bolezen. Pravi, da je poslušala debato in se je očitno zamotila in lepo prispela. Na sedlu seveda malo piha. Tu se poslovimo. Ustavim se pri novejši klopci z zanimivim napisom: »Ne postajamo pametni od tega, kar smo slišali, temveč od tega kar smo doživeli!«. To zelo drži. Ampak eni se iz ničesar nič ne naučijo. Žal.

Obrnem se na pot, ki pelje navzdol proti Okrešlju. Srečujem same mlade ljudi. Njih sem še posebej vesela. Z vsakim malo poklepetam. Vidim, da so redni obiskovalci planin. Rečem jim še kakšno vzpodbudno in grem naprej. Med potjo si ogledujem okolico. Tu pa že zelo dolgo nisem hodila. Obkrožena sem med samimi damami. Na desno imam Planjavo, za hrbtom Brano, pred mano je Mrzla gora, na desno spredaj je zleknjena Olševa, zadaj pa raztegnjena velika gospa Peca. Še vedno jo samo gledam od daleč. Mogoče mi pa letos le uspe prit k njej na obisk. Treba se bo trudit. Brez truda pa ni nič. Pokaže se mi Logarska dolina, pa spet Rinka, pa Klemenča jama. Hodim mimo pisanih rožic in žal tudi spominskih plošč umrlih. Nikoli ne grem mimo hladna. Naj počivajo v miru. O, tu je pa še sneg. Malo vstran pa je polno rumenega maka, verjetno Kernerjevevega. Polno je tudi nasršenega kamnokreča in zvončic. Vse je pisano. Tam pa čaka Menih. Pravijo, da so Babe na Kamniškem sedlu okamenela dekleta, h katerim je hodil v vas menih, zato so bili vsi spremenjeni v kamnite podobe, da se lahko na večne čase samo gledajo. Menih je kamniti osamelec, šilasti steber visok nekaj metrov sredi grušča pod Tursko goro nad Okrešljem. Eni mu pravijo tudi »babji zob«. Spuščam se navzdol. Tudi mimo smeti, ker brez njih pri nas pač nikjer ne gre. To je odraz nekulture in nevzgoje. Prispem do bližine koče na Okrešlju. Vanjo ne bom šla. Grem do skale na kateri so spominske plošče ponesrečenim. Tam se ustavim.

Iz nahrbtnika vzamem krpo in ščetke, da bom sčistila ploščo od Pavčija Blaznika. Smrtno se je ponesrečil, ko je plezal v Turski gori. Star je bil 18 let. Obrisala sem tablo in s krtačko podrgnila v zarezah pri črkah. Ni bilo veliko dela. Napis se pač slabše vidi, ker je sive barve marmor. Na črnem se pač lepše vidi. To sem obljubila njegovi sestri. Ja, to so bili pa mladi fantje, ki so se s kolesi vozili iz Celja v Logarsko plezat. Pa ne s takimi kolesi kot so danes, pa ne po asfaltu. Tudi oprema je bila težja in slabša. Vse so vozili s sabo. Preden so prispeli do plezališča so se že krepko namučili. Tudi na Vršič so šli s kolesi. Seveda se s takimi kolesi niso mogli peljat navzgor. Porivali so ga z vso težko opremo za plezanje. Navzdol so si na kolesa privezali smrekove veje, da so jim pomagale bremzat. Cesta je bila makadamska. Kaj pa danes? Koliko teh fantov in deklet bi plezalo, če bi se morali tako namučit preden bi prispeli do izhodišča? Danes se vrže dobra in lahka oprema v avto in se peljejo po asfaltu. Pavči je bil velik ljubitelj narave in gora. Pisal je dnevnik in bil urednik šolskega glasila. Poln je bil načrtov, idej in poln energije. Z očetom so veliko hodili v hribe. Njegova sestra mi pripoveduje kako so zložili vse iz nahrbtnikov, da so v njih poiskali še kakšno krušno drobtinico za v usta. Skromno je bilo takrat planinstvo. Danes pa se zmrdujejo nad joto in vampi. Poslušala sem nekega tipa, ki je komentiral, češ, da kdo pa še to danes je. Prevzetneži. Pot nadaljujem naprej po poti. Razveseli me čudovit cvet kranjske lilije, malo naprej pa so lepi cvetovi lana. Nasproti mi pridejo trije planinci. Bili so na Rinki. Takoj vprašam, če so bili samo na eni. Zadnji odgovori, češ, da drugi dve sta pa premajhni. Takoj komentiram, da če male pa nismo nič vredne, da sedaj sem pa užaljena. Takoj je začel eden vpit, da za ženske pa to ne velja.

Pokaže se mi še gospa Ojstrica in še Rinka. Same lepe, velike dame okoli mene, pa kamorkoli pogledam. Pravljica. Spet srečam dva planinca. Gledata me od pet do glave, ko povem, da grem na Tursko goro. Sledijo običajni komentarji moških, češ, da kar sama, da to ni dobro, tra la, la. Moški lahko sami hodijo po hribih, ženske pa ne. To pa ne. Kot, da smo butaste. Če ti je kaj namenjeno se ti pač zgodi ne glede na to kakšnega spola si. Opozorita me, da v steni plezajo, da moram bit previdna, da ne pade kakšen kamen na tla.

O, tam je pa snežišče in preči ga gams. Malo se ustavi, se razgleda naokoli in gre čez. Kako lepo ga je videt. Čudovito. Spet gledam zanimive oblike skal, ki so okoli mene in rožice, ki jih še polepšajo. Polno je maka. Pridem do fanta, ki mi pove, da čaka prijatla, ki plezata v steni. On je še preplezal neko drugo smer, je bil hitrejši. Govori slovenščino in malo se mu zatika. Vprašam ga od kod prihaja. Pove mi, da iz Zagreba. Začudi me, da govori slovensko. Pa mi je odgovoril, da je v Sloveniji in se trudi. Kako lepo. Lahko rečem, da je govoril lepše od mnogih, ki so pri nas že petdeset let. Neverjetno. Pridem do klinov v Turskem žlebu. Začne se kar navpično. Fotoaparat moram pospravit. V steni zaradi varnosti ne fotografiram. Srečam dva fanta, ki sestopata. Reče mi, da sem pogumna, ker nimam čelade. Saj vem, da je mislil, da sem neumna. Pa saj sem res. Čelado sem pustila na kolesu. O kura neumna. Zlezem s klinov. Sedaj sem na strmem grušču. Dobro, da imam palice in dobre čevlje, ker bi me drugače neslo navzdol. Potke sploh ni videt, ker je vse nekak prepleteno in tudi markacije ni nobene. Prilezem na vrh. Sedaj sem rešena. Ponosna sem na svoje zelo dobre čeveljčke. Ta pot res ni za vsakega, a meni je čudovita. Navajena sem takih.

Zakorakam po potki proti Turski gori. Razgledujem se naokoli. Vse je ena sama pravljica polepšana s pisanim cvetjem. Kako dolgo že nisem bila tu. Pokaže se mi že Skuta, Rinka, Mokrica, Kalška gora in celo dva gospoda – lepotec Grintovec in Kalški greben. Spomnim se pesmice, katero sem slišala pred nekaj dnevi. Brundam si jo, ker ima lepo besedilo. »Le kdo mi vcepil je v srce, da vleče me le tja v gore, v sive skale pod previse, v dolini lepše ni kulise. Je svet planinski res prelep …«

Prispem na Tursko goro. Na Rinki je planinec. Razgledujem se. Moram nekaj pojest. Kam se pa naj usedem? Povsod so nametani čiki. A sodi to v naravo, v hribe? Ne morem videt tega. Koliko sem pretrpela zaradi neuvidevnosti kadilcev. V pisarni smo bile tri nekadilke in ena kadilka. Kljub temu, da smo se pritoževale, da nas moti, nismo nič dosegle. Me smo se morale prilagodit njej. Pekle so me oči in solzile so se mi. Odpirale smo okna, da bi se prezračil prostor, a je bilo spet takoj zakajeno. Pozimi je pihalo in nas zeblo, ko smo odpirale okno. Morale smo delat in bit tiho. Povsod si prišel med kadilce. Ko sem prišla domov, sem vse slekla, oprala, da mi ni še doma smrdelo po nikotinu. Če nisem oprala las, nisem mogla spat, ker so mi smrdeli. Sedaj mi gre ob cigaretnem vonju na bruhanje. Ne prenesem ga. Samo eno gospo poznam, ki nosi v hribe škatlico v katero ugasne cigaret in ga odnese v dolino v koš za smeti. Posnemovalcev očitno nima. Nikogar ne bi pobralo, če bi jo posnemal. To je stvar kulture človeka. Zdravniki pravijo, da je pasivno kajenje še bolj škodljivo. V službah sem se veliko nadihala tega dima. Vedno se trudim živet zdravo in samo upam lahko, da ne bo pasivno kajenje vplivalo na moje zdravje. Moram si nekje nižje najt kotiček kjer bom lahko nekaj pojedla.

Začnem se spuščat proti Kamniškemu sedlu. Čakam na »sod brez dna«. Srečam dva mladeniča. Sprašujeta me kje bi šla nazaj. Turskega žleba jima ne upam priporočat, ker ne vem kaj zmoreta. Mladenič, ki je spraševal je simpatično pojecljal. Vprašal me je: »Bi malo vi... vinčka?« Rekla sem, da ne, da lahko škodi. Pa je kar vztrajal. »Ma...ma...ma malo, malo. Ne bo škodilo ne bo«. Pa me ni prepričal. Pridem do »soda brez dna«. Iz soda naredim posnetek. Skozi se vidi Kamniško sedlo, Planjava in Ojstrica. Malo postojim in uživam. Spuščam se proti Brani. Spremljajo me šopi prekrasnih cvetic in čudoviti razgledi. Pred odcepom za Brano srečam gospo in malo poklepetava. Priporoča mi en vrh v Italiji. Pravi, da nanj moram it. Mogoče pa res. Zapodim se še na Brano. Sedaj se mi že mudi. Te poti sem že kar pozabila. Imela sem občutek, da bom kar naenkrat naredila krog. Pa ni bilo tako. Vpišem se v zvezek, se razgledam okoli. Božansko je, a moram dol. Pri sestopu na sedlo me pozdravijo še planike. Hvala lepotice. Se že spuščam s sedla. Na klopci sedita dva gospoda. Malo poklepetamo. Starejši gospod je prišel iz Garmisch Partenkirhna. V Kamniške hodi že dvajset let. Še eden, ki ne more brez njih, čeprav ima doma polno lepih hribov. Ob klopi zagledam puško. Hitro rečem: »O, puško imata. Vaju se je pa za bat. Bežim!« Poženem se hitro naprej. Vpijeta za mano, da sta lovca in nista nevarna. Zavpijem še, da ziher je ziher in že me več ni. Bolj ko se spuščam, bolj čutim soparo. Skakljam navzdol in si spet brundam tisto lepo pesmico: »Planine so lepe, ker dež jih umiva, veter jih češe, ko divji ples pleše, stezice res lepe svet gorski ima, najlepša je ta, ki domov me pelja …« S tem se pa ne strinjam. Domov ne grem rada. Kolo me še čaka in odhitim domov. Ob meni še šumi Bistrica dokler se ji ne oddaljim. Spet si žvižgam ono lepo pesmico: »Planine so lepe, ker dež jih umiva …« Proti Utiku še doživim slovo sončka, ki se odpravlja k počitku.

Domov pridem ob devetih. Dan je bil popoln. Še večerjo si pripravim in sledilo bo še uživanje v mačkovi družbi. Ja, le kdo mi vcepil je v srce, da vleče me le tja v gore …?

Alenka Goričan