Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Žalostne planine

Jutro (1933) - Rudolf Kresal: Prvi dve popoldanski uri sta potekali v nestrpnem pričakovanju.

Elga se je naslonila na ograjo in se zastrmela proti severu v planine. Mi smo gledali le proti Devici Mariji v Polju, od koder smo pričakovali sovražnika, Elga ni pričakovala prav ničesar. Nepremično je strmela v mogočno sinjkasto, tu pa tam od enega pobeljeno steno Julijskih Alp. Vsa njena duša je morala biti tam v mračnih gorskih globelih, v prijaznih dolinah, na ledenikih, na vrhovih. Ko sem jo tako nekaj časa opazoval, sem ugledal v njenih očeh počasi rastočo solzo. Zdrsela ji je po snežno belem bolnem licu na kamenita strešna tla. Vendar, Elga se ni zganila. Bila je kakor hladen kamen, vsa bela v obraz, kakor odtrgan kos s snegom pokrite skale s planin. Ali ni čutila solze?
Stopil sem k njej in dejal: »Kaj strmiš danes tako čudno v planine? Ali si bolna?«
»Ne!« je bil kratek, tih odgovor.
Čez nekaj časa je pa dvignila glavo, mi pogledala v oči in vprašala: »Pričakuješ? — Svojih mrtvaških ptičev pričakuješ? — Poglej, kako žalostne so planine!«
Obšel me je občutek neizmernega sramu. Kaj mi je bilo, da sem pozabil na Elgine in svoje planine? Kako sem se mogel tako ves predati v pričakovanje — mrtvaških ptičev — v prihajajočo grozo — ki je še niti malo nisem bil občutil?
Vse se mi je zdelo nekam nenavadno veselo. S sinjega neba ni bilo slišati še nikakega šuma. Jaz sem pa bil že ves v njem, že ves v tisti nepremagljivi pesmi stroja, ki mi je vselej, kadar sem jo poslušal, vzel sleherno misel na tiho rast, na tiho umiranje, na skrivnostno dogajanje v prirodi.
Tako je prišlo, da sem se kraj Elge zagledal v planine tedaj, ko, vem, ni bil za to prav nič primeren čas. Moje mesto je bilo drugje. Čutil sem to. Bilo je tam, kjer so tisoči pričakovali smrti. Moral bi biti tam na mestu, da bi z lastnimi očmi doživel izkušnjo za veliko igro človekovega samoljubnega divjanja. Trenutki so potekali. Z vsako poteklo sekundo so se mi planine zdele bolj žalostne. Tako žalostne, kakor so bile ta dan, še niso bile nikoli. Tu pa tam pokrite s snegom, ponekod temno, ponekod svetlosinje so bile tako deviško lepe, tako brezmadežne, da je človek moral kloniti pred tem tihim veličastjem. Pozabil sem na Elgo, na mrtvaške ptiče in gledal, gledal kako so se odevale v rahlo svetlosivkasto tenčico. Postajale so vedno bolj otožne, od trenutka do trenutka bolj žalne.
Planine so zajokale.

*

Nad mestom se je razlegel topovski strel. Takoj za njim je zagrmel drugi. Potem tretji. Golobje in ptiči so prestrašeni vzleteli begali nekaj časa sem in tja — in se — poskrili.
Zvonovi v vseh cerkvah so zazvonili plat zvona. Poprej dolgim mravljiščem podobne ceste so se v trenutku izpraznile. Le kje na kakem vogalu je stal stražnik s plinsko masko na obrazu — strahotna podoba spačene zveri, ki je z obupnimi koraki in nerodno stopicala sem in tja.
Iz vseh tovarn, na vseh lokomotivah so zapele sirene in pele dolge minute, tulile, jokale, zdaj zategnjeno, zdaj sekano, grozeče in svareče, dokler se zvoki vseh niso izlili v en sam obupen glas, ki je zdaj molil zdaj preklinjal, se krohotal in jokal, oznanjal grozo, silil človeka v brezumje.
Tedaj se je zganila tudi Elga. Prej zamišljena, otožna, vsa z žalostnimi planinami, je zdaj oživela kakor roža v majskem solncu, planila od ograje na sredo strehe, posluhnila in takoj za tem vzkliknila: »Tam! Tam!«
Uprli smo oči v nebo nad Devico Marijo v Polju. Visoko v zraku pod blestečo sinjino so plavali proti nam štirje črni ptiči. V nekaj bežnih trenutkih smo vjeli prvi šum motorjev. Ptiči so drveli. Niso mahali s perutmi. Kakor mrtvi so se zdeli temni velikani. Le po tem, da so bili vse večji, in enakomerni šum motorjev — to nam je naznanjalo njihovo življenje. In le bolj jokajoči kakor svareči glas siren in težki udarci ob plat zvona so dali slutiti, da prinašajo ti ptiči
nekaj tujega, povsem neznanega. — Izpod sinjega neba tiho smrt. — Mrtvaški
ptiči.
Elga je pogledala na mesto. Mrko je zašepetala: »Poglej, kako je doli vse mrtvo.«
Prazne ceste. Na praznih cestah tramvaji, avtomobili, zapuščeni vozovi kakor
pribiti, vkovani v solnčnem dnevu v siva tla. Vse delo je zastalo. Iz praznih ulic, praznih cest, praznih trgov, izza tesno zaprtih in,—kritih oken je prihajal visoko k nam na streho bele palače trepet smrtnega strahu. Tam, kjer je še pravkar vladalo pisano življenje, tek delavnih množic, trušč strojev — so bile sive zevajoče rane. Na zemlji gluha tišina — v zraku pa so že peli aotorji svojo človeku posvečeno mrtvaško pesem.
Preleteli so obod mesta. Z Gradu in okoliških hribov grme topovi, ropoče; strojnice, sipajo v nebo ogenj. A štirje, samo štirje črni, jekleni sokoli že sejejo na mesto goreče jeklo, pokrivajo tla tu pa tam s sivo in rumeno ali neprozorno strupeno meglo. Ljudje padajo, se zvijajo v smrtnih krčih. Na severovzhodu raste požar. Srni ptiči drve preko mesta dalja. Iz kolodvora se vijejo proti solncu plameni.
Hiše se vnemajo na vseh koncih in krajih. Ponosne palače se rušijo. Ljudje teko v brezumju vsepovsod vladajoče smrti slepo dalje. Med strahotnim zvonenjem drve motorne brizgalne od enega požara k drugemu. Po cestah in na cestah se pretaka ognjeno rdeč dim. Pod njim, po asfaltu se plazi iperit, razjeda pljuča — ljudje se streljajo, koljejo v obupu razdejanja drug drugega. Samaritani in vojaki rešujejo kjerkoli se pokaže življenje. Strahotna bitka s plinskimi maskami.
Kakor svetlo žareča velika solza, na dolgem belem traku padajoča, pripeta nekje visoko na krasnem sinjem nebu, — se bliža vse hitreje prva — raketa — tiho, neslišno, — ki naj bi bila — bomba. Topovi grme, strojnice ropoče jo kakor dvoje polkov drug drugega naskakujočih okostnjakov med eksplozijami bomb.
Raz nebo pa padajo na mesto velike svetle solze. Solza za solzo — v solncu biserno se lesketajoče ognjene krogle — padajo na ceste, na strehe, kjer se razprše v sto in sto isker in umro — kakor lep privid ...
Te rakete — bele, zelene in rdeče, ki nevidna sovražna roka iz mrtvaškega ptiča spušča na mesto — so kljub temu, da padajo kakor počasne solze, ne malo smešne. Ali mesto je hotelo biti vsaj pol ure v trepetu, je hotelo živeti igro za primer obrambe, ko ne bodo pokale petarde ampak bombe in ko pod nebom ne bodo le štiri letala, ampak jata letečega jekla.
Pred človekom se razvija skrivnostna uvertura neznane opere med bobnenjem ogenj sipajočih topov, skeletnem ropotanju strojnic in eksplozijami vse povsod. Uvertura pred morebitno žaloigro. Nič več. — Človek posluša, gleda, se utaplja v njene glasove, išče v tej strahotni komediji sebe — in že misli na presenečenje v prvem dejanju. V drugem bo že bolje. Nič več ne bo pričakoval dražila ne trepeta, nič več presenečenja. V tretjem dejanju pa učaka nemara le konec, ko mu ničesar več ne bo treba pričakovati, ničesar več želeti.

*

Mesto se je kopalo v novembrskem solncu. Kakor velika sobota se je zdel ta pozno jesenski dan. Zeleno Ljubljansko polje, zeleno Barje sta bila v svatovskem pomladnem oblačilu. Okrog in okrog njih v lahno modrino odeti hribi, snežne planine in nad vsem tem čudovitim stvarstvom sinje nebo, ki se kar ni moglo sprijazniti zdaj z bobnenjem zdaj z mrtvaško tišino v mestu in okoli njega. Planine so jokale.

*

Poteklo je pol ure. Napad je bil odbit. Črni ptiči izginjajo v obzorju planin. Ta čas, ko so na mesto padale svetložareče solze smrti, ko je človek občudoval njihov blesk in megličave ozke trakove, ki so jih zapuščale, je proti staremu očancu Triglavu plaval od zapada mogočen temen oblak. Svetla duša je vztrepetala. Ali oblak je plaval proti visokemu vrhu naše moči dalje. Ko so se mrtvaški ptiči izgubili v solnčni daljavi nekje pred planinami, je oblak zagrnil glavo slovenskega modreca. Ali ga je bilo sram gledati strahoto? Ali je od bolečine pred prihajajočim zakril svoje dobre oči?
Oblak je ostal na njem. Mesto je spet oživelo. Le prav malo je še ostalo v dušah spomina na uverturo pogina.
Elga se ni ganila s strehe. Na ravni ploščadi je obstala in gledala proti severu. Planine so jokale pozno v večer. To noč, vem, Elga ni spala.

Rudolf Kresal
Jutro, 26. november 1933

 26.11.1933

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
Jutro novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti