Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gorsko-planinski turizem po slovensko

Zapis na Pastircih ...


G-L - objave s kolesarsko tematiko

G-L - Bilten URSZR


Pravila ...

4. Prepovedano je:
- žaljenje ostalih sogovornikov oz. avtorjev in drugih oseb

ponedeljek, 2. december 2013, ob 05:29, Helena Plahuta, ogledov: 6012

Premišljevati ni greh. In čeprav ni tisti nor, ki ima noro idejo, je nor tisti, ki to sprejme - Alenka Goričan o ...

Živimo v mali, a tako zelo lepi deželici, katera nam nudi vse. Ljudje smo pa ljudje. Človek vedno bolj tuhta in tuhta kako priti do denarja. Aktualna perspektiva je (poleg prisvajanja tujega) turizem, posebej gorsko kolesarjenje. Zagovornik tega je ponosno povedal, da so se za deset odtotkov povečale nočitve v Posočju na ta račun. To je pomembno. A kaj, ko mi živimo v tako zaostali državi, ki ima zakon, ki to prepoveduje. Pa nič zato. Le kdo bi se sekiral, saj imamo na srečo zaspane, gluhe in slepe uradnike, ki jih nič ne zanima kaj se dogaja v naravi. Zato se je »uživanje«, kljub prepovedi razširilo že v vsak gozd in na vsako goro.

V naravo
»It« v naravo in hribe je postala moda. Včasih je bil človek frajer, če je hodil samo na morje, sedaj je pa treba it še v hribe, da si »IN«. Bolj je znana gora, večji frajer si. »It« na neko nepomembno, neznano goro je nesmisel. Če komu poveš, pa tega ne pozna, zgubi tvoj vzpon smisel. Saj se ljudem zdi nepomembno, nesmiselno. Če hočeš, da te občudujejo moraš »it« na taki vrh, ki je vsem znan. To je nekaj. Če se komaj privlečeš gor, to sploh ni pomembno. Samo, da prideš vsaj do koče, se v njej naješ in napiješ, da se polni blagajna planinskih društev. Če še ima človek kaj moči, pa zleze še na vrh, če je tam kakšen pomemben seveda. Obvezno se je treba fotografirat, da imaš dokaz, da si »in«, da hodiš na znane vrhove. Pa še s telefonom je treba obvestit znance in naloga je opravljena.

Mi, staromodni planinci nismo več za v hribe. Preškrti smo in prezahtevni. Hrano in pijačo vlačimo s sabo in v društveno blagajno ne damo nič. Pa še zahtevni smo. Namesto, da bi v kočah naredili kaj prometa, uboge uslužbence gnjavimo z vprašanji kateri vrh je kje, kakšna je ta pot, kakšna ona, kje je to, kje je ono. Še dobro, da dajo danes v koče take ljudi, ki ti preprosto povedo, da ne vedo. Saj pošteno povedo, ker je to res. Tako jim mi zahtevneži vsaj časa ne krademo. Kar srce se mi je trgalo, ko sem v kakšni koči poslušala kakšni smo, da kakšen čaj še spijemo, pa kakšen pir in kakšen šilček. Kaj pa ima društvo od takih? Nič. Čistit mora za nami, ker si eni dovolijo celo v koči jest svojo hrano. No, jaz tega ne delam, ker sem bila že večkrat deležna zelo grdih pogledov, pa raje pojem zunaj, vstran od vseh, da jih ne spravljam v slabo voljo in ne pokvarim dneva. Odkar so v glavnem po kočah bolj gostinci in tujci nič več domačini me v koče več ne vleče. Sem pač radovednica in sem vedno spraševala.

O, domačini so vedeli polno zanimivega povedat. Bili so enciklopedija za tisto področje. Pa še za okolico so skrbeli. Kako sem uživala v požirkih tistega vročega čaja, ko so se v njem prepletali okusi rožic, ki so cvetele v okolici. Počasi sem ga pila in uživala v okusu in vonju. Potem, pa kar naenkrat velike spremembe v kočah. Ko sem začela kaj spraševat, sem na vsako vprašanje dobila isti odgovor: »Ne vem! Tega pa jaz res ne vem. Žal, jaz tu nič ne poznam.«

Joj, v dno duše me je bilo sram, da sem taka radovednica in zahtevnica. Ko se mi je pa še zgodilo, da sem dobila pod nos skodelico vroče vode v katero so mi vrgli filter vrečko, bi se bila pa kar zjokala. Tako sem si želela tistega pravega gorskega čaja. Ob tistih plevah iz vrečke me je pa vse minilo. Tako sem ugotovila, da ne sodim več v koče. Še dobro, da so množično začeli hodit v hribe turisti. Ti pa niso škrti. Večini je cilj samo koča. O, ti pa dajo kaj v blagajno, dajo.

Okolica
Vedno več jih je. Pa tudi smeti. Imela sem jih za nekulturne, nevzgojene, primitivce. Pa ni tako. Plastenke in pločevinke pač odložijo zato, da če bomo še lahko hodili peš v hribe (če seveda ne bomo čisto pregnani) in bodo s sabo vzeli potomce, bodo potegnili izza skale ali drevesa plastenko ali pločevinko kot dokaz, da so pred toliko on toliko leti res tam hodili. In potomci jim bodo mirno lahko verjeli, saj jim bodo dokazali. Plastenke ostanejo dolgo, pločevinke pa tudi. Napisa in barve ne bo več, ampak važno je, da dokaz ostane. V hribe pač hodimo sami ljubitelji narave, ki jo znamo cenit in spoštovat, pa tudi uživat v njej. Nihče ne meče smeti okoli, še najmanj po hribih. Smeti nam verjetno mečejo marsovci. Ampak zanimivo je to, da ravno na to našo prelepo deželico. V Avstrijo pa ne. Tam pa nimajo nič smeti, razen v predelih kjer se pojavljajo tujci. Zelo zanimivo.

V teh težkih, zagrenjenih časih je res hudo, da, če se hoče človek malo razveselit gre pač v gostilno. Spije kozarček, ampak ta je le za okus. Ko spije drugega in se na njegovem obrazu pojavi nasmeh in dobra volja, mu že pokažejo na napis, da vinjenim osebam ne strežejo alkohola. Revček tretjega kozarčka ne dobi več. Še dobro, da taki zakoni ne veljajo v hribih. Vsaj tam si lahko da človek duška in se naužije, da postane vesel in nasmejan. Tam nikogar ne moti in dobi pijače kolikor hoče. Če pa potem kakšnega zvije, ali se med sestopom kje povalja, pa imamo mi zlate, dobre dušice v GRS-ju, ki pustijo službo, družine, svoje hobije in pridejo (priletijo s helikopterjem) na pomoč veseljaku. V bolnici ga obvežejo, če je treba, želodček spraznijo po potrebi in veseljak je čez nekaj dni spet zdrav. Reševanje plača bogata država, pardon bogati davkoplačevalci in veseljaku ostanejo evrčki v žepu in spet lahko gre v hribe in društvo ima ponovno kakšen evrček več v blagajni. A ni to lepo? Smo pač napredna država.

Ker je moda it v hribe, se pač gre. Če kdo omaga, ali mu je vsega dovolj, spet pokliče naše zlate fante in dekleta in prihitijo, da ga »odpeljejo« v dolino. Zakaj bi se pa človek matral, če ni treba. Pravijo, da zato pa imamo mi GRS. In bogata država spet plača prevoz in ostale stroške. Zakaj bi se potem kdo sploh še kaj sekiral. Ampak pozor, to je samo pri nas. Pri sosedih bi vam globoko spraznili vaš bančni račun. Pri nas pa velja, da v hribih zakonov ni in greha ni. No, jaz tečnoba pa potem računam. Veseljak je pustil v planinski blagajni toliko evrčkov, helikopter stane toliko, ostali stroški toliko, naše zlate dušice pa tako nič. No, upam, da bodo vsaj v nebesa prišli, ker tu je že postalo vsem čisto normalno, da jih kličejo reševat, tudi če koga brencelj piči, pa stoka in joka. V naši napredni državi je pač tako. Sosedi so pač daleč za nami. Ojoj.

Planine in zakoni
Turizem je turizem. Na tistih planinah, katere se še niso zarasle se pasejo krave. Pa kaj nam bodo na planinah krave, če pa lahko tržimo turizem. Sedaj je v modi gorsko-kolesarski turizem. Že iz tujine hodijo k nam. Ja seveda, saj v zaostalih državah imajo prepoved, pri nas se pa tako vsi zakoni kršijo. Zaostali Avstrijci se držijo zakonov in verjeli ali ne celo božjih zapovedi. Človek, ki živi v tako napredni državi kot je naša tega ne more verjet. Mi imamo tudi zakone in božje zapovedi, ki so jih pa že tako eni zdavnaj zbrisali. Ampak mi jih imamo zato, da se kršijo, zaostali sosedi pa zato, da jih upoštevajo. Mi imamo tudi zakon in božjo zapoved, ki pravi ne kradi, kraja je kaznivo dejanje. Pa kaj? Pa saj so milijone pokradli, pa nikomur nič. Če pa že koga, ki jim iz kakšnega nam neznanega vzroka ni pogodu, pripeljejo na sodišče, pa dobi kazni toliko kot revež, ki je vlomil v kak vikend, si skuhal kavo in se najedel. Potem bi se pa kdo sekiral, če krši zakon o gibanju v naravnem okolju? Pa saj bi bilo smešno. Mi smo pač napredni.

Pri nas se narava tako ceni, da če dobijo koga slučajno, da je kršil zakon, je predpisana kazen nekaj čez 40 evrov. Pa saj papirji in svinčniki več stanejo. Če bi koga zapisali ima država celo izgubo. A ni potem bolje, da pusti vse na miru? Vse več ljudi srečujem, ki so rojeni pod tako zvezdo, da so pametni že prišli na svet. Jaz te sreče nisem imela, še vedno sem neumna in še umrla bom na žalost taka. Pri nas pa se rodijo tudi taki genialci, ki drvijo s kolesi 50 km na uro in več po naravi, pa slišijo ptičke pet, potočke žuboret, rožice cvetet, čebelice in verjeli ali ne baje celo mravljice. Jaz reva se pa moram pri vsem ustavit, da kaj slišim in vidim. Naši gorski kolesarji res niso bilo kdo. Tisti, ki so brali komentarje na moj članek so mi povedali, da se po komentarjih razločno vidi, da so neverjetni ljubitelji narave, da imajo izjemen čut za naravo, živali, do sočloveka pa sploh. Kljub divjanju mimo njega ga ne odpihnejo. Samo zamajajo. Dobre dušice pač. Po komentarjih se baje tudi vidi, da so to ljudje, ki so na zelo visoki kulturni in duhovni ravni. Skratka pravi fenomeni. Ker sem veliko v naravi se vsakič lahko na lastna ušesa prepričam, da imajo tudi zelo bogat besedni zaklad. Sploh kletvic, ki vrejo iz njih, ko jih oviramo planinci.

Dežela na sončni strani
V naši izjemni deželici v vseh pogledih, je pač tako, da kolesar ne sme na pločnik, to je kaznivo in takoj plačaš kazen. Še dobro, da se pri nas v naravi lahko dela vse kar komu pade na pamet. Zakaj si potem fantje ne bi dali duška. Revčke uboge ponekod skupaj s kolesi peljejo z žičnicami ali sedežnicami na vrh, da katerega pri vzponu ne pobere. Dol se pa že zapodi. Tudi tovorne žičnice so jim že v pomoč. Naložijo jim kolesa, so že tako revčki, ker morajo sami peš do koče. Pomagat jim je treba. Hudo mi je, ko vidim s kakšno muko vlečejo kolesa navkreber ali jih pa nosijo na kakšen vrh. Ubogi, saj so potem čisto spehani. Pa kaj, ko država nima denarja, da bi gradila žičnice, da bi jih vozile na vrhove. Pa saj tisti, ki tuhtajo kako bi tržili naše gore bodo že kaj pogruntali. Da smo planinci v napoto, to so nam že jasno pokazali. Tudi Zveza že. Skrbi me, da si ne bodo umislili, da če bom hotela v gore, da bom morala kakšnemu revčku nest kolo na vrh, da mu bo lažje. Pa kako naj, saj še svoj telešček in nahrbtniček komaj privlečem na vrh. Nič posebnega ne bi bilo, če bi zahtevali, da si na hrbet oprtam še kolesarja in ga nesem na vrh. Ampak jaz sem že v letih in že Abrahama vlačim komaj s sabo. Jezus-Marija. Kaj bo še iz tega.

Vsi imajo toliko proti njim, vse bolj jih revčke preklinjajo. Kmet ali lastnik terena je pač zato, da plača državi davek, skrbi za ceste, potem pa ima da je tiho. Lese si naj kar sam zapira, zakaj pa pase krave in tako ovira uboge kolesarje. Še dobro, da gredo naši fantje tudi sosedom pokazat, da so res nekaj posebnega. Ko grem jaz s kolesom k sosedom v hribe me občudujejo in hvalijo, ker so staromodni tako kot jaz. O, naši fantje pa gredo, da sosedi vidijo, da so oni nekaj posebnega, da so in. Ker so pač sosedi zaostali jih zmerjajo, ko drvijo po planinskih poteh. To je nezaslišano. Treba bo obvestit našega ministra, da bo ukrepal. Za našimi fanti pač ne bodo vpili »schwein.« To je žalitev. Naj jim dopove, da jim samo kažejo svoj slovenski ego. Ego naših naprednih fantov. Namesto, da bi jih občudovali in jim ploskali, jih celo zmerjajo. Če pa kakšen prometni znak za prepoved kolesarjenja podrejo jih pa imajo za vandale. Minister mora it v bran kolesarjem. Saj so vendar naši napredni fantje. Saj samo dokazujejo svojo in našo kulturo. Država bi jim morala še priznanje dat, saj delajo odlično reklamo za naš narod. Pa tudi skrbijo za gibčnost posebej starejših ljudi, saj skačejo pred njimi, da pridejo živi domov.

Ubogi gorski kolesarji, ko se poškoduje, še reševalcev ne upajo klicat, ampak ji rešujejo prijatelji. Zavarovalnica pa sploh ne sme vedet, da se je poškodoval pri gorskem kolesarjenju. Pridejo celo v situacije, ko morajo kolo spustit kar v prepad, pa še tiho morajo bit. Pa nič zato, če pristanejo kolesa v naravi. Gorski kolesarji, ker jih je že tako veliko se bodo pač organizirali in priredili tečaje in bodo naučili gamse in kozoroge kolesarjenja, da ne bodo kolesa kar tako ležala v naravi. Mi smo pač mi.

No, dragi planinci, a ste kje zasledili, da je ob tragični nesreči kolesarja kakšen novinar napisal kaj bi bilo, če bi zadel v planinca? Ne, pa tudi ne bo. Moramo se pač sprijaznit, da nas več ni. Narava je sedaj poligon za gorske kolesarje. Za nas ni več prostora. Kako naša varnost skrbi našo, Planinsko zvezo pa lahko tudi vidimo. Smo že zbrisani iz naše zemljice. Zveza je za kolesarje, mi smo pa samo še za plačevanje članarine.

»Naj živi gorsko – planinski turizem po slovensko«. Naj se polnijo žepi in blagajne. Mi smo mi, vedno najboljši od spodaj navzgor. Če bom jaz imela kakšen evrček ga bom pa nesla k sosedom, ker se pri njih v naravi počutim varna.

Alenka Goričan
 

Oznake: KOL

Komentiraj (15):

Maja Dolinšek, ponedeljek, 2. december 2013, ob 09:02

Alenka, prosila bi te, če svojo objavo ustrezno popraviš in k t.i. naprednim fantom dodaš še napredna dekleta, ker se počutim diskriminirano.

Tudi jaz namreč nosim kolo in divjam po planinskih poteh.
Tudi jaz zmerjam in kričim na planince, ker kričat na ves glas: Umakn se bedak!, je pa ja eden od čarov gorskega kolesarjenja. In bolj kot se ustraši in dlje kot skoči iz poti, slajše je.
In tudi jaz z veseljem uporabljam žičnice, ker me poleti vsakotedensko večurno nošenje 16 kg težkega kolesa na do 7 kg težkem nahrbtniku, tako utrudi, da si parkrat na leto preprosto moram pomagat na tak način, saj bi me drugače res pobralo.
In pozabila si omenit, pa bom kar jaz, da tudi jaz z največjim veseljem gledam za sabo razdejanje, ki ga je pustilo moje kolo in bolj kot je uničena pot, bolj sem ponosna nase. Pri tem še tiho upam, da si bo v globokih jarkih in luknjah, čimveč planincev zvilo svoje gležnje, ker potem bodo mogoče nehal hodt v hribe in bom lahko v miru divjala, brez strahu, da bi se v koga zaletela in si naredila kakšno škodo na kolesu. Sej veš, kosti se planincu zacelijo, kolo je treba pa drago plačat.
In ja, tudi jaz hodim tudi k sosedom bildat svoj ego. Vsak pravi kolesar, ki da kaj nase to počne.
Aja, pa še to, s ponosom povem, da v prepadih slovenskih hribov ležijo najmanj tri moja, po več tisoč evrov vredna kolesa. Moj nesebičen prispevek za zanamce.

Torej, toliko vloženega truda, ti pa kot da me ni.

Vnaprej hvala in lep pozdrav,
Maja

Anže Čokl, ponedeljek, 2. december 2013, ob 09:16

Maja hvala - polepšala si mi dan! :)

Renata Krauthaker, ponedeljek, 2. december 2013, ob 09:28

In meni prav tako, čeprav kolesarim le po cesti in še to redko. Sama nestrpnost in nerazumevanje, ki se niti ne poskuša skrivati, je vidna v tistih pisanjih

Tomaž Ovsenik, ponedeljek, 2. december 2013, ob 10:36

Maja, hvala. A lahko dodam še to, da bom ustanovil civilno iniciativo, da se na vrh Stola potegne tovorno žičnico, da nam bo kolesarjenje z njega bolj dostopno :)

Sposodil si bom besede Franca Ekarja ob ustanovitvi Turno kolesarskega odseka pri Planinskem društvu Kranj: "Gorski kolesarji v hribih so dejstvo, pojav, ki ga ne moremo zanikati, ampak ga moramo sprejeti in se potruditi, da vzgojimo kolesarje, ki bodo znali sobivati v gorskem svetu z drugimi planinci."

Alenka, čas bi bil, da se tudi sami potrudite, da bi znali sobivati z ostalimi planinci. Med njimi smo tudi kolesarji. Poskusite, precej lažje se živi ;)

Danijel Kovačič, ponedeljek, 2. december 2013, ob 10:44

Kako zelo lepa bi šele bila tale mala deželica, če bi bili ljudje malo manj zagrenjeni, bolj pozitivni in odprti, predvsem pa razumevajoči in solidarni?

Gospa Alenka, ko boste našli odgovor na to vprašanje, bodo izginile tudi vse vaše tegobe, ki jih opisujete zgoraj.

Anka Rudolf, ponedeljek, 2. december 2013, ob 10:59

Ga. Alenka, delo krepi človeka in osmišlja naša življenja, kakršnokoli, ni nujno, da je to služba. Če nič drugega (iz vaših pisanj pa je razbrati vaše mnoge talente) ste lahko prostovoljka, različne ustanove jih potrebujejo mnogo. Veliko je osamljenih in pomoči potrebnih, do katerih lahko kar s kolesom, na klepet, da jim polepšate dan. Verjemite, ob zadovoljstvu, da ste nekomu koristni se vam bodo razblinile take in podobne filozofije, ob koristnejši porabi časa še pomislili ne boste, kdo vse vam je na poti, le zadovoljni se boste veselili prelepega življnja.
Ta je sposojena: Brigaj se zase in do konca življnja ti ne bo zmanjkalo dela. To velja tudi zame seveda, a kaj ko bi to postal tudi vaš slogan?

Aljoša Osmanovič, ponedeljek, 2. december 2013, ob 11:56

Ga. Alenka,

citiram:
"No, dragi planinci, a ste kje zasledili, da je ob tragični nesreči kolesarja kakšen novinar napisal kaj bi bilo, če bi zadel v planinca? Ne, pa tudi ne bo."

S tem, da ste nesrečo in smrt Gorazda Stražišarja instrumentalizirali za tale vaš pamflet ste pa res dosegli dno. Vas ni sram? Zdaj vam celo smrt priljubljene ikone slovenskega gorskega kolesarstva služi kot argument protiv kolesarjem? Vi ste grozna oseba, brez sočutja do družine in žene Gorazda, s katero se je šele 4 dni pred smrtjo poročil. To je popolnoma neprimerno.

Alenka Mihorič, ponedeljek, 2. december 2013, ob 13:27

Nekaj me sili, da še jaz pokažem kanček nestrpnosti. Na živce mi gre slab odnos do jezika - naše ljube slovenščine. Na primer, moja soimenjakinja ne pozna razlike med namenilnikom in nedoločnikom in dosledno uporablja samo namenilnik (npr. "pomagat jim je treba" namesto "pomagati jim je treba"; pravilna raba namenilnika: "grem nekomu pomagat").
Vsebine ne bi komentirala.

Igor Zlodej, ponedeljek, 2. december 2013, ob 16:29

»It« v naravo in hribe je postala moda. Včasih je bil človek frajer, če je hodil samo na morje, sedaj je pa treba it še v hribe, da si »IN«. Bolj je znana gora, večji frajer si.

4-5 mesecev letno sem v gorah in tudi živim v vasi pod gorami. Dajte no ga. Alenka, pa kaj je z vami?

Bor Šumrada, ponedeljek, 2. december 2013, ob 17:00

Neverjetni ste gospa Goričan! Od kje takšna sovražnost?

Sam nisem gorski kolesar, imam pa veliko prijateljev in znancev, ki so in sam kot redni obiskovalec gora kot alpinist, planinec ali gornik, turni smučar, itd. še nisem doživel, da bi me gorski kolesarji motili ali pa me celo ogrožali!

O tem, da so v določenih gorskih postojankah oziroma kočah (npr. Kredarica) neprijazni se v nekakšni meri strinjam, vendar ali ni tako, da tako kot morje so tudi gore dostopne vsakemu? Če gre pri tem za množično obiskanost popularnih vrhov in slikanje iz le teh, ter objavljanje slik po sodobnih komunikacijskih poteh, čemu je tukaj problem? Mar naj večno živimo v kameni dobi?

Iz spoštovanja do preminule legende in ikone slovenskega gorskega kolesarstva bi se lahko zadržali svojega komentarja v zgornjem članku.

Morda si vseno preberite zgornje komentarje mojih predhodnikov, ter komentarje vašega prvega dela "sovražnega govora" proti gorskim kolesarjem, pa najdite kakšnega, ki je na vaši strani.

Morda pa rabite pogovor s kom, ki bi vam pomagal vaše mišljenje malce spremeniti in predvsem razširiti obzorja?

Igor Pavlič, ponedeljek, 2. december 2013, ob 20:00

Največja človeška napaka je bila, ko so začeli v hribe nadelavati in graditi poti. Če se tega ne bi lotili in hribovja ne bi prepredli s potmi, danes tam ne bi bilo ne koč, ne planincev, ne kolesarjev, le tu in tam kak pustolovec, plezalec in pozimi tu in tam kak smučar. AP akk bivak mogoče. Gospej Alenki priporočam ubiranje lovskh stez, brezpotij, sten in grebenov, tam ni kolesarjev, koč z nevednimi oskrbniki, običajno niti policistov ali čuvajev raznih narodnih parkov, le včasih srečaš kakšnega lovskega čuvaja ali čudaka...

Branko Likar, ponedeljek, 2. december 2013, ob 20:33

Vsaka objava Alenkine kolumne , me vse bolj prepriča , da sodi njena fotografija ( portret ) v družbo Kolumnistov na RTV-SLO MMC portal !

LP !

Niko Korber, ponedeljek, 2. december 2013, ob 20:36

Gospa Alenka, (verski) skrajneži so veseli vsakega novega člana... izkoristite svoj talent, ker razmišljate podobno kot oni!

Filip Vidmar, torek, 3. december 2013, ob 08:20

Zanimiv je tudi njen pogled na kolesarje v mestnem okolju:

"V naši izjemni deželici v vseh pogledih, je pač tako, da kolesar ne sme na pločnik, to je kaznivo in takoj plačaš kazen."

Grem stavit (tokrat je namenilnik umesten :), da se je gospa Alenka peljala po pločniku in je naletela na mino v obliki policista. Vendar bi se po njenem kolesarji smeli voziti po pločnikih med pešci, po gorskem kolovozu pač ne.

Stanislav Hribar, torek, 10. december 2013, ob 18:11

"Očitajo jim namreč nepremišljenost in arogantnost ter pozivajo politike, da zavrejo načrte za nadaljnjo širitev kolesarskih poti."

eXTReMe Tracker