Vprašanje brez odgovora?
Franc Ježovnik: Miro Žolnir iz Velenja se v časopisnih Planinskih novicah sprašuje, al' prav se reče in piše Molička peč, Molička planina ali Molička gora.
Miro piše: »Novo ustanovljeno PD Janko Mlakar... je v Delu (6. 7. 1995) povabilo v soboto, 8. julija, na Moličko goro, kjer bo ob 13. uri tudi maša ... Tudi PD Integral je vabil v istem časopisu, na isti strani in na isti dan na Veliki vrh in Deske ...«
Miro že sam odgovarja: »V vodniku Kamniške in Savinjske Alpe Petra Ficka je na zemljevidu III-a označeno: Molička peč je vrh nad Robanovim kotom (2031 m) v grebenu Veliki vrh — Poljske device, Molička planina pa leži med Poljskimi devicami, Moličko pečjo, Velikim vrhom in Dleskovcem. Deska (1972 m) je vrh nad Vodotočnim jezerom. Kapela je v bližini stare koče v Molički peči.«
Tako v Vodniku. Kaj pa druga literatura, je kje zapisano Molička gora?
Krajevni leksikon Slovenije (DZS 1976) piše: Molička peč — 2029 m. — Mogoče je zastarel.
Poglejmo v Turistični vodnik Slovenije (MK 1995)! Pri opisu dostopa h Kocbekovemu domu na Korošici najdemo: »Molička planina (kapelica sv. Cirila in Metoda 1990). Savinjske novice iz Mozirja so 11. 2. 1995 objavile sestavek »Nova odkritja naravne dediščine — Tisočmetrsko brezno v Molički peči«. Pišejo o tem, da so jamarji Jamarskega kluba Siga iz Velenja prodrli 1050 metrov globoko v brezna, ki so jih imenovali Sistem Moličke peči.
Franc Kocbek v »Savinjskih Alpah« (1926) piše, da je bila 5.9. 1898 blagoslovljena kapelica Sv. Cirila in Metoda pod Ojstrico. Koledar Družbe Sv. Mohorja za leto 1901 objavlja sestavek Ivana Planinca »Slovensko planinsko društvo«. V sestavku avtor zapiše, da je mesec dni po otvoritvi Orožnove koče Savinjska podružnica otvorila svojo prvo kočo na Molički planini (1770 m). Prof. Janko Orožen v »Kratki zgodovini SP SPD«, piše, da je SP dobila od kmeta Jurija Moličnika v last košček Moličke planine. Tu je že leta 1894 zraslo na mestu prejšnje pastirske koče lično zavetišče, ki se je na predlog Antona Aškerca imenovalo Kocbekova koča.
Prof. Orožen še piše, da je bila leta 1898 v bližini zgrajena kapelica Sv. Cirila in Metoda.
Planinci smo že leta 1982 dobili vodnik »Znamenja ob poti«, ki nas opozarja na sakralne objekte ob Slovenski planinski poti. V njem avtor opisuje svet na Molički planini, spominja se kapelice sv. Cirila in Metoda, poudarja pomen koče in kapelice, ki je posvečena slovenskima apostoloma, da bi se ta svet odvrnil od germanizacije. Vodnik »Zgornja Savinjska dolina« (Epsi d.o.o., 1990) pozna Moličko planino.
V knjigi »Zapiski o Solčavi« (Solčava, 1982) najdemo zapis o otvoritvi koče na Molički planini. Mimogrede: zapisano je, da so bili na otvoritvi med drugimi prof. Franc Orožen — predsednik SPD, Fran Kocbek, dr. J. Frischauf, Jakob Aljaž itd.
Že ti dokumenti povedo, da imamo samo Moličko planino, na kateri je nekoč stala Kocbekova koča, in Moličko peč, na kateri je nekoč stala kapelica sv. Cirila in Metoda, obnovljena leta 1990 …
Franc Ježovnik
Planinski vestnik, oktober 1995
Tone Cevc: ... O zadnjih mi je pripovedoval leta 1978 Avgust Pečovnik iz Luč v Zgornjesavinjski dolini. Njegov stric Lovro, doma s Podveze v Podvolovljeku, je bil več let pastir pri kmetu Moličniku. Pasel je v letih 1900 — 1928. Na pašo je gonil po več ko 150 jarcev na planino Molička peč (1800 m). V tem času je živel na planini v večji zijaiki, ki je približno 200 m oddaljena od studenca. Jama je velika 15x4 m in visoka 5 metrov. V zijalki je ovčar razdelil prostor na dva dela: večji je bil namenjen za zavetje ovcam, manjši, blizu vhoda, je rabil kot spalnica in kuhinja, saj si je pastir iz kamenja sezidal tudi preprosto odprto ognjišče. Pred jamo je bil večji ograjen prostor, imenovan »mouznek« tu je ovčar molzel
ovce, mleko pa porabil za svojo prehrano. Ležišče si je napravil tako, da je na tla razprostrl veje »borje« (rušja), čez te pogrnil odejo, sešito iz ovčjih kož. S takimi odejami se je tudi pokrival. Izbrana lokacija, zanjo je bila gotovo odločilna tudi bližina vode, je zamikala v začetku tega stoletja tudi F. Kocbeka, da je v neposredni bližini postavil prvo turistovsko kočo na tem ozemlju.
To avtentično poročilo o zijalki, ki je rabila ovčarju za zavetišče več ko tri mesece v času poletne paše, je za nas dragoceno, ker smo tako zvedeli, da so še v bližnji preteklosti rabili ovčarji naravne votline za zasilna in začasna bivališča. Še bolj poučno pa je poročilo zato, ker smo spoznali razmere, v kakršnih je živel ovčar na tej 1800 m visoki planini. Najbrž so si ovčarji tudi na drugih planinah podobno pripravljali ležišča v zijalkah in si zidali preprosta ognjišča. ...
Tone Cevc - Vpliv zemljišča in družbeno-zgodovinskih razmer na življenje pastirjev v naravnih zavetiščih na planinah v Kamniških Alpah (1977)