Večer, Narava, gore in ljudje: V devetih dneh so ruški planinci naredili 4700 kilometrov, prečili osem prelazov, devet dolin in sedem držav
Na izletu desetletja v Walesu in Stonehengeu
V devetih dneh so ruški planinci naredili 4700 kilometrov, prečili osem prelazov, devet dolin in sedem držav
Pohorski Franček, kot pravijo Francu Hriberniku, ni znan le po svoji ljubezni do Pohorja, ki je njegov dom in ki ga pozna kot le malokdo, saj skorajda ne mine dan, da ne bi hodil po njegovih poteh, je že dolga leta tudi strasten planinec, član PD Ruše in organizator nadvse zanimivih planinskih izletov, katerih cilj je spoznavati hribovja, gore in znamenitosti tudi zunaj slovenskih meja. Letošnji izlet je skrbno načrtoval kar dve leti. Cilj je bil Velika Britanija, vzpon na goro Snowdon in enakonoč je v mističnem Stonehengu. Nedavno se je s te poti s kopico nepozabnih vtisov vrnilo za poln avtobus ruških planincev, planincev iz pobratenega PD Ojstrica Celje in še nekaj gostov iz drugih planinskih društev.
“To je bil že triindvajseti posebni izlet, hkrati pa tudi izlet desetletja. Zato ga lahko uvrstimo med izlete, ki se odvijajo na raznih koncih sveta in so povezani s posebnimi dogodki. Pred letošnjim popotovanjem smo že zlezli na Mojzesovo goro na Sinaju, občudovali jutranji vzhod blizu Savdske Arabije, solsticij v Stonehengu je bil srečanje s prehodom pomladi v poletje, tretji takšen zanimiv dogodek pa bi bil najkrajši dan najdaljša noč, tako da že prihodnje leto, 21. decembra, želimo doživeti polarno noč severno od Sankt Petersburga,“ je povedal Hribernik in nadaljeval:
“Izlet v Wells v Veliki Britaniji smo načrtovali že leta 1995, a smo potem nanj kar malo pozabili. Zdelo se nam je, da bo to prevelik finančni zalogaj. Toda ko sem lani v Večeru videl reportažo iz Stonehenga, sem si dejal, naj stane, kolikor stane, gremo. Na začetku priprav je bil znesek res previsok, potem pa smo začeli iskati možnosti, kako priti čim dlje in čim bolj poceni. Odločili smo se tudi za prenočevanje v mladinskih domovih, na pot pa odšli z avtobusom. Glavni cilj sta bila Wells z najvišjo goro Snowdon (1085 metrov) v Kambrijskem gorovju in Stonehenge. Wells je največji narodni park v Veliki Britaniji. Meri 2190 kvadratnih kilometrov, kar predstavlja 8,5 odstotka površine britanskega otoka, na njej živi le pet odstotkov od celotnega števila prebivalcev Velike Britanije.“
Na izletu desetletja smo planinci v devetih dneh prevozili 4700 kilometrov (štiri noči smo prespali na avtobusu), šli smo skozi osem prelazov, devet dolin in osem držav. Na severni strani Snowdona smo videli celo vode irskega morja. Sicer pa smo si na tej poti ogledali še Bruselj, nato iz Calaisa s trajektom odpluli v Dover in nadaljevali pot v Wells. Tam smo se na goro Snowdon povzpeli z zobato železnico, nekateri so se nato v dolino napotili peš.
Čudovita, zelena in ne preveč skalnata pokrajina Wellsa je popotnike tako zelo navdušila, da Hribernik pravi: “Zagotovo bomo nekoč šli še na najvišji vrh Velike Britanije, to je 1343 metrov visok Ben Navis na Škotskem.“
Že kar nestrpno pričakovano srečanje s Stonehengom je bilo posebne vrste doživetje, čeprav tisočem zbranih z vsega sveta tokrat vreme ni bilo naklonjeno. Oblačno nebo in oblaki, ki so ponoči prekrili mesec nad spomenikom, katerega zgodovine in pomena znanstveniki še danes ne znajo točno pojasniti, so namreč skrili sonce, tako da tokrat nihče ni videl sončnega žarka, ki naj bi posijal v središče svetišča točno ob uri, ko naj bi se začel prvi poletni dan.
“Kljub temu tudi Stonehengea ne bomo nikoli pozabili. Na tistem skrivnostnem prostoru, prežetem z neverjetnimi energijami, nam je pa zato uspelo ujeti sončni zahod,“ pravi Hribernik.
Pred odhodom na celino smo si planinci ogledali še London in nato drugi dan še Pariz, in ker bi bila ob vračanju proti domu, kot pravi Hribernik, velika škoda, če bi se bili izognili najvišjemu vrhu Alp Mont Blancu, je bil ta zadnji cilj popotovanja, kakor je slikovito ugotovil Franček Hribernik, kot “ocvirki na žgance“. “Vreme nam je bilo ves čas poti neverjetno naklonjeno. Tam na višini 3842 metrov, z gore Aiguille du Midi, smo videli ne le vrh Mont Blanca, ampak tudi švicarski Materhorn in najvišji italijanski vrh Monte Roso ter najbolj ekstremne stene, ki jih obiskujejo vrhunski alpinisti Grandes Jorasses (Mrtvaški prt). Ime je pravo. Ko sem bil pred leti prvič tam in tudi sam zlezel na vrh Mont Blanca, so stene okoli tega vrha v štirinajstih dneh zahtevale kar štirinajst žrtev.“
Skozi predor pod Mont Blancom je avtobus planince izpod zasneženih Alp nazadnje popeljal proti domu skozi s soncem obsijano in gradov polno dolino Aoste. Vtisov je toliko, da jih bodo še dolgo premlevali.
Zlatka Rashid