Na obisku - Majda Gašperin: ... »Bil sem kakor omamljen, ko sem se vzpenjal za njima,« pripoveduje Alojzij Žakelj, domačin izpod Triglava.
Že dolgo se nisva slišala. Poklical me je na svoj rojstni dan.
»Dobil sem kartico s Švedske. Naslovljena je bila na bunker, na ZTP, pa je vseeno prišla,« mi je hitel pripovedovati. Nato je nadaljeval: »Celo leto je potovala. Uslužbenci TNP so mi jo zataknili za vrata bivaka, neka Tanja.«
»Lojz, vse najlepše za rojstni dan! Mi boš ob priliki pokazal to kartico,« mu odgovorim.
»Popoldne grem nakupovat. Če imaš čas ...« je previdno rekel.
Dobila sva se pri trgovini. Dolgo ga nisem videla. Ni se kaj dosti spremenil. »Mi boš kaj lepega povedal?« ga vprašam in iščem beležko po torbici.
»Veliko sem doživel to poletje. Vesel sem bil te kartice, ki me je našla. Pa tako od daleč je prispela. Zavedam se, da smo prijatelji sTNP. Prav v grbu imajo to planoto, je osrčje TNP – Julijskih Alp. Zahodna triglavska planota je najvišja planota v Sloveniji, 2558 metrov visoka. Skrbim, da bo ostala neokrnjena.« Kartico mu je poslal Slovenec, ki živi na Švedskem. Dobiva moje foto zgodbe. Iz njih je tudi izvedel za Lojza. Všeč mu je njegov značaj, njegova močna volja in me večkrat po el. pošti sprašuje po njem..
»Veliko stvari se je zgodilo to poletje,« je nadaljeval Lojz. »Z žalostjo v srcu sem sprejel novico, da me v tovarni ne potrebujejo več. Po 42 letih delovne dobe. Pred dvema letoma me je direktorica sama prosila, če lahko še ostanem. Sedaj pa je zaposlila dva nova iz neke propadle »firme«. Vse zaradi subvencije, ki jo država daje za nezaposlene.«
»Ja, Lojz, saj taki tudi potrebujejo službo. Ti imaš za preživetje, čeprav boš imel precej manj denarja. Oni pa nimajo nič! Od česa naj živijo?«
»V trenutku sem bil odveč, to boli,« je dejal. »Razočaran in obenem vesel sem se odločil, da se upokojim. Z direktorico sva ostala prijatelja. Sedaj bom lahko ves čas preživel na ZTP ali SS. Ob tej prisilni upokojitvi sem bil najprej zelo žalosten. Potem sem premislil in ugotovil, da je tako še najbolje. Ves čas bom lahko posvetil mojim goram. Ob slovesu sem od sodelavcev dobil uro vrhunske kvalitete in prav tako kvalitetne zimske pohodne čevlje. Vesel sem bil teh daril. Rad imam ure, čevlje pa tudi potrebujem. Poslovili smo se zelo lepo, z govorom prejšnjega direktorja v restavraciji, pri smučarki Alenki.«
»Kaj pa dopust, si ga lepo preživel?« usmerim pogovor drugam.
»To poletje sem imel najlepši zadnji dopust v svojem življenju. Obiskala me je gospodična K., zaposlena na D. Skupaj s šefico koče na D. Že zvečer me je poklicala, če lahko pride.«
»Ti je K. všeč?« mi nehote uide. »Mogoče si pa napačno razlagaš njen obisk. Saj ti je že prejšnjo leto obljubila, da te obišče na SS, pa je ni bilo.«
»Prišli sta zjutraj,« je nadaljeval Lojz. »Obe s šefico. Kakor omamljen sem hodil za njima, ali pa spredaj, kakor je pač nanesla pot. S Triglava smo se spustili proti Planiki. Tam so mi pripravili celo gostijo. Mislim, da sem bil drugič pri njih, v vseh letih mojega domovanja pod Triglavom. Nadaljevali smo proti Doliču. Hodili smo kar dolgo. Pozno popoldne smo prišli do koče. Ves čas sem bil v mislih pri prijateljici, ki je hodila pred ali za menoj. Tudi fotografirali smo se. Pri bivaku, na Triglavu in pri sestopu s Planike na Dolič.«
»Lojz, mogoče je bila to samo prijateljska poteza, da te malo razvedrita. Večinoma si sam in poznata te iz doline«.
»Zakaj pa mi potem prinaša darila? Lani mi je prinesla sliko Doliča, ki jo je narisala sama. Letos pa smo šli skupaj na Triglav.«
»Ja, mogoče je mislila, da boš vesel slike. Pa ti, bi ostal v dolini, pri družini, če bi jo imel?«
Lojz je bil kar dolgo tiho, potem pa je zopet spregovoril: »Mlada je in lepa. Težko bi našel nekoga, ki bi me razumel. Ne, ne bi mogel živeti brez gora, brez zahodne triglavske planote. Tam je moj dom. Še vedno mi ostanejo gore, te me vedno počakajo. Nikoli me ne zavrnejo.«
»Zakaj pa ne vprašaš, Lojz?«
Sama vem zakaj. Lahko se mu razblinijo sanje, tisti lepi trenutki sreče. Mogoče postaja z leti bolj osamljen, kot je pripravljen priznati.
Privlači zelo me gorski svet
moje domovine, divjine prave
krasote večne matere narave,
ker lepota me gora prevzame
in sreča me objame,
ker svoboda vlada
in sreča ima me rada … |
»Preden si odkril ta bunker pod Triglavom, si na vsakem vrhu napisal verz. To sem prebrala v reviji. Mi poveš kakšnega?«
»Lahko, kar piši …«
»Veš, počutim se tako, kot se je Džingiskan leta 1206, na začetku viška moči. Ta je že iz mladosti moj vzornik. Vedno se zgledujem po njem. Še 20 let bi lahko delal, tako se počutim. Letos sem kar 28 krat preplaval osrednji del soteske Vintgar, zadnjič 23. oktobra.«
»Lahko to objavim?« ga še vprašam. »Lahko, kar daj,« je zamahnil z roko in odhitel v trgovino.
Razumem ga, imel je službo, ki mu je kar iznenada izpuhtela v nič. Ni pričakoval, da bo to njegov zadnji dopust. Dopust z lepo zgodbo. Naj živi svoje sanje.
V gorah nikoli ne veš, pa srečno!
Majda Gašperin