Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prokletije

 17.12.1933

dlib.si

 

 

nedelja, 17. december 1933, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2398

Življenje in svet (1933) - Vojteh Lindtner: Planine brez planincev

Vzdolž in počez črnogorsko - albanske meje, južno od mesteca in jezera Plav, se širijo gorski grebeni, Severne albanske Alpe ali Prokletije tudi Biješka Nemúna imenovani. Da vidim te planine, sem šel letos tja, tudi me je ne malo vlekla misel, da bom prvi Slovenec, ki bo oblezel te planine. Zato orožnika, iz Gorice doma, ki nas je blizu meje zaustavil, nisem hotel priznati za Slovenca.
Poizvedoval sem, koga je še zaneslo v te od sveta odrezane in šele nedavno dostopne kraje. Prebivalci v Gusinju se spominjajo vseh turistov, ki jih smatrajo za iskalce zlata ali filmska podjetja in pri vsakem vohajo denar. Mnogo brezpomembnih in gotovo izmišljenih stvari so nam pripovedovali o neki Angležinji in dveh Hrvatih, ki so bili pred sami tu. In že se je bila nabrala cela gruča postopačev okoli nas; gojzerice, te so jim ostale v spominu ali po njih ni mogoče spoznati ljudi. Znano mi je, kdo obiskuje te kraje, zato mi Angležinja ni šla iz glave. Nenadno pa mi je sinilo: lektorica angleškega jezika v Ljubljani. Bilo mi je dovolj in da bi se iznebil vsiljivosti, sem pobegnil naravnost v štab obmejne čete, kjer so imeli zabeležena tri imena. Predstavljala so mi tisti hip Slovenske planine. Pogledal sem skozi okno na veličastni Bijelič in preklel Skalaše.

Bili smo trije, Pavle, asistent na botaničnem institutu, ki si je še doma v Beogradu dovolil v krogu svoje družine preživeti svoj pravoslavni god. Igor je profesor v Kragujevcu in k njemu sem bil poslan, da ga pomirim vsaj za en dan in da v nestrpnosti ne zapravi denarja. Oba sta Rusa in sta me naučila v planinah mesto hladne studenčice piti grenak čaj, kadar smo počivali in vodko med potjo. Igora obrajtam, ker mu je granata odtrgala kos pete in je samo po cesti poskakovaje zahteval, da hodi prav za prav po eni nogi. Pavlu, ki najde v slovenščini toliko sorodnosti s svojim jezikom, sem objasnjeval našo krilatico »vemo, kam pes taco moli« — saj nam je že med vožnjo od Kragujevca do Kosovske Mitrovice pobral ves denar. Vsekako v pošteni nameri; on edini je imel s prof. dr. Košaninom konference, katere vrhove moramo raziskovati. Razpolagal je torej z denarjem in zato barantal z nosači, dovoljeval redne kredite čevapčičem in izredne cigaretam, priporočal spanje na slami, določeval cilj jutrišnjega dne, zabil gorjačo na mestu, kjer bi kuhali čaj itd. In tako smo Rugovsko sotesko prešli na konju ali v kolesju. Naša pot je bila predvidena na mesec dni. Da pridemo čim prej naprej, smo se odpeljali po avtomobilski zvezi Kosovska Mitrovica —Peč in Peč—Dečani. Tu šele je dal naš: ekspediciji pravo obeležje (glej skico).

Redža in njegov konj
Prav z veseljem smo porabili običaj, ki je na jugu povsod razširjen, da se namreč najmanjši tovor naprti konju ali oslu na hrbet in zares nikoli nisem potoval tako lagodno kot po Črni gori. Redža in njegov konj sta stopila v našo službo drugega dne še pred sončnim vzhodom, ko je njegova gospoda še sladko spavala pri menihih v Dečanih prav do šeste ure, saj se je poslavljala za nedoločen čas od belih rjuh in mehke postelje.
Kot večina ljudi tam doli je bil tudi Redža beraško oblečen. Njegove hlače so bile pravi mozaik od krp, v barvah uniform vseh v svetovni vojni slavnih in neslavnih armad. Tudi široki šivi so že popustili in so bele niti visele kar tako, v kras. Bili smo v skrbeh, da ga privedemo nazaj golega in zato smo ga cukali skozi neštete zastore gornjih hlač, prepričali smo se pa, da so mu spodnje jako močne in že prvo nedeljo nas je v njih iznenadil — spodnje hlače so mu bile »ta mašne«. Prav nič se ni branil, saj bi morali vedeti, da nosi pod njimi marsikak komad perila, spomin na očeta, deda in pradeda. Na glavi je nosil od velike izbere balkanskih pokrival arnavtsko, najmanjše na svetu. Imel je 16 let in še ni nosil vojaške suknje, ki bi mu zabičala, da je Jugosloven, nego je trdovratno vztrajal pri svoji muslimanski narodnosti. Govoril pa je dosti dobro srbski, le smešno ga je bito poslušati, če mu je bilo vse — tudi mi — ženskega spola.
Bil je pošten , in pristopen. Od kake razgledne točke je pazil na naš povratek z vrhov in ob prihodu je bil že čaj gotov. Ene stvari pa mu nismo smeli zaupati — pomivanje posode. Videli smo takoj prvi dan, da jih briše s komolci in z visečimi krpami svojih hlač. Zelo se nam je čudil, zakaj se razburjamo, ko briše v svoje hlače, ki so itak že umazane. Mislim, da bi teh ljudi ne smeli učiti higiene tako kot pri nas nego bi morali vse, kar se ne sme, namazati s slanino, ampak s tem bi jim zagrenili življenje. Jedel je z nami vse razen slanine in izdelkov od nje ter pil vse razen vina — tak je bil oče in tak naj bo sin —, zato se je zredil za onih 14 dni, ko je bil v naši službi in bil je zadovoljen tudi s čajem in kruhom ali sirom, kadar zanj ni bilo drugega. Kupili smo mu orgelce, da bi ga čuli, če bi se v preveliki vnemi za nabiranjem razkropili od poti. Sviral je nanje neprestano ter utihnil le, kadar je bila pot za konja nevarna in kadar se je bal, da ne bi ob meji zašli v Albanijo. Zadnje dni pa le postal otožen in je tudi izgubil orgelce.

Njegov konjiček se je počutil v planinah, kjer ga niso nadlegovali brenclji, prav dobro in brez ovsa je pokazal svoje sijajne zmožnosti. Čez noč se je s samarom (turškim sedlom) pokrit pasel v bližini naših prenočišč. Kdaj je to živinče spalo in počivalo, mi je uganka. Privezan in v hlevu je bil vsega dva dni in to v Gusinju. Njegova oskrba nas je veljala skupaj s senom 13 Din in ko je Redža to čul, je vzkliknil: »Jaz bi ga ubil. če bi mi v dveh dneh polovico manj pojedel.«
Nekoliko dni prej nam je konjiček, ki je sicer na najslabših stezicah in na-vkreber brez priganjanja izbiral najvarnejše stopinje, napravil neljubo škodo. Ko smo prvič iz višine zagledali Plavsko jezero in vsi bili za to, da se kontrolira, nam je na širokem in lepo speljanem cestnem ovinku zadenski zdrsnil preko cestnega nasipa, padel na hrbet, se večkrat prevalil in mogel zaustaviti šele na nižje ležeči ravni, v trenutku s herbarskim papirjem postlani cesti. Redža je bil preplašen ali čim je videl, da mu je konjiček ostal živ in celo brez ran, se je veselega obraza lotil nakladanja, češ, kaj boste gledali, na zunaj so nahrbtniki ostali celi, odvezani kartoni z napol sušenimi cvetlicami pa niso stekleni. Stvarno so bile stvari v nahrbtnikih vse obtolčene in tretjina že osvetljenih in še nedotaknjenih fotografskih plošč je v škatlah počila, termos pa nam je na srečo bil razbit že na beograjskem kolo-dvoru. Redža je bil ozmerjan. On sam konja ni oštel, saj mu je bil vse; nanj je tovoril v gozdu drva in jih na semanji dan v Peči prodajal; z njim ni zaslužil več kot 15 Din; zanj ni odrinil niti beliča; on sam je shajal s tremi dinarji dnevno in tako bi, če bi ubil konja, moral Redža poginiti od lakote.

Čast orožnikom
Na Pločici smo že bili v planinah. V črni gori in Makedoniji ni planinskih koč, namesto tega pa so orožniške postaje, izpostave, karavle ali kakor se že imenujejo. Vendar vas bodo orožniki gostoljubno sprejeli, če se prej javite njihovim poveljstvom. Za nemoteno potovanje po Južni Srbiji, bolgarski in albanski meji pa je najbolje imeti dovoljenje notranjega ministrstva ali se bo-lje vojnega ministra. Naj napravi potrebne korake vsak, ki hoče potovati tja doli že mesec prej iz vljudnosti do orožnikov, zakaj ti so tam doli napravili red. Šele močna Jugoslavija je zmogla divjim Arnavtom, ciganom in sličnim elementom na Balkanu izbiti hajduštvo iz glave, slabotna Turčija in majhna Črna gora tega nista mogle.
Še pred desetimi leti je bila v Prokletijah četa orožnikov brez moči. Bilo je kačakov (rokovnjačev) kot listja in trave in iz zased so njih svinčenke si-gurno zadele. Na naši strani jim je odklenkala prostost in le sem ter tja pride še kateri iz gorate Albanije poiskat si žrtev krvne osvete. Večina Arnavtov je slutilo že v naši vojski ter v vojašnicah videlo Evropo. Zvestejši potomci Ilirov smejo zdaj doma nositi stare ruske ali francoske puške kot »poverjeniki« in so v potrebi orožnikom v pomoč. Oni, ki se niso hoteli sprijazniti z razmerami, so pobegnili v Albanijo, njih bajte pa so jim bile zažgane. Tako je danes v Prokletijah mir in ne zaslužijo več tega imena.

Orožniki patrulirajo poleti od karavle do karavle ter postajajo turisti ali lovci, če jim pride zverjad pod strel. Spremljali so nas na Bijelič in Vizitor ter nam bili res dobrodošli vodniki. V osmih karavlah so nas gostoljubno sprejeli in v petih nam dali prenočišče; mogoče so bili tudi toliko požrtvovalni in odšli v sosedno karavlo ali v nočno službo, samo da bi mi lahko vsak zase spali. V karavlah vlada vojaški red in čistoča, kolikor je to pač v planinah mogoče. Štedilnik je povsod, ker skrbe za hrano sami in zmerom se najde med njimi kdo, ki je na glasu kot dober kuhar. Vsi pa so mojstri v klanju in čiščenju ovac, ki so v planinah napol zastonj.

Psi in volkovi
S Pavlom sva bila lansko leto v makedonski stepi napadena od ovčarskih psov, ki so čuvali čredo, tako vztrajno, da sva morala kot siamska dvojčka, s hrbtom prirasla, braniti se na vse strani, odmikajoč se daleč na kamnit te-ren, kjer sva jih šele s kamenjem pregnala in zapodila nazaj k čredi. Pastirji po navadi nočejo ali ne morejo pomiriti psov. Kadar smo pa v Prokletijah po karti ob mraku iskali naselja, ali kadar smo v megli zašli, sem zavriskal, da bi se oglasili psi.
Prav tipična so ta naselja, katuni imenovana, če so muslimanska in stanovi, če so prebivalci kristjani. Po več koč, s pripadajočimi kočicami in stajami za ovce, je obdano v četverokotniku z lesenim plotom. Na vsakem oglu je izven ograje in na kol ali pasjo hišico privezan pes. Poleg teh štirih katunskih psov ima še vsaka staja po enega, ki včasi in samo podnevi niso privezani. Tujca sprejme katun z lajanjem in pogled na psa, ki se zde vsi zahrbtni, mu vliva strah, ki sega do kosti. Pravi vragi pa so ti psi šele ponoči; iz nobene karavle, iz nobene koče se nismo smeli zaradi njih razgledati po zvezdah in vremenu.

Na Vizitorju, v Martinovičkih stanovih nismo slutili, da so v bližini volkovi. Privezani psi so začeli lajati eš ob mraku. Koze so se popele na strehe koče, kjer smo prenočevali. Razločno smo med pogovorom čuli sipanje bobkov in v kotu je skozi podrto streho curljalo nekaj na domačina in v sklede s sirom, že smo polegli na čilime in zadremali, ko je čuvar pri ognju planil skozi vrata v megleno noč in nas s krikom »ajlalala« predramil. Preplašil pa je s tem tudi volka, ki se je plazil okoli koče. To se je tolikokrat ponavljalo, da smo tudi mi pogruntali, kdaj je v bližini volk. Ovce se stiskajo v krog, z glavami proti sredini in se odmikajo lačnemu volku; drobno in hitro cepetanje nog se razloči od lajanja psov in trese se zemlja. Zato so staje tik ob kočah, ker šele ovce opozore čuvarja, da je v bližini volk. Pripovedovali so nam, da večkrat odnese katero jagnje in da srečajo volka tudi podnevi. Mi nismo videli nobenega, ogledali smo si pa pse. Lepa rasa je to in mladiči že grizejo kot stari; doma bi mi tak medvedek ne samo poklal vseh mačk, nego bi se lotil tudi ljudi.

Dalje

Vojteh Lindtner
Življenje in svet, 17. december 1933
 

eXTReMe Tracker