RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 27.07.07, 39. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 39.
Planinstvo le posledica jugoslovanske jezikovne enotnosti?
Kadar pišem o aktivnostih v visokogorju, se vedno trudim uporabljati izraz gorništvo namesto planinstva, kar v zadnjem času ponovno pregreva strasti v srenji. Polemike na ta račun so potekale že v šestdesetih letih, saj naj bi bilo t.i. planinstvo zgolj posledica jugoslovanske jezikovne enotnosti, ki prepoznava našo goro kot planino, med tem, ko je planina pri nas prvotno pomenila le gorski pašnik. Že leta 1961 je dr. Vladimir Škerlak v Planinskem vestniku predlagal, naj bi lahke in tehnično nezahtevne pohode na griče imenovali raje izletništvo, sicer pa bi aktivnosti v visokih gorah primerneje poimenovali kot gorništvo. Besedna vojna na ta račun kljub zavzemanju nekaterih avtoritet še zdaleč ni končana, moje mnenje pa je, naj se vsak opredeli za tisto, kar se čuti.
Danes bom predstavil prvaka Kamniških in Savinjskih Alp, ki s svojo markantno in nezgrešljivo konico prebada nebo nad ljubljansko kotlino. Naš cilj bo 2558 metrov visoki Grintovec. Spada med gore, ki so bile osvojene že zelo zgodaj, čemur botruje tehnično nezahteven južni pristop, nanj pa naj bi kot prvi turist že leta 1759 pristopil botanik Scopolli. Tudi naslednji turisti so bili znani raziskovalci. Omenjena sta naravoslovec Wulfen in gorniški navdušenec Johannes Frischauf, pa tudi že zadnjič omenjeni zemljemerec Antonio von Bosio, ki je leto po tragediji na Triglavu, tudi na tem vrhu opravljal svoje meritve. Na vrh danes pripeljejo tri poti, razen najlažje južne še severna in zahodna, ki sta nekoliko težji, ter že davno opuščena pot čez Dolge stene.
Ime Grintovec izhaja iz besede grintavec, ki označuje krušljivo, apnencu podobno dolomitno kamnino. Prebivalci Domžal, Mengša, Kamnika in okolice nekoč sploh niso poznali Kamniških in Savinjskih Alp, temveč so celotno gorsko verigo poimenovali kar z množino: Grintovci. Joža Čop je tem goram delal krivico, znano je, da je plezalcem iz kamniškega konca nekoč oponesel: »Ah, tiste vaše krtine!«. Toda Grintovec ima prav zaradi možnosti lahkega dostopa in obleganja v vseh letnih časih, precej črno statistiko. Pojutrišnjem, 29. julija bo nanj že tradicionalen gorski tek od Doma v Kamniški Bistrici. Čas zmagovalca, ki drži sedanji rekord, uro in četrt, seveda ne zmanjša vrednosti normalnega vzpona z višinsko razliko 1950m, niti ne sme vzbujati pretiranega občutka lahkosti ture.
Najlažji pristop poteka iz Kamniške Bistrice in mimo Žagane peči, nad katero kmalu naletimo na postajo tovorne žičnice. Pot je dobro označena in prvo uro poteka po gozdu, katerega spodnji del so zelo prizadeli lanski plazovi. Če boste pozorni, boste že spodaj na cesti, na bukvi, ki raste ob plazovni vpadnici, ki jo imenujejo Čmaževka, opazili rdečo oznako, s katero so označili višino plazovine na tistem mestu. Če bom rekel, da je deset metrov visoko bo verjetno premalo, saj je plazovina vztrajala še v zelo pozno poletje. Ko se pot končno izvije iz gozda, se nad nami pokaže Kokrsko sedlo, na katerem nas pričaka Cojzova koča. Do tod pripelje tudi pot iz Kokre, mimo prostrane Suhadolnikove kmetije. Pogled v njeno smer nam v skalovju z nekoliko domišljije postreže s Pasjo glavo, pod katero je nekoč stala stara Frischaufova koča, ki je bila tudi prva planinska postojanka v Kamniško Savinjskih Alpah. Iz obeh strani je do Kokrskega sedla 2-3 ure hoje.
Od sedla do vrha ni posebnih orientacijskih težav, saj se nad nami jasno kaže vršna piramida. Med potjo naletimo na dva odcepa. Takoj nad kočo se prva loči v desno proti Skuti, višje na pobočju pa še druga, ki se nameni v levo, proti Kočnam. Za izkušene gornike, ki jim je pri srcu samotnejše potepanje, pa je kot nalašč jugovzhodni greben, po katerem je nekoč potekala markirana pot. Nanjo pridemo iz Malih vratc, markantnega prehoda na katerega pripelje pot proti Skuti. Zadeti je potrebno le greben, po katerem se brez orientacijskih težav sprehodimo po robu prepadnih Dolgih sten, pod katerimi se vidi kovinski bivak pod Grintovcem. Šele pri stiku grebena z vršno zgradbo naletimo na težavnejše skrotje, ki terja nekaj plezanja in iskanja naravnih prehodov, ki pripeljejo na rob le nekaj deset metrov pod vrhom. Vzpon kljub že davno opuščenim markacijam spada v zelo zahtevno brezpotje, od Kokrskega sedla do vrha pa je približno dve uri hoje.
Označen, a težji pristop poteka iz severne strani, mimo Češke koče na Spodnjih ravneh. To je leta 1900 zgradila Češka podružnica Slovenskega planinskega društva iz Prage. Kljub nekaj prenovam je ohranila zunanji videz češke kmečke hiše, kot so si ga zamislili graditelji. Za pristop iz severa se je zelo zavzemal Frischauf. Odzvala sta se domačina Šenk in Muri, ki sta našla prehode, po katerih so že naslednje leto speljali zavarovano pot, ki se izvije iz strme stene na Mlinarsko sedlo in desno proti vrhu. Pot spada med zelo zahtevne zavarovane poti, kjer je potrebna oprema za samovarovanje in seveda tudi čelada. Razgled z Grintovca je ob lepem vremenu izreden, saj lahko občudujemo tako Triglav, kot avstrijski Grossglockner in Dachstein, ali pa bližnje pašnike na Veliki Planini in ozelenela krvavška smučišča. Ne pozabimo le tega, da gre za izredno višinsko razliko, za katero je potrebno predhodno že imeti v nogah primerno količino manj napornih ciljev.