Silvo Baznik: Topel dopoldan me je povabil na izlet in temu klicu se ni bilo mogoče upreti. Sedel sem na gorsko kolo, ki je malce pretežko za današnje lahke a drage modele.
Kakorkoli, poženem pedale in sem na poti proti Zalogu. Tu se priključim cesti, ki pelje preko mostu reke Ljubljanice. Veter mi piha v prsa, kot običajno, bi rekel, namesto v hrbet kot se spodobi za pomoč kolesarju. Bom pa malce počasnejši, si pravim, pogledam na števec, ki kaže hitrost dvajsetih km/h. Bo ravno prava, da ne porabim preveč moči. Že vozim mimo sotočja Save in Ljubljanice, ki je v senci in zato ne ustavim. Še sem v senci, ko vozim proti Dolskemu in Lazam.
V hrbet me pričnejo božati sončni žarki. Kako prija, ko cesta rahlo valovi navzgor in navzdol ter me ob reki pripelje do Jevnice. Trenutek postanka pred železniškimi zapornicami izkoristim za osvežitev in fotografiranje delovno lokomotivo, ki pripelje po progi. Še nekaj sto metrov in sem v središču vasi. Od tu dalje me čaka vzpon, sprva na Zgornjo Jevnico, nato na moj kolesarski cilj, Janče. Odpnem si zimsko kolesarsko jakno in v najnižji prestavi pričnem vzpon. Pogled na števec je jasen, sedem km/h. Nima smisla forsirati, počasi se vzpenjam mimo zadnjih kmetij. Pogled se za nekaj trenutkov ustavi na hribovju nad Savo in vasmi, ki so raztegnjene po njihovih bregovih. Zapeljem na makadam, ki me bo spremljal vse do cilja. Na travniku se pasejo konji. Malce dalje še govedo. Lepi prizori. Še je treba v klanec, ki se malce vleče a kar sem izbral, to tudi imam, mar ne?
S peščene ceste tik pred vasjo zapeljem na asfalt. Malce navzgor in sem v središču raztresene vasi na kopastem hrbtu Janškega hriba, v delu Posavskega hribovja med dolinami reke Save in potoka Besnica. Tu stoji cerkev Svetega Miklavža in v njeni bližini je Planinski dom 2. grupe odredov. Na južnem pobočju stoji blizu doma kapela Marije Rožnovenske, nižje pa še kapela Sv. Miklavža. Da tu prebivajo zavedni Slovenci so domačini dokazali že v letu 1869, ko so se spopadli s člani nemškega Turnvereina iz Ljubljane in jih pognali z Janč. Avstrijska oblast je poslala nad vaščane orožnike in vojake in v spopadu je bil ubit domačin Jakob Rode. Veliko domačinov je bilo obsojenih na zaporne kazni. Prav tako so zavednost izkazali tudi v bojih 2. grupe odredov, ko so se partizani spopadli z dvatisoč nemškimi policisti in vojaki. V spomin na te borbe je postavljen spomenik pri planinskem domu.
V lepem vremenu se daleč vidi, okoliške vasi in hribovja a medtem so se na nebu nabrali oblaki in vidljivost ni najboljša. Vidim Krim in pred njim vas Javor, tudi Ljubljano s Šmarno goro in vasi v okolici. Kamniške Alpe in Posavsko hribovjje so bile vidne pri vzponu. Iz Jevnice sem se do Janč povzpel za 532 višinskih metrov.
Pri domu je pravi živ žav, starši z otroki, pohodniki in kolesarji. Fotografiram okolico in si zopet zapnem jopič, pod čelado dam kapo in se spustim po klancu navzdol. Hitrost hitro naraste in pred ovinki je potrebno zavirati pa še paziti na avtomobile. Vozim mimo podružnične šole Sostro in že sem v vasi Gabrje. Še vedno sem visoko a se hitro spuščam v dolino Besnice. Sedaj vozim v polno in števec kaže od 35 do 40 km/h po ravnem. To hitrost skušam obdržati vse do izhodišča doline a tako pač z gorcem ni mogoče. Hitrost pade za nekaj km a še vedno sem hiter. Tako vozim do Podgrada, kjer zavijem na cesto proti Zalogu, od koder naredim majhen ovinek do ribnika pod Debnim hribom. Še dva kilometra in sem zopet doma.
Prekolesaril sem skoraj štirideset kilometrov in turo priporočam vsem, ki radi kolesarite. Tistim, ki radi hodijo pa povem, iz Jevnice do Janč je le dve uri hoda po markirani poti.