Kaj neki bi dejal Robanov Joža, če bi zvedel, da njegove zapisane besede prevajajo celo v tuje jezike ...?
| Mountaineer (?) Joža Vršnik–Robanov once wrote, "You will see what others do not see. You will hear what others do not hear. You will feel what others do not feel. You will look for what has never been lost. You will chase what has never escaped". ... DLT |
Vedno, ko si zastavim vprašanje, kako bi nekdo, ki ga ni več, gledal na sedanji čas in spremembe v okolici, kjer je ta nekdo živel, se mi vsilijo lastna dejstva in občutki. Nikakor si ne morem ustvariti pravega mnenja. Bi bil ta človek zadovoljen, razočaran, jezen ali vesel. Če govorim zase, si potem ustvarim pogled, nikoli pa ne bom zvedel, kako bi bilo?
|
Sove
Že nekaj let opazujem drobec dogajanj v naravi. Živim pa v malem začaranem krogu, iz katerega zame ni izhoda in širšega razgleda. Zato na zaključek svojih opazovanj ne morem prisegati. Kolikor pa morem vedeti, se »komedija« odvija nekako takole: …
Jože Vršnik
|
Dejstvo pa je, da vem(o), kako je nekoč bilo. To je zasluga človeka, na katerega se danes spomnimo. Ta človek je živel med gorami, obdan z divjimi stenami, gozdovi, ki posredno dajejo kruh in s skrčenim lazom, s katerim so se preživljali številni rodovi. Pogled tega moža na ta svet med gorami je bil drugačen, kot ga opisujejo planinci, turisti …, ki pridejo le za kratek čas, iščejo športni užitek, se naužijejo tega zraka, potem pa zopet odidejo. Takšnih ljudi, ki bi opisali stalno življenje med gorami v določenem obdobju, ni prav veliko. Redkim pa je uspelo, da so svoje zapise poslali v časopisje in da so jim le-te sploh objavili.
Bistvo del, ki nam jih je zapustil Robanov Joža, je v tem, da je živel zmerno in pokazal, da je ta zmernost edino dolgoročno uspešna. Delo od jutra do večera je bilo na kmetijah nekaj samoumevnega, dokler ni prišel »nori« novi svet in sprevrgel početje v nesmiselno. Številne rodove, ki so prej ohranjali podobo krajine, je motorizacija odpeljala v mesta, prišli so buldožerji in spremenili idilično podobo. Joža je verjetno slutil, kaj bo prinesel »napredek«, čeprav najdemo dovolj kritičnosti tega le, če se res dovolj posvetimo njegovemu delu, kar pa je - povsem razumljivo - iluzija za ljudi, ki odločajo o ohranjanju gorske idile.
Prepuščeni času se tako ljudje spominjamo nečesa, kar je bilo, in iščemo tisto lepo, idilično, kar je ostalo … Hvala Joža!
Boris Štupar