Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Hoja po Visokem Atlasu

četrtek, 31. oktober 2013, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 2272

Delo - Ivo Oman: ...  z razgledom na Afriko

Hoja po Visokem Atlasu z razgledom na Afriko

Visoko v Maroku Šestdnevno obleganje Toubkala se je izplačalo, brez težav smo ga osvojili zadnji dan.

Atlas je gorovje v Maroku, ki se razprostira skoraj od Sredozemlja do sredine zahodne Afrike. Je gorska pregrada, ki ustavi oblake na poti iznad Atlantika nad celino.
Na njegovi vzhodni strani leži največja puščava Sahara. Gorovje je razdeljeno na več delov, osrednji je Veliki Atlas. Ne moremo ga primerjati z Alpami ali Himalajo, njegovi grebeni niso ostri, tudi vrhovi ne, veliko je dolgih melišč, le reke in potoki so naredili globoke in strme soteske ter prepade.

Pot, ki smo jo prehodili, se je trikrat vzpela nad tri tisoč metrov in se spustila pod dva tisoč. Na vrh Toubkala, na 4167 metrov, pa smo prišli šesti dan.

Pod obronki Atlasa

Že izkušeni trekerski navdušenci, Mateja, Marija, Jana, Jan, Bojan, Cic in Ivo, smo izbrali zgodnjo jesen, ko še ni snega in si v Afriki lahko podaljšamo poletje. V Maroko v tem času leti množica turistov iz Evrope, večina jih obleži v hotelih, nekaj jih potuje med mesti, le redki se odpravijo v gore. Atlas je že dalj časa poznano gorsko središče, tako za pohode kot za smučanje. Francozi, ki so dolgo obvladovali to 40-milijonsko državo, so v gorah pustili svoj pečat.

Pri Berberih

Skupina Berberov, vodnikov in mulovodcev, nas je pričakala v Imlilu. Ibrahim, dva Mohameda in Omar so bili uigrani tako v hoji kot v postavljanju šotorov in kuhi. Maroški muslimani so suniti, medtem ko so Berberi ohranili izvorno islamsko vero in po njihovih izjavah je njihova najbliže Alahovim razodetjem. Vera ima v življenju Berberov ogromen vpliv. Ibrahim, ki nas je vodil, je bil pred vodniško službo vojak. Njegov odnos do vere pa je prej fanatičen kot svoboden. Vsak dan so molili skupaj ali posamezno in se pri tem niso pustili motiti. Hrana, ki so jo pripravljali, pa je bila odlična, veliko čaja, zelenjave, testenin in malo mesa, in se lahko kosa z gurmanskimi specialitetami s trga El Fna v Marakešu.

Imlil je kraj, sestavljen iz več vasi. Pod obronki Atlasa se zajeda v kar nekaj dolin oziroma sotesk. Mi smo izbrali skrajno severno in začeli potovanje do prvega tabora, ki je bil v naslednji soteski. Vas Tachenddirt, ki je zadnja v tej dolini, leži na že 2300 metrih. V prvem taboru smo doživeli presenečenje ponoči. Mule so se pasle okoli šotorov vso noč, ves čas sem čakal, kdaj me bo katera pohodila. Zelo slaba priprava je bila to za jutranje vzpenjanje na 3500 metrov visok prelaz. Hoditi smo začeli zgodaj, sonce nas je ujelo šele na vrhu. Spust v dolino Azib Likemt je bil hiter. V dolini pa studenec, poln tolmunov in priložnosti za kopanje. Zvečer so mule le privezali. Ta dolina ni naseljena, čez poletje tam pasejo ovce, koze, konje in krave. Ibrahim je navdušeno pel islamske pesmi, glas se mu ni lomil, nekako je plaval nad dolino in se vračal kot odmev. Veliko lepše, kot je slišati petje imamov na mošejah. Poskusili smo mu vrniti s Kekčevo pesmijo, pa ni šlo.

Jutranji zeleni čaj (Berber viski) je pretežno metin. Priložnost, da pohodnik doživi svoj adrenalin. Zatopljen pogled v predhodnikove čevlje in izključeni možgani so prvo pravilo za dolgo hojo. To smo potrebovali, ker je spet bilo treba čez sedlo v najbolj vzhodno dolino Amzouzart. Življenje Berberov me je spominjalo na moje otroštvo. Tu se je čas ustavil, le anteno za mobilno telefonijo so postavili. Odmaknjene vasi so polne otrok, žensk skoraj ni videti, moški posedajo in opazujejo tujce. Prespali smo v eni od hiš, ki so jo imenovali hotel. Najlepša je bila večerja na strehi.

Jezero Ifni leži nedaleč nad vasjo. Motno ledeniško jezero ni bilo primerno za kopanje. Vznožje Toupkala je na vzhodni strani zelo strmo in polno grap. Prenočili smo v eni od njih. Predzadnji dan smo imeli najkrajšo pot. Vzpona do 3650 metrov visokega sedla smo imeli za tri ure in spust do edine koče na poti (Helter) je trajal še dve uri.

Zadnji dan smo začeli že ob petih. Do sončnega vzhoda smo bili že na pol poti do vrha. Imeli smo lepo vreme s sunki vetra, da je bila zimska oprema skoraj premalo. Aljažev stolp in Toupkalova piramida imata enako geometrijsko obliko. Prava priložnost za gasilsko fotografijo.

Hoja je najpočasnejše potovanje. Šest dni Atlasa lahko tudi skrajšaš. Jaz sem skrajšal raje besedilo, da bralca ne bi dolgočasil. Pot je lahko lepa tudi brez cilja.

Ivo Oman 
Fotografije Miran Bratkovič 

eXTReMe Tracker