z vidika aklimatizacije na povečano nadmorsko višino - Diplomsko delo Helene Perčič
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Smer: Specialna športna vzgoja - gorništvo
Analiza himalajskih odprav alpinista
Andreja Štremflja z vidika aklimatizacije
na povečano nadmorsko višino
MENTOR: Doc. dr. Blaž Jereb, prof. šp. vzg
SOMENTOR: Izr. prof. dr. Stojan Burnik, prof. šp. vzg
RECENZENT: Doc. dr. Bojan Leskošek, prof. šp. vzg
KONZULTANT: Andrej Štremfelj, prof. šp. vzg.
AVTOR DELA: Helena Perčič
Ljubljana, junij 2007
COBISS.SI-ID:
3034033
Izvleček:
Na velikih, zelo velikih in ekstremnih nadmorskih višinah se razmere v okolju močno razlikujejo od razmer, ki jih je telo vajeno v nižinah. Bistven dejavnik je znižan zračni pritisk ter posledično manjša količina kisika, ki je v vdihanem zraku. V telesu se zaradi tega ruši ravnovesje, ki pa ga telo z različnimi uravnalnimi mehanizmi poskuša obdržati. Ta proces se imenuje aklimatizacija. V diplomski nalogi sem skušala skozi analizo himalajskih odprav vrhunskega alpinista Andreja Štremflja ugotoviti način aklimatizacije na posameznih odpravah, kateri dejavniki so vplivali na učinkovitost in hitrost aklimatizacije ter ali je mogoče uspešnost aklimatizacije predvideti vnaprej. Analiza odprav je pokazala, da se Andrej izredno dobro prilagaja na večjo nadmorsko višino, kar bi lahko pripisali predvsem dobri genski zasnovi ter izkušnjam, ki jih je nabral skozi odprave. Ne glede na to, ali je bila odprava izvedena na himalajski ali alpski način, ni podcenjeval pomena dobre aklimatizacije - le-ta je bila vedno postopna, pri čemer je upošteval vse dejavnike, ki so ključni za njeno učinkovitost. Dejavniki aklimatizacije so poleg izkušenj ter prirojene sposobnosti organizma na prilagoditev na povečano nadmorsko višino, postopno vzpenjanje, prenočevanje na že prej doseženih višinah, krajše bivanje in zadrževanje na veliki višini, hiter sestop ter preprečevanje dehidracije. Pri odpravah, izvedenih na himalajski način, so se za najbolj primerno aklimatizacijo izkazali dolgi dostopi, zaradi česar je aklimatizacija potekala bolj sistematično, postopno in relativno počasneje. Aklimatizacija na odpravah, izvedenih na alpski način, je potekala v bistveno krajšem času, vendar zato nič manj učinkovito, kar je zasluga sami odpravi, večji poudarek bi morali posvetiti psihičnim obremenitvam, ki jih plezalec občuti na odpravi. Težave, ki nastanejo na odpravi, niso nujno posledica povečane nadmorske višine (slaba prehrana, izčrpanost zaradi napora,...).
KAZALO
1. UVOD
1.1 HIMALAJSKI IN ALPSKI NAČIN PLEZANJA NA HIMALAJSKIH ODPRAVAH
1.1.1 Klasični ali himalajski način
1.1.2 Alpski način
1.2 DEJAVNIKI USPEŠNOSTI V ALPINIZMU
2. PREDMET IN PROBLEM
2.1 OSNOVNE ZNAČILNOSTI OKOLJA NA POVEČANI NADMORSKI VIŠINI
2.2 VPLIV NADMORSKE VIŠINE NA ČLOVEKOV ORGANIZEM
2.3 VIŠINSKA BOLEZEN
2.3.1 Dejavniki, ki pospešujejo višinsko bolezen
2.3.2 Oblike višinske bolezni
2.4 AKLIMATIZACIJA IN DOSEDANJE RAZISKAVE
2.4.1 Aklimatizacija
2.4.2 Dosedanje raziskave
2.5 PREHRANA NA POVEČANI NADMORSKI VIŠINI
2.6 DEHIDRACIJA
2.7 IZGUBA TELESNE MASE NA VELIKI NADMORSKI VIŠINI
3. CILJI
4. HIPOTEZE
5. METODE DELA
6. ANDREJ ŠTREMFELJ IN NEKATERE NJEGOVE ODPRAVE
6.1 PREDSTAVITEV ANDREJA ŠTREMFLJA
6.2 PREDSTAVITEV ODPRAV Z ANALIZO
6.2.1 Gašerbrum I, 8068 m, I. 1977
6.2.2 Mt. Everest, 8848 m, 1.1979
6.2.3 Lotse, južna stena, 8516 m, I. 1981
6.2.4 K2, 8611 m, I. 1988
6.2.5 Šiša Pangma, 8027 m, I. 1989
6.2.6 Kančendzenga, južni greben južnega vrha, 8476 m, I. 1991
6.2.7 Gjačung Kang, 7952 m, I. 1999
6.2.8 Janak Čuli, JZ steber, 7070 m, I. 2006
7. ZAKLJUČEK
8. LITERATURA
8.1 SAMOSTOJNI VIRI
8.2 ELEKTRONSKI VIRI
9. PRILOGE
9.1 Priloga 1
* * *
7. ZAKLJUČEK
Prilagojenost na višje nadmorske višine je odvisna od vsakega posameznika. Iz slik je razviden celoten potek aklimatizacije Andreja Štremflja na posameznih odpravah. Iz analize odprav je razvidno, da se Andrej izredno dobro prilagaja na večjo nadmorsko višino. Pri tem je potrebno poudariti, da na nobeni odpravi, kljub izkušnjam, ne podcenjuje pomena dobre aklimatizacije. Kot vrhunski alpinist se na podlagi dolgoletnih izkušenj dobro zaveda vseh pomembnih dejavnikov, ki so odločilni za dobro aklimatizacijo, kot so postopno vzpenjanje, prenočevanje na že prej doseženih višinah, ter preprečevanje dehidracije. Ob upoštevanju naštetega ter dobri genski zasnovi za prilagajanje organizma na veliko višino Andreju uspeva, da ima boljšo osebnostno toleranco za dejavnike, ki povzročajo razvoj višinske bolezni. Na nobeni odpravi ni uporabljal farmacevtskih pripomočkov za uspešnejše oziroma hitrejše prilagajanje na višino ali blaženje znakov AVB (Deksametazon, Diamox ...). Edino zdravilo, ki ga je uporabljal, je bil Aspirin (Lekadol) za blaženje glavobola in redčenje krvi.
Najbolj razvidna razlika je med odpravami, izvedenimi na himalajski in odpravami, izvedenimi na alpski način.
Prve štiri odprave (Gašerbrum I, Everest, Lotse in K2) je zaznamovala dolžina samih odprav. Že dostop do baznega tabora je trajal več dni in s tem pomenil prvo aklimatizacijo, kjer so se že lahko pojavili znaki višinske bolezni. Načeloma se je za Andreja takšen dostop izkazal za zelo primerno začetno aklimatizacijo, razen pri odpravah na Everest in Lotse. Zlasti pri slednji ni bilo upoštevano pravilo postopnega vzpenjanja, saj so se tik pred prihodom v BT povzpeli za 1000 m. Pri teh odpravah zaradi načina dostopa in pomanjkanja izkušenj ni upošteval pravila, da je pri višinah nad 3500 m pred spanjem potrebno opraviti še 300 - 500 m visok aklimatizacijski vzpon.
Nadaljnja aklimatizacija je potekala počasi, z večjimi razponi in počitki v BT (kar je razvidno tudi iz slik), postopno in s tem tudi varno; tako Andrej ni imel večjih težav s prilagajanjem na večje višine.
Vsesplošno počutje na odpravah, opravljenih na himalajski način, je bilo dobro. Omembe vredne težave so bile prej posledice spremljevalnih zdravstvenih težav (zobobol, infekti prebavil in dihal) kot pa težav s prilagajanjem na višino. To je sicer posledica razmer na odpravah, kjer so bile, še posebej v zgodnjih letih, higienske razmere bistveno slabše kot kasneje, slabša je bila zaščitna oprema (obleka, obutev), bivanje na višinah nad 5000 metri je bilo izjemno dolgo (50-60 dni). Ostale težave, kot so glavobol, slabost in nespečnost, so se sicer pojavljale, vendar Andreju niso delale pravih težav, niti se nikoli niso razvile do znakov, ki bi nakazovali višinsko bolezen, in bi lahko imela resne posledice.
Pri vzponih, preplezanih na alpski način (Šiša Pangma, Kangčendzenga, Gjačung Kang, Janak Čuli) je bilo časovno obdobje bivanja v baznem taboru in nad njim bistveno krajše, kar bi lahko predstavljalo oviro za pravilno izvajanje aklimatizacije - kratek dostop, enodnevne aklimatizacije in hitri vzpon na vrh pomeni manjšo varnost in lahko tudi nepravilno aklimatizacijo. Vendar pa je motivacija pri aklimatizaciji, kjer se vsakič pleza na nek drug vrh, ki je kot nek etapni cilj, bistveno večja. Nevarnosti maloštevilnih in hitrih aklimatizacijskih vzponov se je Andrej dobro zavedal, zato je pazil na pravilo, da ni prenočeval na največjih doseženih višinah, s čimer se je izognil nepotrebnemu izčrpavanju. Odločilne vzpone je opravil v čim krajšem možnem času, da se je tako izogibal škodljivim vplivom dolgotrajnega bivanja na velikih višinah.
Iz krivulje - ocena počutja - na zadnjih štirih odpravah je razvidno, da je bilo vsesplošno počutje dobro. Krivulji, pridobljeni s pomočjo Lake Louise-ove lestvice, prikazujeta počutje na odpravah na Šišo Pangmo in Kangčendzengo, sta brez večjih nihanj, kar pomeni, da Andrej ni imel večjih težav s počutjem. Na podlagi preteklih izkušenj in zadnjih opravljenih odprav bi se lahko predpostavljalo, da težav z višino na naslednjih odpravah verjetno ne bo. Vendar se izkaže, da aklimatizacije ne gre posploševati - na naslednji odpravi na Gjačung Kangu mu je namreč počutje na celotni odpravi delalo težave - močni glavoboli in slabost, nato pa tudi nezavest, za kar niti on niti njegov takratni zdravnik še danes nimata primernega pojasnila; verjetno pa ne gre zanemariti dejavnika večje višine. Le z zadostno motivacijo in izkušnjami je lahko zaključni¸vzpon izvedel na najboljši možni način. Iz te odprave se lahko sklepa, da kljub dolgoletnim izkušnjam ter vsakokratni aklimatizaciji ni zanesljivega zagotovila, da s počutjem ne bo težav.
Andrej tudi poudarja, da je pri vrednotenju počutja po Lake Louise-ovi lestvici naletel na nekaj težav:
- za optimalno vrednotenje počutja bi bilo smotrno, da bi Andrej ocenjevanje počutja po Lake Louise-ovi lestvici uporabljal sprotno in tako že na samih odpravah ocenjeval svoje počutje. Kljub natančnemu vodenju dnevnikov odprav bi bilo sprotno opazovanje boljše, vprašalnik ter uporaba Lake Louise-ove lestvice za ocenjevanje odgovorov pa bi se lahko razširila na več vprašanj;
- Lake Louise-ova lestvica ne meri psihičnega pritiska (naveličanost, težave z motivacijo), ki ga povzroči dolgotrajnost odprave, kar je občutil na odpravah, izvedenih na himalajski način, oziroma večje psihične obremenitve zaradi večje izpostavljenosti in stopnje tveganja pri plezanju na alpski način;
- pri številnih znakih pojavljanja AVB je na podlagi ocenjevanja počutja po navedeni lestvici težko določiti, oziroma ni razvidno, ali so ti posledica težav s prilagajanjem na veliko višino (slabost, glavobol, nespečnost, pomanjkanje apetita) ali pa pojavov, ki so sicer redni spremljevalci odprav, niso pa direktno vezani na težave s prilagajanjem na višino (infekti dihal in prebavil, utrujenost zaradi napora);
- zaradi dobrih genskih preddispozicij je bilo v Lake Louise-ovo lestvico praktično nemogoče vključiti znake, ki se pojavljajo ob pljučnem in možganskem edemu, saj so Andreju popolnoma neznani (izguba ravnotežja, bruhanje, krvavi izpljunki, slabša razsodnost,...).
Na osnovi analize Andrejevih himalajskih odprav ter pomanjkljivostih, ki jih je Andrej poudaril pri vrednotenju počutja po Lake Louise-ovi lestvici, je razvidno, da ocenjevanje počutja za določitev stopnje aklimatiziranosti z uporabo Lake Louise-ove lestvice ni najbolj primerno za izkušene vrhunske alpiniste, pač pa je uporaba slednje primerna verjetno za manj izkušene alpiniste in pohodnike.
Prav tako bi bilo smiselno za boljšo primerjavo in kontrolo počutja ter s tem uspešnejšo aklimatizacijo pri izkušenih alpinistih spremljati še druge že omenjene kazalce, kot so saturacija kisika (SaO2 - zasičenost krvi s kisikom), znotrajočesni pritisk in frekvenca srca, vendar slednje že zahteva več časa, priprav, ustrezno opremo, ter usposobljenost za merjenje.