Silvo Baznik: Kolesarjenje in hoja ...
Toplo jutro, dober zajtrk in že sedem na kolo ter se odpeljem na sever. Vrtim pedala, kilometri so za menoj in bližam se Domžalam. Tik ob kolesu me prehiteva kamion in še preden je cel mimo mene, že zavija na rob ceste. Uf, je bilo blizu. Bi vozniku najraje primazal ... Sem že v Domžalah in hitim naprej proti Kamniku. Sedaj je precej prometa in zato pritisnem na pedala. Sem na obvoznici, kjer naredim nekaj posnetkov mesta in gradu. Iz mesta peljem naprej. Nikjer še ni kolesarjev, nebo je megleno in vrhov gora ni videti. Na misel mi pridejo ture Alenke Goričan, ki prevozi nešteto kilometrov, se povzpne na goro in se z nočjo vrne domov na kolesu. To je grča in še bolj pritisnem na pedala.
Sem že na poti v vasico Bistričico in kmalu dosežem zaselek Klemenčevo, kjer kolo potisnem med drevje, ga zaklenem, slečem toplo kolesarsko jakno, hitro nekaj pojem in popijem in se zapodim navkreber svojemu cilju naproti. Strmina me upočasni in sedaj stopam mirno naprej. Pod menoj je vasica, nad mano pa planina. Ko stopim na ravnico planine, zagledam dva konja na paši. Lep pogled, v ozadju je vidno Kržišče ali Pokovše a glej ga zlomka, prihaja megla.
Zavijem desno nad kmetijo Slevo in kmalu dohitim planince. Na travnatem pobočju zagledam cvet krvavordeče krvomočnice. Fotografiram in nasmeh mi preleti lice. Sem že na grebenu, se obrnem levo in pred seboj zagledam cvetoči alpski šetraj in gozdni sebenik. Prekrasno, konec oktobra in še cveti. Tik pred vrhom počivata pohodnika, Nekaj besed in naprej na vrh Kamniškega vrha, kjer nisem sam. Žal je vrh v meglici in potrebno se je obleči, popiti tekočino in tudi hrane se ne branim. Še vpis v knjižico in že hitim navzdol po slemenu v sedelce. Pogleda na gore ni in nadaljujem na naslednji vrh. Tudi na Planjavi ni razgleda, zato nadaljujem navzdol do križišča in do planine a odločim se še malce pomuditi v gozdovih. Po poti se nekoliko spustim proti Korošici, nato pa navzgor na greben, kjer nadaljujem do križišča za Ambrož in Kriško planino. Ura je poldne in čas, da obrnem. Tokrat grem nazaj po slemenu, slikam planino Osredek in Planjavo s Kamniškim vrhom. Pot pelje levo a ko mi je tega dovolj, se spustim po strmem gozdu v graben, ki me pripelje do planine. Malce poti sem prihranil. Na planini so ljudje in rečemo nekaj besed. Še njih povprašam za pot do slapov in nato se razidemo.
Pot me pelje mimo križa in po grebenu v dolino. Prehitita me tekača a v grabnu sem hitro za njima in skupaj pridemo do prvega Korošaškega slapu. Po fotografiranju nadaljujem po grapi, dohitim še dva planinca in pridem do naslednjega slapu. Grapa se razcepi in kmalu dosežem zatrep. Skale so mokre in odločim, da prečim v desno grapo. Kmalu sem na komaj vidni stezici, po kateri nadaljujem in se še enkrat povzpnem na planino Osredek. Tokrat pri križu izberem drugo pot, ki vodi na Slevo in Bistričico. Hodim pod pobočji Planjave in v gozdu naletim na jutranja konja, ki sta očitno zamenjala kraj paše. Še malce naprej in sem zopet na planini, obrnem navzdol in dosežem jutranje izhodišče. Kolo me čaka in tu je zadnji počitek pred pričetkom kolesarjenja.
Stopim na kolo in nekaj časa mi ni potrebno poganjati, kar letim navzdol skozi vasico. Le malo se ustavim, da naredim nekaj posnetkov, se povzpnem še v Županje Njive, da slikam Veliko planino in Primoža, nato pa obrnem proti domu. Zadnje fotografiranje naredim, ko sem že mimo Godiča. Sedaj so vidne gore, meglic ni več a pred menoj je pot domov in pedala se vrtijo, vrtijo ...