Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 13.10.1967

  13.10.1967


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredil: G.Š.

petek, 13. oktober 1967, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 888

Delo, Šport: ... Zbor alpinistov

V soboto so se v Logarski dolini zbrali alpinisti na zboru, ki ga je otvoril načelnik komisije za alpinizem Aleš Kunaver in na kratko orisal preteklo sezono in prihodnje naloge. Še posebej se je ustavil pri nekaterih perečih problemih našega alpinizma - vzgoji, pomanjkljivi opremi in organizaciji. Za njim je Tone Škarja v imenu komisije orisal načrt za zimsko sezono, Stane Belak pa program turnih smukov. Debata, ki je sledila ni bila posebno živahna. Opozorili so na problem planinskega in alpinističnega filma, treninga alpinistov, obveščanja javnosti, ni pa bila omenjena vzgoja, čeprav je ta čas problem št. 1.

Vzponi z Okrešlja
Čeprav se je zbor alpinistov končal zelo pozno, je avtobus v nedeljo že ob 5.30 odpeljal najbolj neučakane do konca ceste pod slap Rinko. Vsi ti so bili že v stenah, ko so drugi šele pripešačili na Okrešelj. Kljub obilici snega po grebenih in mestoma mokri skali, so bile v nedeljo obiskane številne smeri. Največ jih je bilo v Igličevi, ne mnogo manj jih je bilo tudi v »Vzhodni« in Szalay - Gerinovem grebenu, samevali pa nista tudi Dušanov steber in Cicova smer v Turski gori. Posebno za zadnjo je bilo veliko zanimanja. Pred več kot 12 leti jo je namreč prvi preplezal Ciril Debeljak, skupaj s pokojnim Fajglom. Ponovitve pa do pretekle nedelje ni doživela. Edini poskus se je namreč končal s padcem. Prva ponovitev je pripadla navezama Peter Ščetinin - Janez Aljančič in Barbka Lipovšek -Ščetinin - Jožica Antloga.

Uspela reševalna vaja
Ljubljanska postaja GRS ni na področju kjer bi bilo potrebno pogosto reševati, še posebej odkar so se postaje pod gorami sodobno opremile in imajo tudi dovolj ljudi. Toda v Ljubljani je veliko število odličnih alpinistov, za katere je prav, da so za vsak primer izvežbani tudi v reševalni tehniki. Da bi nadomestili izkušnje, ki jih drugi dobe pri pravih akcijah, so se odločili za vaje, in sicer predvsem v stenah. Pretekli teden je bila ena takih v severni steni Travnika, ki je več kot odlično uspela. Že večkrat smo se spraševali, kako bi potekalo reševanje iz ene naših najtežjih smeri - Aschenbrennerjeve v Travniku, sedaj pa imamo odgovor in prve izkušnje. 21-članska ekipa je spustila »ponesrečenca« v Gramingerjevem sedežu iz tako imenovanega »Bunkerja« do vstopne police in to v rekordnem času. Za dostop v steno so nadelali »Rampo« s fiksnimi vrvmi in po njih je prišla ekipa za spuščanje. Druga ekipa je bila na vrhu Travnika, ena pa pri vstopu. Za zvezo so uporabljali prenosne radijske postaje.
Organizacija, ki jo je vodil načelnik postaje Franc Zupan je bila odlična in kljub temu, da je bil večji del ekipe prisiljen bivakirati v deževni noči s snegom, ni bilo nobenih posledic. Tudi strela, ki je udarila v vrhnjo ekipo, razen nekaj strahu in rahle ožganine, ni povzročila hujšega.

Račun za reševanje v Druju
Dobri dve leti sta že minili, odkar je bila usoda naših dveh alpinistov Tineta Miheliča in Borisa Grudna le v rokah reševalcev. V Bonattijevi smeri v Druju ju je doletelo neurje in prisiljena sta bila klicati na pomoč.
Po uspeli akciji, ki so jo izvedli francoski reševalci ob sodelovanju naših plezalcev, ki so bili v Chamonixu, se je naša organizacija vsem najtopleje zahvalila za pomoč. Posebna zahvala je bila izrečena tudi prek mednarodne reševalne organizacije IKAR. Toda zgodba s tem še ni bila končana. Prišel je račun najprej prvi, nato urgenca, pa znova in pred kratkim spet nova. Znesek ni majhen, skoraj 6.000.000 din v devizah. Ker sta bili rešeni dve človeški življenji in uporabljena najsodobnejša sredstva, nas znesek ni presenetil. Toda kdo naj ga plača?
Reševanje pri nas je brezplačno, tako za domače ljudi, kot tudi za tuje turiste. Vse stroške krije GRS ki je pogodbeno vezana z zavodom za socialno zavarovanje, stroški pa so večinoma tudi precej nizki. Nimamo ne helikopterjev, ki bi stroške dvignili, pa tudi reševalci ne dobe plačila.
Kakšen bo epilog nesreče še ni znano. Naši predstavniki v mednarodnih planinskih organizacijah se trudijo da bi uvedli reprociteto reševanja. Toda ali jim bo to uspelo?

 

Oznake: AN, GRS, USP
eXTReMe Tracker