Mitja Šorn: ... Na vrhu stene ju vprašam, če bi šla na vrh po eni “novi varianti”.
Novica je že kar stara, ampak se mi vseeno zdi vredna objave. Kakšnih 14 dni nazaj sem šel z Maticem in Rokom verjetno zadnjič letos po Slovenski. Zjutraj smo se prebijali skozi gosto meglo, ki pa se je do Belih plat razkadila in naprej smo uživali v prekrasnem dnevu.
Skala v smeri je bila mokra, pač posledica tega, da so bili že prvi dnevi oktobra. Ker sta fanta v super kondiciji in se Rok piše Frelih dvomov o izstopu ni bilo. Seveda je bilo treba čez Frelihovo prečnico. Na vrhu stene ju vprašam, če bi šla na vrh po eni “novi varianti”. Sam že kar nekaj časa iz različnih smeri ogledujem ... Direttissima na Triglav [Poobjava članka Dušana Škodiča iz Planinskega vestnika, februar 2012] Ker sta fanta nad tem navdušena se od izstopa namesto dol podamo gor, proti Kugyjevi polici.
Tu se je počasi začel sneg in polica je bila cela pod snegom. Ker so bile temperature kar ugodne pa je šlo čez njo brez problemov. konec koncev je polica markirana, pa tudi kakšna jeklenica se najde. Pri teh bi opozoril samo na to, da vse niso ravno namenjene polni obremenitvi, kakšna se lahko tudi kje iztakne.
Na Zahodni Triglavski planoti pa sliko iz objave na G-L v roke in gremo v hrib. Takoj na začetku melišča nas preseneti izredno dobra pot, no ta se kasneje konča. V steni nad nami že opazimo prve kline in jeklenice. Pod steno se spet pripravimo in začnemo plezati. V pomoč so nam stari klini in jeklenice. Nekaj jih je še prav super, večini pa se precej pozna zob časa. Nekatere jeklenice so na vrhu malo zavezane, kjub temu pa vlečenje za njih ni ravno dobra ideja. Če ne drugega jih je večina načetih in z odtrganimi žičkami si kaj hitro narediš luknjo v roko.
Ker je celotna pot prekrita s snegom nam vzame kar precej časa, praktično celo preplezamo po raztežajih. Vris v že omenjenem prispevku je dokaj natančen, potek pa se da z nekaj občutka za orientacijo dokaj lahko slediti. Ta pot je zanimiv pristop na vrh Triglava, bolj kot za opremljeno pot gre za alpinističen vzpon. Je pa kot tak precej boljši kot severni greben, saj je skala tu boljša, varovanja pa je ob starih klinih dovolj.
Mi smo za celotno turo(od avta do avta) porabili nekje okrog 12h, s tem da tempo ni bil počasen. Sestop nazaj v Vrata pa seveda po meliščih, ki se skrivajo malo stran od markiranih poti. Kje ugotovite sami, saj mi je tam všeč ravno zato, ker redko kdaj koga srečam, pred menoj hodijo le gamsi. Zadnjič pa nam jo je zaprl tudi kozorog, ki ga najdete na slikah (gorski.vodnik.alpinizem.net/blog/).