Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Država potiska gorske kolesarje v ilegalo

 18.10.2013


...

 

petek, 18. oktober 2013, ob 20:29, Boris Štupar, ogledov: 2680

Dnevnik - Nataša Ozebek: Slovenska zakonodaja gorskih kolesarjev ne priznava oziroma jih enači z vozniki motornih vozil in jim prepoveduje vožnjo zunaj utrjenih cest.

Vse številnejši gorski kolesarji zato opozarjajo, da jih država potiska v ilegalo in postavlja pod vprašaj razvoj ene ključnih turističnih ponudb Slovenije.

Navdušen gorski kolesar Peter Dakskobler se s protislovji zakonodaje in kolesarskih trendov srečuje na terenu v Posočju. Sprašuje se, kako naj se izvajajo agencijski programi vodenja, organizirajo športne prireditve in kako naj se promovira gorskokolesarski turizem. »Turizem v Posočju se usmerja v kolesarjenje, strategije razvoja doline Soče in na nacionalni ravni ga opredeljujejo kot enega ključnih turističnih produktov, gorski kolesarji v Posočju prinesejo več kot 10 odstotkov vseh nočitev na leto, kolesa za gorsko kolesarjenje množično prodajajo v trgovinah, v turističnih organizacijah naj bi za gorske kolesarje pripravljali promocijska gradiva, vodili ture … A vse to lahko zdaj počnemo zgolj v ilegali, vožnjo v naravi nam prepoveduje uredba iz leta 1995, omejuje pa vsaj še nekaj drugih zakonov. Omejeni samo na ceste, želja vsakega gorskega kolesarja pa je, da se lahko zapelje tudi na stezo,« pripoveduje.

Zavzema se za to, da bi kolesarjem dopustili proste poti, vožnjo pa že vnaprej prepovedali le tam, kjer to resnično ni primerno, ali tam, kjer bi prihajalo do prevelikih konfliktov. Kot primer izpostavi Matajur. Po slovenski strani se kolesarji vzpenjajo po cestah, takoj ko zapustijo Slovenijo, pa se lahko na italijanski strani po dovoljenih stezah spustijo vse do Čedada. Pravega nasprotnika gorski kolesarji pravzaprav nimajo, velja pa, da se njihovi pogledi najpogosteje razhajajo s pogledi planincev, lovcev, gozdarjev in lastnikov zemljišč. Dakskobler del problema vidi v tem, da jih večina še vedno enači s spustaši.

Planinci bi kolesarjem odstopili del poti
V Planinski zvezi Slovenije se ne strinjajo s tem, da bi za kolesarje odprli vse planinske poti. »Urejali smo jih za hojo, tek in plezanje, vzdrževanje ter financiranje je skoraj v celoti v domeni planinske organizacije, poleg tega pa je to v nasprotju tudi z načeli varovanja narave,« meni predsednik zveze Bojan Rotovnik. A poudarja, da ne nasprotujejo temu, da bi jih del vendarle namenili tudi kolesarjem. Sami so že določili, katere bi te poti lahko bile, pravijo pa, da bodo morali kolesarji ob tem prevzeti tudi svoj del bremena pri vzdrževanju poti ter urediti odnose z lastniki zemljišč. Nikakor pa se jim ne zdi dopustno, da bi kolesarji dobili dovoljenje za kolesarjenje po brezpotjih, po planinskih poteh nad gozdno mejo, čez barja in mokrišča, po sipkem in nestabilnem terenu, po planinskih poteh, ki so obremenjene z množičnim pohodništvom, po planinskih poteh z vgrajenimi kovinskimi in lesenimi varovali ter na zavarovanih območjih.

Tudi v Lovski zvezi Slovenije podpirajo stališče planincev, na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) pa poudarjajo, da že zdaj niso povsem proti kolesarjenju v naravi. Dragan Matijašić, vodja oddelka za gozdnogospodarsko načrtovanje na ZGS, poudarja, da je skladno z njihovim načrtom za gospodarjenje z gozdovi kolesarjenje v Sloveniji brezpogojno prepovedano na območju približno 10.000 hektarjev gozdov, drugje pa je označitev vlak za kolesarjenje ob soglasju zavoda mogoča. Kolesarji ob takšnih željah potrebujejo tudi soglasje občine in lastnikov zemljišč, tukaj pa se po besedah Matijašića najpogosteje zatakne.

Država razmišlja o milejši uredbi
Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje se strinjajo, da je skoraj dvajset let stara uredba potrebna prenove, in napovedujejo, da bi kolesarjenje kot turistična in tekmovalna dejavnost lahko dobilo podlago v zakonu že prihodnje leto. A odgovarjajo, da brez regulacije vožnje v naravnem okolju ne gre in da to v takšni ali drugačni obliki poznajo v vseh evropskih državah. V predlogu novele zakona o ohranjanju narave naj bi predvidoma dovolili tudi vožnjo po gozdnih cestah, po ustrezno določenih in označenih gozdnih vlakah, planinskih poteh in drugih poteh na območjih, s katerimi bi se strinjali lovci in gozdarji. Tekmovanja s kolesi naj bi bila dovoljena le na gozdnih cestah, zunaj gozdnega prostora pa tudi po nekategoriziranih cestah.

Inšpektorji jih pustijo pri miru
Inšpektorji kolesarje, ki se kljub prepovedi zapeljejo po stezah, za zdaj pustijo bolj ali manj pri miru, a Dakskobler se boji, da bodo ob vse bolj prazni državni malhi udarili tudi po njih. Od leta 2007 so gozdarski inšpektorji ukrepali štirikrat. Dvema kolesarjema so izdali opozorilo, enega oglobili s plačilnim nalogom, enemu pa izdali odločbo z opominom. Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje odgovarjajo, da statistika ne pove vsega in da je odraz tega, da so kršitve kolesarjev manj pogoste in tudi manj konfliktne v naravnem okolju, kot tudi tega, da je gozdarska inšpekcija ciljala predvsem na tiste, ki so se v naravnem okolju vozili z motornimi vozili.

Nataša Ozebek

Oznake: KOL

Komentiraj (10):

Stanislav Hribar, sobota, 19. oktober 2013, ob 21:00

Močno sem presenečen, ko gospod Dakskobler govori o promociji nečesa, kar je z zakonom prepovedano! Se vam ne zdi, gospod Dakskobler, da je to podobno temu, kot da bi nekdo promoviral kolesarjenje po mestnih pločnikih pa čeprav je to zakonsko prepovedano. Vprašujem pa se, zakaj gorskim kolesarjem še ni jasno to, da pešec (planinec) in gorski kolesar ne sodita SKUPAJ na isto stezo ali pešpot. V urbanem svetu pešec neovirano hodi po pločniku medtem ko kolesarji (takšni in drugačni) kolesarijo ali po cesti ali pa po kolesarskih stezah! Kot mi je znano in iz mojih planinskih izkušnjah sodeč, pa tudi po pripovedovanju mojega pokojnega očeta, poznanega slovenskega planinca, nobena planinska pot v Sloveniji do sedaj še ni bila projektirana in zgrajena za kolesarsko uporabo!

Marko Kern, ponedeljek, 21. oktober 2013, ob 19:47

Stanislav,

kolesarji in pešci lahko prav lepo sobivajo skupaj na istih stezah. Prostora je na potkah povsem dovolj, problem pa je običajno v glavah, kajti v nekaterih glavah (tako planinskih kot kolesarskih) prostora za drugačne enostavno ni.

Včasih planinskih poti sploh ni bilo, ker pač ni bilo planincev. Obstajale so stečine živali, kasneje so prišli planšarji, lovci ... Šele nato planinci in planinci so obstoječe poti vzeli za svoje. Sedaj so prišli kolesarji in storili so podobno, kot pred njimi planinci.

Simon Čopi, torek, 22. oktober 2013, ob 09:38

V mestih imamo ceste, kolesarske steze in pločnike. Ljudje so se navadili na "sebi rezervirane" uporabniške površine. V vaseh je ena cesta in uporabljajo jo vsi, občutek za skupnost in strpnost je večji. Nekateri enostavno ne zmorejo preklopiti glave, ko pridejo na "svojo" stezo.
Vsekakor podpiram turno kolesarstvo in tudi sam se odpravim na turo, a brez divjanja navzdol in risanja črt po stezah na planinskih poteh. Prostora je dovolj za vse, če je pameti dovolj pod streho. Je zelo podobno kot turno smučanje ali turno padalstvo (hike & fly), navzdol se pripelješ. Ne vidim nobenih pametnih razlogov za omejitve, ki obstajajo. Še posebej ne, če turni kolesarji skupaj urejajo steze s planinci in upoštevajo vsa pravila obnašanja v gorah. To bi moral biti cilj.

Stanislav Hribar, torek, 22. oktober 2013, ob 16:54

Kaj je konstruktivno in kaj ni konstruktivno je vprašanje,ki ima toliko različnih odgovorov kot je duš na svetu.Se strinjate gospod Savenc?Z ,v mojem komentarju uporabljenima besedama na "A",sem želel le opozoriti na vzporednico pri problemih v odnosu pešec-kolesar v prometu in kako družba ta pereči problem želi rešiti s tem,da vsakemu da svoj prostor oz. površino .Tako bi moralo biti tudi v naravi.Glede vaše cenzure in brisanja mojega mnenja pa samo tole:prepričan sem bil,da je izražanje mnenj v RS še vedno svobodno .Prepričali ste me v nasprotno.Sem pač bogatejši za eno spoznanje več.Hvala
Urednik: Brisan je bil "prispevek" ANALOGIJA,ANALOGIJA,GOSPOD KERN !!!!!?????

Primož Auersperger, torek, 22. oktober 2013, ob 17:42

To staro temo je lepo pokomentiral Simon Čopi, osebno si le želim, da imajo takšni kolesarji dobre zmnoževalne sposobnosti in da bodo počasi prerasli druge, neželjene podvrste.

Primož Auersperger, torek, 22. oktober 2013, ob 17:45

Se opravičujem za nerazumljivo besedo »zmnoževalne«, mišljeno je bilo razmnoževalne, vendar je ostanek odvzel program za urejanje besedila. Kakorkoli že, takšnim kolesarjem želim veliko uspehov in veselja po hribih.

Marko Kern, sreda, 23. oktober 2013, ob 15:50

Stanislav,
vidim, da je potrebno razrešiti še vaš "v nebo vpijoč analogni" problem.

Pri nas v Kranju s tem ni kakšnih posebnih težav. Imamo pločnike in imamo kolesarske steze. Tako pešci kot kolesarji pa brez zadržkov uporabljamo kar oboje in se mešamo med sabo. Le v glavi mora biti pospravljeno, pa je dovolj prostora tudi za druge.

V Kranju imamo nekaj let staro dvosmerno kolesarsko stezo od Mercatorja do Qlandije in ne boste verjeli, na njej je več pešcev kot kolesarjev, saj je postala priljubljena sprehajalna pot in se pešci povsem brezskrbno sprehajajo po njej, velikokrat tudi s psi, tako da moramo kolesarji temu primerno prilagoditi svojo vožnjo.

Stanislav Hribar, sreda, 23. oktober 2013, ob 22:45

Nič ni treba razrešiti moj "v nebo vpijoči analogni problem ".Če v Kranju kolesarji kolesarite po pločnikih in pešci, s psi ali pa brez njih ,uporabljajo kolesarske steze ,to samo kaže na neupoštevanje vseh zakonskih norm in predpisov in ignorantski odnos enih do drugih !Ali ste s tem (kolesarske steze zasedene s pešci in obratno ) mislili,da bi tako moralo biti tudi vgorah ?Nasvidenje in srečno

Marko Kern, četrtek, 24. oktober 2013, ob 21:06

Stanislav,
s primerom sem nakazal, da je sožitje kolesarjev in pohodnikov tudi na gorskih poteh možno, če je pameti dovolj pod streho, kot se je izrazil Simon.

Čeprav s kolesom veliko vozim po gorah, sem imel dosedaj na potkah malo konfliktov s pohodniki. Žal pa je moja izkušnja taka, da so bili skoraj vsi nerazrešeni konflikti povzročeni s strani "posvečenih" planinskih oseb. Spisek je sestavljen iz varuha gorske narave (ki mi je zaželel, da naj se čimprej razbijem), "glavnega" markacista lokalnega PD (ki mi je prav tako zaželel, naj se razsujem), oskrbnika planinske koče (ki se je dosedaj že "izkazala" kot onesnaževalec v TNP) in še graditelja nove planinske koče (ki so jo na mestu lovske koče zgradili na varovanem območju).

Peter Dakskobler, sobota, 26. oktober 2013, ob 11:03

Gospod Stanislav,

gorsko kolesarjenje je dejstvo, ki mu naša neživljenjska zakonodaja ne sledi in jaz sem planinec, ki se je v evolucijskem procesu usedel na kolo. Da mi zakonodaja dopoveduje, da imam v nogah močan "motor", bom vzel le kot kompliment, saj ni daleč od resnice. Dokler bom živel v Sloveniji, se bom z vsemi močmi boril ne za kršenje, ampak za spremembo zakonodaje, saj je to eden izmed pomembnih motivov, da ostajam v domovini, ki ji neživljenjskosti za mlajše generacije ne manjka in se še nisem pridružil sovrstnikom, ki so iz močvirja že odšli na tuje. Ne bom se ponavljal, zato si lahko še Marsky preberete v razmišljanjih "Sonaravni razvoj gorskega kolesarjenja v Sloveniji" in "Tresejo se Stolčki" ter v Mazzinijevi kolumni "Kamnita družba".

http://www.marsky.si/68/sonaravni-razvoj-gorskega-kolesarjenja-v-sloveniji/
http://www.marsky.si/120/tresejo-se-stolcki/
http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2013/10/kamnita_druzba.aspx

Zaključil bom pozitivno, saj me nedavni sestanek, ki je bil sklican s strani Občine Tolmin po Soča Outdoor Festivalu opogumlja, da bomo to kamnito družbo vendarle spremenili. V Tolminu imamo kolesarji zavidanja vredno podporo s strani pametnih vodilnih LJUDI z vizijo in spremembe že dosegamo od spodaj navzGOR.

Za gore in ljudje "Jazbec iz hriba" aka der Dax

eXTReMe Tracker