Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Paklenica

   Železar

 

 10.11.1983

 

Jlib.si


V Paklenici - 1983

Z leve proti desni: Rudi Kocjančič, Milivoje Pajović - Črnogorc, s kitaro Rafko Kolbl, Drago Sivec, Davorin Praprotnik (sedeč slikan v hrbet - verjetno), Evgen Morič (stoječ z roko v zadnjem žepu) in Benjamin Ravnik.

Fotografija iz arhiva AO Jesenice (dodano - 25.11.2013)

četrtek, 10. november 1983, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2568

Železar (1983) - Davorin Praprotnik: Spomladi in jeseni, ko sneg v Julijcih onemogoča alpinistično dejavnost v kopni skali, se plezalska aktivnost za nekaj časa preusmeri v stene nacionalnega parka Paklenica.

Nacionalni park leži v južnem delu Velebita (46 km od Zadra in 180 km od Reke), obsega pa kanjona Velike in Male Paklenica. Alpinistično bolj zanimivo in bolj obiskano je področje Velike Paklenice. Področje je od 19. oktobra 1946 zaščiteno zaradi raznolike in bujne vegetacije ter zaradi izrednih krajinskih oblik.
Kanjon so odkrili že zelo zgodaj, saj je hrvaški pesnik Petar Zoranič, navdihnjen s pakleniškimi lepotami, že leta 1536 napisal eno prvih pesniških del, posvečeno goram (Planine) in to v času, ko so gore v kulturnem svetu zahodne Evrope veljale le za »napako narave«.

Plezalsko je bil kanjon odkrit pred drugo svetovno vojno. Prvi plezalec je bil Dragutin Brahm, ki se je 27. junija 1938 ponesrečil pri poskusu vzpona prek stene Aniča kuka. Po letu 1960 pa so se začeli vrstiti najprej neuradni, nato pa uradni zvezni alpinistični tabori; leta 1982 pa je bil tudi prvi mednarodni alpinistični tabor. Tabori zberejo tudi do 500 alpinistov.
Skala je iz kompaktnega, ostro razjedenega krednega apnenca. Ni krušljiva, lahko pa pride do odloma večjih skalnih blokov in lusk. Zaradi nizke nadmorske višine (Aniča kuk — 719 m) v stenah rastejo posamezna drevesa, ki jih alpinisti uporabimo namesto stojiščnih klinov.

Smeri so vseh težavnostnih stopenj; smeri, ki so bile v prvenstvenih vzponih
preplezane s tehničnimi pripomočki, se sedaj plezajo prosto in detajli teh smeri dosegajo tudi VIII. težavnostno stopnjo.
Višine smeri so od nekaj raztežajev pa vse do 400 m.
Zaradi ugodnih vremenskih razmer v spomladanskem in jesenskem času pomeni področje Paklenice čudovit plezalni vrtec. Primeren je za vzgojo pripravnikov v alpinističnih šolah, za trenažne namene vrhunskih alpinistov pa tudi za rekreativne namene »odpisanih« plezalcev.

Uprava nacionalnega parka dopušča taborjenje v samem osrčju parka, v Aniča luki (215 m) pod čudovito steno Aniča kuka. Edini pogoj, ki ga postavljajo — odnašanje vseh odpadkov — pa žal alpinisti zelo neradi izpolnjujemo. Kraj je izredno pripraven za taborjenje: v bližini je pitna voda iz vodovoda, dostop do sten je kratek (15 min.), grmovje ščiti šotore pred preveliko vročino, dostop do ceste (20 min.) oziroma od avtobusne postaje (3.5 km). Prevoz z rednimi prevoznimi sredstvi (od Jesenic) pa traja devet ur.

Od 27. do 31. oktobra se je v Paklenici (Velebit) mudilo devet članov alpinistične šole AO Jesenice. V treh plezalnih dnevih smo opravili 86 vzponov.
Pomembnejše ponovitve:
— Aniča kuk (719 m): Velebitaška smer: VI, A1 — 350 m. Ravnik-Ravhekar; Figure veneris: VI/V, IV — 150 m, Ravnik-Bohnec; Raz za kladivce: VI. A2/V— VI — 150 m. Ravnik-Bohnec in Ravhekar-Horvat; Karabore: V+, A0/V — 150 m. Ravnik-Praprotnik-Klemenčič; Sažeti smer: V/IV — 150 m, Bohnec-Horvat; Šaleška smer: V/IV — 120 m, Ravnik-Praprotnik in Ravhekar-Šifrar;
— Kuk od Zagona (660 m): Union: VI. A1/IV — 200 m. Ravnik-Ravhekar;
— Mali Čuk (250 m): Celjski steber: V-/IV — 150 m, Horvat-Bohnec in Ravnik-Ravhekar;
— Kuk od Skradelin (350 m): GSS vaja: V/IV — 140 m, Praprotnik-Klemenčič-Preželj;
— Debeli kuk (600 m): Zgrešena: V-/IV — 140 m. Ravnik-Ravhekar;
— Veliki čuk (599 m): Kanjonska smer/varianta: V-/III+ — 350 m, Krajnik-Šifrar.
Poleg tega smo plezali še Akademsko smer (IV. 150 m) in Centralne kamine (IV-, 200 m). Samostojne naveze deklet pa so ponovile še Kukušnjo smer, Rampo in kamin, Kaminsko smer (vse III +, 150 m Mali čuk). Smokvico (III, 120 m. Kuk od Skradelin) ter kombinacijo Splitske in Družinske smeri ((V/III. 200 m. Aniča kuk).
Analiza vzponov kaže, da je bilo deset vzponov šeste težavnostne stopnje, 20 vzponov pete težavnostne stopnje (dva vzpona deklet v mešani navezi) in 12 vzponov četrte težavnostne stopnje (dva vzpona deklet v samostojni navezi). Od ostalih vzponov, ki so bili tretje težavnostne stopnje, pa je bilo 18 solo vzponov, 16 vzponov ženskih navez in deset vzponov mešanih navez.

D. Praprotnik
Železar, 10. november 1983

eXTReMe Tracker