Alenka Goričan - Start Vižmarje: ...  Bi šel kdo zraven?

Po obilnem zajtrku in obiranju doma se ob pet čez štiri le poženem od doma. Cerkvi v Skaručni in na Šmarni gori sta osvetljeni. Tema je še. Ko se bližam Kamniku se že pokažejo obrisi hribov. Narava se prebuja. Kamnik še spi, le ena ženska se sprehaja s psom in cigareto v ustih. Fuj.

Gledam Mokrico. Dolgo že nisem bila na njej. Treba bo spet it pogledat kaj se z njo dogaja. Danes me vabi Olševa spet na obisk. Poromala bom k njej.
Zapodim se proti Črnivcu. Prehitim kolesarko in kolesarja. Vprašam ju kam gresta. Moški odgovori, da čez Pavličevo sedlo. Odgovorim mu, da jaz tudi, a bom še vmes skočila na Olševo. Peljem se dalje. Krvava peč je v jutranjem soncu. Letos še nisem bila na njej. Ko se mi pokaže sv. Ahac sem vedno vesela. Sedaj se bom spogledovala z njim. Prikaže se mi, pa spet skrije. Vedno bliže sem mu. Name vedno deluje pozitivno. Dohiti me kolesar, ki sem ga prej prehitela. Zanima ga kje bom šla na Olševo. Povem mu. Potem pa tako previdno vpraša: »Vem, da ni vljudno ampak ne zgledate več tako mladi za tako turo? Če smem zvedet koliko ste pa stari?« Seveda mu povem po pravici. »Ojoj. Taka tura za žensko vaših let? Dobri ste, dobri.« Njegova spremljevalka pa je bila nekje daleč zadaj, pa bi ji jaz lahko bila mati. Fantič je bil zelo presenečen. No, to je pa moški z možgani, zna celo razmišljati, kar ne morem reči za vse. Na žalost. V prvi službi sta z mano v pisarni delali dve, ki sta bili v mojih zdajšnjih letih. Zdeli sta se mi tako stari. Klasična oblačila, trajna, proteze v ustih in čisto drugačnega razmišljanja. Sedaj sem pa jaz v teh letih, pa se sploh ne počutim staro. Požvižgam se na leta in na mnenje drugih, pa grem naprej po svoji poti. Mladenič je odpeljal naprej, ker je imel specialko. Drugih kolesarjev, nabiralcev kilometrov in časa pa še ni na cesti, ker še spijo. Na klopci spet pojem banano in nadaljujem proti Ahacu. Vprašam se kaj pa Boris dela? Še smrči? Ura je okoli pol sedem. Okoli hiše je vse mirno.

Pozdravim Ahaca in se poženem naprej. Hitro prispem na Kranjskega Raka 1029 m. Sedaj je asfalt. Tudi tu sem se peljala po novem asfaltu. Ne spomnim se več kam sem šla. Morala sem počakat, potem so me pa spustili po njem. Neki delavec mi je govoril, da se bom prilepila na topli asfalt. Pa se nisem. Gledam Veliko planino v jutranji podobi. Oblečem se in se zapodim v Podvolovjek. U, je mrzlo. Spet me zebe. Sveže jutro je. Oči si spet napasem na Žagerskem mlinu. Lep in romantičen mi deluje zato ga imam rada. Prikaže se mi Dleskovška planota. Moram ustavit, da si napasem oči tudi na tem delu raja. Sedaj pa lahko grem naprej. Se mi že pokaže Raduha. Na desni me pogleduje Rogač.

Prispem v Luče, ki so na 522 m. Obsijane so z jutranjim sončkom. Kar oslepil me je, a sem ga vesela. Tu čaka fantič na svojo prijateljico, ki je nekje zadaj. Ona ne gre čez Pavličevo sedlo.

Zdrvim proti Solčavi. Uživam ob pogledih na stare lepe hiše, na samotne kmetije in del Olševe zadaj. Že sem v Solčavi, ki je pa na 642 m. Solčavsko ima zelo zanimivo in razburljivo zgodovino in polno legend. Solčavčani so bili znani živinorejci in so sloveli celo do Dunaja. Dobivali so številne nagrade. Dobro so odbirali živino in plemenske bike iskali po Štajerskem in Koroškem. Lučani so jim to zavidali. Zato so si izmislili zgodbe. Solčavčani so se baje zmenili, da bodo kupili bika kakršnega nima Savinjska dolina. Župan ga je iskal teden dni in ga teden dni gonil domov. Ko ga je gnal skozi Luče so se vaščani smejali in norčevali, ker je bil usran in ves črn. Župana je bilo sram. Solčavčanom je povedal, da je prignal najboljšega bika a se Lučani z njega norčujejo in pravijo, da je črn kot vrag. Zato so sklenili: »Oprali ga bomo, zlodja umazanega!« Gnali so ga v sredo Savinje, žajfali in prali so ga dedi in babe, da je voda vsa penasta tekla od njega. Drek so sprali, črne barve pa ne. Lučani so bili spet glasni in so zložili pesmico: »V Solčavi so prali črnega bika, ko so ga oprali, so zopet odgnali črnega bika!« Solčavčani pa so jim odgovorili. »Je žajfnica tekla od opranega bika, v Luče pritekla kar mimo korita. Lučani vidli belo so reko, so mislili v Žocpahu jim je skipelo mleko, po vrhu je plavala smetana bela, živela od nje bo zdaj lučka vas cela. So po piskre zleteli in pene posneli: vešani Lučani so se zredili, ko so od črnega bika smetano pili!« Kako lepo, da so vse te zgodbice, zgodovino in zanimivosti zbrali, da bo ostala še zanamcem.

Poslikam cerkvico in se počasi začnem dvigat po panoramski cesti. Rada opazujem urejene hiše s cvetjem in njihovo okolico. Eni imajo res dobre ideje. Pri rački ob poti si natočim vode. Zanimiva domislica. Dvigam se mimo hiš in tu in tam se mi pokaže Olševa. Tudi pogledi nazaj so zanimivi. Konec je asfalta in gonim po makadamu. Na enem ovinku stoji avto, ob cesti pa je znamenje. Gospod ima malo problema z govorom. Pove mi, da se je tu ubil njegov stric. Ni zvozil ovinka. Ne vedo ali je bil pijan, ali pa je naredil samomor. Gospod živi v Kopru, sem pa hodi pomagat teti. Zelo rad je tu. Prigonim do sp. Ošovnika. Tu imajo lepo kaščo obdano z rožami. Malo poklepetamo. Prijazni so. Imajo tudi čebelnjak in polno gorenjskih nageljnov. Potem zavijem desno proti zg. Ošovniku. Kako lepa stara poslopja imajo. Odložim kolo in klepetam s prijazno gospo. Stavba za katero sem mislila, da je bila kašča mi gospa pove da, da so v njej spali hlapci in dekle. Ja, pa ne v komunistični Jugoslaviji, ampak prej. Tudi lesena gospodarska poslopja so stara. Vprašam jo kaj bo z njimi, če bodo obdavčena. Tudi ona mi pove, kot večina s katerimi govorim, da jih bodo potem pač podrli. Daleč od zadaj za lepimi lesenimi poslopji se pokaže vrh gospe Ojstrice. Na enem objektu so obešeni cepci za mlatenje žita. Gospa živi sama z mamo. Pri hiši sta dve ženski, dva telička, dve kravi, dve kuri in dve mački. Kako nenavadno. Ena hči živi v dolini, druga pa se šola in je v internatu. Mož se je ponesrečil in če sem prav razumela je v domu. Vsaj mislim, da je rekla tako. Tereni okoli zelo visijo in je obdelava zahtevna. Pravi, da vsakič, ko je konec košnje si oddahne, da se je dobro izteklo. Preobujem se in se zapodim navzgor na Olševo.

Strma je ta pot, da si dobro utrdiš mečne mišice. Hodiš bolj po prstih. Vije se skozi gozd, vmes so pa lepa razgledišča nazaj proti Solčavi. Vmes opazujem rožice, ki jih ji dala mati narava. Seveda mi spet delajo družbo ptički. Kako lepi pogledi so na Kamniške gore. Visoko sem že saj je Solčava daleč spodaj. Zadiši po nageljčkih. Polno jih je. Še malo pa bom na grebenu. No, pa mi je uspelo prit na Gladki vrh 1849 m. Strmo je bilo. Na taki poti se pa cedi salo. Poženem se po grebenu proti Govci. Ni tako blizu. Razgledi pa so božanski. Na eni strani Kamniške, na drugi je zleknjena velika gospa Peca. Še vedno se samo spogledujeva. Pokažeta se tudi Topica in Ojstra. Tudi ti dami me še čakata. Skakljam po grebenu ob čudovitih rožicah. Malo se je treba spustit navzdol in okoli peči proti Govci. Joj, spodaj pa je ena votlina. Nazaj grede moram to pogledat. S severa se priključi ena pot. Piše M. DOL. Kje pa je to? Naprej je tabla za Kumerja. Me še čaka poti, ki vodijo na Govco. Kako je lepo. Za ovinkom zagledam vrh. Na njem je polno ljudi. UUUU. Po skalovju grem dalje. Opazujem zanimive skale. Na vrhu so planinci iz Litije. No, pa le gredo.

Govca je najvišji vrh Olševe in meri 1929 m. Ob skrinjici je gospa, ki me vpraša, če sem se jaz peljala s kolesom. Povem, da sem se. Čudi se mi. Pristopi gospod in malo poklepetamo. Gledamo v Avstrijo. Seveda takoj začnemo delat primerjave med nami in njimi. Pravi, da ni nič čudnega, če nas gledajo postrani. Oni so me srečali še na kolesu, šli smo vsak po svoji poti in se našli na vrhu. Še en tak primer. Zanimivo. Poslovimo se. Takoj odskakljam k votlini. O, kako sem srečna. Še fotografiram rožice, a žene me k votlini. No, pa sem pri njej. Olševa je povezana s številnimi legendami. Ena pravi, da je na Olševi pasel pastir. Prišel je do ene votline. V njej je videl polno mizo zlatnine, zraven pa tri čebre srebra in zlata. Pod mizo je bila zvita kača. Vzel je pest denarja, potem pa je veseljačil in popival. Ko mu ga je zmanjkalo je spet šel na Olševo po več. Ko je enkrat popival v Kapli je zavpil: »Juhajsasa, le pijmo ga, saj Olševa še ima!« Od tedaj tiste votline ni več našel. Vzamem baterijo, da vidim, če je to ta votlina. Pa mize ni v njej, čebrov ni in tudi kače ni v njej. Ni prava. Ni globoka, je pa zanimiva. Iz nje naredim posnetek. Take imam rada.

Spet se dvignem na pot. Velika gospa Peca se mi tam daleč nasmiha. Ja, mogoče se pa le srečava še letos. Se bom trudila. Ja, pa Topica in Ojstra. Enkrat sem že bila spodaj, da imam vsaj malo pregleda. Vsaj enkrat bom letos še tam. Bom, bom. Juhuhu. Še enkrat se ozrem proti Govci, ki iz te strani zgleda čisto drugače. Nanjo me še čaka vsaj pet poti, da jo bom boljše poznala. Sedaj sem prehodila le dve. Zapodim se navzdol. Hitro gre, ker je strma. Takoj sem pri Ošovnikih. Preobujem se, še enkrat si ogledam ta stara poslopja. Naredim posnetke z objekti in hribi zadaj. Danes še. Bodo drugo leto še stali? Mogoče drugo leto takih motivov ne bo več. Banda pokvarjena bo vso našo kulturno in naravno dediščino uničila, ker se na vse požvižga. Mar ji je le za denar, denar in polne svoje bančne račune. Sramota.

Brundam kar na glas. Kura stegne  vrat skozi deščice in nekaj doda. Skozi drugo še druga. Vsekakor se strinjata z mano. Pozvonim v hiši, a se mi nihče ne oglasi. Nekje delata. Zapodim se navzdol na panoramsko cesto. Na enem delu je tako slaba, da me vrže s kolesa. Sedaj se spet dviga. Malo pred Sv. Duhom se začne asfalt. Na enem ovinku zagledam pri avtu družino, ki sem jo srečala na vrhu. Prijazni so in malo spet poklepetamo. Čestitajo mi. Gospod me kuštravko fotografira. Dvigne moje kolo. Pravi, da je prtljaga tako težka kot njegova, ko gre plezat v Dolomite. No, in jaz to tovorim okoli. Krepim mišice. Doma so iz Polzele. Poslovimo se in gremo vsak na svojo stran.

Prikaže se mi cerkvica Sv. Duha na zelenem hribčku. Tu je višina 1232 m. Okoli je polno ljudi. Jaz pa razen na vrhu nisem srečala nikogar. Kakšen užitek je to. Peljem se mimo njih. Ustavim se, da naredim posnetek cerkvice z Raduho zadaj. Pa sem spet na makadamu. Spuščam se navzdol. Prispem do izvira železove vode. To vodico si pa moram natočit. To rabi moje telo. Bogata je z železom, kalcijem in magnezijem. Malo je tudi kisla. Enkrat, ko sem se vozila tu sem si jo že natočila. Voda je posebej dobra za kri in zame bo, ker sem že veliko danes pokurila. Telo si zelo opomore. Čudežna vodica pač. Napijem se je in si jo natočim še v steklenice. Zapeljem se naprej. Ustavim se pri pogledu na Logarsko dolino. Kako čudovito. Čakala sem na to razgledno točko. Kako lepo, lepo. Pravljični je tudi pogled na Klemenškovo domačijo s hribi zadaj. Tu imajo tablo, da veš da so to Klemenški.

In že sem pri pogledu na Matkov kot. Pogled je lep, a tudi tu ni table, ki bi občudovalcu povedala kaj vidi. Turizem po naše pač. Škoda. Se še spuščam. Na odcepu za Pavličevo sedlo počakam. Pripeljeta se dva tujca, ki bi si rada kaj ogledala. Napotim ju na panoramsko cesto. Škoda, da ni bolj urejena in da nima tabel. Sedaj me čaka še tri km vzpona na Pavličevo sedlo. Tabla me opozori na 12% klanec. Ah, bo že. Pritiskam na pedala. Počasi, počasi, pa sem le na Pavličevem sedlu 1340m. Ogledam si potke po grebenu na vsako stran. U, da se hodit. To me še čaka. Pred več leti sem šla v obratno smer. Ko sem se približala meji sem bila kar utrujena. Videla sem eno stavbo in mislila sem, da bodo najprej avstrijski policaji. Kažem jim naš potni list in pozdravljam po nemško. Šlo jim je na smeh, le zakaj ne. Šele kasneje sem dojela, da so imeli naše uniforme. Kakšen bedak sem izpadla. Malo se spustim navzdol, potem se pa spet malo cesta dvigne. Prispem do še enega mineralnega izvira-Virnikovega. Ta ima bolj kalcij in magnezij. Piše, da je koristna pri športnih aktivnostih. Kot nalašč zame. Takoj natočim stekleničko, ki sem jo že spraznila. Voda priteče iz izrezljanega debla, tako kot to znajo naredit naši vestni sosedi. Se res potrudijo. Napis je dvojezičen, saj je tu občina Železna Kaplja, ki ima župana zavednega Slovenca.

Spuščam se navzdol. Ogledujem se naokoli. Skušam prepoznat vrhove, ki jih vidim. Prispem do čudovitega razgleda v Belsko Kočno obdano s hribi. Zdrvim mimo lepe stare kmetije. Prispem na cesto, ki pelje iz Kaple na Jezerski vrh nekje na 850 m. Moram se sleči, ker me čaka vzpon.

Poženem se navzgor. Na tej cesti sem že vsaj desetič. Je najlažja iz avstrijske strani čez Karavanke. Pa zabrni okoli mene. Motor za motorjem. Kar vrstijo se in eden bolj divja kot drugi. A se je danes vsem zmešalo? Tako pa še nikoli ni bilo. Se najde kakšen Avstrijc, drugi so LJ in KR. K... kako se izživljajo. Joj. En k... ne morem mu drugače reči, zdrvi mimo mene in prehiteva v nepreglednem ovinku. Zamižim. Imel je srečo, ker nasproti ni bilo avtomobila. No, vsaj mene oni ne ogrožajo, ampak sebe in avtomobiliste. O, pa ja. Samo cm je manjkal, da bi me zbil. Pa celo cesto ima prazno. Joj, kaj bi sedaj naredila z njim. Kdo? Naš seveda. Napisala bom na našo ustrezno službo, da naj ne dajo v roke izpita prej, dokler ne opravijo eno tedenskega dela s tetraplegiki. Mogoče bo na koga vplivalo pozitivno, ko bo videl kaj ga lahko doleti ali pa drugemu zaradi njega. Bedak pa tako ostane celo življenje bedak. Pameti nam ne more nihče dat. Besna sem. Brni, brni. V kakšnem miru sem pa bila v gorah. Pripelje se skupina z MS oznako. Zakaj pa ti lahko vozijo normalno? Ja, normalni so.

Pripiham na Jezerski vrh 1218 m. To je bolj od besa kot pa od vzpona. Robanov Joža je v eni svoji pesmici napisal: »Po dolini v nemi grozi vsak hudir z motorjem vozi, da ropoče in grmi, tega več zdržati ni.« Le kaj bi pa na današnje razmere napisal? Oblečem se in se spustim na Jezersko. Ustavim se, da uživam ob pogledu na ta idiličen kraj. Spustim se naprej. Do noči bi bila rada doma. Dotočim si še jezerske slatine. Ustavljam se še ob pogledih na hribe, potem pa gas domov. Pogled se mi ustavi še na Kalškem grebenu. Dolgo že nisem bila na njem. Letos pa bom šla. Tako vabeče me pogleduje. Pridem, pridem. Še pogledujem nazaj. Drvim skozi polje, ki nam bo dalo dobrega kruha. Lepo je videt te njive. Gore pa seveda še bolj. V Smledniku se na enem balkonu šopiri lep mačkon. Moj pa mene čaka doma.

Doma sem ob deset čez osem. Pa mi je tudi to uspelo. Naredila sem 150 km. To je več kot je kamniški maraton. Naredila sem tudi višinskih metrov več kot oni. Bila sem še na makadamu in še peš vzpon sem imela. Veliko sem videla, doživela, izvedela, spoznala. Sedaj sem vesela, srečna in zadovoljna. Brez problema grem kuhat večerjo. Oni pa naredijo turo prej, pa pridejo domov na smrt utrujeni in od ture nimajo nič. Verjetno so zadovoljni s tem. Je pa težek. Takega ne zvozi vsak. Zanj je pa res potrebno veliko kondicije. Ne pa oni, ki vlačijo kolesa po hribih in drvijo samo navzdol in skrunijo naravo. Na takem maratonu bi jih pobralo. Jaz pa raje uživam. Počasi se tudi daleč pride pa še doživiš in vidiš kaj.
Ps. Srečna moram bit, da sem prišla domov živa in cela.

Alenka Goričan