Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinske poti so za planince


Planinske poti so za gorske kolesarje ...


S kolesom? Na Grintovec?

FB - C. K.

(Po)objave na G-L z gorskokolesarsko tematiko

ponedeljek, 7. oktober 2013, ob 20:59, Boris Štupar, ogledov: 19050

Premišljanje o gorskih kolesarjih, ki so že postali stalnica tudi na gorskih poteh. O tej zvrsti zahajanja v gore razpreda svoje misli izkušena kolesarka in planinka Alenka Goričan, ki na to gleda malo drugače ... 

Alenka Goričan: Že dalj časa se spravljam napisat nekaj o kolesarjih v hribih. Naenkrat so se začeli pojavljat. Sedaj jih je vedno več in več.

Pojavljajo se povsod. Na ramenih nosijo kolesa na vrh hriba ali gore, navzdol pa kakor kdo. Eni se vozijo, če se le da, drugi ga večino poti spet nosijo. Glavno jim je, da lahko rečejo, da so bili na tej in tej gori s kolesom. Kakor vidim se tudi o tem veliko razpravlja. Stopili so skupaj in pritiskajo na vse okoli. Prepričujejo na vse strani, da ne delajo škode in da nikogar ne motijo. Pa je res tako?

Že nekaj let je od tega, ko sem doživela zelo, zelo neprijeten dogodek. S Katarine sem šla na Golo brdo. Po planinski poti seveda. Nikjer ni bilo nikogar. Tam, kjer je pot najožja je skočil izza ovinka kolesar. Nisem ga slišala, le refleksivno sem se stisnila k steni. Pridrvel je z veliko hitrostjo. Mimo mene je bil v skoku. Doživela sem velik šok. Kar nekaj časa sem stala tam, preden sem sploh dojela kaj se je zgodilo. Kaj bi bilo, če se ne bi stisnila k steni? Skočil bi mi na hrbet in me ubil. Če bi stisnil na bremzo, bi ga vrglo name. Groza. Besna in v strahu sem šla naprej. Ta dogodek je ostal globoko v meni. Nikoli ne bom pozabila tega. Vprašala sem se kaj, če bi bil na poti otrok ali pa starejši človek, ki nima več takih refleksov?

Ko sem šla na planino Sečo, sta se dva peljala navzdol, gor sta ga sigurno nesla. Srečala sem mladeniča, ki je na ramenu nesel kolo do koče na Golici, dol pa je po tisti peščeni poti bremzal. Posebej priljubljena je Beljščica. Tam se zelo radi podijo. Videla sem jih, ko so lezli na Potoški Stol, dol so se pa podili med kravami. A sodi to skupaj? Tudi živali ne bodo več imele miru? Pri Koči na Blegošu sem se pogovarjala s kolesarji, ki so preklinjali, ker so jim prepovedali s kolesi na vrh Blegoša. Kaj vse je bil kmet.
Spomladi sem srečala kolesarja, ki je porival kolo na Tošca. Nisem mogla bit tiho. Bilo mu je neprijetno. Povedal mi je, da si je zadal cilj, prekolesarit planinsko pot E7. Šele, ko sem bila naprej sem dojela, da je to bil naš ultra maratonski kolesar.

Ker se vozim tudi po gozdnih cestah, se na ovinkih spomnim na pokojnega Robiča. Lahko si še tako izkušen kolesar, pa moraš vedno računat, da se ti lahko kaj zgodi. Po ravnih cestah je polno kolesarjev, kjer so vzponi jih je že manj, po makadamu pa še manj. Tisti, ki pa so na gorskih gozdnih cestah pa divjajo. Kako naj tak varno spelje ovinek, če se mu nasproti pripelje avto ali traktor? V teoriji je vse preprosto, v praksi pa je težje. Oprema teh kolesarjev, ki jih srečujem po hribih in ki divjajo po gozdnih cestah je običajna, nimajo ščitnikov. S ščitniki so redki. Moja prijateljica je padla na ravnem s kolesom in ni divjala, imela pa je eno leto vijake v hrbtenici. Hrbtenica ne bo nikoli več taka kot je bila. Naj se kdo zamisli.

Sedaj je situacija taka, da jih na hribčkih okoli mest kar mrgoli. Ni več miru. Šla sem v akcijo in sprašujem prave planince kako na to gledajo. Ti, ki jih jaz srečam ali poznam so vsi proti. Zgroženi so. Jaz se takih poti kar izogibam. Ko me preseneti kar otrpnem, doživim šok in imam pokvarjen dan. Nisem več sproščena in uživanja v naravi je zame konec. Napeta sem in kar čakam od kod bo spet kdo pridrvel. Vedno si rečem, da imam srečo, ker imam še dobro srce, ker bi me sicer lahko kap. Ko gledam kje table umrlih na poti se vprašam kaj se mu je zgodilo. Takoj pomislim, če ga je presenetil kolesar in ga je kap. Vem, da bo kdo rekel, da pretiravam, ampak tako je. Ko pridem k sebi po šoku me zagrabi bes, da bi ga kar lopnila. Pa ne razmišljam edina tako. V hribe hodimo tudi taki, ki naravo občudujemo in iščemo v njej mir, da se napolnimo s pozitivno energijo.
Še posebej so izpostavljeni starejši, tisti z manj kondicije in kakšni bolniki, ki ne morejo več višje na visoke vrhove.

Navedla bom nekaj mnenj:
- Neka gospa je rekla, da bi vsaj imeli zvonec. Tudi, če bi ga imeli jim nič ne pomaga. Ko se spuščaš moraš dobro držat kolo, da ga obvladaš in ne moreš zvonit.
- Kolega, ki hodi bolj po zavarovanih poteh jih tam ne srečuje.
- Neka gospa mi je pravila primer, ko je šla na wc vstran od poti. Za moške je to pač lažje. Ko je počepnila je nekaj zašumelo in se je samo nekako nagnila vstran, da je ni povozil kolesar, ki je pridrvel navzdol vstran od poti. Normalno, da je doživela šok.
- Nek gospod je pravil, da jih je sedem prineslo kolo na Stol, dol so se peljali kjer se je pač dalo.
- Spet drugi mi je besen razlagal, da imajo nekje na območju Javornika in Črnega vrha svoj poligon. Gor jih vozi sedežnica, zraven pa jim obesijo kolo. Zapeljejo jih na vrh. Poligon bi naj bil nekje v sredini. Do njega z vrha divjajo prosto do poligona in spet od konca poligona navzdol prosto po naravi. Ceste, ki bi naj do tja vodila baje sploh ne uporabljajo.
- Star planinec pa je komentiral, češ, da pri nas bodo že dovolili, ker imamo še dovolj narave za pokvarit.
- Spet drugi je komentiral, da ga poleti motijo po hribih kolesarji, pozimi pa planinske poti gladijo deskarji in ogrožajo varnost planincev.
- Ko sva se z enim gospodom med potjo pogovarjala o tej temi je dejal, da če bodo pri nas to dovolili bomo pač hodili v hribe v tujino.
- Gospa pa je komentirala, da je pa le planincev toliko, da bi morali stopit skupaj in se temu odločno upret.
- Nek gospod je dejal, da jih je našel na enem skalnatem vrhu s kolesi in so se hvalili, da bodo šli s kolesi tudi na Triglav.
- Pa še en primer starejšega planinca, alpinista, jamarja. Zaradi poškodbe v hribih in starosti že težko hodi, brez narave pa ne more bit. Kot biolog pa še posebej ne. Gre pač še tja, kjer še lahko hodi. Preboleva tudi raka. Njegova želja je, da bi lahko dokler bo pač še živ užival v naravi. Pa pravi, da ne more, ker mu kolesarji to onemogočajo. Ravno tam, kjer še lahko hodijo starejši jih je največ. Ko sem enim mladeničem rekla, da plašijo starejše ljudi je bil odgovor, da potem pa naj bodo doma.
- Nek starejši planinec je celo dejal, da bo enemu porinil palico v špice » in se naj hudič ubije«.

Je res, da bi morali bit planinci doma, da bodo lahko po stezah divjali kolesarji?
A smo res prišli tako daleč, da za stare, bolne planince ni več prostore v naši naravi? Kdo je pa urejal in ureja planinske poti? Jih kolesarji? Tako kot so planinci s prostovoljnim delom uredili poti, si naj kolesarji uredijo svoje poligone in se naj podijo tam. Potem ne bodo oni ovirali planincev in planinci ne njih. Tudi vzdrževanje poti stane. Naj sežejo v žep in si naj tudi oni s prostovoljnim delom uredijo poligone.
V Avstriji še na gozdne ceste ne smeš it, kaj šele po planinskih poteh. Tam je red. Imam kolesarske atlase v katerih piše, da ko prideš na planino moraš it peš po cesti naprej, ker je vožnja prepovedana. Kolesarji mi pravijo, da je Avstrija zaostala. Ja, Avstrija ceni in spoštuje naravo, ne pa tako kot mi. Prihaja do sporov s kmeti, ker se podijo po poteh, ki so na njihovem ozemlju. Potem preklinjajo kmeta. Pravijo, da gozdne ceste ureja država in ne kmetje in da ti nimajo kaj govorit. Pa je res tako?

Eni delajo izpit iz gorskega kolesarjenja in potem zagovarjajo, da ne delajo škode. Koliko jih pa bo naredilo ta izpit? Malo, podi se jih pa polno, ker se lahko. Kot je rekel nek gospod, da je z enim odlokom iz leta 95 vožnja po stezah, brezpotjih, travnikih … prepovedana, divjajo pa vseeno. Pravijo, da naredimo planinci več škode s palicami kot pa kolesarji s kolesi. No, prepovedana je tudi vožnja z motorji in štirikolesniki, pa se vseeno podijo okoli. Še reči jim nihče nič ne sme. Kakšen kmet dobi še kakšno batino, ker smo zelo zaostala gnila država. Kje so naravovarstveniki? Jih nimamo? Zakaj pa lahko imajo sosedi to dobro urejeno?

Planinci pravijo, da če bo Planinska zveza to dovolila, pač ne bomo več plačevali članarine pri nas, ampak v tujini. Jaz je sigurno ne bom plačala pri nas. Zveza pa se naj preimenuje v Kolesarsko zvezo. Koga bo ščitila Planinska zveza?
Jaz se vozim s kolesom v hribe, po poteh pa hodim peš. Na cestah me ogrožajo nevzgojeni vozniki avtomobilov, v hribih me pa podivjani, domišljavi kolesarji. S kolesi po hribih je postala moda. Sprašujem se kako je z zavarovanjem v primeru nesreče? Če te povozi na cesti lahko tožiš tistega, ki te je povozil. Kaj pa če te poškoduje kolesar v hribih, ki zdrvi mimo in ga ne vidiš več? Kdo bo plačal? V hribih je veliko ljudi, ki niso člani planinskih društev. Se bo to tudi štelo kot nesreča v hribih pri zavarovalnici in boš dobil odškodnino? Mislim, da je razlika, če si kaj zlomiš, padeš ali ti prileti kamen in te poškoduje ali pa, da ti poškodbo povzroči kolesar. Take zadeve morajo bit razčiščene preden pride do česa.

Bomo zraven smeti po naših gorah videvali tudi kolesa, ki bodo komu kam padla ali se polomila? Kaj bi na vse to rekel veliki Kugy in tisti prvi občudovalci hribov?
Bomo res morali zaradi peščice ljudi, ki zagovarjajo kolesarjenje po hribih hodit v tuje gore, če bomo hoteli v miru uživat v naravi?

Alenka Goričan
 

Oznake: KOL

Komentiraj (24):

Luka Gratej, ponedeljek, 7. oktober 2013, ob 21:21

Draga Alenka,

ne boš verjela, ampak velika večina gorskih kolesarjev ima povsem enake motive za obiskovanje hribov, kot jih imajo ostali uporabniki. Niti najmanj nas ne zanima podiranje časovnih rekordov, ne gor, še manj pa dol.

Seveda obstajajo izjeme. Praktično povsod najdemo bedake, ki z nevzgojenostjo in jebivetrstvom ogrožajo ostale ter povzročajo kakršnokoli že škodo. Niso samo med kolesarji, ki divjajo po poteh, so še marsikje drugje, pa sploh se ni treba pomatrati, da jih najdemo...

Verjemi, da tako kot pohodniki in drugi obiskovalci, tudi mi gremo v hribe z namenom, da uživamo v naravi. Veliko nam je do tega, da jo pustimo v taki obliki, kot smo jo našli. Pa ne samo za nas, predvsem za tiste, ki pridejo za nami. Dokler se gibljemo na način, ki je po vplivu na podlago enak oz. primerljiv pohodniku, je to sprejemljivo, se strinjaš? In takšna vožnja je zlahka mogoča tudi s kolesom in primerno tehniko. Je pa res, da smo tako neopazni, da nas ne boš slišala, dokler te ne bomo prijazno pozdravili, sestopili s kolesa in ti dali prosto pot ;-)

Jože Rovan, ponedeljek, 7. oktober 2013, ob 23:03

Ko človek to prebere ne ve ali bi vse skupaj vzel resno ali pa bi se nasmehnil. Pa sem še malo brskal po Googlu in izbrskal tale članek gospe Goričanove:

http://www.gore-ljudje.net/novosti/88426/

Ko prebiram njeno inventuro leta 2012 ji lahko samo zavidam, kako je našla čas za vse to in kaj vse je prehodila, krasni zavidanja vredni cilji planinskega zanesenjaka, občudovanja vredna energija. In skoraj vselej s kolesom do tudi zelo oddaljenih gora.

Težko razumem, da nekdo, tako zaljubljen v naravo in gore, ni zmožen razumeti drugih z istimi cilji, s to razliko, da mi ne gremo s kolesi le do vznožja gora ampak do kamor se s kolesom pač da in šele potem peš. In da obsoja in odreka pravico do turnega kolesarjenja ogromni večini odgovornih zaradi ekscesov minorne manjšine.

Marko Mugerle, torek, 8. oktober 2013, ob 08:57

Dragi portal Gore-ljudje,
Zgoraj objavljeni članek vključuje elemente sovražnega govora. Žal. V eminetnem glasilu, kot je vaš portal, za takšne sovražne pamflete ne bi smelo biti prostora.

Žal pozabljamo, da smo čudovito in ohranjeno gorsko okolje samo dobili v hrambo od naših prednikov in imamo dolžnost, da ga ravno takšnega prepustimo našim zanamcem. Vsi mi smo v tem okolju tujki, ki s svojo dejavnostjo motimo floro in favno okolja. Nastopamo pa v različnih vlogah: kmetje, lovci, planinci, alpinisti, smučarji, kolesarji, vozila na motorni pogon, itd.

Vsem skupaj želim več strpnosti, dosledno spoštovanje planinske etike in čim več lepih dni, preživetih v gorah.

Planinski pozdrav,
Marko

Matjaž Fireder, torek, 8. oktober 2013, ob 10:45

Gospa Goričan!
Sem star planinec, pravi planinec, kot nas imenujete vi. Zato spoštujem vse, ki imajo radi hribe. Tudi kolesarje! Ne spoštujem pa vas, gospa Goričan. Vaš bes in jeza imata korenine nekje drugje. Morda ste nezadovoljni v službi, morda imate malo prijateljev, morda vas otroci pokličejo le enkrat na pol leta … Svojo jezo in frustracije verjetno projicirate tudi na druge ljudi, ne le na kolesarje. Premislite o strokovni pomoči. In prosim vas, ne imenujte se za planinko, ker to niste.
Pa še namig: vedno, ampak res vedno, preberite kar ste napisali, preden kliknete »pošlji«.

Planinski pozdrav (a ne vam),
Matjaž

Tomaž Ovsenik, torek, 8. oktober 2013, ob 13:35

Gospa Alenka,

Jože je dobro potegnil črto čez tale zapis: človek bi se nasmehnil. Če me boste srečali v hribih, me kar 'lopnite' po rami, bom preživel - smo navajeni biti nebodigatreba, kljub svojemu trudu. Očitno s kulturnimi kolesarji še niste imeli opravka, bolj pa se bojim, da niti nimate posluha za to.

Eno toplo priporočilo na tisti stavek 'porinil palico med špice in naj se hudič ubije': take stvari je bolje ne izgovarjati, še manj pisati. Lahko se namreč najde kolesar, ki bo preživel padec, tisti hudič pa bi potem prilezel iz njega in bi znal biti problem.

Prijazen planinski pozdrav!
Tomaž

p.s. priporočilo portalu gore-ljudje.net: morda čisto vsaka stvar ni za objavo na tem vsebinsko bogatem planinskem portalu.

Jure Jazbec, torek, 8. oktober 2013, ob 13:59

Gospa Alenka,

Kot gorski kolesar sem v hribih srečal že veliko planincev, ampak še niti en vam ni bil podoben. Z vsakim sem prijazno pokramljal. Veliko ljudi me tudi spodbuja, nekateri so mi celo že čestitali.
Zato z vami ne bom zgubljal svojega časa, še manj pa energije, ker ni vredno.
Kar vam gre, so vam napisali že ljudje pred mano.

Rad bi pokomentiral samo vaš stavek, citiram: "Bomo res morali zaradi peščice ljudi, ki zagovarjajo kolesarjenje po hribih hodit v tuje gore, če bomo hoteli v miru uživat v naravi?"
Draga Alenka, prosim, oziroma ne, rotim vas, da obiščite tuje gore. Hkrati vam priporočam, da s seboj vzamete zajetno količino kamiličnega čaja, mogoče celo Persen. Na vašo žalost boste namreč hitro ugotovila, da je v tujini gorsko kolesarjenje še veliko bolj razvito kot je pri nas.

Lep pozdrav
Jure

Aleš Zdešar, torek, 8. oktober 2013, ob 15:19

Članek ima sporočilno vrednot in kaže na:
1. družbeno nesprejemljivost gorskega kolesarjenja
in iz prve točke izhajajočo
2. neurejenost področja gorskega kolesarjenja v SLO

Ko bo prvo, bo tudi drugo.

Benjamin Ravnik, torek, 8. oktober 2013, ob 16:13

Strinjam se s tem kar je napisala Alenka Goričan.

Benjamin Ravnik

Jure Noč, torek, 8. oktober 2013, ob 16:35

"Spet drugi je komentiral, da ga poleti motijo po hribih kolesarji, pozimi pa planinske poti gladijo deskarji in ogrožajo varnost planincev" Pozabila je na turne smučarje. Pa na krplarje....

Sem ogromno po hribih od plezanja, hoje, smučanja in kolesarjenja tudi tur, ki jih je naštela ona, ampak kaj takega kar je oz doživlja gospa še nisem videl.

Sem malo prebral vaše potopise, skoraj v vsakem sem najdel en bes na nekaj.

Primož Auersperger, torek, 8. oktober 2013, ob 19:49

Zgodbe o tem se ponavljajo. Ker hodimo veliko po hribih, lahko ocenim, da za zdaj kolesarjev ni veliko, vendar so kar precej glasni v uveljavljanju svojih "pravic". To je povsem na mestu, seveda ob predpostavki, da bodo prav tako smelo napolnili vrste markacistov. Poleg tega ne smemo pozabiti na to, da ima zemlja svojega lastnika (!). Verjetno pa bo na dolgi rok dejansko najbolje plačevanje vstopnine za uporabo markiranih poti tako za kolesarje kot pohodnike in prepoved hoje po privatnih zemljiščih. Morda v obliki nekaj sto evrske letne vinjete, ki jo bomo nosili na ruzakih in kolesih. Malo za šalo domnevam, da si vsi redni obiskovalci hribov tega želimo, še posebno, če bo vinjeta vsako leto druge barve in skladna z gorsko okolico. Se pravi več reda in pregon tistih, ki delajo ekscese, raznih downhillarjev - vendar naj za to v prvi meri poskrbijo kolesarji sami, preko PZS, ki mora postati tudi njihova organizacija.

Edi Fabjan, torek, 8. oktober 2013, ob 21:04

Gospa je s prevoženimi 5154 km v letu 2012 tudi kolesarka. Pravi (piše), da vozi gorsko kolo in veliko tudi po vzponih in krepko otovorjena. Seveda pa vožnja po asfaltni cesti ni primerljiva z gorskim (AM) kolesarjenjem. Škoda, da ni v družbi pravih gorskih kolesarjev poskusila spoznati tudi vožnje z gorskim kolesom po malo bolj težavnih potkah. Glede na njeno energijo in občuteno doživljanje narave in njenih lepot skoraj ne verjamem, da je ne bi potegnilo noter.
Je pa gorskih kolesarjev vse več in več in tudi država in zagrizeni peš planinci se bodo morali počasi prilagoditi dejanskemu stanju.

Renata Krauthaker, torek, 8. oktober 2013, ob 21:38

Mene pa recimo zelo moti kraval v nekaterih planinskih kočah med sezono. Na Kredarici so imeli koncert harmonikaši (ne vem kdo jih je povabil), bilo je veselo (kraval) do poznih ur, nadaljevalo pa se je še po sobah. Ko sem nekoga metala ven iz naše sobe, ker svoje očitno ni našel, me je nakrulil kaj hodim v planine, če nisem za nobeno družbo.

Kaj naj zdaj rečem? Še jaz enostavno posplošujem, da so vsi planinci pijanci in naj se jim zato prepove hoja v hribe? Saj vendar sploh niso njihove. V planine se zahaja dobro stoletje. Prej so od pamtiveka pripadale pastirjem!

Klemen Hančič, sreda, 9. oktober 2013, ob 07:03

Jaz se strinjam z gospo Alenko Goričan, da je potrebno narediti red na tem področju. Tudi sam sem imel že veliko podobnih situacij, ko so me "spustaši" dobesedno povozili na markirani poti na Veliko planino, potem pa me še ozmerjali kje hodim.
Moti me njihovo početje ter njihovo arogantno obnašanje, kar je razvidno že v teh odgovorih pod to rubriko.
Če ne spoštujejo že človeka, kje bodo spoštovali naravo?!
Menim, da je za vse dovolj prostora v naravi, zato naj se naredijo določene poti po katerih naj se "vozijo", ostale poti naj pustijo pri miru.

Luka Murn, sreda, 9. oktober 2013, ob 07:35

Nesporno dejstvo je, da šport postaja vse bolj popularen (govorim za SLO) in mislim, da noben sovražno podkrepljen članek (kot je tale) ali pa razumsko argumentiran članek ne bo ustavil vse večje količine kolesarjev pred naskakovanjem hribov s kolesi.

Zato je področje pač res potrebno urediti. Mislim, da se vsak, ki je kdaj šel peš ali s kolesom v gore, strinja, da trenutna zakonodaja pač ni dovolj.

Tako da imamo, kakor jaz vidim, samo dve opciji: ena je tipična za naše konce - ohraniti trenutno stanje, ki prepoveduje vožnjo, ter vpeljati dodatne nadzornike, ki bi se pojali po hribih in delili kazni. Nedvomno ukrep, ki bi bil všeč avtorici članka, čeprav je tudi sama bila v prekršku, če se je s kolesom kdaj vozila izven urejenih cestišč.

Druga opcija, ki je precej uspešna v tujini, pa je neke vrste kompromis - dovoliti vožnjo po določenih progah, hkrati pa bolj intenzivno vključiti gorske kolesarje v PZS, da se da na organizacijski ravni prej in predvsem bolj učinkovito voditi razvoj in obstoj obeh športov hkrati. S tem bi ne le ustvarili zdravo okolje za obe strani, temveč postavili tudi dobre temelje za gorsko-kolesarski turizem, ki je v tujini v razcvetu, v Sloveniji pa navkljub idealnim pogojem za šport tega ni.

Seveda slednja rešitev potrebuje razumen dialog in kompromis obeh strani. Upam, da smo Slovenci tega zmožni, ampak me članki kot je tale (žal) prepričujejo v nasprotno.

Grega Kurnik, sreda, 9. oktober 2013, ob 08:27

@ Klemen Hančič

Gorske kolesarje je potrebno ločiti na dva tabora:
1. Spustaše/downhillerje s katerimi imaš opravka na poteh z Velike planine.
Situacija VP je pač takšna, da omogoča enostaven vzpon na planino z nihalko in sedežnico oziroma prevoz z avtomobilom do Ušivca oziroma planine Dol ali pa preko Male planine proti Sv. Primožu. In ja ti kolesarji norijo in se povečini ne menijo za druge obiskovalce poti. Sam sem na poti skozi dolski graben naletel tudi na motorista.

2. "Turni" kolesarji, ki vzpone prekolesarijo ali pa kolesa nesejo na vrh. Mislim, da med njimi ni "divjakov", če pa so že, pa v okviru "razumevanja" po planinskih poteh ne norijo, se ob srečanjih s planinci ustavijo in jim praviloma odstopajo prednost...

Ker je na VP nekakšna mešanica, ki obema "taboroma" omogoča izpolnitev njihovih kolesarskih potreb, pač na takšnih poteh srečuješ obe skupini kolesarjev.
Ampak gre za specifični primer, ker pač infrastruktura omogoča, da prihaja tudi do konfliktnih situacij. Z nadmorsko višino in slabšo infrastrukturo, se tudi delež "divjakov" zmanjšuje.

Rešitev za VP bi bilo, če bi se na tem območju lahko zgradil kolesarski park, ki bi rešil te konfliktne situacije. pa še nekdo bi kaj zaslužil oziroma naredil za razvoj turistične ponudbe na tem območju.

Gledano skozi drugi, morda tebi bolj poznani primer > tudi letenje je v Triglavskem narodnem parku prepovedano, pa nekaterih to tudi ne ustavi... je pač enostavno preveč mikavno.

Klemen Hančič, sreda, 9. oktober 2013, ob 09:17

Ravno zato pa pravim ,da se morajo stvari urediti kot so se za nas Jadralne padalce v območju Tnp-ja. Pravila so postavljena ,kdor krši pravila naj nosi posledice sam.Tudi kot aktiven cestni kolesar lahko povem ,da so tudi tam pravila jasna.Vožnja oz.trening v skupini je mogoč,če je v ozadju spremljevalno vozilo z rotacijsko lučju in vsi udeleženci morajo imet veljavno tekmovalno licenco za tekoče leto ki jo izda KZS.
Naj bodo turni kolesarji izjeme.??!!

Grega Kurnik, sreda, 9. oktober 2013, ob 09:29

Problem je v tem, da "pravil" ni..so samo prepovedi z eno izjemo http://www.mtb.si/novice/1721-od-jutri-prva-planinska-pot-v-dvonamenski-uporabi.html.

Na cesti pa veš kako je bilo. Dokler ni bilo nekaj policijskih akcij, se je vozilo "po domače" in nekje se še vedno.
V gozdovih in gorah je pač ta težava, da je nadzor težje izvajati.

Nihče noče biti izjema, samo malo prostora pa vendarle potrebujemo.

Matej Kucler, sreda, 9. oktober 2013, ob 12:10

Dosti sem in bom hodil po hribih, gorah in mene kolesarji ne motijo. Ne vem zakaj bi koga, se pa naj odpravi na kakšno tako pot, kjer ne bo kolesarjev. Poti oz. brezpotij je pri nas neverjetno veliko. Saj poleti so kolone na Triglav pa se ga izogibam, bom pa šel pozimi.
lep pozdrav

Stanislav Hribar, četrtek, 10. oktober 2013, ob 00:49

Tako kot so v prometu "najšibkejši" člen pešci so v gorah NAJŠIBKEJŠI člen planinci in gorniki in pohodniki in zato jih je treba zaščititi z vsemi sredstvi! Kolesarji v gorah izkoriščajo PRAVICO močnejšega in hitrejšega in se enostavno ne zmenijo za dejstvo, da so planinske poti že od nekdaj bile namenjene izključno planincem ali gornikom. Ko so se kolesarji množično začeli posluževati cest jih je država s predpisi zaščitila in zakonsko regulirala vse v zvezi s kolesarjenjem po cestah. V TA NAMEN JE ZGRAJENIH VEDNO VEČ KOLESARSKI STEZ! Tako so kolesarji ločeni od motornega preometa, ker so šibkejši od le tega in so ločeni od peščev, ker so le ti šibkejši od njih. Če si gorski kolesarji tako srčno želijo kolesarjenja v sredogorju in visokogorju naj se enostavno združijo v kakšno organizacijo, si pridobijo potrebna sredstva in seveda VSA dovoljenja in začnejo enostavno z izgradnjo širše mreže stez in poti, ki bodo namenjene SAMO njim in, ki jih bodo tudi sami vzdrževali! Tako kot pešec in kolesar ne sodita skupaj na pločnik ali kolesarsko stezo tudi planinec in gorski kolesar ne sodita skupaj na planisko pot! LPSH

Marko Pavlin, četrtek, 10. oktober 2013, ob 01:40

Mene nihče ne moti, pa tudi jaz nikogar ne motim. Vse je za nekaj dobro. Tudi štirikolesniki, ki sem jih že srečal na vlakah v hribih me ne motijo, saj lepo očistijo teren, da je lažje prehoden. Tudi planinci, ki se ga napijejo in rogovilijo me sploh ne motijo. Naj ga žingajo, če jim tako paše. Jaz grem raje svojo pot in ta je ponavadi samotna, osamljena, velikokrat neprehojena, zaraščena, neznana, brez oznak in ni vrisana na zemljevidih, kaj šele v planih markacistov. Tam ne pustim sledi, razen kakšnega prežaganega debla, ki je padel in dela napoto v primeru, da bi še kdaj šel po isti poti. Včasih vzamem s sabo še kakšnega od otrok, pa so se do sedaj pritoževali le nad tem, da je bila tura prekratka, nikoli pa nad trnjem, strmino, težavami s prehodnostjo, brodenjem preko ledenega potoka, razbitih kolen, popraskanih komolcev...

Ampak vendarle se pa čudim ljudem, ki rinejo kar naprej v eno in isto pot, tam srečujejo druge, ki jih motijo, se nad tem pritožujejo, pa celo pisarijo proste spise o tem, iščejo sočutje somišljenikov, se smilijo sami sebi in pogrešajo "neke lepe čase". Naslednjič pa spet po isti poti, polni frustracij. Zakaj že?

Franc Štibernik, četrtek, 10. oktober 2013, ob 17:19

Marko je napisal:...jaz grem svojo pot in ta je ponavadi samotna... Ja tudi takšne naše samotne poti so že vprašljive. nakateri se že trudijo, da bi prepovedali hojo po brerzpotjih. Nekaj takšnih prispevkov je bilo tudi že na tej strani. Bomo morali stopiti kar skupaj, pohodniki in kolesaji in si složno prizadevati da bomo lahko svobodno in nemoteče uživali v našem gorskem svetu.

Igor Pavlič, petek, 11. oktober 2013, ob 13:01

Če smo pred časom prepovedlai uporabo "gornika" in "gorništva", bi bilo primerno, če bi planinske poti preimenovali v "planinsko-kolesarske"! Jasno je, da Planinska zveza nima nikakršnega monopola na režimom v gorah, končno o tem odločata parlament in posamezna občina, (zakoni, odloki, uredbe in še kak akt). Pri nas itak potrebujemo nekaj destletij, da kaj uredimo, kajti vsi predpisi bližnjih sosedov so neuporabni za našo mega "specifiko"! Pri nas je vse drugače!!! Torej potrebuejmo najprej strokovno skupino, imenovano s strani pristojnega minstrstva oz. ministra, ki bo oblikovala smernice in izoblikovla peredlog zakonov, potem bo šlo to v izdelek osnuitka zakona in javno razpravo na terenu, sledilo bi pisanje predloga zakona, ki bo po koalicijskem uskaljevanju dočakal obliko, primerno za obravnavo v državenm zboru, kjer bido 24 ur razpravljali o tem, potem bo pa sledilo glasovaneje.Ali pa tudi ne.

Nejc Mrak, sobota, 12. oktober 2013, ob 09:06

Ko prebiram to pisanje v gore "zaljubljene" Alenke, si rečem, da gospa potrebuje sočustvovanja. Ujeta v času in prostoru,na vsak nači želi pobegniti s kakim kilometrom več in kako minuto manj. Nimam pa občutka, da Alenka sovraži gorske kolesarje, Alenko preprosto moti vse kar ni Goričan. To je pa kar težak nahrbtnik, ki si ga je gospa nadela na svoji življenjski poti.

Miran Mencinger, ponedeljek, 3. marec 2014, ob 11:05

Gospa Alenka, vaš članek vsebuje toliko negativne energije, da ga je zelo težko prebrati. Močno vam svetujem, da začnite, ampak res začnite delati na sebi. Pometite najprej pred svojim pragom, stara fora. V oči bode dejstvo, da se imenujete kolesarka. Na kakšen način. Da zlivate žolč, jezo na res prave kolesarje. Ja recimo, da je kolesar vsak, ki se usede nakolo, npr. od mojega dveletnega vnuka, pa do pradedkov, ki se še veselo vozijo s "piciklom".
Ne vem zakaj so v Sloveniji vsi tako alergični do kolesarjev. Po drugih državah gradijo, ja gradijo, gorske kolesarske poti. Na primer v Romuniji so zgradili novo kolesarsko stezo in to v neokrnjeni naravi. Izkopali so prst, posuli pesek in poteptali. Zakaj se nekdo drugje tako trudi za gorske kolesarje. Zelo preprosto. Ker vsako aktivno kolesarjenje tudi gorsko je v velikem razcvetu in vsi ti kolesarji so potencialni turisti, ki potrebujejo tudi dobro posteljo, tuš in hrano. No pa smo pri turistih, ki jih pri nas v Sloveniji tako močno potrebujemo. Ampak če se bomo tako arogantno obnašali, kot vi gospa Alenka, nam bodo še tisti pobegnili, ki se namakojo po naših jezerih in na tistem majhnem koščku morja, ki ga imamo.

Kot bi malo zašel s teme, ampak ne, hotel sem samo odpreti oči vam in vsem vašim žal negativnim prijateljem, da boste končno spregledali, da gorski kolesarji niso nobeni bav-bavi. Res bolna je vaša izjava, da opazujete spominske plošče o preminulih planincih. Vi se sprašujete ali jih je preplašil gorski kolesar, bolno. Ko so preminuli, takrat še duha ne sluha ni bilo o kakšnik gorskih kolesarjih. Samo v vednost. Pred petnajstimi leti sem se začel aktivneje ukvarjati z gorskim kolesarstvom, pred vsem zaradi zdravja in nabiranja kondicije. Pa zakaj ravno gorsko kolesarstvo. Pred vsem zaradi varnosti sem se umaknil z naših prenapolnjenih in slabo vzdrževanih asfaltnih cest. V hribih in gozdovih sem našel mir. čist zrak in predvsem duženje s somišljeniki.

"Mlad" sem 58 let in se družim s kolesarskimi prijatelji, ki bi jim bil lahko oče. Pa leta sploh niso pomembna, ampak zdrav duh, dobra volja, prisrčnost, itd. Zbere se nas od 3 do 10 gorskih kolesarjev in gremo na turo. Koliko dobre volje in "heca" je na takih turah vam ne morem opisati. Najlepša tura, pravzaprav dopust, je bil pred parimi leti v februarju ko sem se s temi mladci odpravil na gorsko kolesarjenje na tople Kanarske otoke na otok La Palma. Bilo je nepozabno, Kolesa smo vlekli s seboj, ker za tako kolesrjenje moraš imetu kolo, ki mu zaupaš, ja gospa Alenka zaupat moraš svojemu kolesu. Kaj vse tam naredijo za gorske kolesarje, planince in popotnike, vse je označeno s tablami, preprosto se ne moreš izgubiti. Res fantastična izkušnja.

Kaj pa vi gospa Alenka, s kolikimi planinci greste pa vi na kakšno turo, kakšna pa je pri vas volja? Po vašem napisanem
predvidevam, da ste "volk samotar", z veliko negativnosti v duši.
Ampak vse se da popraviti, tudi vaša negativnost, verjemite, odprite dušo za vse lepote, ki nas obdajajo. Delno se strinjam z vami, da so tudi pri gorskih kolesarjih kakšni objestneži, kakor so pri planincih kakšni težaki. Pa ne mečimo vse v en koš.

Na koncu samo še to, pred vsem za vašo varnost, da vas ne bo strah na planinskih poteh. Večinoma so poti toliko široke, da se z lahkoto srečata planinec in kolesar.
Samo POZOR, ne skačite levo ali desno, ostanite tak, kjer ste, kolesar se vas bo z lahkoto izognil.
Povem vam to iz lastnih izkušenj, ker sem osebno sam izkusil take begavčke in za posledico je bila moja boleča izkušnja. Pa še to Nista hodila po markirani poti, ampak po naravni sankaški stezi, pa ju ne obsojam, posledice so bile pa moje.

Tako je to Gospa Alenka, komaj čakam, da se otopli in ogreje, pa na kolo, pa veselo v hribe. Z veseljem bi vas srečal, pa da kakšno rečeva o gorskih kolesarjih.

Lep gorsko kolesarski pozdrav

eXTReMe Tracker