Premišljanje o gorskih kolesarjih, ki so že postali stalnica tudi na gorskih poteh. O tej zvrsti zahajanja v gore razpreda svoje misli izkušena kolesarka in planinka Alenka Goričan, ki na to gleda malo drugače ...
Alenka Goričan: Že dalj časa se spravljam napisat nekaj o kolesarjih v hribih. Naenkrat so se začeli pojavljat. Sedaj jih je vedno več in več.
Pojavljajo se povsod. Na ramenih nosijo kolesa na vrh hriba ali gore, navzdol pa kakor kdo. Eni se vozijo, če se le da, drugi ga večino poti spet nosijo. Glavno jim je, da lahko rečejo, da so bili na tej in tej gori s kolesom. Kakor vidim se tudi o tem veliko razpravlja. Stopili so skupaj in pritiskajo na vse okoli. Prepričujejo na vse strani, da ne delajo škode in da nikogar ne motijo. Pa je res tako?
Že nekaj let je od tega, ko sem doživela zelo, zelo neprijeten dogodek. S Katarine sem šla na Golo brdo. Po planinski poti seveda. Nikjer ni bilo nikogar. Tam, kjer je pot najožja je skočil izza ovinka kolesar. Nisem ga slišala, le refleksivno sem se stisnila k steni. Pridrvel je z veliko hitrostjo. Mimo mene je bil v skoku. Doživela sem velik šok. Kar nekaj časa sem stala tam, preden sem sploh dojela kaj se je zgodilo. Kaj bi bilo, če se ne bi stisnila k steni? Skočil bi mi na hrbet in me ubil. Če bi stisnil na bremzo, bi ga vrglo name. Groza. Besna in v strahu sem šla naprej. Ta dogodek je ostal globoko v meni. Nikoli ne bom pozabila tega. Vprašala sem se kaj, če bi bil na poti otrok ali pa starejši človek, ki nima več takih refleksov?
Ko sem šla na planino Sečo, sta se dva peljala navzdol, gor sta ga sigurno nesla. Srečala sem mladeniča, ki je na ramenu nesel kolo do koče na Golici, dol pa je po tisti peščeni poti bremzal. Posebej priljubljena je Beljščica. Tam se zelo radi podijo. Videla sem jih, ko so lezli na Potoški Stol, dol so se pa podili med kravami. A sodi to skupaj? Tudi živali ne bodo več imele miru? Pri Koči na Blegošu sem se pogovarjala s kolesarji, ki so preklinjali, ker so jim prepovedali s kolesi na vrh Blegoša. Kaj vse je bil kmet.
Spomladi sem srečala kolesarja, ki je porival kolo na Tošca. Nisem mogla bit tiho. Bilo mu je neprijetno. Povedal mi je, da si je zadal cilj, prekolesarit planinsko pot E7. Šele, ko sem bila naprej sem dojela, da je to bil naš ultra maratonski kolesar.
Ker se vozim tudi po gozdnih cestah, se na ovinkih spomnim na pokojnega Robiča. Lahko si še tako izkušen kolesar, pa moraš vedno računat, da se ti lahko kaj zgodi. Po ravnih cestah je polno kolesarjev, kjer so vzponi jih je že manj, po makadamu pa še manj. Tisti, ki pa so na gorskih gozdnih cestah pa divjajo. Kako naj tak varno spelje ovinek, če se mu nasproti pripelje avto ali traktor? V teoriji je vse preprosto, v praksi pa je težje. Oprema teh kolesarjev, ki jih srečujem po hribih in ki divjajo po gozdnih cestah je običajna, nimajo ščitnikov. S ščitniki so redki. Moja prijateljica je padla na ravnem s kolesom in ni divjala, imela pa je eno leto vijake v hrbtenici. Hrbtenica ne bo nikoli več taka kot je bila. Naj se kdo zamisli.
Sedaj je situacija taka, da jih na hribčkih okoli mest kar mrgoli. Ni več miru. Šla sem v akcijo in sprašujem prave planince kako na to gledajo. Ti, ki jih jaz srečam ali poznam so vsi proti. Zgroženi so. Jaz se takih poti kar izogibam. Ko me preseneti kar otrpnem, doživim šok in imam pokvarjen dan. Nisem več sproščena in uživanja v naravi je zame konec. Napeta sem in kar čakam od kod bo spet kdo pridrvel. Vedno si rečem, da imam srečo, ker imam še dobro srce, ker bi me sicer lahko kap. Ko gledam kje table umrlih na poti se vprašam kaj se mu je zgodilo. Takoj pomislim, če ga je presenetil kolesar in ga je kap. Vem, da bo kdo rekel, da pretiravam, ampak tako je. Ko pridem k sebi po šoku me zagrabi bes, da bi ga kar lopnila. Pa ne razmišljam edina tako. V hribe hodimo tudi taki, ki naravo občudujemo in iščemo v njej mir, da se napolnimo s pozitivno energijo.
Še posebej so izpostavljeni starejši, tisti z manj kondicije in kakšni bolniki, ki ne morejo več višje na visoke vrhove.
Navedla bom nekaj mnenj:
- Neka gospa je rekla, da bi vsaj imeli zvonec. Tudi, če bi ga imeli jim nič ne pomaga. Ko se spuščaš moraš dobro držat kolo, da ga obvladaš in ne moreš zvonit.
- Kolega, ki hodi bolj po zavarovanih poteh jih tam ne srečuje.
- Neka gospa mi je pravila primer, ko je šla na wc vstran od poti. Za moške je to pač lažje. Ko je počepnila je nekaj zašumelo in se je samo nekako nagnila vstran, da je ni povozil kolesar, ki je pridrvel navzdol vstran od poti. Normalno, da je doživela šok.
- Nek gospod je pravil, da jih je sedem prineslo kolo na Stol, dol so se peljali kjer se je pač dalo.
- Spet drugi mi je besen razlagal, da imajo nekje na območju Javornika in Črnega vrha svoj poligon. Gor jih vozi sedežnica, zraven pa jim obesijo kolo. Zapeljejo jih na vrh. Poligon bi naj bil nekje v sredini. Do njega z vrha divjajo prosto do poligona in spet od konca poligona navzdol prosto po naravi. Ceste, ki bi naj do tja vodila baje sploh ne uporabljajo.
- Star planinec pa je komentiral, češ, da pri nas bodo že dovolili, ker imamo še dovolj narave za pokvarit.
- Spet drugi je komentiral, da ga poleti motijo po hribih kolesarji, pozimi pa planinske poti gladijo deskarji in ogrožajo varnost planincev.
- Ko sva se z enim gospodom med potjo pogovarjala o tej temi je dejal, da če bodo pri nas to dovolili bomo pač hodili v hribe v tujino.
- Gospa pa je komentirala, da je pa le planincev toliko, da bi morali stopit skupaj in se temu odločno upret.
- Nek gospod je dejal, da jih je našel na enem skalnatem vrhu s kolesi in so se hvalili, da bodo šli s kolesi tudi na Triglav.
- Pa še en primer starejšega planinca, alpinista, jamarja. Zaradi poškodbe v hribih in starosti že težko hodi, brez narave pa ne more bit. Kot biolog pa še posebej ne. Gre pač še tja, kjer še lahko hodi. Preboleva tudi raka. Njegova želja je, da bi lahko dokler bo pač še živ užival v naravi. Pa pravi, da ne more, ker mu kolesarji to onemogočajo. Ravno tam, kjer še lahko hodijo starejši jih je največ. Ko sem enim mladeničem rekla, da plašijo starejše ljudi je bil odgovor, da potem pa naj bodo doma.
- Nek starejši planinec je celo dejal, da bo enemu porinil palico v špice » in se naj hudič ubije«.
Je res, da bi morali bit planinci doma, da bodo lahko po stezah divjali kolesarji?
A smo res prišli tako daleč, da za stare, bolne planince ni več prostore v naši naravi? Kdo je pa urejal in ureja planinske poti? Jih kolesarji? Tako kot so planinci s prostovoljnim delom uredili poti, si naj kolesarji uredijo svoje poligone in se naj podijo tam. Potem ne bodo oni ovirali planincev in planinci ne njih. Tudi vzdrževanje poti stane. Naj sežejo v žep in si naj tudi oni s prostovoljnim delom uredijo poligone.
V Avstriji še na gozdne ceste ne smeš it, kaj šele po planinskih poteh. Tam je red. Imam kolesarske atlase v katerih piše, da ko prideš na planino moraš it peš po cesti naprej, ker je vožnja prepovedana. Kolesarji mi pravijo, da je Avstrija zaostala. Ja, Avstrija ceni in spoštuje naravo, ne pa tako kot mi. Prihaja do sporov s kmeti, ker se podijo po poteh, ki so na njihovem ozemlju. Potem preklinjajo kmeta. Pravijo, da gozdne ceste ureja država in ne kmetje in da ti nimajo kaj govorit. Pa je res tako?
Eni delajo izpit iz gorskega kolesarjenja in potem zagovarjajo, da ne delajo škode. Koliko jih pa bo naredilo ta izpit? Malo, podi se jih pa polno, ker se lahko. Kot je rekel nek gospod, da je z enim odlokom iz leta 95 vožnja po stezah, brezpotjih, travnikih … prepovedana, divjajo pa vseeno. Pravijo, da naredimo planinci več škode s palicami kot pa kolesarji s kolesi. No, prepovedana je tudi vožnja z motorji in štirikolesniki, pa se vseeno podijo okoli. Še reči jim nihče nič ne sme. Kakšen kmet dobi še kakšno batino, ker smo zelo zaostala gnila država. Kje so naravovarstveniki? Jih nimamo? Zakaj pa lahko imajo sosedi to dobro urejeno?
Planinci pravijo, da če bo Planinska zveza to dovolila, pač ne bomo več plačevali članarine pri nas, ampak v tujini. Jaz je sigurno ne bom plačala pri nas. Zveza pa se naj preimenuje v Kolesarsko zvezo. Koga bo ščitila Planinska zveza?
Jaz se vozim s kolesom v hribe, po poteh pa hodim peš. Na cestah me ogrožajo nevzgojeni vozniki avtomobilov, v hribih me pa podivjani, domišljavi kolesarji. S kolesi po hribih je postala moda. Sprašujem se kako je z zavarovanjem v primeru nesreče? Če te povozi na cesti lahko tožiš tistega, ki te je povozil. Kaj pa če te poškoduje kolesar v hribih, ki zdrvi mimo in ga ne vidiš več? Kdo bo plačal? V hribih je veliko ljudi, ki niso člani planinskih društev. Se bo to tudi štelo kot nesreča v hribih pri zavarovalnici in boš dobil odškodnino? Mislim, da je razlika, če si kaj zlomiš, padeš ali ti prileti kamen in te poškoduje ali pa, da ti poškodbo povzroči kolesar. Take zadeve morajo bit razčiščene preden pride do česa.
Bomo zraven smeti po naših gorah videvali tudi kolesa, ki bodo komu kam padla ali se polomila? Kaj bi na vse to rekel veliki Kugy in tisti prvi občudovalci hribov?
Bomo res morali zaradi peščice ljudi, ki zagovarjajo kolesarjenje po hribih hodit v tuje gore, če bomo hoteli v miru uživat v naravi?
Alenka Goričan