Jutro (1933) - Josip Ciril Oblak: Nekaj misli o turistiki, tujskem prometa in kar je s tem v zvezi ... vem, da ostane še vedno nekaj onih skritih svetišč v naših gorah, ki so dostopna le izvoljenim, in ta misel me tolaži.
Kdor hodi po svetu in prestopi kdaj tudi meje svoje države, temu moraš priznati, rekel bi, prirodno pravico, da katero zine o rečeh, katerim posveča svojo pozornost doma in naravno tudi na tujem. Zato bi dejal, da lahko kako rečem o turistiki, alplnistiki in slednjič o tujskem prometu, ki je s tem v ozkem stiku.
Pišem deloma pod neposrednim vtisom, ki ga je napravil name, prišedšega iz tujine najmlajši planinski dom pod Begunjščico, ki je danes najlepša in najsimpatičnejša slovenska planinska stavba tako po svoji izredno lepi legi, pa tudi stavba kot taka z vso svojo zunanjščino in notranjščino, ki se bo izpopolnila. (Čisto mlad tehnik Leščan Peter Dellavalle iz znane Legatove hiše je napravil zanjo načrt.) Zavedam se, da bi se mi pri tem lahko očitalo, da sem pri tem svojem opazovanja preveč subjektiven, morda zato, ker se je lep kos moje mladosti in celega življenja sukal okoli Begunjščice, ali morda celo zato, ker me vežejo lepi spomini na prijateljskega moža, po katerem se imenuje koča in v čigar družbi sem napravil svoje prve planinske ture še kot srednješolski dijak. Vsa ta okolica begunjska je pač ožarjena od nimba mladostnih mojih sanj. Zato sem si predočil ob pisanju tega članka te subjektivne momente, — a če se jih tudi povsem otresem, moram objektivno priznati, da se z Roblekovim domom danes more kosati edino le Aleksandrov dom in morda še Triglavski v Julijskih, pa Friachaufov v Savinjskih Alpah. (Domovi globoko v dolinah so komaj še »planinski«).
Človek bi mislil, da bo Roblekov dom, čim se razve od ust do ust (kar je najboljša reklama) njegova preizkušena boniteta, vedno prenapolnjen, a vendar se bojim, da temu ne bo tako, dokler se pri nas v planinstvu oziroma — ne toliko na gorah samih kakor v naših dolinah marsikaj ne izpremeni. Povsod se opaža, deloma je temu vzrok tudi kriza, deloma vreme, da promet v planinskih kočah pada. Kriza je privedla v naše kraje zaradi nizke naše valute mnogo tujcev, a vendar je razmeroma malo teh dospelo v naše gore. In zakaj?
A propos! Ako se odpeljel n. pr. iz Ljubljane z brzovlakom nekaj pred poldnevom preko meje na sever, si okoli 5. ure popoldne že v Bischofshofen, a večerjaš lahko že 1500 m visoko v »Artur- hausu« pod »Hochkönlgom«, kjer udobno in razmeroma nedrago prenočiš, a okoli 10. ure dopoldne (seveda ako si dosti zgodaj vstal in stopil) si lahko 2978 m nad morjem v »Matrashausu« vrh Hochköniga, notabene na Salzburškem! Lah-ko si, če hočeš še isti dan v dolini in zjutraj zgodaj v Ljubljani. Dunajčan nima prav nič bližje, celo dalje do te znamenite gore in jo tudi opravi komodno v poldrugem dnevu. Kako je to mogoče? Ker so zveze! Iz Bischofshofna te popelje avtobus za mal denar v Mühlbach in odtod 1500 m visoko. In tako je tudi v drugih gorah: n. pr. do pod Hochschwaba te privozi avtobus iz Törla (Vratca) do Bodenbaura, ki je tudi po legi to, kar so za nas Vrata s Aljaževim domom. Ni ti treba »trapati« po ravninah in dolinah peš, ali pa plačati za srednjega človeka nedosegljive cene za prevoz. Srednji človek, ki mora danes varčevati, pa je pri nas v planinah, kakor povsod drugod, v večini.
A tega pri nas ni. Avstrijci in drugi dobro vedo, da se da dvigniti tujski pro-met v planinah ravno na ta način, a tudi obenem popularizirati planinstvo, s tem, da ustvarjajo cenene zveze do podnožja gora. Kjer tega ni, je količkaj upošteven dvig izključen.
In zato se bojim za Roblekov dom, da bo ostal mrtev, kakor je toliko drugih naših koč, ali vsaj ne tako obiskan, kakor bi se to opravičeno pričakovalo. Iz Lesc oziroma Radovljice pa do podnožja Begunjščice ni nobene avtobusne zveze in to odbija! Naš mali, odnosno srednji človek, si ne more privoščiti avta, ali tudi predpotopnega fijakerja, ki bi stal več kakor ga stane železniška vožnja tja in nazaj. In kako idealna bi bila hoja na Begunjščico, da je do Drage ali do Poljč stalna avtozveza! Poltretjo uro imaš potem še do doma, koliko bi ta pridobil na obiska!
Prav isto je s Golico In še marsikako drugo našo znamenito goro.
Tujec smatra celo za »ungeheuer«, da mora človek pri danem krajevnem položaju in skoro že izvršeni cesti peš do Aljaževega doma. Pešhoja po taki cesti pa, kakor je z Jesenic do Planine, je drugod toliko kot izključena, — tam, kjer te zapelje 2400 m visoko do pod Pastirice pod Velikim Klekom, ali 1400 m visoko v Prägraten pod Vel. Venediger, skratka: v vse doline do podnožja količkaj znamenitih gor. Hoja skozi take doline se v tujini vidi tako, kakor če bi kdo po cestah vozil na visokem kolesu iz prejšnjega stoletja.
V Kamniški Bistrici je ta zadeva menda za vse rešena, treba le še hotelov; enega pri »Žagani peči«!
Seveda je treba postaviti potem tudi na vrh Golice hotel, ali vsaj večjo restavracijo, ne zadošča pa več Kadilnikova koča v današnjem stanju. Pred toliko in toliko leti smo bili lahko ponosni nanjo in smo nji in sebi lahko slavo peli, saj Nemci tedaj tudi niso imeli dosti boljših. A poglej danes nove koče na Osojščici, na Dobraču in drugod po takih vršacih, ki igrajo tam približno isto vlogo kakor Golica prt nas!
Zavedam se, da Golica ni Osojščica in da Ljubljana ni Beljak in da tudi avtobusna zveza do Planine še ne bi nadomestila »Kanzel«. Toda Golica bi se dala absolvirati v pol dnevu, kar bi bilo za tujce in za nas same še vedno idealno in bi se vsaj približala udobnosti svoje koroške tako slične ji sestre Gorlice: na njo se povzpne s »Kanzelbahn« tujec takorekoč v času, ki mu preostaja za prestop od vlaka do vlaka v Beljaku. Zato pa se mu nudi kolosalna panorama večinoma naše koroške zemlje in velegorske Slovenije, ki ji ni para.
Zavedati se moramo, da pride tistih par tujcev, s katerimi se bahamo v časopisih in zborovanjih, kjer govorimo o tujskem prometu k nam največ zaradi valute a treba pomisliti, da se valutarne razmere hitro izpreminjajo in da ne smemo delati tujskega prometa odvisnim od stanja naše valute, nego postaviti ga na zdravo, sigurno podlago. To se prani, da je ustvariti stalne pogoje, ki bodo neodvisni od valute vlekli tujce v naše lepe kraje. Brez nizke valute bi bilo marsikatero priznano naše letovišče s svojimi hoteli, ki jih ni, nemogoče niti za domačine, ki jih drži doma tudi le nizka valuta vpričo zna-nih razmer. In tu je treba predvsem ozreti se poleg prometnih sredstev na naše ceste! Brez asfaltirane ceste preko Gorenjske bo avtopromet kmalu zadrgnjen. Marsikak tuj avtomobilist je dejal vpričo strašnega prahu pri vsej trdnosti cesti: »Enkrat - a ne več!« Pešci ali kolesarji oblake prahu, ki ga dvigajo avtomobili, naravnost požirajo. Ako dospe tak nesrečnež še živ na svoj cilj, bi bilo komaj, da ga z gasilno brizgalno s kolesom vred očistijo blata in prahu in vse, kar ima poleg grla, ust, nosu, oči in pljuč. A »srečni« avtomobilist brez limuzine tudi ni v tem pogledu na cilju dosti na boljšem: če stopi iz odprtega avta trdo na tla, se najprvo zakadi iz njega prah, kakor da je eksplodiral.
Take razmere pri nas morajo izginiti čimprej, če hočemo računati s tujci in da se nam ne bodo smejali, kakor so se, ko smo se pripeljali do Pastirice s nekim petrefaktom. ki ao ga menda naill v dilvijalnih plasteh naše matere zemlje!
In naša gorenjska železnica? Ko so že skoro celo Tursko železnico elektrificirali poleg drugih, n. pr od Schwarzacha - Št. Vida pa do Zell a. S., ali se pri nas nič ne misli na to, da bi bilo to nujno potrebno vsaj za celo gorenjsko progo? Tu je treba zgrabiti na tujski promet, vsa druga ugibanja in statistike, s katerimi nas pitajo in pojejo slavo našim »kolosalnim« uspehom s tistimi par reklamnimi letaki oziroma »avtobusi« gori omenje-nega izvora, nam ni dosti pomagano.
Seveda vsega tega ne zmore kako društvo. n. pr. SPD, treba je širokopotezne akcije, pa tudi zasebne iniciative in podjetnosti. Poleg društvenih planinskih koč (glej primer Görtlitzen, Grossglockner i. dr.) so nastale med posameznimi kočami prometne postojanke, ki razbremenjujejo prenapolnjene društvene naprave, zlasti za daljše bivanje. (Vilfanova koča bi se dala v to preurediti, seveda s privatnimi sredstvi).
Ker sem že pri gorah — še nekaj! Iz Gradca, kjer nimajo dostikrat nič manj megle kakor ljubljanski marostarji, lahko iz vsake kavarne telefoniraš na Schökl, kakšno je vreme tam gori, naročiš to ali ono, ali se informiraš po družbi ali karkoli.
Pri nas ni zvezana telefonski niti Kredarica z Aleksandrovim domom, niti s Staničevo kočo, kaj šele z Aljaževim domom. In tako se zgodi, da spijo v eni koči turisti na tleh, dočim so v drugi še sobe na razpolago. In v primeru nesreče kako vlogo bi pri tem igral telefon od koče do koče? Ali bi ne bila to najboljša reklama za naše koče in najboljša regulacija »tujskega« prometa? Ali je to nedosegljivo in in ali ni morda še kaka druga oblast pri tem interesirana?
Pri nas je treba še marsičesa, menda še nujnejšega. Ne le pod vtisom, ki ga napravlja name Roblekov dom, nego tudi pod vtisom tujine in zavedajoč se, da nisem izčrpen, sem napisal te vrstice v razmišljanje merodajnim faktorjem, ki naj ne bodo zaradi tega užaljeni! Morda so že tudi razmišljali o tem, a niso našli sredstev, toda njihova naloga je, da drezajo in zopet drezajo, trkajo tukaj in tam, dokler se jim ne odpre. V to so vedno kom-petentni in imajo to pravico in dolžnost zahtevati pomoč tam, od koder lahko pride; ta pa je nujna, dokler se tujci še zanimajo za naše kraje. Železo kuj, dokler je vroče! Pridobiti tujce je lažje nego obdržati jih, odvrnjene in izgubljene zopet pridobiti pa je najtežje, če ne dostikrat sploh izključeno.
Vem tudi, da se naše razmere ne dajo v vsem primerjati z drugimi in da ne bodo tujci pridrli kar čez noč k nam. Toda vsaj najprimitivnejšim zahtevam današnjega modernega prometa moramo pri nas zadostiti že zaradi nas samih!
Tudi to vem, da Ljubljana ni Dunaj, niti Salzburg ne, in da Kranjska gora ni n. pr. Lofer. Pa, ali ni Ljubljana tudi alpsko mesto prav tako, kakor Salzburg in Beljak? Ali ne gre tudi skozi Ljubljano velik del mednarodnega prometa? Le ustvarimo najpoprej za njeno okolje res ugodne zveze, pa bomo videli, da se da tudi pri nas marsikaj napraviti a tujskim prometom. Ali je med Ljubljano, Bohinjem in Kranjsko goro res kaka upoštevana razdalja — da ne govorim o Kamniku, če se ustvarijo primerne zveze? Še toliko ne kakor od Dunaja do Raxe ali do Schneeberga! Ne glede na to, da imamo pred nosom naše divne Polhograjske Dolomite, iz katerih bi drugod kovali kapital, tudi iz Krima, kjer nimamo niti najprimitivnejše naprave in kjer ne posekamo niti tistega grmičevja, ki zavira prost razgled, prav tako kakor na Tošcu v Pograjcih itd.
Pripomniti pa moram, da me srce boli, ko pišem te vrstice. Šundra v naših gorah mi je za mojo osebo več kot preveč; najljubše bi mi bilo poudarjam: za mojo osebo! — da bi bilo čim manj turistov, zlasti onih gotovih, bolj ali manj kričavih, ki so vse prej kakor pravi turisti in prijatelji prirode. Za mojo osebo naj bi ostal oni božanstveni mir, ki je obdajal našo svete planine pred 30—40 leti nedotaknjen. Naj bi ostala vsa ona gorska idila, neokrnjeni vsi oni tihi kotički, ki jim grozi turistovska invazija! Meni za mojo osebo ni treba avtomobilov do Planine in drugih dolin, ker si pomagam — sam s kolesom, ki ga jemljem s seboj na planinske ture; sploh je bilo s planinstvom združeno kolesarjenje svoj čas nekaj idealnega. Toda sedaj pri tem cestnem avtoprometu in sedanji kvaliteti cest?
To stališče je več ali manj egoistično in ne more obveljati nasproti občestvu. Treba je višje interese zapostaviti svojim osebnim. Sicer pa vem, da ostane še vedno nekaj onih skritih svetišč v naših gorah, ki so dostopna le izvoljenim, in ta misel me tolaži. Svet se venomer vrti naprej in ne nazaj in življenje gre preko takih sentimentalnosti, ki so in niso.
Živčna zadeva bo dejal kdo. Zadeva srca in čuvstvovanja, pravim jaz. Le pridi življenje v naše gore in doline in z njim nekaj blagostanja, kruha in zaslužka potrebnemu našemu ljudstvu!
V Roblekovem domu., septembra 1933.
Dr. Jos. C. Oblak
Jutro, 17. oktober 1933