Moto revija - Blaž Poženel: “Srečanje v gozdu se je končalo s strelom”, “Zaradi fotografiranja grozili pohodniku”, “Žica, napeljana med drevesoma, ustavila motorista”, “Kje so meje štirikolesnikov?” – to je le nekaj časopisnih naslovov, ...

... za katerimi se skriva neurejeno in nejasno področje voženj v naravnem okolju. Zakonsko so vožnje v naravnem okolju za vsa motorna vozila (in tudi za kolesa!) načeloma prepovedane, a zaradi slabo določenih pojmov “naravno okolje” in “motorna vozila”, neurejenega nadzora, posploševanja, diskriminatornega odnosa do motornih vozil in zaradi posameznikov, ki se požvižgajo na okolje, v naših gozdovih očitno vlada nered.

Lovci streljajo na motoriste, motoristi pretepajo ribiče, planinci nastavljajo jeklene žice kolesarjem, štirikolesniki uničujejo travnike – kriva pa je zastarela zakonska uredba, ki na povsem neustrezen način ureja vožnjo v naravnem okolju. Zadnja zakonska sprememba na tem področju se je zgodila leta 2001 (uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju je sicer začela veljati leta 1995), odtlej pa se na tem področju ni zgodilo še nič – če ne štejemo posvetov, napovedi in predlogov za spremembe. Najresnejši predlog se zdi napoved, da bo to področje v prihodnje urejeno v novem zakonu o ohranjanju narave, ki je v pripravi, a o vsebini nove ureditve tega področja ni veliko znanega. Pravzaprav lahko upravičeno podvomimo, da bo to področje urejeno tako, kot bi bilo treba, saj se zdi, da pri pripravi nove ureditve sodelujejo le tisti, ki zagovarjajo popolno prepoved kakršnihkoli voženj v naravnem okolju. Zadnji takšen posvet je bil 20. junija v Državnem svetu RS, na njem pa so sodelovali predstavniki planinske, ribiške in lovske zveze, pa tudi predstavniki Zavoda RS za varstvo narave, Zveze lastnikov kmetijskih zemljišče in gozdov, Kmetijsko gozdarske zbornice, Triglavskega narodnega parka in lastnica neke kmetije. Na strani uporabnikov so sodelovali predstavniki nekaj kolesarskih organizacij in društev, motoristi pa znova niso bili vabljeni na posvet. Prav je, da so na tem posvetu sodelovali predstavniki kolesarjev, saj je splošna prepoved kolesarjenja v naravnem okolju še bolj absurdna kot pri motoristih, ni pa seveda prav, da so v celoti spregledali motoriste in uporabnike drugih motornih vozil, s katerimi naj bi imeli vsi največ težav.

Sicer pa poglejmo, v čem je težava. Veljavna uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju v svojem prvem členu govori, da “je na območju Republike Slovenije v naravnem okolju prepovedano voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati vožnje z motornimi vozili, kolesi s pomožnim motorjem in drugimi prevoznimi sredstvi, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja in niso namenjena izključno vožnji po cesti, in s kolesi.” Uredba pravi tudi, da je “na gozdnih cestah in cestah z makadamskim voziščem v gozdnem prostoru ter cestah v območjih, ki so zavarovana s posebnimi predpisi (naravni in gozdni rezervati, narodni, regijski in krajinski parki, vodni rezervati, varovalni gozdovi, gozdovi s posebnim namenom), prepovedano organiziranje voženj z vozili na motorni pogon ali njihova uporaba za testne in kros vožnje, športne tekmovalne in reklamne vožnje ter njim podobne oblike uporabe.”

Taka urejenost vožnje v naravnem okolju prepoveduje najmanj dve stvari: kakršnokoli vožnjo zunaj urejenih cest – naj spomnimo, pri tem gre za vsako površino, ki je od kategorizirane ali nekategorizirane ceste oddaljena za več kot 5 metrov – in pa vsakršno organizirano vožnjo, preskušanje ali tekmovanje na gozdnih cestah in cestah z makadamsko podlago. Izven cest se torej ne sme voziti, po gozdnih in makadamskih cestah v gozdu pa samo posamezno, ne v skupinah in v nobenem primeru kot tekmovalec ali udeleženec kakšne prireditve.

Veljavna uredba torej praktično prepoveduje vožnjo po gozdnatih področjih vsem, ki bi si iz takšnih ali drugačnih razlogov vendarle to želeli. In takšnih ni malo; v Sloveniji se vsako leto proda kar nekaj motociklov, namenjenih vožnji po terenu (motokros in enduro motocikli, ki niso namenjeni samo tekmovanjem), prav tako so pri nas razširjeni tudi štirikolesniki, s katerimi se prav tako praviloma vozi po brezpotjih (za to so tudi zasnovani), pozimi pa na zasnežene steze zavijejo motorne snežne sani. O razširjenosti in priljubljenosti gorskih in treking koles seveda ni treba razpravljati. Vsi tisti, ki jim za tovrstne užitke in potrebe ni mar, sicer lahko zamahnejo z roko in voznike oziroma lastnike takšnih vozil odpravijo kot nepotrebne onesnaževalce okolja, motilce živalskega sveta in uničevalce nedotaknjene narave, a takšno razmišljanje je zelo enostransko. Pa še skregano je z vsako logiko: država namreč vestno pobere vse davščine pri nakupu motociklov, štirikolesnikov in motornih sani, hkrati pa ne pusti, da bi se z njimi vozili po terenu, za katerega so takšna vozila zasnovana.

Verjetno se vsi strinjamo, da je treba naše gozdove in naravno okolje varovati ter zaščititi, a sedaj veljavna uredba tega ne omogoča na pravilen in pravičen način, pa še skrajno neučinkovita je, saj je nadzor slab in kazni prenizke. S splošno prepovedjo vožnje po naravnem okolju se kar povprek kaznuje vse, ki v naravno okolje želijo kako drugače kot peš, tudi če bi ti rade volje upoštevali morebitna pravila in omejitve.

Velja poudariti, da večina motoristov in voznikov štirikolesnikov ter motornih sani ne zahteva splošnega dviga prepovedi voženj po naravnem okolju, ampak ustrezno ureditev, ki bi jim pod določenimi pogoji dovoljevala vožnjo. Kako si takšno ureditev predstavlja Avto-moto zveza Slovenije, objavljamo v okvirju ob tem članku; iz predloga AMZS je lepo razvidno, da si terenski motoristi in vozniki štirikolesnikov ter motornih sani ne želijo splošnega dovoljenja, da divjajo po neokrnjenih gozdovih, temveč le jasno določena območja, kjer bi bila vožnja dovoljena. Tudi pri tem AMZS ravna okoljsko zavestno – predlaga namreč degradirana območja, kjer je narava že tako delno ali v celoti uničena. To so na primer glinokopi, opuščeni peskokopi in kamnolomi, tudi vojaški poligoni bi bili lahko odlično okolje za terenske vožnje. Sedaj veljavna uredba namreč prepoveduje tudi to.

Drugo podočje, ki bi ga bilo treba nujno urediti, so tekmovanja in prireditve, pa tudi vožnje v skupinah. Motoristična tekmovanja in avto-moto šport so pri nas že tako potisnjena na obrobje, brez prave podpore in organizirana z obilico težav (in poleni pod nogami) organizatorjev. Tekmovanja, kjer se tekmuje na brezpotjih, je pri nas praktično nemogoče organizirati – na primer enduro tekmovanja, tekmovanja terenskih avtov in podobno. Ker marsikdo prepovedi ne upošteva, se dogaja to, kar se ne bi smelo; tekmovanja so organizirana na črno oziroma na divje, kar še poslabša stanje na tem področju. Avto-moto zveza Slovenije zna takšna tekmovanja prirejati na okolju prijazen način, saj je kot članica mednarodnih organizacij FIM (svetovne zveza za motošport) in UEM (evropska zveza za motošport) zavezana k upoštevanju pravil omenjenih organizacij, med temi pa je tudi “okoljevarstveni kodeks”, ki določa pravila za varovanje okolja na takšnih tekmovanjih.

Ureditev ali vsaj temeljit razmislek si zasluži tudi zamisel, da bi dovoljevali organizirane in vodene izlete z motornimi vozili v naravno okolje – morda v okviru koncesionarjev oziroma prirediteljev, ki jih izbere, potrdi in tudi nadzoruje država. Udeleženci takšnih izletov bi upoštevali navodila o varovanju okolja, prek koncesnin bi se zbralo tudi nekaj denarja, ki bi ga lahko vrnili nazaj v okolje, razvijali pa bi lahko tudi takšen turizem.
Nujno je treba posodobiti tudi kaznovalno politiko za kršitelje, saj je sedanja kazen za vožnjo v naravnem okolju (42 evrov) smešno nizka – in povsem neučinkovita.
Področje vožnje v naravnem okolju je torej treba nujno urediti, sicer bo še naprej prihajalo do dogodkov iz uvoda tega članka oziroma do tega, da stvari v svoje roke jemljejo posamezniki.

Ureditev vožnje v naravnem okolju: predlogi AMZS

Avto-moto zveza Slovenije je pristojnim posameznikom in službam, ki pripravljajo spremembe predpisov, že večkrat poslala svoje predloge ureditve voženj v naravnem okolju, saj je kot avtomobilski klub in krovna športna organizacija motošportnikov (in kartistov) seveda še kako zainteresirana, da se to področje uredi.

AMZS torej predlaga:
• Ureditev in določitev območij, kjer je vožnja z motornimi vozili v naravnem okolju dovoljena. Ta območja morajo biti v vseh regijah Slovenije, saj sicer pozitivnega učinka ne bo. V takšna območja naj se vključijo objekti, kot so vojaški poligoni, območja glinokopov, opuščenih kamnolomov in podobna degradirana območja. Razmisliti velja tudi o časovni omejitvi dovoljenj za vožnjo. Območja bi lahko razdelili na več delov, na primer na območja za tekmovanja, za samostojno vožnjo, za vožnjo pod vodstvom in nadzorom ter podobno.
• Določitev finančnega nadomestila za vožnjo z motornimi vozili v naravnem okolju. Kdor želi tam voziti, naj plača; višina nadomestila naj bo seveda v smiselnih okvirih, sicer ne bo imelo učinka. Vsakdo, ki bi plačal nadomestilo, bi dobil potrdilo, nalepko (morda v obliki vinjete).
• Izdajo dovoljenj za izvedbo tekmovanj in prireditev pod okriljem krovne zveze AMZS. AMZS je namreč članica mednarodne organizacije FIM (svetovne zveza za motošport) in UEM (evropska zveza za motošport) in kot članica tudi upošteva vsa sprejeta pravila omenjenih organizacij, tako varnostna kot okoljevarstvena. Med temi pravili je tudi “Okoljevarstveni kodeks”, ki določa pravila za varovanje okolja. Organizatorji tovrstnih tekmovanj in prireditev bi morali sprejeti veljavna določila krovne zveze AMZS, na tekmovanjih pa bi delegat AMZS poskrbel in nadziral, če tekmovanje poteka v skladu s pravili zveze. Zagotoviti bi bilo treba tudi to, da upravne enote posameznih občin ne bi izdajale dovoljenj in soglasij za prireditve, ki ne bi bile vpisane v koledar AMZS – s tem bi preprečili organizacijo “divjih” oziroma “črnih” tekmovanj brez nadzora in upoštevanja okoljevarstvenih pravil.
• Podelitev koncesij za vodene izlete z motornimi vozili v naravnem okolju. Sistem koncesij bi deloval podobno, kot že velja pri aktivnostih na vodah (rafting), s tem pa bi zagotovili, da bi udeleženci upoštevali navodila vodnika, pravila, predpise in podobno.
• Določitev ustreznih kazni in sistema nadzora. Kazni, ki veljajo po sedaj veljavni uredbi so prenizke, prav tako ni vzpostavljen učinkovit sistem nadzora. Denarne kazni bi morale biti dovolj visoke, da bi v resnici odvračale kršitelje od takšnega početja, smiselna pa bi bil tudi odvzem motornih vozil vsem tistim, ki kršitve ponavljajo.

Blaž Poženel