Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zadnja pot na Svete Višarje

 28.10.1923

dLib.si

nedelja, 28. oktober 1923, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2307

Slovenec (1923) - Josip Lavtižar: V zračni črti, dolgi 16 kilometrov, se je ob jutranjem solncu svetlikala cerkev na Svetih Višarjah.

Ko so na severu že skoro eno leto bobneli topovi ter so se mogočne države borile za prvenstvo, se Italija še ni odločila, na katero stran da prestopi; slutilo pa so je, da bo prelomila tridesetletno zavezniško pogodbo z Avstrijo in se pridružila njenim sovražnikom. Slutnja se jo uresničila. Binkoštno nedeljo 23. majnika 1915 so Italijani že prožili bombe proti Kaninu in Rombonu, v katerih obližju je stalo svetišče višarske Matere božje.

Želel sem še enkrat, bržkone zadnjikrat, obiskati to starodavno cerkev vrh gore.
V vasi se take reči hitro izvedo. Kmalu je prišla Bregarica v župnišče in rekla:
»Vsako leto smo hodili iz naše hiše na Svete Višarje, letos pa ne mislimo iti, ker se sliši, da bo vojska z Lahi.«
»Kar je že občeznano,« odgovorim jaz. »Menda in vozijo topove na Somdogno pod Montažem.«
»Nekaj bi prosila.«
»In to bi bilo?«
»Naša Cilka vedno vprašuje po Mariji na Višarjah in nima druge želje, kakor da vidi ta kraj. Ne morem več poslušati njenega nadlegovanja. Pravi, da bo šla sama na goro, če jo ne vzamemo s sabo, še v spanju govori o tem.«
»Vi menite, da bi šla z mano!«
»Zelo rada bi videla; morebiti ne bo v nadlego.«
»Gotovo ne. Nositi je ne bo treba, saj otrok pri desetih letih ne potrebuje več posebne pomoči. Cilka je najboljša učenka v šoli. Ima zelo živahno domišljijo, ki je menda ne bo zvodila v poznejšem življenju na napačno pot. Izpraševala je tudi mene, kako daleč so Višarje in kako se pride tja gor. Naj se jej izpolni želja. Če naredimo komu veselje, smo tudi sami veseli.«

Po materinem odhodu sem si mislil, da bi se deklici res no moglo napraviti večje radosti nego bi bila ta. Ako upoštevamo latinsko prislovlco: »Res severa magnum gandum« — se nam le malokdaj primeri, da bi koga v resnici razveselili. Storimo torej to, ko se nudi prilika.

Drugi dan 17. majnika sva šla od doma. Cilka je bila kakor v raju. Bregarica jo je lično oblekla ter jej v robec povezala toliko dobrih reči, da deklica ni dala culice nobenemu več iz rok. Do Trbiža sva se peljala po železnici, potem pa peš naprej. Izpraševala me je o raznih stvareh, da sem moral semintja šele premišljevati, kaj naj odgovorim. Sicer je pa menda boljše, da vprašuje otrok, kakor da bi vpraševal učenik, ki ve, da z umljivim odgovorom ni težko položiti v učenčevo srce kakega drobnega zrna modrosti.

Pri kamnitem stebru, na katerem stoji angelj, kažoč na goro, je vzela Cilka l en križec, kakršnih je bilo tam vedno dovolj pripravljenih za tiste, ki so romali prvič k višarski Mariji. Culico jo dejala na glavo, križec pa držala ves čas v rokah, kakor da ne bi imela nobenega dražjega zaklada na svetu.
Pot se je pri angelju ločila od državne ceste in peljala najprej po senožetih, potem pa privedla do grabna, ob katerem je samovalo nekaj hiš za odpočitek romarjev. Od tu se je vzpenjala strmo navzgor. Došla je naju četa vojakov z otovorjenimi mulami. Rekli so, da gredo na planino gradit barako za vojaštvo in kopat strelsko jarke, ker bo v najkrajšem času vojska z Lahi. Cilka je nezaupno gledala tuje može z ogorelimi obrazi in ščetinastimi brkami. Poleg tega je začela hoditi bolj počasi. Tožila je, da jo žulijo čevlji in da jih mora sezuti. Zvezala jih je in nesla čez ramo. Koga drugega bi bila zbadala peščena pot, deklica pa se je navadila že doma Evinih podplatov ter držala prav dobro korak z nami. Vendar se je nam smilila in eden izmed vojakov jo je dvignil na leseno mulino sedlo ter jo zavaroval tako dobro, da ni mogla pasti na nobeno stran na tla. »Dir singen noch die Vögalein,« jej je dejal in v očeh so se mu zalesketale solze. Gotovo so jo spomnil svoje družine, ki jo je moral zapustiti doma in oditi v vojsko.
»Uns krächzen aber die Raben« je dostavil njegov tovariš z resnim glasom.
Za Cilko je bilo sedaj novo veselje, ko je brezskrbno sedela na mulinem hrbtišču; le žal, da ta zabava ni trajala prav dolgo. Vojaki so namreč z mulami ostali na planini, naju pa je čakala še polurna hoja do vrha. Po grapah je ležalo precej snega, pot pa je bila kopna. Kmalu so je začela prikazovati Montaževa glava, ki jej pravijo Nemci Brandkofel (2754 m). Ob vznožju gorovja se je odkrivala globoko zarezana in s skalovjem obdana dolina Zajzera, slični naši Planici ob izviru Save Dolinke.

Pri zidanem znamenju na vrhu sedla se je obrnila pot na desno ter se vila ob hribu semintja. V hipu pa je zablestela ob žarkih večernega solnca višarska cerkev. Cilka je kar gledala in nič govorila, v meni pa se ji vzbudil težak spomin na bodočnost svetišča čeprav je bila takrat še prikrita usoda, ki je zadela Svete Višarje štiri mesece pozneje.
Šla sva v cerkev. Cilka je zrla vsa zamišljena v Marijino podobo na prestolu velikega oltarja, v tisto podobo, o kateri so ji doma velikokrat pripovedovali, katero pa si je predstavljala le v skrivnostni zavesti a sedaj jo je videla v resnici. Težko je povedati, kaj da čuti otrok ob taki priliki. Odraščeni človek, prevaran po raznih skušnjah življenja, gotovo ne dobiva tistih neskaljenih vtisov, kakršni so porajajo v preprostem otročjem srcu, tako da bi bilo slednjič vendar res, da smo izgubili toliko na sreči, kolikor smo pridobili na učenosti.
Potem je deklica položila križec na oltarjeve stopnice v zavesti, da ga je vztrajno nosila in srečno prinesla na vrh visoke gore. Povedal sem ji, kaj da pomeni križec, ki ga nese vsak romar, ko gre prvič na Svete Višarje. In razumela me je.

Proti večeru so je nabralo v romarski hiši precej božjepotnlkov. Sedeli smo pri dveh dolgih mizah in se pogovarjali o raznih stvareh. Bili so koroški Slovenci iz Kanalske in Ziljske doline ter iz Roža, vmes tudi nekaj Nemcev od gorenje Drave. Najbolj me je zanimala družba štirih oseb iz Pontabja. Mati je imela v zibelki malo dete, očeta pa se je držal deček, star kakih pet let. Izvedel sem, da je dete doma nevarno obolelo in njegova roditelja sta obljubila, da bosta otroka, ako ozdravi, s zibelko vred prinesla na Svete Višarje. To sta vestno izpolnila. Lep vzgled zaupanja na božjo pomoč. Ako iščemo protekcijo pri ljudeh, zakaj je nebi iskali tudi pri svetnikih, osobito pri Materi Gospodovi?

Drugo jutro smo imeli po opravljeni cerkveni pobožnosti krasen pogled raz višarke gore (1793 m). Po dolinah je stala sicer megla; zgornještajerski, solnograškl in tirolski snežniki pa so se kazali v vsem veličastvu s svojimi belimi glavami. Posebno jasno se jo dvigala piramida Velikega Zvonarja (8673 m) v zračne višavo.

Prodajalci, ki so imeli svoje predmete razstavljene pred cerkvijo, so nas vabili, da naj kupimo spominke za dom. Cilka je izbrala najprej za mater leskeč rožni venec, za starejšo sestro mašno knjižico, za druge za raznovrstne podobe in svetinjice.
Okrog osme ure zjutraj je prišlo na goro nekaj Žabničanov, ki so nam povedali, da je vojska z Italijo gotova reč in da je skrajni čas, da še rešijo cerkvene dragocenosti. Takoj jutri bodo vzeli Marijino podobo, 60 cm visok kip. Iz velikega oltarja smo šli še enkrat v cerkev in se poslovili od višarske Kraljice, ki bo zapustila kakor prva begunka svoj visoki prestol in odšla v nižavo. Ginjeni smo stali v svetišču, odločenem za razdejanje. Mnogi se kar niso mogli ločiti od cerkve ter si brisali solze iz oči. Čeprav človek v starejših letih rad ostavi mehka čustva in ne živi več toliko s srcem nego z glavo, vendar zadenejo tudi njega taki prizori do dna duše.
»Kaj pa zvonovi?« smo vpraševali. »Najprej spravimo Marijo v zavetje, potem pride drugo na vrsto,« so odgovorili možje.
Vsak višarski romar so spominja ondotnega blagoglasnega zvonjenja. Kakor bi jih slišal še danes, tako živo mu donijo na ušesa k ličarji tamošnjega zvonika. Zdelo se je, da je čutil tudi mrtvi bron tisto veselje, ki jo navdajalo božjepotko ob prihodu na goro. Težavna in dolga je bila njih boja, strmo je peljala pot navzgor, toda ko so se s prijetnim soglasjem zvonov strinjala srca prišlecev v prijetno harmonijo, pozabljen je bil ves trud potovanja.

Vse to mi jo hodilo na misel pri slovesu. Prav zato sem se želel posloviti tudi od zvonov. Cilki sem naročil, naj sede na cerkveni prag ter tukaj počaka, da pridem iz zvonika. Višarski zvonovi so peli v mehkem trl- zvoku es—ges—hes. S številkami bi se zaznamovalo to zvonjenje po vzorcu 1, 3, 5. Ker ima mehki trizvok otožen in mil značaj, vzbujalo je zvonjenje v srcu romarjev enaka čustva.
Veliki zvon je ulil Andrej Röder v Beljaku leta 1771. Krasilo ga je četvero podob in sicer; Kristus na križu, Marija z Jezusom v naročju, sv. Josip in sv. Jakob z romarsko palico v roki. Napise je imel sledeče: Sanctus Deus, sanctus fortis, sanctus immortalia, miserere nobis.« (Sveti Bog, sveti mogočni, sveti neumrjoči, usmili so nas.) Pod Marijino podobo se je čitalo: »Nos cum prole pia benedicat Virgo Marija.« (Z milim Detetom naj nas blagoslovi Devica Marija.) Okrog spodnjega roba so bilo besede: »Eccc crucem Domini, fugite partes adversae, vicit leo de tribu Juda, radix David aleluja.« (Glejte križ Gospodov, bežite sovražne moči, zmagal je lev iz Judovega rodu, korenina Davidova aleluja.) Ako pripomnimo, da je imel veliki zvon poleg podob in napisov še mnogo drugih okraskov, moramo reči, da je bil sijajno okrašen. Teža 19 stotov (1064 kg).
Srednji zvon s podobama sv. Križa in sv. Josipa. Ob zgornjem in spodnjem robu se jo čitalo, da ga je ulil zvonar Matija Golnar v Celovcu leta 1835, ko je bil v Žabnicah dekan Ignacij Hartwig. Teža 12 stotov (672 kg).
Mali zvon s podobama sv. Križa in sv. Ivana Evangelista. Ulit s srednjim zvonom leta 1885. Teža 6 stotov (536 kg).

Prišedši iz zvonika sem videl, da so tudi prodajalci, ki so imeli napolnjene svojo izložbe z vsakovrstnim blagom, pospravljali svoje reči v zaboje. Videlo se je, da bo svetišče popolno zapuščeno in da za daljšo dobo ne bo več hodila božjepotnikova noga tu okoli.

Ampak kje je Cilka? Na cerkvenem pragu je ni bilo več in tudi nikjer v bližini.
Vsi klici so brezuspešni. Vpraševal sem ljudi, kar jih je še ostalo na gori, pa nihče ni vedel povedati o njej. Menda ni šla sama proti domu! Ako pridem brez nje domov, v kakih skrbeh bo Bregarica! Pa saj me je prav ona privedla do tega, da sem jo vzel s seboj. Po brezuspešnem iskanju sem se odpravil proti dolini. Kar priteče pogrešana z brega navzdol. Nad cerkvijo se vzpenja namreč neki višji hrib in tja gor je šla deklica z namenom, da bi raz te višine še kaj več videla kakor se vidi od cerkve.

Nazaj grede so nas že srečavali prvi topovi, ki so jih konji z velikim trudom vlekli proti vrhu. Ob koncu grabna pa je stala straža, ki je zahtevala izkaz o naših osebah. Na pojasnilo, da smo šli že včeraj na goro, ko še ni bilo treba izkaznic, so nas pustili naprej.

Od tega dneva dalje so avstrijski vojaki vso višarsko okolico tako strogo zaprli, da ni bilo mogoče iti nikamor več. Milostno Marijino podobo so Žabničani srečno rešili, za zvonove pa je bilo prepozno. In ko so začele leteti granate, bežati je moralo ondotno ljudstvo na vse strani. Poprej se je pripravljal Lah tako dolgo na vojsko, sedaj pa je izbruhnil vihar kar nenadoma.

Štiri mesece pozneje (16. sept. 1915) se je zrušilo višarsko svetišče v grobljo in zvonovi so se raztopili v ognju. Pričujoče vrstice naj so jim nagrobni spomenik.
Božja pot jo trajala od svojega začetka in do razsula cerkve 568 let. Bregarjeva desetletna Cilka pa je bila zadnja romarica na svetih Višarjih.

Jos. Lavtižar
Slovenec, 28. oktober 1923

eXTReMe Tracker