Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zrelostni izpit za alpiniste

 Pr`Jezer, št. 3 (PDF) - 27. september 2013

torek, 1. oktober 2013, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1789

Pr`Jezer - Žan Karničar: Izpit za pridobitev naziva alpinist med gorskimi plezalci predstavlja že od samega začetka organiziranega alpinizma nekakšen zrelostni preizkus in tudi uradno potrditev, da je njegovo gibanje v gorah zanesljivo in kar se da varno. ...

Izpit se je, da bi zagotovil kredibilnost, skozi leta neprestano dopolnjeval, kriteriji pa so se vseskozi dvigali.

Komisija za alpinizem že vrsto let stremi k čim bolj vsestranskemu in popolnemu preizkusu znanja kandidatov, ki jim bo dal kar se da celostno sliko o kandidatovi sposobnosti.
Letos sva se za ta zrelostni izpit odločila tudi Denis Durić in moja malenkost. Intenzivne priprave na izpit so se začele že leto prej, ko sva prvič pristopila k izpitu, a nama ni uspelo izpolniti vseh pogojev. Izpit je sestavljen iz več delov. Prvi je praktični, razdeljen na zimski in poletni del, opravljata se dva dni. Tu napake niso dopustne! Celodnevno visenje na vrveh in pletenje vozlov, reševanje sebe in soplezalcev je spremljalo muhasto vreme, ki pa mu nismo namenili veliko pozornosti. Po vikendu preverjanja praktičnih vrlin je sledil teoretični del izpita, kjer se je eno popoldne preverjalo znanje zgodovine alpinizma, prehrane, poznavanja gorstev, orientacije, vremenoslovja in alpinistične terminologije. Sledilo je napeto čakanje rezultatov, ki so bili objavljeni mesec kasneje. Po posvetovanju alpinističnih inštruktorjev, med katerimi so tudi nekateri najuspešnejši slovenski alpinisti, sva oba opravila praktični in teoretični del s pohvalami.
Sledil je še zadnji in po mnenju inštruktorjev najpomembnejši del izpita: izpitna tura. Za turo sva se predhodno individualno zmenila vsak s svojim dodeljenim inštruktorjem, na njej pa se je preverjalo poznavanje gorstev, načrtovanje ture, uporaba varoval v smeri. O sami pustolovščini izpitne ture mogoče napišem kaj več prihodnjič, tokrat le to, da sva turo opravila oba in sva s tem uspešno zaključila izpite ter postala prava alpinista. Pot z vsemi pripravami v teh letih in izpit je bila res nepozabna izkušnja in pustolovščina, ki se sedaj samo še nadaljuje. Oba namreč nameravava po­
stati tudi gorska reševalca, med katere sva uradno pristopila letos.
Ob priložnosti se zahvaljujeva vsem, ki so naju tako ali drugače spremljali na tej poti in jo z nama nameravajo nadaljevati tudi v prihodnje!

Žan Karničar

 

Alpinistični tabor v Val di Mello
Za letošnji tabor alpinističnega odseka smo si izbrali Jezerjanom še neznano italijansko dolino Val di Mello.
Namestili smo se v asketskem kampu, ki pa je bil zaradi čudovitega razgleda na visoke gladke stene in vsenaokrog posejane balvane vseeno nekaj posebnega. Za prvo plezanje smo se namenili v lažjo daljšo smer Via Gossemberg (300 m, IV), ki poteka po levi strani in tik ob slapovih Cascate del Ferro. Granit nam je bil znan že od tabora v Dofineji (Dauphine), ampak spet smo bili deležni »skalnega« šoka. Nobenih oprimkov, smeri pa praktično neopremljene. Ne ostane drugega, kot da globoko vdihneš in zagrizeš navzgor po plati na trenje. Na koncu smeri smo si mlajši od trideset let privoščili še skok v ledeno mrzlo vodo, starejši pa so si raje greli kosti na soncu. Ker je bila smer tako slikovita,
smo jo naslednji dan mahnili navzgor ob slapu še po desni strani, samo da smo tokrat podaljšali »plezanje« čisto do najvišjega slapu, pod katerega smo seveda morali stopiti. Piš vetra nas je malodane odpihnil, ampak izkušnja je bila noro dobra.
Sicer pa smo popoldneve preživljali ob največjem balvanu, 45 metov visokem Sasso Remenno, večere pa ob igranju igre Carcassonne, preobjedli smo se gozdnih jagod, pa tudi sicer nismo bili ravno lačni. Zame je bil ta oddih točno to, kar človek rabi, če ima vsega polno glavo. Neprestano šumenje vode, gozdne stezice, gozdne cvetlice, zvončkljanje kravjih zvoncev in družba, ki te do solz nasmeje. Pa kaj, če pade malo dežja! Tako smo nekaj dni preživeli skoraj v divjini, potem smo jo čez gore mahnili še za dva dni v Cortino d' Ampezzo in od tam naprej proti domu.

Jasna Durić

 

Vpis v alpinistično šolo
Na predavanjih bo čez leto predstavljeno vse znanje, ki je potrebna za varno gibanje v gorah pozimi in poleti, varno plezanje v plezališčih, dolgih opremljenih in neopremljenih smereh, zaledenelih slapovih in snežnih grapah. Vse pridobljeno znanje bomo preizkusili tudi v praksi pod budnim očesom alpinistov, inštruktorjev in gorskih reševalcev, ki sodelujejo pri delu šole.
Uvodni sestanek alpinistične šole bo v petek, 4. oktobra, ob 19. uri v pisarni PD v Storžiču. Pogoj za vpis v alpinistično šolo je dopolnjena starost 18 let in ustrezno zdravstveno stanje. Vpišejo se lahko tudi mlajši, vendar morajo biti stari vsaj 15 let, njihovo vpisnico pa mora podpisati eden od staršev.
Alpinistična šola ni čisto prava šola, saj je poudarek predvsem na druženju posameznikov, ki jih povezuje ljubezen do gora, ki pa jo vsakdo od nas izraža na drugačen način – s krvavim potom v vrtoglavih vertikalah ali z lahkotnim korakom po brezpotjih, s smučmi na nogah ali z bordom na hrbtu, na domačem pragu ali v daljnih deželah. Skupaj bomo odkrivali nova gorstva v bližnji in daljni okolici, spoznavali druge hribovce in hribovke … Vabljeni k vpisu! Podrobnejše informacije dobite
po elektronski pošti na naslovu: [email protected] oz. na 040 827 122 (Žan Karničar) ali 041 368 900 (Gregor Muri)
 

Na tovorni žičnici do Češke koče zgrajena nova zgornja postaja
Za potrebe prevoza tovora v Češko kočo, planinsko postojanko prve kategorije, ki jo upravlja Planinsko društvo Jezersko, sta bili v preteklosti zgrajeni že dve tovorni žičnici. Žičnica premošča dobrih 400 metrov višinske razlike in omogoča dokaj preprosto preskrbo koče z vsem, kar oskrbnik potrebuje za vsakodnevno poslovanje koče.
Na napravi, so jo zgradili v 70 letih, so za konstrukcijo zgornje naprave uporabili macesnove drogove, ki pa jih je čas močno načel. Tako je bilo po letu 2000 vedno bolj jasno, da bo potrebno nekaj storiti in prenova zgornje postaje žičnice je postala stalnica na sestankih upravnega odbora planinskega društva. Konstrukcijo so si ogledali različni strokovnjaki in predlagali več rešitev, za vse pa je bilo skupno, da so predvideli za društvo zelo visoke stroške izgradnje. Ker pa društvo sestavlja vrsta prizadevnih članov, ki so bili pripravljeni priskočiti na pomoč, je vrednost investicije ostala v razumnih mejah. S pomočjo podjetja Kaskader so že jeseni 2010 zgradili betonske temelje za novo konstrukcijo, pri čemer je bilo potrebno vgraditi okoli pet kubikov betona. Že tako dotrajana žičnica je na srečo zdržala veliko breme pri prevozu potrebnega materiala.
V letu 2012 je podjetje Plevel, s. p., zgradilo kovinsko konstrukcijo in jo pripravilo za transport v Češko kočo. Ob tem je bilo potrebno staro postajo podreti in pripraviti prostor za postavitev nove. Vsa dela pri sproščanju in delni zamenjavi jeklenic je opravil Janez Uršič s člani društva. Kot se je izkazalo, je bil prenos konstrukcije s helikopterjem tudi za izkušene letalce Slovenske vojske kar zahtevna naloga.

Po večkratnih ogledih, preložitvah in ob čakanju primernega vremena je maja 2013 ekipa SV v sestavi: pilota Aleš Ogrinc in Primož Pintar ter tehnika Blaž Langus in Pavel Smrkolj s helikopterjem Cougar uspešno prenesla vse potrebno na pripravljene temelje ob koči. Na vso srečo še pravočasno, saj je po dveh tednih montaže in še pred glavno planinsko sezono v kočo že prispel prvi tovor na novi napravi. Ker pa je celotni izdelek pravzaprav prototip, se je pri obratovanju pokazalo nekaj tehničnih pomanjkljivosti, ki bodo v kratkem odpravljene.

Planinsko društvo je z dnevnega reda sestankov tako odstranilo eno točko, a pišejo se že nove: obnoviti poslopje spodnje postaje žičnice, popraviti vodovod do Češke koče, storiti marsikaj v koči ... Dela ne bo zmanjkalo.

Brane Žagar

 

Zanimivo in poučno na planinskem taboru
Letos se je planinskega tabora od 2. do 4. julija udeležilo 18 otrok, kar je rekordno število do sedaj. Vesela sem takega odziva, kar očitno kaže, da se otroci na naših druženjih dobro počutijo. Po petih letih spoznavanja Pokljuke sem se letos odločila zamenjati lokacijo. Tako smo se odpravili v pogorje Karavank. Nastanjeni smo bili v Valvasorjevem domu pod Stolom, ki je super izhodišče za lažje in zahtevnejše ture. Tako smo obiskali kar nekaj zanimivih točk: Potoško planino, Ajdno, Žirovniško planino, bolj zagrizeni pa so se podali na Stol. Osvojitev najvišjega vrha Karavank jim je preprečilo slabo vreme. Tako je ostal izziv za prihodnje leto. Glede na visoke temperature in spremenljivo vreme, so otroci spoznali, kako pomembna je priprava na pohod (zadostna količina tekočine, primerna obutev, obleka) in kako ravnati v primeru poslabšanja vremena.
Obiskal nas je tudi lovec. Otroci so odprtih ust prisluhnili bogatim izkušnjam osemdesetletnika, ki jim je na zanimiv način predstavil zakonitosti narave in spoštljiv odnos do vsega živega. Pod Mihovim vodstvom so izdelali nosila, nato pa jih neutrudno preizkušali. Svoje znanje in borbenost so pokazali pri lovu na lisico in se nasmejali ob posnetkih z naših skupnih druženj. V družabnih igrah so otroci spoznavali pomen skupinskega dela. Skratka, bilo je zanimivo, poučno, za koga malo naporno in prehitro je prišel čas, ko smo se z mešanimi občutki odpravili peš v dolino – malo žalostni, ker je konec prijetnega druženja, in veseli ob pričakovanju snidenja s svojimi najdražjimi.

Mija Kuhar

 

Gostoljubje in nepozabna glasba
Letošnja sezona na Ledinah se je zares začela 14. junija, ko je Kranjska koča planincem za tri mesece odprla svoja vrata. Trije koncerti klasične glasbe.
Prvič pa jih je odprla že ob koncu tedna, 8. in 9. junija, saj je v nedeljo Lovska družina Jezersko priredila tradicionalni Vseslovenski lovski veleslalom na ledeniku pod Skuto.
Julija 2012 so markacisti Planinske zveze Slovenije pod vodstvom Kranjskih markacistov obnovili zgornjo polovico Lovske poti, ki vsem obiskovalcem Ledin omogoča najlažji pristop.
Junija letos so svoje delo dokončali še z obnovo spodnje polovice. Lovska pot je tako sedaj zares primerna za vzpon na Ledine tako za družine z manjšimi otroki kot za večje skupine. Pot je zelo raznovrstna, saj vodi po urejenih stopnicah, lestvah, jeklenicah in klinih.
Od petka, 26., do nedelje, 28. julija, je Alpinistični odsek Kranj na Ledinah organiziral 1. Alpinistični tabor Nejca Zaplotnika. Letos aprila je namreč minilo trideset let od Nejčeve tragične smrti v ledenem plazu pod osemtisočakom Manaslujem. V Nejcu domačih Grintovcih, predvsem v stenah Dolgega hrbta in Rink, se je letos družilo in plezalo dvajset alpinistov. V soboto zvečer so si druženje popestrili z gledanjem dokumentarnega filma Lhotse 1981, katere član je bil tudi Nejc in ki prikazuje odpravo v južno steno Lhotseja. Le teden po uspešnem taboru so kranjski alpinisti v spomin na Nejca v osrednjem delu Dolgega Hrbta splezali tudi zahtevno prvenstveno smer z zgovornim imenom Pot. Tabor je lepo uspel predvsem zaradi pri­zadevanj kranjskih alpinistov in lepega vremena. Mimo Ledin se je samo v teh dneh zvrstilo veliko planincev, kar potrjuje prizadevanja našega društva in nove oskrbniške ekipe na Ledinah, da bi bile slednje prijazne in odpr­te do vsakega obiskovalca tega lepega konca Kamniško­Savinjskih Alp.
Odkar je oskrbništvo v Kranjski koči poleti 2012 prevzel novi oskrbnik Franc Beguš, so Ledine postale znane po prirejanju koncertov klasične glasbe. Ti koncerti popestrijo gorsko poletno dogajanje nad Ravensko Kočno in dokazujejo, da je mogoče na videz nezdružljivi stvari, gorsko okolje in klasično glasbo, združiti v svojevrsten dogodek. V prejšnjem letu so bili izvedeni štirje koncerti, letos pa trije.
V soboto, 29. junija, je bil poleg zaznamovanja spomina na helikoptersko nesrečo na Ledinah organiziran prvi letošnji koncert. Člani Simboličnega orkestra z gosti so svoje glasbene točke izvajali že tako na neobičajnem mestu, v osrčju Grintovcev, poleg tega pa so se postavili še na streho Kranjske koče in na ta način poskrbeli za odlično zlitje ambienta in akustike. Simbolični orkester sicer sestavljajo večinoma klasično izobraženi glasbeniki, izvajana je predvsem njihova lastna glasba. Igrajo različno evropsko glasbo in se pri tem učijo od džezovskih skladateljev, skandinavskih »fidlerjev«, mojstrov srbske romske glasbe …
V nedeljo, 14. julija, je bil na Ledinah izveden drugi koncert. Irena Kavčič na flavto, Miha Petkovšek na fagot ter Aljaž Beguš in Italijan Tomas Longquich na klarinet so zaigrali klasične skladbe. V soboto, 31. avgusta, je sledil tretji letošnji koncert. Na streho Kranjske koče sta svoja velika inštrumenta postavila Simon Klavžar in Jože Bogolin in pričarala še en nepozaben glasbeni dogodek. Duo Drumartica zadnji čas velja za eno najbolj prepoznavnih evropskih tolkalnih zasedb.
Koncerti klasične glasbe so v dveh letih postali že kar stal­na ponudba na Ledinah in naše društvo bo tudi prihodnje leto prirejalo koncerte. Upamo, da je vsem, ki ste do zdaj doživeli vsaj enega od koncertov, ta dogodek ostal v prijetnem spominu in se boste na planinsko­glasbeno druženje še vračali, vsi, ki pa koncerta v gorskem okolju še niste doživeli, ne skrbite, prihod­nje poletje bo znova priložnost za to. Vabljeni na Ledine tudi prihodnje leto, v Kranjsko kočo, kjer sta doma planinsko gostoljubje in nepozabna glasba.

Planinsko društvo Kranj
 

Oznake:
eXTReMe Tracker