Gorenjski Glas - Jelena Justin: Cima Pisciadu (2985 m) - Po eni najbolj znanih in obleganih dolomitskih ferat.
Vzpon, ki mi bo ostal v spominu po neznosni gneči in čakanju ... in hvala bogu, z možnostjo predčasnega izstopa in uživanju v pravem, neželeznem gorništvu.
Za zaključek tedna dni v Dolomitih smo se skupaj z Vikijem Grošljem, ki nas je vodil in tudi organiziral potepanje, odločili, da obiščemo še eno najbolj znanih in obleganih ferat, imenovano Via Ferrata Tridentina, ki vodi do koče Pisciadu. Od koče nas do 2985 m visokega vrha čaka še ura vzpona. Ferata ima oceno C in ima možnost dveh izstopov; že po prvem, spodnjem delu in tik pod vršnim delom, kjer je narejena resnično na silo, zgolj zato, da je adrenalinska in atraktivna. Sicer sta dve tretjini speljani lepo, po dokaj naravnih prehodih. Ker je ferata zelo oblegana, je tudi gneča neznosna in premikanje zelo počasno. Še dobro, da je možnost izstopa, kar smo mi tudi naredili. Je okolica preveč lepa, da bi priklenjeni na železo čakali, kdaj bomo lahko naredili nekaj metrov naprej.
S sedla Campolongo se zapeljemo v Corvaro, kjer zavijemo levo prosti sedlu Gardena. Malce pod vrhom sedla, na enem izmed desnih ovinkov, zavijemo na urejeno parkirišče, na višini 1956 m. Do vstopa v ferato nas loči približno 10 minut hoje. Spodnji skalni skok oz. vstop v ferato se začne ob jeklenicah in nadaljuje preko skob, kjer imamo ves čas tudi jeklenico za varovanje. Sledi strm del preko skob, ki nas pripelje do vrha, do macesnov, kjer je prva možnost izstopa. Spodnji del ima oceno A/B, B. Pri macesnih nadaljujemo približno 600 dolžinskih metrov levo, proti slapu, kjer je vstop v ferato. Začetek nosi oceno A/B, nato pa težavnost sledi do B/C, v samem vršnem delu, kjer so skobe in celo krajša lestev, je rahlo previsno, pa je ocena C. Ferata se zaključi z atraktivnim mostom, ki stolp Exner Turm povezuje s stolpom Brunecker Turm. Ferata ves čas poteka po desni strani široke grape, kjer alpski potok ustvarja številne manjše slapove in lepe tolmune. Višje v steni sledi možnost drugega izstopa. Ker je ferata zelo oblegana in nadaljevanje precej po polžje, smo mi ferato zapustili in se po travah povzpeli do vrhnjega potočka, se osvežili v tolmunu in nadaljevali do koče Cavazza, kjer je tudi jezero Pisciadu.
Od koče nadaljujemo po levi strani jezera proti čudoviti alpski krnici Vallone del Pisciadu, ki se odpira pred nami. Pot poteka pod divjimi stenami gore Pisciadu. Sledi strmejše pobočje, ki je varovano z jeklenico. Na vrhu skalnega skoka se strmina vnese, a le za kratek čas, saj se hitro odcepi levo proti vrhu. V tem delu ni varoval, zato si občasno pomagamo z rokami. Hodimo po policah in se strmo vzpenjamo. Mestoma je pot speljana po skrotastem svetu. Previdnost v tem delu je nujna, saj je celotna pot posuta z gruščem in napačen korak lahko hitro povzroči zdrs. Do vrha, na katerem je križ, nas loči še nekaj višinskih metrov. Razgled je, tako kot vedno, čudovit. Pogled proti jugu je pogled na Piz Boe, ki je iz te strani videti povsem drugače. Levo od nas je Piz De Lech. Skupino Sella vidimo kot krater vulkana, okroglo. Ko pogledamo proti sedlu Gardena, je pred nami Sassongher, desno od njega, v daljavi pa vidimo tudi vrh, na katerem smo stali, Santa Croce.
Nazaj do koče sestopimo po poti vzpona in nadaljujemo sestop po poti št. 666 skozi dolino Val Setus, ki vodi proti sedlu Gardena. Od koče gremo proti severu do roba, ko se začne spuščati skozi razbito in razčlenjeno skalovje. V zgornjem delu so nam v pomoč jeklenice in klini. Tudi pri sestopu je lahko precej gneče, zato previdno, predvsem zaradi možnega proženja kamenja navzdol. V spodnjem delu doline zavijemo desno, kar nas pripelje do parkirišča in našega jeklenega konjička.
Dolomiti, lepo pozdravljeni do prihodnjega leta!
Nadmorska višina: 2985 m
Višinska razlika: 1050 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 5 zvezdic
Jelena Justin