Kamniški občan - Vladimir Habjan: ... v naravo, naj jo spoznajo, vzljubijo in čuvajo
Pogovor s častnimi člani Planinskega društva Kamnik
Na letošnjem jubilejnem občnem zboru 22. marca 2013 smo izvedli kratko anketo med novimi častnimi člani PD Kamnik in častnim predsednikom (Dušan Štefula), ki so visoko priznanje društva prejeli ravno ob tej priložnosti. Zanimalo nas je, kdaj so se priključili Planinskemu društvu Kamnik, na katerih področjih so delovali in kaj štejejo za največji prispevek društvu, kaj jim pomeni biti član PD Kamnik, kako primerjajo čase, ko so bili aktivni, z današnjimi, kaj bi svetovali današnjim mladim planincem in ali še vedno obiskujejo gore. Poglejmo, kaj so nam povedali.
Od kdaj ste član PD Kamnik?
Marija Golob: Od leta 1963.
Jernej Koritnik: Od leta 1963, torej ravno 50 let.
Marko Prezelj: Od začetka 70-ih let.
Franc Golob: Od leta 1953.
Dušan Štefula: Od leta 1949.
Na katerih področjih ste delovali v društvu in kaj štejete za svoj največji prispevek?
Marija Golob: Bila sem učiteljica na osnovni šoli v Stranjah, zato sem prevzela vodenje planinskega krožka. Imela sem planinsko skupino, kjer je bilo okrog 160 učencev. Z možem, ki je bil velik ljubitelj gora in domačin (sama sem doma iz Zasavja), sva s pomočjo PD Kamnik in z mladinskim odsekom vzgajala mladi rod. Vsak mesec smo imeli izlet v bližnjo okolico in tudi po širšem okolju. Organizirali smo tudi planinsko šolo za višjo stopnjo. To je trajalo 26 let, vse do nesrečnega konca. Mislim, da je bil največji prispevek to, da sva mladino iz okoliških šol vključila v delo društva in smo imeli skupne izlete. To se mi zdi največ vredno, več kot fizično delo pri gradnji koč.
Jernej Koritnik: Največ sem deloval na gospodarskem področju. Sodeloval sem na mnogih delovnih akcijah, že od časov, ko smo obnavljali Stari grad, ko smo podrli staro kočo na Kamniškem sedlu, pri čistilnih napravah, postavitvi vetrnice, pri gradnji objekta GRS na Veliki planini ... Osem let sem bil tudi pomočnik gospodarja v planinskem društvu.
Marko Prezelj: Največ sem seveda deloval na področju alpinizma. Bil sem tudi v mladinskem odseku in v odseku za gorsko stražo, v AO in tudi v GRS. Včasih je bila obveza alpinistov, da pomagajo pri gradnji koč in to sem oddelal. Alpinistično gledano se društvu verjetno ni treba sramovati tega, kar sem preplezal. Verjetno za vse člane društva alpinizem sicer ni neka zaščitna znamka, a kdor ima drugačne interese, se mu s tem ni treba istovetiti.
Franc Golob: Največ sem deloval na gospodarskem področju. Najprej sem nosil hrano in pijačo na obe sedli, potem sem pomagal graditi. Na Kamniškem sedlu smo imeli celo dve delovni baraki. Gospodinja nam je vedno postregla. Na Kokrsko sedlo smo napeljali vodo s studenčka pod Kalško goro. Zdaj so tam rezervoarji in voda se stalno nataka.
Dušan Štefula: V PD Kamnik sem opravljal vrsto funkcij: vodil gradbeni odbor, bil načelnik gospodarskega, podpredsednik in predsednik PD, zdaj sem častni predsednik društva. Sodeloval sem pri gradnji doma na Starem gradu, pri obnovi uprave PD Kamnik, konstrukciji in izdelavi tovornih žičnic na Kamniško in Kokrsko sedlo, pri gradnji obeh novih koč, bil sem vodja izgradnje čistilnih naprav in podobno. Imel sem tudi več nalog na krovni organizaciji, PZS: bil sem vodja odbora za tovorne žičnice pri PZS in dolgoletni član gospodarskega odseka PZS.
Kaj vam pomeni biti član PD Kamnik?
Marija Golob: Nekaj najlepšega, ker imam gore neizmerno rada, čeprav so mi vzele moža in sina.
Jernej Koritnik: Članstvo mi pomeni vse. Verjamem v to organizacijo.
Marko Prezelj: Če mi ne bi nič pomenilo, ne bi bil član. To je neka pripadnost. V začetku je bila bolj »plemensko« obarvana, lokalna. Biti Kamničan se mi zdi lepa tradicija, sploh če pomisliš, da je društvo staro že 120 let. Takih društev v Sloveniji ni prav veliko. In prijetna družba.
Franc Golob: Če ne bi bil za to, sigurno ne bi pomagal. Tako pa sem in še bom.
Dušan Štefula: Veselje in spoštovanje do naših planin.
Ali lahko primerjate tedanje čase z današnjimi?
Marija Golob: Nemogoče. Včasih sva z možem v skupini imela petdeset otrok ali celo več in sva bila sama, on spredaj, jaz na koncu kolone.
Otroci so bili bolj sproščeni, narava jim je več pomenila kot jim zdaj, bili so bolj utrjeni. Zdaj je to nemogoče, saj so otroci stalno pred računalniki. Zdaj je tudi drugačen režim, saj mora biti na deset otrok en varuh.
Časi so se zelo spremenili, ni več pravega navdušenja.
Jernej Koritnik: Takrat je bilo delo v glavnem bolj fizično. Ni bilo žičnic, nobenih pripomočkov. Danes je vseeno dosti lažje. Všeč mi je, da planinci nismo toliko skregani kot so drugje, še vedno je sloga.
Marko Prezelj: Če pogledam 40 let nazaj, je prva stvar, ki jo opazim, socialni razvoj, ki se je zgodil v tem času, drugo družbeni, takoj naslednji pa tehnološki. S tem predvsem mislim na opremo za hribe in vpliv tehnologije. Mimo tega ne morem. Spremenilo se je oboje, družba in tehnologija, ki nas spremlja. Prepričan sem, da je vse to zelo vplivalo na naš odnos do hribov, čeprav se slepimo, da ni. Mobiteli, digitalni fotoaparati ... skratka, vse to je vplivalo na to, da imamo zdaj drugačen pogled na gore. Preden greš v hribe, preveriš podatke v računalniku in pogledaš na internet, vreme itn. Mnogi se danes po facebooku dogovarjajo, kam bodo šli. Včasih je bil četrtkov sestanek kot bi šel k maši, nisem smel zamuditi nobenega, ker je bila to najboljša možnost, da sem se zmenil za plezanje za vikend. Telefonov ni bilo. Ta razlika je torej zelo oprijemljiva.
Franc Golob: Danes je v glavnem vse že narejeno, takrat pa je bilo treba veliko zgraditi na novo. Mi smo ves čas gojili prijateljstvo, drugače ne bi mogli delati. Dobro se nam je zdelo, da so nas dobili za delo.
Nikoli mi ne bo žal za to in še bom hodil gor, kolikor bom le mogel.
Dušan Štefula: Več je prostovoljstva, povezave in planinskega prijateljstva, kot je bilo v preteklosti.
Kaj bi svetovali mladim, ki jih zanimajo gore?
Marija Golob: Naj gredo v naravo, naj jo spoznajo, vzljubijo in čuvajo.
Jernej Koritnik: Današnjim mladim bi svetoval, naj bodo aktivni pri planinskem društvu. Naj jih ne zanimajo politične zadeve.
Marko Prezelj: Naj gredo v hribe. Samo to. To je super.
Franc Golob: Naj se obnašajo kot planinci.
Dušan Štefula: Mladi naj se vključijo v mladinski odsek in obiskujejo planinske tečaje.
Ali še obiskujete hribe?
Marija Golob: Še, a ne več veliko, ker mi zdravje ne dopušča več.
Jernej Koritnik: Še hodim, kolikor pač lahko.
Marko Prezelj: Ravno jutri bom šel ... (smeh).
Franc Golob: Če bi lahko hodil, bi še kaj naredil.
Dušan Štefula: Še vedno obiskujem sredogorje.
Besedilo in foto: Vladimir Habjan