Kamniški občan - Irena Mušič - Habjan in Vladimir Habjan: Slovesna akademija ob 120. obletnici ustanovitve Planinskega društva Kamnik

 »Vrli gospodje narodnjaki!
Radi nujnega važnega pogovora prošeni in vabljeni ste, da se danes dne 19. 7. 1893, na večer ob ½ 8. uri gotovo snideste v gostilni pri gosp. Kenda.
Da Vam je narodnost prva stvar, sem obverjen: nadejam se pa radi tega tudi z gotovostjo, da se današnjega večera polnoštevilno udeležiste.
Tudi rojaki, ki bi se radi nujnosti morda ne bili osebno vabili, so dobrodošli.
Kamnik, 19. 7. 1893 Josip Močnik«

Tako se je glasila okrožnica za ustanovitev prve podružnice Slovenskega planinskega društva pred sto dvajsetimi leti in s temi besedami smo njihovi nasledniki - člani Planinskega društva Kamnik - v petek, 20. septembra, s kulturno-umetniško prireditvijo ta dan znova obudili. Na odru Doma kulture v Kamniku smo skozi pesem, literarne odlomke ter fotografijo spremljali pot prvih narodno zavednih obiskovalcev gora, ki so ljubili svojo deželo in gore, njihovih naslednikov, ki so orali pot na področju alpinizma in organiziranega planinstva in se tudi v današnjih časih z isto ljubeznijo vzpenjajo na gore po poteh, brezpotjih ali strmih stenah, skrbijo za poti in koči, za vzgojo in spodbudo najmlajših. Vsem so se in se še vedno kljub človeški majhnostiv gorah dogajajo velike zgodbe.

Slavnostni govornik akademik dr. Matjaž Kmecl se je spomnil vseh tistih, ki so gradili prvo podružnico Slovenskega planinskega društva v Kamniku ter poudaril, da akademijo razume kot izraz hvaležnosti vsem, saj so ustvarili izjemno lepo zgodovino in vanjo vgradili vse svoje moči, ideale in pričakovanja. Spominjamo se tistih prvih štirih mož - lekarnarja, dveh učiteljev in posestnika, ki stojijo na začetku, potem pa dolge vrste navdušenih zanesenjakov, ki so za božji in z velikanskimi žrtvami zgradili poti in planinska zavetja v Grintovcih. Od Mihe Kosa - Kebra in tistih brezimnih žensk, ki so za nekaj krajcarjev znosile cement za gradnjo koče na Kamniškem sedlu, preko generacije Vlasta Kopača, nedosežnega poštenjaka in zagledanca v te hribe - zadnjič smo v Planinskem muzeju slavili stoletnico njegovega rojstva skupaj s stoletnico njegovega prijatelja in znamenitega urednika Planinskega vestnika Tineta Orla, tu spodaj iz Trzina doma, torej skoraj Kamničana - pa preko prave množice planinskih osebnosti do današnjih, kot so Malešič, Rajh ali zmeraj bolj odlični urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan, ki nadaljuje Orlovo izročilo, in drugi.
Začeli so pravzaprav iz popolne revščine, iz nič,je izpostavil dr. Kmecl, a opozoril, da jim je bilo po svoje celo lažje kot nam, ki se pogosto sprašujemo, zakaj sploh vse te hoje, plezarije in matranja po hribih; zakaj Alpe, ko pa bi bilo lepše in udobneje tačas ležati kje ob Jadranu. Zakaj trpeti žejo poleti, vodo v čevljih jeseni in mraz pozimi, žulje pa ob vsaki priložnosti? Če ni treba?
In lotili so se dela,je nadaljeval dr. Kmecl: Fran Kocbek z one strani Grintovcev je odgovor po prleško kratko odsekal z vzklikom: Naš je rod, naša je gora! Noben alpenferajn, noben velikonemec si naših gora ne bo prisvajal; ne bo packal po njih s svojimi napisi in rdeče-modrimi znamenji! Lahko so naši dobrodošli gostje, ne pa gospodarji. Pri priči so pljunili v roke, začeli so nadelavati poti; osrednje društvo iz Ljubljane je začelo graditi svojo kočo pod Črno prstjo, savinjska podružnica pod Kocbekovim poveljstvom na Molički planini. Skoraj otročje ganljivo je bilo tekmovanje med obojimi, kdo bo prej - za nekaj dni so zmagali Ljubljančani. Tukaj in tam pa je bilo ob otvoritvi veliko slavje z navdušenimi govori; Kocbek je k svoji koči pripeljal celo Aškerca, ki se je prav takrat sončil v največji slavi svojega pesništva. Pisalo se je leto 1894. Ni pa bilo lahko ne enim ne drugim tekmovati z veliko bolj denarnim in popadljivim alpenferajnom; delavce, ki so gradili poti, so z nemškim kapitalom podprti alpenferajnovci lahko plačevali veliko boljše in so zato slovenske planince pogosto prehitevali po desni. Protiutež je bila samo zmeraj močnejša narodna ideja, ves slovenski narod je bil takrat v velikem vzponu; nekaj seveda tudi avtoriteta dveh nadučiteljev: v Kamniku Mihe Kosa in na savinjski strani Frana Kocbeka, ter zmeraj številnejših in tudi zmeraj bolj premožnih slovenskih veljakov. Kakorkoli že - setev je bila takrat posejana, vzklila je, se razcvetela in do danes ustvarila resnično veliko in lepo zgodbo.
V nadaljevanju se je dr. Kmecl vprašal o smislu gorohodstva, s posebnim ozirom za mestne srajce. Njim pač to vprašanje ni prav nič potrebno, saj kar naprej silijo gor - in spotoma odnesejo celo še kakšno poleno za kurjavo do koče, da je pot še težavnejša in se nam še bolj obesi. Odgovor na vprašanje zakaj? je v današnjih časih sicer precej znan: ker je zdravo in na vse strani, najbolj pa nam samim, koristno. Krepimo se, pljučno kapaciteto razvijamo, pozimi ne bomo toliko kašljali, srce nas zlepa ne bo izdalo ... Mene pa je, zmeraj kadar sem se odpravil v hribe, napolnil prelep občutek, da odhajam na nekakšno osvobojeno ozemlje, da ostaja vsa vsakodnevna rutina in krama daleč za menoj, spodaj v čadasti dolini, z vsemi družbenimi, moralnimi in drugimi krizami vred, z vsemi aferami in tajkuni, z vsemi prepiri med sindikati in vlado. Imel sem zmeraj sicer nekaj dezertersko slabe vesti, ampak potem sem vse to odslužil, ko sem se očiščen vrnil s tega svojega osvobojenega ozemlja.« Tako dr. Kmecl, ki se je ob tem spomnil zgodb o starem Kugyju, ki je kot starec živel v Ovčji vasi: nikamor ni več mogel, mogoče na kak kratek sprehod, toda neprestano, če se je le dalo, je zrl gor v visoke gore, od koder so se mu prikazovali nešteti ljubi spomini. Zanj je bilo tam, na tistem osvobojenem ozemlju, varno in za zmeraj, vsaj za ves njegov življenjski vek, spravljeno nekdanje najlepše. Kadar je to nekdanje najlepše sklenil popisovati, pa se mu je sproti spreminjalo v poezijo; saj se ve - bil je 'poet Julijcev',« je povedal dr. Kmecl.
Vsak izmed nas je vsaj malo Kugyja, v vsakomer spominsko gnezdi neizmerno lepa zbirka podob, nekakšno bistvo tistega, po kar smo hodili v hribe, pa če smo hodili junija gledat neboglasnice ali malo pozneje kamniške ivanjščice ali jeseni zlato macesnovje. Sploh ni potrebna velika filozofija, preprosto je,je dodal dr. Kmecl.
Ob koncu govora je izpostavil še našo planinsko organizacijo, ki je pred 120 in več leti zrasla samorastniško trmasto in se z vojsko idealistov zmeraj spet pretolkla čez vse ovire, tako da je danes, mirno lahko rečemo, eden temeljnih kamnov našega naroda, naše kulture in civilizacije. Pomislimo kdaj za trenutek, ko se odpravimo v hribe, kako dobro je, da jo imamo, z vso njeno zgodovino vred; in bodimo hvaležni vsem, ki so jo postavili na noge in ki jo tudi danes ohranjajo pri tako odličnih močeh. Čestitajmo si torej, da jo imamo! Tudi to našo prvo podružnico Slovenskega planinskega društva, že 120 let - slavnih in plodnih, neustrašnih in delavnih! In si ponosno ponovimo za nadučiteljem Franom Kocbekom: Naš je rod, naša je gora!je sklenil dr. Kmecl.

Pred zaključkom je predsednik Planinskega društva Kamnik Ivan Resnik nagovoril prisotne v dvorani in povedal: »To, kar smo videli, je bilo in je Planinsko društvo Kamnik. Društvo so ga kot darilo doživljale generacije planincev in trudimo se, da bomo tudi mi to darilo zavito s pentljo predali našim naslednikom. To zagotavlja naše delo, ki ga lahko opišemo preprosto z rekom: Vetra ne moremo spremeniti, lahko pa razpremo jadra in ta jadra, verjemite mi, trdno držimo v svojih rokah. Dovolite mi, da se prisrčno zahvalim vsem nastopajočim, gostom in seveda vsem vam, ki ste tu, da smo počastili ta naš praznik, tako kot se spodobi. Po povabilu na družabni del večera je zaključil: Naj bo tudi zaključek tako lep, kot je bil lep ta večer. Še enkrat hvala vsem in kot pravimo planinci, lepo je biti v taki družbi ne samo v hribih, temveč tudi tu v dolini. Srečno.

Jubilejni večer sta s svojo prisotnostjo poleg počastila tudi podžupanja Občine Kamnik mag. Julijana Bizjak Mlakar in predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik.

Planinsko društvo Kamnik je eno od najbolj pomembnih v občini, ker temelji na vrednotah narodne zavesti - to je bil temelj, na katerem je bilo društvo ustanovljeno, solidarnosti, spodbujanja reševanja v gorah, ohranjanja čiste narave in okolja, skratka skrbi zaradi katerih smo vsi bolj varni, ko gremo v gore,je povedala Julijana Bizjak Mlakar, in nadaljevala: V današnjem času, ko prevladujejo neoliberalne vrednote, ko zmagujejo nad solidarnostjo
in socialno državo, so te vrednote še toliko bolj pomembne, ker združujejo ljudi v skrbi drug za drugega. Sodelovanje občine in društva je bilo že do zdaj zelo uspešno. Tudi za naprej bomo v okviru finančnih zmožnosti podpirali in spodbujali delo društva, da bo še naprej tako uspešno in aktivno kot doslej. Čestitam vsem članom ob visokem jubileju.

Ob visokem jubileju je vsem generacijam planincev iz Kamnika in okolice čestital tudi Bojan Rotovnik: Kamniški planinci ne samo da so bili prvi, ki so ustanovili svojo podružnico Slovenskega planinskega društva, pač pa so v vseh obdobjih delovanja planinske organizacije pomembno vplivali in soustvarjali delo organizacije. PD Kamnik je tudi danes zagotovo eno izmed najpomembnejših planinskih društev v družini 277 društev, ne samo po tem, da je eno najštevilčnejših, ima tudi dve zelo prepoznavni planinski koči, poleg tega vzdržuje planinske poti na zelo priljubljenem predelu Slovenije, hkrati pa so planinci iz Kamnika dejavni na različnih področjih, od alpinizma, odpravarstva, gorskega vodništva itn. Takšen kapital je za društvo zelo pomemben. Dobrega sodelovanja s Planinsko zvezo si želim še naprej. Prireditev mi je bila zelo všeč, bila je na visokem kulturnem nivoju in je več kot primerno obeležila visoki jubilej.

Po akademiji je svoje vtise strnil še Ivan Resnik: Občutki po prireditvi so res fantastični. Ekipa, ki je vse pripravila, ljudje, ki so prišli, program, ki je doživel same pohvale . To je nagrada vsem nam, celotnemu društvu, to nam spet daje energijo in motivacijo za naprej. Vsekakor mislim, da imamo res sposobno ekipo to je dokazala tudi danes - ki je napravila izjemno kvalitetno, lahko bi rekel celo umetniško predstavo. Če ob tem primerjam čase iz naše zgodovine, počasi prihajam do tega, da praktično ni večjih razlik. Seveda so razmere zdaj drugačne, ampak če vse umestimo v svoj čas, vidimo, da so vedno ljudje tisti, ki naredijo proslavo, ki peljejo društvo naprej. Naj bo obdobje krizno, naj bo gospodarstvo ne vem kako uspešno, vedno se najde skupina ljudi, ki voz pelje naprej in to je čar prostovoljstva, planinstva - družba, veselje in nagrada, takšna, kot smo jo doživeli letos ob vseh prireditvah. Z akademijo smo obeleženje 120-letnice zaključili. Posebne analize niti niso potrebne, kajti rezultati so tu in mislim, da se bomo z malo manjšim tempom podali v 121. leto društva z ekipo, ki ji zaupam in je fantastična.

V kulturno-umetniškem programu so sodelovali: Prvo slovensko pevsko društvo Lira z zborovodjem Andrejem Missonom, baritonist Marko Kobal in citrarski mojster Tomaž Plahutnik, sopranistka Katja Konvalinka in pianistka Darja Mlakar Maležič, pevka Neža Drobnič Bogataj in pianist Simon Skalar, ki je skupaj z Marto Zabret in Tonetom Ftičarjem, interpretoma proznih odlomkov avtorjev Vlasta Kopača, Juša Kozaka, Primoža Brišnika, Toneta Škarje in Vladimirja Habjana, z notami povezoval celotno prireditev. Za lepo popestritev celotne planinske zgodbe je poskrbel kratek film Matjaža Šerkezija osnovan na črno belem filmu Janeza Kosca in Bojana Pollaka iz leta 1971 Tri spominske smeri v Vežici. Vesel zaključek in povabilo v gore je zaigrala Mestna godba Kamnik z dirigentom Martinom Dukaričem. Skriti soustvarjalci zgodbe na odru so bili: scenaristka in režiserka Mojca Volkar Trobevšek, Vladka Vremšak je poskrbela za glasbeni izbor, Matjaž Šerkezi za pripravo in izvedbo slikovne predstavitve, propagandni odsek PD Kamnik pa za celotno izvedbo.
Na koncu naj omenimo še, da je planinsko društvo ob tem jubileju izdalo zbornik z naslovom Korak za korakom do sto dvajset let in ga predstavilo obiskovalcem v preddverju Doma kulture.

Irena Mušič Habjan, Vladimir Habjan
Fotografije: Vladimir Habjan