Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Uporni rod Jelinčičev

sreda, 30. maj 2007, ob 09:26, Franci Savenc, ogledov: 2304

Slovenske novice - Tone Štefanec: Primorski rodoljub, narodni buditelj in tigrovec Zorko Jelinčič

Slovenske novice, sobota, 30. junija 2007

Uporni rod Jelinčičev

Primorski rodoljub, narodni buditelj in tigrovec Zorko Jelinčič (1900—1965) je bil po mnenju zgodovinarke dr. Milice Kacin - Wohinz dokazano glavni organizator Tigra. Tudi zato je devet let prebil v italijanskih fašističnih zaporih. Opora pri njegovem narodnostnem delovanju je bila žena Frančiška Obid, ki so jo imenovali Fanica (1903—1940), med protifašističnimi uporniki in narodno zavednimi Primorci pa so bili tudi nekateri njuni sorodniki.


Zgodovinar dr. Branko Marušič je ob odkrivanju spominske plošče Jelinčiču povedal, da je bil Zorko rojen 5. marca 1900 v Logu pod Mangartom, kjer je oče učiteljeval. Po osnovni šoli je v Idriji na realki maturiral leta 1918. Vpisal se je na filozofsko fakulteto novoustanovljene Univerze v Ljubljani, vendar je študij nadaljeval v Padovi. Na univerzi se je srečal s Klementom Jugom iz Solkana, leta 1924 pa mu je umrl oče. Jelinčič se je zaradi obojega odpovedal študiju. Naselil se je v Gorici, se ukvarjal s publicistiko in se z veliko vnemo predajal kulturno-prosvetni organizaciji, ko je postal tajnik liberalno usmerjene Zveze prosvetnih društev. Spadal je v krog mladih liberalcev. Pod Jugovim vplivom se je z vsem srcem najprej oprijel prosvetne organizacije, pozneje pa antifašistične borbe. Zvesto je gojil spomin na prerano umrlega prijatelja Klementa Juga, o katerem je pripravil dve publikaciji in leta 1925 v vasi Krn organiziral ilegalni Jugov tečaj. V spomin nanj je vse življenje tudi planinaril. Na Primorskem je ustanovil ali pomagal ustanoviti na desetine prosvetnih društev. Zanj je bilo odločilno leto 1927, ko so na Nanosu ustanovili organizacijo Tigr. Zorko Jelinčič je bil z Albertom Rejcem in drugimi vsaj na Goriškem, kot pravi Marušič, vodja in utemeljitelj Tigra.

Ljudi je pozival k odporu

Žarko Rovšček je zapisal, da je Saša Vuga o Jelinčiču dejal, da je bil človek, ki je moral z našim križem na strmo primorsko golgoto. Med neutrudnim organizacijskim delom niti sam ni štel, kolikokrat so ga ob vsakem pomembnejšem državnem dogodku »spravili na varno, v žehtnico«. A to so bile samo priprave na vse, kar ga je še čakalo s trenutkom, ko je ugotovil, da »gre tokrat zares, za Tigr«.
Zorko Jelinčič, štiri mesece ne ravno zgleden avstrijski vojak, jo je februarja 1919 mahnil prek Cerkna v Jugoslavijo. Izvedel je namreč, da se jeseni istega leta začnejo redna predavanja na ljubljanski univerzi. Že v študentskih letih je bil aktiven v Združenju jugoslovanskih visokošolcev iz Italije. Nekoč, ko ga je ob razmišljanju o usodi njegove rodne Primorske tlačila mora, si je dejal: »Tvoja usoda je tam doli, s tvojimi ljudmi, naj bo kakršna koli.« Zorku je po vrnitvi v Italijo uspelo v kratkem času postaviti na noge Zvezo prosvetnih društev, ki je bila razpredena po vsej tedanji Goriški. Pozneje je prevzel tajništvo Ferialnega društva Adria. Ko je bil pri varuhih režima že na slabem glasu, je padla kocka o nadaljnji življenjski poti. Z Albertom Rejcem sta bila najbolj odgovorna za ilegalni odpor. Zato sta se dogovorila, da bo, če bo moral eden zbežati čez mejo, drugi nadaljeval njegovo delo. Sam pa je zapisal: »Težko in sramotno, pa četudi pod pritiskom nujnosti, bi se mi zdelo iti preko meje na varno.«

Aretacija in zapor

O narodnostni dejavnosti Zorka Jelinčiča pričajo tudi italijanski dokumenti. Kraljeva prefektura v Gorici je 10. aprila 1930 v dopisu notranjemu ministrstvu v Rimu med drugim zapisala, da »izgleda, da je bil Jelinčič v zvezi z jugoslovanskim konzulom v Trstu, ki mu je dajal denar za propagando in za študentsko dejavnost preko neke Fanice Ažman. Na pobudo Zorka Jelinčiča naj bi bili ustanovljeni odbori za protiitalijansko dejavnost.« V dopisu je tudi omenjeno, da je žensko skupino leta 1927 razpuščenega dramskega krožka v Tolminu vodila Fanica Ažman, zaposlena v uredništvu zatrtega slovenskega časopisa Naš glas in je v zvezi z Albertom Rejcem, Zorkom Jelinčičem ter drugimi slovenskimi nacionalisti v Trstu. Albert Rejec in Zorko Jelinčič sta, piše v dopisu, med dijaki propagirala boj za zaščito slovenskega nacionalizma in jih spodbujala k vsestranski dejavnosti za stvar. Kraljeva prefektura v Gorici naj bi tudi dognala, da je vsa navodila skupinam slovenskih goriških študentov dajal Zorko Jelinčič.
Jelinčiča so italijanske fašistične oblasti aretirale 13. marca 1930 in ga najprej obsodile na 20 let zapora, pozneje pa kazen znižale na devet let. Kazen je prestajal v Civitavecchii, San Gimignanu in Sieni.
Iz zapora je pogosto pisal ženi Fanici, vendar zaradi cenzure skorajda ni omenjal tamkajšnjih razmer. Kljub številnim omejitvam je Fanici uspelo spomladi leta 1934 obiskati moža v Civitavecchii, kjer je bil čas obiska strogo odmerjen. Obvezni pogovorni jezik je bila italijanščina.

Internacija prepovedi

Po izpustu iz zapora so ga kmalu internirali v Isernii, kjer je dočakal padec Italije. Tam je bilo, med drugim, v določenih urah prepovedano zapuščati taborišče, imeti pri sebi karte ali druge igralne predmete, skrivati potne liste ali druge osebne dokumente, obdržati več kot 100 lir, nakit in obveznice, hraniti pisalne stroje, fotografske ali optične aparate, tiskarske stroje in radijske aparate, se ukvarjati s politiko ali razpravljati o njej, prebirati neitalijanske časopise in odpošiljati ali prejemati necenzurirana pisma.
Po vrnitvi iz internacije se je Jelinčič odločil za odhod k jugoslovanskim partizanom v Bari. Na Lazni so ga 15. septembra 1944 izbrali za člana Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst. Po osvoboditvi je v Trstu pri tem organu postal poverjenik za prosveto. Domala vse, kar se je na Goriškem in Tržaškem odvijalo po osvoboditvi na kulturno-prosvetnem področju, je povezano z Jelinčičem. Bil je publicist, organizator planinstva in jamarstva na Tržaškem. Ustanovil je Gregorčičevo družbo in urejal njen koledar. Življenjske izkušnje so ga usmerjale tudi v domoznanstvo, narodopisje, zgodovino in k pisanju spominov. Še vedno je zahajal v gore, ki so mu bile v toskanskih ječah simbol svobode. Podiral je mejnike na državni meji v Pečeh, da bi gore svoje mladosti za vedno očistil sledov tujstva.
Potem se je začela oglašati bolezen, ki si jo je nakopal v ječah. V Trstu je umrl 13. julija 1965, na dan, ko je pred 45 leti požig Narodnega doma v Trstu začenjal mračno poglavje zgodovine primorskih Slovencev.

Drzna in svobodoljubna

Zorkova žena Fanica Obid se je rodila 9. oktobra 1903 na Bukovem. Kot piše Žarko Rovšček, je bila v družini najbolj bistra, drzna in svobodoljubna. K branju in občutku za socialno pravičnost jo je spodbujal učitelj na vaški šoli Jože Močnik. Zgodaj je dozorela in uvidela, da imajo Italijani zavojevalne namene. Vpisala se je na tolminsko učiteljišče. Italijanski in z njimi čuteči učitelji so vsiljevali poveličevanje italijanskih praznikov in kulture in dosledno rabo italijanščine tudi pri medsebojnem sporazumevanju. Na učiteljišču sta z Ivanko Volarič izdajali list Pika in britev, s sošolci je izdajala tudi pedagoški list Naše delo. Bila je vzorna učenka, a vsa njena prizadevanja so vodila k odporu proti spolitiziranemu sistemu izobraževanja. Kmalu je postala vodilna članica komunističnega krožka na učiteljišču, kjer je dijake spodbujala k odporu, branju in študiju slovenske literature. Temu je bil namenjen tudi list Delo, ki ga je pisala večinoma sama. V Jadranki, ki je izhajala v Trstu, in Obzoru, ki so ga izdajali idrijski dijaki, je objavljala predvsem pesmi in črtice. Bila je tudi glavna pobudnica dijaške stavke na učiteljišču. Ker je krivdo v celoti prevzela nase, so tri izključene dijake spet sprejeli v šolo; da nje niso izključili, je menda treba pripisati dejstvu, da je bila ena najboljših poznavalk italijanskega jezika in literature. Kljub temu je leta 1923 šolo tik pred maturo iz protesta zapustila. Naprej se je izobraževala sama. V domačem prosvetnem društvu je osnovala ženski krožek, kjer so se ženske vzgajale tudi za enakopravnost. Zrežirala je tudi tri igre s socialno vsebino ter pisala za razne ženske in druge časopise in revije.

Druženje s Kosovelom

Fanica je začela s Srečkom Kosovelom literarno sodelovati med šolanjem na tolminskem učiteljišču. Pisala je tudi v njegov list Lepa Vida. Kosovel je pohvalil njeno literarno ustvarjanje. Poleg tega sta si dopisovala. Med junijem 1922 in januarjem 1926 naj bi ji napisal 36 pisem. Po pričevanju Kosovelovih sorodnikov naj bi bila Fanica zadnja oseba, s katero je Kosovel pred smrtjo govoril.

Zorko Jelinčič se je s Fanico prvič srečal sredi leta 1924 na goriškem vlaku po polilegalnem kongresu goriškega dijaškega društva Adrija v vasi Krn. Pritegnil jo je v Zvezo prosvetnih društev v Gorici. Fanica je skupaj z Vilharjem in Jelinčičem tudi urejala ilegalni leposlovni list Iztok in Soča. Njeno delo je vse bolj prehajalo v ilegalo. Z Jelinčičem je sodelovala tudi pri pisanju propagandnih letakov za Tigr in prispevkov za mesečnik Borba in kasneje Svobodo, ki ju je za Tigr urejal Albert Rejec. Kmalu je postala Jelinčičeva zaročenka in 28. julija 1929 sta se na Bukovem poročila. V policijsko kartoteko na goriški prefekturi so o Fanici zapisali: »Je oseba z gorečimi slovenskimi nacionalističnimi čustvi in zagovarja namišljene pravice slovenskega ljudstva do svoje narodnosti, jezika in običajev, s ciljem, da bi se popolnoma ohranil v zgodovini, in s pričakovanjem njegove odrešitve.« Nekaj mesecev potem, ko so Zorka 24. julija 1930 dokončno odpeljali v zapor, so jo obsodili na enoletno konfinacijo.
Umrla je po porodu druge hčerke Jasne 4. aprila 1940. Oktobra bi dopolnila 37 let.

Očetu hvaležen za vzgojo

Učitelj Ferdinand Jelinčič je sina Zorka in Cirila pogosto jemal s seboj na kulturne prireditve. Zorko je zapisal: »Jaz zase sem tatu hvaležen za to vzgojo, ki jo sprejemam kot temelj mojemu idealizmu v zasebnem in javnem življenju.« Hčerka Anda piše, da je zadnji udarec njenemu očetu zadala Gentilejeva reforma, po kateri so že v prve razrede osnovnih šol začeli uvajati italijanščino. »Vidno je začel hirati in kmalu ga je vzelo.«
Ferdinandova žena Josipina Trebše je v zakonu z njim rodila dvanajst otrok, devet jih je preživelo. Zato je bila v celoti zaposlena z delom za družino.

Najstarejši Ferdinandov sin Ciril je začel leta 1920 učiteljevati v Starem trgu pri Ložu. Kasneje so ga premestili za upravitelja osnovne šole v Hotedršico. To delo je opravljal do leta 1941. Sodeloval je z gibanjem na oni strani meje in se ob italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine znašel na seznamu sumljivih. Že 16. maja 1941 so ga Italijani aretirali pred bolnišnico, v kateri se je zdravil, in ga zaprli v Ljubljani, nato v Trstu in nazadnje konfinirali v Citta A. Angelo. Ob kapitulaciji Italije se je nameraval pridružiti NOB, vendar so ga zajeli fašisti in ga predali Nemcem. Iz Nemčije se je vrnil domov po koncu vojne.

Tigrovec in sodelavka OF

Zorkov brat Slavko je bil popotnik in tigrovec. Z bratom je od začetka sodeloval v ilegalnem protifašističnem odporu. Pomagal mu je pri organizaciji številnih tajnih zletov in zborovanj na Trstelju in drugod. Na vlaku je iz Jugoslavije prenašal tajno pošto in različno literaturo. Kot poverjenik Goriške matice je raznašal knjige po vsej Goriški. Ko se je moral umakniti, je z Jesenic s Tigrom sodeloval prek meje. Številni pobegli tigrovci so postali njegovi sodelavci v Ljubljani in na Jesenicah. Gestapovci so ga po zasedbi Jugoslavije zaman iskali v Sarajevu, od koder se je vrnil na Jesenice, kjer je sodeloval v NOB.
Zorkova sestra Anda je zaradi odporniškega delovanja preživela nemška taborišča Ravensbrück, Lublin in Auschwitz. V Ravensbrücku jo je neka paznica tako pretepla, da je imela trajne posledice.
Zorkova hči Rada je skrivaj izdelane slovenske trobojnice pritrdila na žično ograjo italijanske kasarne. Zaprli so jo. Sicer pa so jo morali zaradi ilegalnega dela in zato, ker je bila Jelinčičeva hči, ves čas skrivati.
Narodnostno zelo dejavna je bila tudi mati Zorkove žene Fanice Vika Obid Jeram s partizanskim imenom Zmaga. Kmalu se je vključila v OF in zaradi pogostega skrivanja Fanice in Zorka prevzemala tudi njune naloge. Širila je protifašistično propagandno gradivo ter časopise, učbenike in mladinske knjige. Med vojno je bila tudi neutrudna organizatorka in režiserka prvih vaških mitingov in gledaliških predstav.

Tone Štefanec

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker