Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
VIŠINSKA NOČ
Uporaben prehod nad sklani pomol se je odpiral le na levi, kar je pomenilo prečkati žleb in potem splezati v strme, skalne plošče, kjer so se v naklonini 55 stopinj bleščale zaplate tankega ledu.
Bilo je tvegano plezanje in le enkrat mi je uspelo zabiti varovalni klin. Zopet smo plezali navezani okoli skalnega rebra, ki je bilo najbolj prijetno presenečenje tistega dne.
Dovolj zgodaj popoldne smo dosegli zopet boljši sneg in se po njem zelo strmo vzpenjali nad pomol, kjer smo se na udobnem snežišču petič zakopali. Bil sem prepričan, da bomo naslednji dan dosegli rob stene, ki je pomenil prvi del našega vzpona.
Pravljično lep je bil tisti večer in bližina grebena naš veliki obet za naslednji dan. Dolgo nismo priklicali baze. Očitno so kar pozabili na nas. Nočili smo na višini 6800 metrov in noč je bila že tipično višinska.
Sključen nad kuhalnikom sem preždel dolge nočne ure, da bi pridelal vsaj nekaj dragocene tekočine. Vse bolj se je javljal veter, ki je stresal po nas ledeni srež, ki se je nabiral na platnu šotora. Take nočne tegobe puste človeka zjutraj bolj dotolčenega, kot se je zvečer spravil k »počitku«. Ko nas je zjutraj doseglo sonce, je bila morasto ledena noč za nami in z močno voljo se je bilo zopet treba spoprijeti z novim dnem.
STENA JE PREMAGANA
Zaradi slabe radijske zveze z dolino prejšnji večer, me je vso noč močno skrbelo zaradi Juša in Roka, ki sta opustila misel na vzpon in sestopila v bazo. Njunega povratka ni potrdil nihče.
Odgovor na zaplet je dala jutranja radijska zveza, ko so sporočili, da sta morala v gladkih ploščah zaradi vrvi, ki smo jih pobrali – bivakirati. Kar lepe zgodbe nam namenja naša gora in z ničemer nam ni prizanešeno.
Sedaj, ko smo že tako visoko v gori se mi zdi, da se je tudi v bazo povrnil optimizem. Rešen težke more zaradi druge naveze, se bom res posvetil le našim plezalskim problemom. 20. oktober je bil za nas srečen dan, čeprav smo tičali sredi pasti.
Sorazmerno pozno smo zopet zaplezali navzgor. Priprave za vsakodnevno nočišče nam vzamejo najmanj tri do štiri ure časa in prav toliko rabimo, da ga zapustimo. Torej ostane za napredovanje le borih 5 do 6 ur in nadaljnji račun je preprost. Naš vzpon bomo morali premakniti za najmanj dva dni, kar pomeni minimalno 10 do 12 dni vzpona. To pa je za bivanje v velikih višinah ob pomanjkljivi aklimatizaciji že hudo trda prilika. Tudi vsakodnevno opuščanje hrane na račun hitrosti plezanja, se nam bo vse bolj maščevalo. Da bi dobili vsaj minimalno količino tekočine, porabim preko noči tudi okroglih pet ur dragocenega časa, ki bi ga še kako rad zamenjal za dremež. Vse to poleg ostalega načenja organizem in veseli bomo lahko, če jo bomo s te pustolovščine vsaj brez hujših posledic odnesli. Če bi hotel pripraviti normalen obrok hrane, bi bila noč prekratka.
NA JAPONSKEM GREBENU!
Neprijetno noč je zopet zamenjalo sonce, ki je ogrelo ledeno jutro in strma snežišča, po katerih smo se nenavezani pehali kvišku. Sneg je bil tako slab, da je Cene celo zdrsnil nekaj metrov pa se na srečo ujel. Človeški refleksi so tam zgoraj le še za vzorec.
Tako smo se bližali našemu velikemu cilju robu stene, čeprav na tistem mestu ne bomo rešeni. Bo pa to velika moralna zmaga, ki nam bo dala moči, da bomo plezali naprej po japonskem grebenu. Če se hočemo vrniti v življenje, moramo doseči točko nekje pri 8000 metrih, kjer se naš jugovzhodni greben stakne s severnim razom. Cene in Emil sta medtem precej zaostala, kar me je zopet vrnilo na realna tla. Do tiste točke je bilo namreč še silno daleč.
Ob 13. uri tistega dne sem dosegel toliko pričakovano skalno stopnjo na japonskem grebenu, za katerega je velika japonska odpirava leta 1978, potrebovala dobra dva meseca, da ga je preplezala. V tem grebenu je več kot 60 šerp in japonskih alpinistov izsililo prvenstveni vzpon na šesti vrh sveta. Ob teh mislih me je za trenutek popadlo kar malodušje. Mi pa smo bili le trije brez vsake asistence, izgubljeni na mogočni gori.
Bela vrv, vpeta v nekaj klinov, ki so tičali v skalah grebena, je pričala, da so tod nekoč že hodili ljudje.
Južna stena Daulagirija, ki je od najvišje točke na južnem ledeniku pa do vrha visoka dobrih 4000 metrov, predstavlja najvišje gorsko pobočje na svetu, ki res zasluži ime stena. Obrnjena je na jug in ovešena z visečim ledom in izpostavljena kamnitim plazovom ter slovi kot najnevarnejša na svetu. Zato je plezanje v hitrem alpskem stilu edina sprejemljiva možnost. Do prihoda Slovencev se stene resno ni upal lotiti še nihče. Na sliki je srednja tretjina južne stene Daulagirija z vrisanim vzponom in mesti bivakov. B 6 predstavlja rob stene, kjer smo se priključili na jugovzhodni greben, ki ga je leta 1978 v dveh mesecih preplezala mamutska japonska odprava. (Foto: Stane Belak)
Stane Belak - Šrauf