Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
Popoldne 2. oktobra smo se po neprijetnem ledeniku v snegu, ki je stopnjeval utrujenost vračali k našemu samotnemu šotoru. Kljub vročem dnevu, je bilo v steni sorazmerno mirno, kar je dvigovalo moralo. Zaradi privajanja višini smo sklenili še eno noč preždeti v šotoru, 3. oktobra pa smo se vrnili v bazo na enodnevni počitek. Bližal se je trenutek velike odločitve. Premalo nas je bilo, da bi moči trosili z jalovimi poskusi. Izguba časa nas je postavila pred neprijetno dejstvo, da nam je ostal na voljo en sam in edini poizkus.
ZADNJI POMISLEKI
Četrtega oktobra je bilo v bazi zelo živahno. Bil je to edini dan, ko smo bili zbrani v odskočnem taborišču vsi, tudi nepalski spremljevalci - razen poštarja. Poleg nas, ki smo se vrnili z uspešne ture na Manapati, se je iz doline pojavil tudi nosač Lama, ki je prinesel še dvema pomočnikoma domačinsko hrano. Hrana nam je pošla zaradi zadreg v soteski. Najbolj pa smo bili veseli drugega transporta, ki ga je opravil Donbadur. Ta je čez še nezasneženi prelaz Dabugi iz že tibetanske vasi Larjung pritovoril koš zelja, cvetače in korenja, njegov pomočnik pa koš pravih pravcatih jabolk. Brez dvoma je bil to za nas pravi prehrambeni zaklad, ki smo si ga nemudoma pravično razdelili. Da se je v preteklih dneh, ko smo se mudili na Manapatiju, že pričel javljati dolgčas, pa je pričala tudi zveznikova skrb za opremo, ki jo je prejel in, ki ni bila zanj izbrana ravno po meri. To je bilo na razdaljo 8000 kilometrov brez ustreznih informacij tudi malce težko. Mučen položaj sem razrešil z obljubo, da bomo ustrezno poračunavanje opravili na koncu odprave.
Tako se javlja tipično bazno razpoloženje, ki je za tiste, ki so obsojeni nanj, vsak dan težje. Pri spremljevalcih se najprej pojavlja materialno vprašanje. Med prejeto opremo vedno kaj manjka, vedno ugotovijo kaj bi se dalo še dobiti, kaj bi bilo kvalitetnejše. Zanje je to končni cilj odprave! Seveda za Barasaba, kot pravijo Nepalci vodji, so spričo drugih skrbi to le nepotrebne obremenitve.
Sahibom se dolgotrajno vegetiranje v bazi priskuti zaradi drugih tegob. Počasi se naveličajo vedno iste okolice, javlja se vse hujše domotožje, ki dobi široka krila zaradi obilice prostega časa. Nazadnje tudi med goro hrane ni najti nič užitnega več, okolje postane dolgočasno in proti koncu je baza pravo pravcato koncentracijsko taborišče ...
PONOVNO OGLEDOVANJE STENE
Našo odpravo to pot niso grenile prehude tovrstne težave. Že dan po počitku smo oddrveli ponovno na ogledovanje naše stene z obeh novo odkritih prehodov nad bazo. Obvezna megla že od osmih zjutraj ob vznožju stene nas je primorala, da smo bazo zapustili še v trdi temi. Ker smo večino plezalne opreme na povratku z Manapatija pustili na ledeniku pod steno, smo na tem zadnjem vzponu uporabili rezervo. Tako sem ob pripravljanju drugega para derez, ob divjem preklinjanju izgubil debelo uro in pričakal dan kar v bazi. Ostali so bili že kdove kako visoko, pa sem se zato gnal za njimi, da mi je pohajala sapa. Oviral me je poln nahrbtnik fotoaparatov, teleobjektivov in daljnogled, zlasti še, ker sem moral vso to tehnično kramo tudi uporabljati. Po vseh teh dneh previdnega tipanja in ogledovanja našega problema je bil 5. oktober zadnji tak dan.
LISTIČ Z ZBLEDELIMI IMENI
Da bi dohitel ostale, sem z drugega sedla zavil naravnost v strm žleb, ki vodi na 5300 metrov visoko koto v spodnjem jugovzhodnem podaljšku Daulagirijevega grebena. Bilo je zelo lepo dopoldne in z vrha sem kot na platnu lahko do potankosti gledal v ogromno Daulagirijevo steno. Bilo je sorazmerno mirno in celo meglice so se tisti dan zakasnile.
Samotni kupček zloženih kamnov me je pričakal na vrhu, pod njim pa v mali steklenički listič s povsem zbledelimi imeni nekdanjih obiskovalcev. Prebral sem, da so bili Avstralci in Novozelandci.
Na drugi strani se je pobočje zložno spuščalo v ogromno pašniško kotanjo pod vhodno steno Daulagirija.
V objektivu daljnogleda sem globoko pod sabo uzrl črede jakov in drobnice, ki so se pasli po rjavordečih jesenskih travah. Tja se bomo vračali, če bo sreča, po severnem Daulagirijevem pobočju in preko divje razbitega vzhodnega ledenika. Tudi povratek preko grebena nazaj v bazo ne bo problematičen!
LEVA MOŽNOST ODPADE
Potem sem dve uri tehtal možnosti v steni in z daljnogledom še zadnjič prečesal vsak korak in stopinjo, ki bi nas utegnila presenetiti. Čeprav je sonce žgalo na vso moč, je bilo v steni sorazmerno mirno. Torej je v nastopajoči zimi tam zgoraj tudi sonce izgubljalo svojo moč.
Ko sem zapuščal vrh in se kar na divje spuščal po žlebičih navzdol do pastirskega prehoda, sem bil prepričan, da leva možnost v steni povsem odpade. S tem prepričanjem sem se vračal v gosti bleščeči megli v bazo, prepričan, da je kocka padla. Preizkusili bomo desno možnost tam, kjer je stena najvišja in očitno najbolj strma. Zato pa nima toliko visečega ledu, ki je poleg kamenja glavna nevarnost.
GREMO V STENO
Šestega oktobra je bil počitniški dan za moštvo, ki se je z »referendumom« enoglasno izreklo za poizkus vzpona iz najnižjega dela stene na višini nekako 4000 metrov do grebenske stopnje na višini 7300 metrov, kjer bi se priključili na Japonsko smer po jugovzhodnem grebenu. Torej smo izbrali desno možnost in jo kasneje tudi odlično izkoristili.
Že popoldne istega dne sta Juš in Sabla s še štirimi nosači odnesla dovolj materiala in hrane na ledenik pod veliki plazni stožec, kjer bomo pričeli s plezanjem spodnjega 1200 metrov visokega skalnega dela smeri. Kup problemov se je pojavilo takoj, ko je padla odločitev. Najprej me skrbi pravočasni prihod poštarja, ki bi moral iz Katmanduja prinesti kakih 600 metrov vrvi, ki smo jih izgubili med pristopnim maršem. Zvezni oficir zagotavlja, da bodo zahtevane stvari v sedmih do osmih dneh v bazi. Torej kak dan prepozno po mojih načrtih!
Ta dan je Sabli zmanjkalo cigaret, sem še zapisal v dnevnik. Bila je to zanj kar huda tragedija. Po kosilu je zadnji čik z vsemi častmi pokopal za šotorom, jaz pa sem upal, da se bo »tuberantsko« pokašljevanje sedaj le nekoliko uneslo. Sicer pa je tudi ta šala izvenela v smislu prvega odhoda v steno. Da končno potipamo skale s svojimi rokami, da poiščemo njihove šibke točke in se prepričamo, ali je ta kolos res tako nedostopen kot se kaže od daleč.
7. oktobra zjutraj je na višini 3000 metrov pravo oblačno morje, ki se počasi dviga. Zdravje moštva je neoporečno in morala na višini, sem zapisal v dnevnik tistega dne.
Vstali smo že ob štirih, da bi s prvim dnem pričeli z vzponom, ki bo dal odgovor na še zadnje nejasnosti. Po zakasnelem zajtrku, ki ga je Komi Tenzing napol speč čaral pod kuhinjsko plahto, smo odšli na pot celo uro prepozno. Neverjetno težko je zjutraj zapustiti toplo spalno vrečo. Po tistem velikem dežju se je v bazi zelo ohladilo in jutra so bila v debeli slani.
NAJPREJ ČETVERNA NAVEZA
Bazo smo zapustili še v temi in bili za dne pri šotoru pod steno. Preračunljivo smo si naložili nahrbtnike, ki so bili nazadnje odurno težki. Vsak si je natovoril kolut fiksne vrvi, skalne in ledne kline, pa še vso osebno plezalno opremo. Za prvič smo bili četverna naveza pač zato, da bi naenkrat prispelo v steno čim več materiala.
Ogromni plazni stožec pod steno ima dimenzijo Šmarne gore, a je spričo stene le njen mali delček. V jutranjem mrazu še mirujejo skale in le led včasih votlo poči, da človeka neprijetno spreleti. Razbito pobočje živega ledu na levi je neprijetna soseščina, saj velike skale in kamni vise na strmini kot brez teže. Drži jih le zmrzal. Plazni stožec sam pa je že tako dovolj nevarna pot do prvega previsnega pasu skal, kjer si bo treba poiskati pot naprej.
Pod težkimi nahrbtniki se ni dalo hiteti, zato človek s strahom pogleduje navzgor v koren plazovine, kjer je včerajšnji vodni slap skrepenel v ledeni sveči. Od tam lahko vsak hip kaj prileti.
Medtem je sonce zakuhalo megle v dolinah, da so zakipele, zastrle najprej morene in ledenik in kmalu tudi nas v prvih zasneženih skalah. Komaj je posijalo sonce, že so pričeli leteti od zgoraj ledeni drobci in kmalu tudi prvo kamenje. Stena je oživela in brezštevilni potoki talečega snega so se zlivali čez odurne črne in sluzaste plošče. Na naši desni je v megli pričel bučati slap.
Tako smo iskali prehodov po policah in žlebovih spodnjega dela stene, ki pa nam ni zastavljal prevelikih problemov. Celo tu v steni smo naleteli na nekaj neverjetnih zaplat drobnih planik, ki so se kot zelene blazine prirasle v zavetnih legah pod previsi.
Stane Belak - Šrauf