Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
Toda moral sem si ogledati tudi severno in vzhodno pobočje gore - za morebitni sestop, če bi nam stena le uspela. Toda gora je kar trmoglavila. Deževalo in snežilo je, ko smo se naveličani čakanja podali po znani dolini Taak Kole proti Somosomu.
Zaradi vtisov sem bil poparjen, saj mi gora res ni razkrila prav velike možnosti. Na prvi pogled pravzaprav nobenih.
Vračali smo se preko 5600 metrov visokega prelaza Tiu Co v znano mi manangško dolino in mimo šole, kjer smo leto prej učili šerpe vodenja po gorah Tiu Co (pomeni v tibetanščini jezero Tiu). Pravijo, da je to pravljični kraj za grebeni Anapurne. Morda je to res, ampak le poleti.
NAŠ POHOD JE BIL BORBA ZA PREŽIVETJE
Pet dni sem gazil globok sneg in delal gaz izčrpanima nosačema. Bimladur iz plemena Magar, ki živi pod Daulagirijem, je bil najslabši. Mlad fant, poln uši, je bil tudi malce narkoman. To v Nepalu ni prekršek. Pa si je fant v trenutkih svoje zamaknjenosti nakopal pljučnico in ponovno snežno slepoto. Razdelili smo si njegov tovor ter se nekako prebili do prvega naselja, kjer sem ga zapustil z vsemi ustreznimi zdravili in navodili zanje - domačinom.
DVA PROBLEMA
Povratek v Katmandu in domov je bil šesturni pohod po prebujajoči se pomladni soteski reke Marisiandija, ki je menda najslikovitejša v Himalaji. Vso lepoto pa sta mi grenila dva problema. Prvi, vprašanje Daulagirija, ki ga bom reševal doma, je lahko počakal. Drugi, bolj otipljiv in neprijeten pa so bile dzumre - kot Nepalci pravijo ušem. Da uši! Prave pravcate »gvantne« živalce so bile darilo mojega nosača Bimladurja, ki mi jih je »podaril« verjetno ob priliki številnih skupnih prenočevanj.
Zato sem izredno pohitel navzdol po dolini do tiste višine pri vasi Tonje, kjer je bilo že dovolj toplo za prvo telesno higieno po mesecu dni! Bilo je prijazno videti nekega »sahiba«, kako popolnoma nag stoji v mrzlem potoku in se hiti militi, vsa obleka pa leži odvržena pod grmovjem. Začudeno me je gledal Ang Purba, moj preostali nosač, ko sem sveže preoblečen zapustil kup obleke, kot bi bila kužna. Pograbil je obleko in pritekel za mano ponujajoč ušive stvari kot veliko dragocenost. Še potem, ko sem mu razložil, zakaj stvari ne maram, čeprav so skoraj nove, so se mu usta razlezla v srečen nasmeh. Tile sahibi so pa res nori! Zaradi nekaj »dzumer« in nekaj sto njihovih ličink so ti pripravljeni zavreči cel kup obleke!
ZAKLJUČENA IZVIDNICA
Teden dni kasneje, ko sem zapuščal Katmandu, je prišel Ang Purba po slovo, oblečen v tiste ušive stvari in se mi hitel med poslavljanjem zahvaljevati za velikodušni bakšiš. Pa smo res hecni ljudje!
Tako se je končala izvidnica, ki mi je za doma na koncu pustila le še en problem - to je Daulagiri. Tega nisem mogel kar tako zavreči, kot ušivo obleko. Stroj je že tekel in prijave kandidatov v drugi selekciji so bile spodbudno številne. Ure in ure sem visel še pozno v noč z lupo v roki nad fotografijami Daulagirija in iskal odgovor na vprašanje: ali je kakšna realna možnost? Bili sta dve, ki sta se mi odkrili šele na ustrezni obdelavi fotografije. Ta ugotovitev me je presenetila. Torej odprava naj gre, na voljo pa je bilo le 4 mesece časa. Priznam, da me je postalo strah zaradi vsega kar me čaka. Stiska s časom, finance - predvsem pa cilj, ki se ga ni upal lotiti še nihče!
ODPRAVA
Izvidnica, ki je dala odgovor na marsikatero vprašanje, je odgovorila vsaj načelno tudi o šibkih točkah Daulagirijevega južnega pobočja. Pravzaprav bi o šibkih točkah težko govoril. Šlo je bolj za ugotavljanje možnosti za vzpon tam, kjer ne bi mogli govoriti o norem početju, ampak bi gora dajala ob upoštevanju vseh varnostnih mer in izkušenj vsaj nekaj realnih možnosti.
Ta »hrib« me je obsedel. V dolgih nočnih urah, ko sem z lupo študiral fotografije in diapozitive, posnete s teleobjektivi, sta se mi počasi odkrivali dve možnosti. Na levi in desni ogromnega lijakastega dela stene, ki sicer zbira ve-liko plazov, vodi navzgor dvoje reber, nekakšnih izboklin, kjer bi morda ob ugodnih razmerah odprava lahko preizkusila srečo.
Torej sem pograbil pisalo in napisal tudi uradno prijavo za vodjo prve slovenske žepne odprave v južno steno Daulagirija, podprto z načrtom vzpona ter finančnim planom, ki je bil za šestkrat nižji od siceršnjih predračunov za tovrstno dejavnost. Skratka, stroški naj ne bi presegli 800.000 din, pri vsem tem pa bi se odprava v glavnem sama financirala. Torej asketski pristop, ki je obetal trdo priliko.
Medtem je tekla tudi druga selekcija za izbiro ekipe, za katero je kandidiralo kar 26 slovenskih alpinistov, ki bi si »upali« sodelovati pri vzponu. Priznam, da me je bilo strah, saj je bilo jasno, da mi je na voljo le »B reprezentanca«. Uradno so bili boljši še v južni steni Lotseja in na nikogar nisem mogel računati. Torej, je treba zaupati dejstvu, da je naš alpinistični vrh dovolj širok in kvaliteten, da še nudi možnost za sestav ustrezne ekipe. Brez dvoma bi glede športnih rezultatov tako ekipo mnogo lažje sestavili, toda za naš cilj je bilo treba predvsem himalajskih izkušenj. Tu pa se je pokazala vrzel, ki ji botruje dejstvo, da naš alpinizem posega le po najvišjih ciljih - kadrovskih odprav, kjer bi se kalili bodoči vrhunski Himalajci, pa nimamo! Seveda so tu glavni vzrok sredstva, ki jih je še za te super cilje težko dobiti. Neverjetno, toda resnično! To je približno tako, kot bi naši alpski smučarski reprezentanci omogočili smučati le doma, na svetovnem prvenstvu pa bi zahtevali kolajne.
KOCKA JE PADLA
Torej se je bilo treba pametno, predvsem pa naglo odločiti. 6. maja 1981 je zasedala izbirna komisija, ki je sestavila seznam šestin članov odprave, izbranih na podlagi športnih rezultatov - vzponov v domačih in tujih gorah. Moštvo je bilo zastopano domala v vsem slovenskem prostoru. To je dajalo upanje tudi za lažje zbiranje denarja, kajti - urejenega financiranja na ravni republike za tovrstno dejavnost nimamo!
Čeprav so bile fizične priprave in zbiranje materiala za odpravo v polnem teku, pa ustrezni organ PZS še vedno ni pristal na očetovstvo tega odpravarskega »pankrta«, ki ga je na vrat na nos rodila komisija za odprave in to pod isto streho.
Toda kocka je padla in ekipa je bila pripravljena, četudi bi morali zastaviti zadnje osebne denarje za izvedbo akcije. Vse je kazalo, da bomo postali res privatniki - »profesionalci«, ko je prišel tudi odrešilni »da«, čeprav že v času vsemogočnih počitnic in dopustov.
Kdo bi se še v tem »posvečenem« času dopustov ukvarjal z »neko« odpravo na neki »hrib« v Himalaji? Večinoma smo zaman gladili kljuke pisarn vodstev TOZD in OZD. Tako težko kot to pot ni bilo še nikoli! Najbrž je bila že to mala psihična priprava za tisto, kar nas je čakalo na terenu. Bilo jih je prav malo, ki so verjeli, da bo odprava sploh odpotovala!
Pa se je zgodilo tudi to! 3. septembra, točno po načrtu, smo zapustili domovino na zagrebškem letališču in poleteli cilju nasproti. V treh mesecih nam je uspelo pripraviti vse ključne materiale in ukrepe za izvedbo odprave. Tudi to je rekord - vendar ga ne bi šel nikoli več ponavljati!
KATMANDU IN ZAPLETI
Sprejela nas je prestolnica Nepala. Orientalski vrvež nas ni pritegnil. Nekaj ključnih materialov za odpravo naj bi dobili šele tu, kot zapuščino spomladanske odprave na Lotse. Zaman smo brskali po tovorih za kisikom, ki bi ga rabili v bazi v medicinske namene. Preklinjali zaradi specialne višinske obleke, pa zaradi vreč in zaradi šotorov. Na nikogar se človek ne more zanesti. Namesto treh dni smo delali v Katmanduju 7 dni in končno usposobili potrebne šotore, višinsko obleko, hrano in si v šerpovskih »štacunah« izposodili rabljeno opremo, kar nam je ni zapustil Lotse. Vse se mi je zdelo takrat črno! Celo mesto je bilo mnogo bolj umazano kot ob priliki prejšnjih obiskov. Pa je bilo to najbrž le posledica zapletov, ki se jih nismo mogli rešiti. Le kdo režira vse te probleme!
11. septembra smo zapustili nepalsko prestolnico in z najetim avtobusom odpotovali gori naproti. Bilo nas je 12. V Katmanduju so se nam pridružili še obvezni nepalski spremljevalci, ki bodo šli z nami le do baze. Zvezni oficir je zapuščal rodno mesto hudo prehlajen in z vročino. Kuhar in sardar obenem, Kazi iz Khumdžunga pod Everestom tisti dan ni imel več toliko dela. Njegov pomočnik v kuhinji bo mladi Kami Tenzing tudi Šerpa. Oba sta uslužbenca agencije Mountain Trawel, ki je naš zastopnik v Katmanduju.
Stane Belak - Šrauf