Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija
Dnevnik (1981) - piše: Stane Belak – Šrauf
Torej kup težav že na samem začetku akcije, ki se je na prvi vlogi za dovoljenje predstavila z uradnim imenom »Jugoslav Daulagiri south face expedition.
Sicer pa je bil zame osebno Daulagiri dober znanec, tako rekoč prve informacije o mogočnih gorah Himalaje, o katerih sem zavzeto bral še takrat, ko nisem o alpinizmu vedel skoraj nič. To je bilo tako kot prva ljubezen. Nepozabno. Bil je to opis vzpona argentinske ekspedicije na Daulagiri, v kateri je sodeloval tudi naše gore list Dinko Bertoncelj. Po Everestu in drugih naših odpravah sem imel seveda povsem drugačne predstave kot pred mnogimi leti po prebrani knjigi.
Bazno taborišče, sestavljeno iz 5 šotorov ter kuhinje je stalo na morenskih pobočjih 3950 metrov visoko. To mesto prav pod južno steno Daulagirija, smo dosegli 23. septembra, dokončno pa je bila baza formirana 26. septembra 1981. Takrat nas je zapustilo zadnjih 6 nosačev, ki so prenesli 56 tovorov čez divjo sotesko Thujo Kole. Na sliki: zvezni oficir, poštar in dva bazna nosača, ki so bili poleg kuharja in pomočnika edini spremljevalci naše žepne odprave v baznem taboru. (Foto: Stane Belak)
ZGODBA VESELJA IN STISK NA GORI
Zame je postal Daulagiri obljuba - glavni cilj mojega prihodnjega alpinističnega delovanja. V bistvu sem vsako svojo plezarijo in trening podredil bodoči nalogi, ki se je imenovala - Daulagiri južna stena.
Zato je danes, ko je vse za mano, to zgodba, ki korenini, v mojih gorniških začetkih pred 20 leti, je to zgodba dveh izvidnic v območju gora, zgodba veselja in stisk na gori, mrzličnih priprav v domovini, pa seveda nerazumljivega zaviranja nekaterih v lastni planinski organizaciji, ki se celo trudijo, da bi mali narod ostal brezimen in povprečen. Dejstvo je, da se z vzponi na Šmarno goro in množičnimi romanji na poletni Triglav, najbrž v tujini ne bomo uveljavljali. Menim, da je bil edini, ki je verjel v visoko zastavljeni cilj načelnik KOTG (komisije za odprave v tuja gorstva) pri PZS Tone Škarja, ki se je zelo potrudil, da je končno akcija Daulagiri 81 le zaplula pod slovensko zastavo.
ČAKANJE NA PRILOŽNOST
Kljub neugodnemu nepalskemu obvestilu smo vseeno upali na kakšno izjemno priložnost, ki bi se nam morebiti ponudila. Kot potencialni vodja odprave, sem želel čim prej tudi fizično spoznati področje Daulagirija, ki smo ga poznali le iz literature in pa impresivnih pogledih iz letala, ko smo leteli iz Delhija v Katmandu.
Poleti 1980 sem z dvema rokama pograbil priložnost, da se udeležim kot inštruktor šole za nepalske gorske vodnike, ki jo je Jugoslavija preko Kunaverja zgradila v prelepi dolini Marisiandija za Anapurnami. Naredil sem načrt, kako bi ubil dve muhi na en mah: opravil ogled Daulagirija, potem pa opravil svoje delo tudi v šoli. S tem bi razbremenil šibki proračun KOTG in si nabral dovolj informacij za kasnejše priprave. Brez predhodne izvidnice so možnosti za uspeh odprave bistveno manjše. To so naše dragocene izkušnje zadnjih odprav.
Da bi prišel pod goro, sem takrat zapustil skupino inštruktorjev, in iz turističnega kraja Pokara pričel pohod po znameniti romarski poti čez goro Pani v dolino Thak Kole in naprej v sveti kraj Hindujcev Muktinat. Z Sodonom Pavliko, ki se mi je pridružil v Katmanduju, sva na prelazu Goropani tretji dan pohoda zaman buljila v meglo in dež, iz katerega naj bi se pokazala mogočna Daulagirijeva stena. Fotografski posnetki iz tega kraja predstavljajo goro v pravljični lepoti. Zaman sva potem 5 dni čakala v vasici Lete pod vzhodnimi pobočji Daulagirija, da bi se monsumski nalivi vsaj toliko unesli, da bi odkrila kakšno stezo, ki bi vodila v višje predele gore. Domačini ljubosumno čuvajo informacije. Turisti, ki množično romajo v Muhtirat in čez 5600 metrov visoki prelaz Tokong, so zanje predvsem vsiljivci, ki jih je treba s cenami odreti kar se da.
GORE NITI VIDEL NISEM
Domačini se tu ukvarjajo s trgovino v sosednji Tibet, ki jim prinaša lepe denarje. Zato tudi slučajno ne vidiš nosača za svoj tovor, in sva bila obsojena tovoriti svoje 30 kilogramske krošnje sama. Gore so se kopale v monsumskih nalivih in megli. Kamniti plazovi so grmeli z gorskih pobočij, v višini 4000 metrov pa je neprestano snežilo.
Poparjen sem zapuščal tisti dan negostoljubni kraj Lete, kjer sva pet dni natepavala slab riž in črn krompir še iz prejšnje letine. Še sanjalo se mi ni, kako dotolčeni se bomo prebili iz gore leto kasneje v prav to zanikrno naselje.
Gore niti videl nisem, spoznal pa sem, da v tej dolini ni mogoče dobiti nosačev za odpravo, da je hrane malo in je zelo draga in da so gorska pobočja v slabem vremenu prava groza.
Ves čas trajanja šole je bil Daulagiri velikanski vprašaj in mora, ki me je že težila še ponoči. Ali ima ta hrib vsaj šibko točko?
NAPOSLED PONUDBA
Že jeseni so poslali Nepalci novo sporočilo »Če ste interesenti, vam je Daulagiri na voljo v monsumskem obdobju - jeseni 1981«. Končni sklep po mrzličnem tehtanju je bil pozitiven. Sprejeli smo ponudbo kljub temu, da je bila akcija Lotse že v polnem teku. Glavni problem bodo finance, zato sem sestavil načrt za odpravo skrajno varčno - na meji še možne izvedbe. Tako se je rodila prva slovenska žepna odprava, ki naj bi imela le 4 do 6 članov, ki naj bi preplezala južno steno Daulagirija brez pomoči šerp, brez uporabe kisika in brez postavljanja višinskih taborišč, torej v modernem alpskem stilu. Ni čudno, da skoraj nihče ni verjel v tak načrt. Zato so tudi priprave potekale malone skrivaj.
Jasno je bilo, da je temeljito poznavanje cilja nujno, torej sem se podal ponovno v Nepal, to pot z edino nalogo - ugotoviti možnosti vzpona iz neposredne bližine stene. Medtem je v domovini preko komisije za alpinizem tekel izbor moštva po principu športne selekcije.
Stane Belak - Šrauf