Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mrtvi menih

Jutro (1933), Ponedeljska izdajaJosip Korban: Zgodbe z gornjegrajskega hribovja.

Kakor so ga pred davnimi leti čudežno dvignile skrivnostne sile v višavo, tako leži še dandanes Mrtvi menih, tih in mrk, nad našo lepo dolino.
Preden se je zgodil veliki čudež, je živel svetniško življenje v skalnati votlini, globoko pod svojim sedanjim temno zelenim sarkofagom. Visoke smreke so mu zgoraj stražile skriti vhod v večni somrak njegovega samotnega doma. Peneči potok, ki šumi v globoko izjedeni strugi, je spodaj zapiral pot redkim obiskovalcem gosto zaraščene globeli. Koreninice in maline so mu bile hrana. Z bistro studenčnico si je gasil žejo.

Bolnega srca je bil zapustil pater Akvin bleščeče se bele dvore gornjegrajskega samostana, kjer ga je motil veseli hrup duhovnih sobratov, da se ni mogel pogovarjati z Bogom tako, kakor je hrepenela njegova čista duša. Dolgo je blodil po divjih, mračnih hostah in iskal primernega mesta za novo puščavniško življenje, dokler mu ni pred skrito votlino obstala utrujena noga. V pobožni grozi je vstopil vanjo in si napravil iz mahu ležišče, iz dveh palčič križ. Večjih potreb ni imel sveti mož.

Solznih oči so ugibali vsi ponižani in razžaljeni, zapuščene vdove in sirote, nadušljivi starci in bolne ženice, kam je kar čez noč izginil njihov blagi dobrotnik in zaščitnik. Kakor izgubljene ovčice so tavali po zelenih višavah in klicali v tajinstveno tišino globeli in prepadov: »Pater Akvin, pater Akvin!«
Obupani, da smrti izmučeni so se vračali na noč domov, ali s prvim svitom so bili že zopet na nogah, in zopet se je med smolnatimi smrekami razlegal glas: »Pater Akvin, pater Akvin!«

Skozi gosto prepredeno robidovje se je s čudovitim naporom in vztrajnostjo pri plazilo nežno dekletce — sirota Vida. Vsa razpraskana in raztrgana od zahrbtnih bodic je stopila na kozjo stezico, ki je vodila navzdol proti šumečemu potoku. Četudi ji je neznosna žeja sušila grlo, je deklica namerila korake navzgor. Trdila je pozneje, da so jo noge »kar same nesle« in da je »kar tako plavala po zraku«, kakor da so ji zrasle čudežne peruti. In kdo popiše njeno radost, ko je zdajci zagledala votlino in pred njo tako dolgo zaman iskanega meniha, prijaznega, dobrega starčka, ki jo je bil tako očetovsko tolažil tistega mračnega jesenskega jutra, ko so pokopavali njeno ubogo mater?
»Vida,« je vzkliknil menih Akvin, »da si me našla v tej veliki goščavi, je čudež in prst božji. Povej mojim prijateljem, kje si me našla in kod vodi pot do mene.«

Od tega dne se je pričelo romanje k puščavniku v votlini. Prihajali so ljudie posamič in tudi v dolgih procesijah. Za vsakega izmed njih je imel pravo besedo, ki mu je dala tolažbe, vrnila moč in utrdila vero na boljšo bodočnost. V stari kroniki so napisana njegova dobra dela, a še več se jih je ohranilo v ustnem izročilu čudežno ozdravljenih bolnikov, ki so hvaležni širili njegovo slavo daleč po svetu.

Takrat je gospodaril na Gradišču vitez Šumar, strašno prevzeten in domišljav človek, vselej ves v železju. Z zabuhlimi lici in bakrenordečim nosom je molče trobental: »Pijanec sem, pijanec sem!« — Kadar se je odpravljal na lov, si je moral njegov oproda oprtati najmočnejšega vina v meh, da je z njim v lovišču zalival lovski blagor ali pa tudi smolo, kakor je naneslo. Popivalo se je v vsakem primeru. Poleg tlačanov je vitez Šumar naj-bolj mrzil patra Akvina, ker je sumil, da jih skrivaj hujska nasproti njemu in ga toži pri mogočnem oglejskem patriarhu. Tudi mu je hudo zameril, da ni maral piti njegovih močnih vin, kadar je prišel maševat v grajsko kapelico, in da je nekoč ob taki priliki celo predrzno odklonil imenitno kosilo. Prisegel si je, da se bo kruto maščeval nad tako neprijaznim menihom.

Ko je nekoč hitel za jelenom, kateremu je bil zapodil smrtonosno puščico v pleče, se je nenadno znašel pred menihovo votlino. Dospel je v trenutku, ko je dobri starček plemeniti živali izdrl strašno ostrino. Jelenček, ki se je bil na pol mrtev zgrudil prav pred puščavnikovim samotnim domom, je poskočil z novimi čudežnimi močmi in preden je neusmiljeni lovec utegnil sprožiti lok, je že pod bregom utonil v goščavi.
»Ha-ha«, se je sirovo zagrohotal gospod z Gradišča, »ranocelnik divjih zveri, zdaj si pa zaslužil požirek mojega žlahtnega vinca.« ,.
In že je pomignil spremljevalcu, ki se je ves zasopel bližal s svojim mokrim
bremenom.
»Pater Akvin, pokusi biser mojih vin.«
»Hvala, gospod vitez,« je odvrnil menih, »osivela mi je glava, a moje ustnice niso še posrkale niti kapljice vinske trte strupenega soka.«
»Ta je pa dobra! Prežlahtne vinske trte sok — strupen? Kje so dokazi za to bogokletno trditev?« je zagrmel vitez.
Puščavnik je neustrašen vzravnal svojo dolgo postavo. Plamen svete jeze mu je zagorel v sivih očeh. Z mladeniško živahnostjo je dvignil desnico.
»Dokazov želite...? Vaše lastno življenje je najboljši dokaz! Dokler niste uživali tega strupa, ste bili dober, pošten in plemenit mož. Takrat ni bilo kletev in solz po naših ubornih kmetiških domovih zaradi vas. Ljubili ste pravico in v vašem srcu je gorela večna lučka usmiljenja in dobrote. A nesrečna tekočina, ki jo imate v tej grdi posodi, je pogasila plemeniti plamen v srcu in vzbudila v njem grešne strasti in temne sile, ki vara bodo zmlele shujšano telo, pogubile izprijeno dušo.«
Ves zelen je zaškrtal vitez Šumar z zobmi. Močni lok v povešeni desnici se je prelomil od silnega pritiska.
»Še danes bom poslal svoje beriče,« je zahropel, »da ti iztrgajo strupenski jezik in potegnejo kožo s suhega telesa. Zaman bodo iskali kmetje tvoj grob. Ne bodo ga našli in naj ga s plamenicami iščejo do sodnega dne! ... «

Solnce se je že pomaknilo na rob Menine, ko so trije bradati, do zob oboro-ženi možje pridirjali na nizkih konjičkih z Gradišča in jo udarili ob Dreti navzgor proti zelenemu hribovju. Kdor je zagledal mračne, divje jezdece, se je potuhnil v obcestno grmovje in se prestrašen prekrižal.

__________ ____________ ____________ ____________ ____________

Na orumenelem pergamentu je v tujem jeziku zapisalo gosje pero neznanega kronista: »Tisto grozno noč, ko je pod Špehovimi pečinami umrl mučeniške smrti blagi pater Akvin, se je zamajala zemlja. Velikanske skale so se odkrušile v gorovju in so kakor silne besneče pošasti prilomastile v dolino, lomeč stoletne smreke pod seboj kakor suhe leskovke. Od Menine planine se je odtrgal stožčasti hrib na pobočju in je s strašnim bobnenjem zagrmel v sotesko proti Gradišču. Ogromne plasti kamenja in prsti so pokopale grad, graščaka in njegovo družino. Na čudežen način se je od služinčadi rešil edini pastirček, ki ga je bil zračni pritisk treščil v oddaljeno grmovje. Siromaček je pa ostal pohabljen za vse življenje. Vso dolgo noč je grmelo in treskalo v gorovju kakor da je napočil sodni dan.
Čudovite glasove, podobne bučanju orjaških orgel, so slišali dolinci. Ko se je pa zdanilo, so od groze popadali na tla. V Špehovih pečeh so zagledali resno, globoko razorano obličje umorjenega meniha. Kakor so ga čudežne sile dvignile v višavo, leži Mrtvi menih še dandanes, tih in mrk, na daljnem obzorju. Obrisi njegovega dolgo raztegnjenega lika so tako mojstrsko začrtani v jasno modrino, da popotnika spreleti mraz, kadar samcat v mesečni noči koraka po beli cesti in se mu pogled dvigne preko spečih šum proti sivim pečinam ...

Zgodilo se je, da je šel možiček, ponosen meščan, v Mozirje na sejem. S strahom in trepetom je gledala žena na uro in čakala, kdaj bodo udarili težki koraki pred hišo. Iti na sejem, je pomenilo za ubožico: dobiti jih po plečah. Možiček je namreč na takih izletih rad srkal božjo vinsko kapljico. Kadar je bilo sikanja preveč, je postal siten. Sitnega možička so pa potem radi dražili ljudje po gostilnah. Ker pa možička ni bilo dosti v hlačah in tudi njegovo delo ni bilo takšno, da bi dalo bogve kako močnih mišic, se ni upal rogoviliti s pestjo v gostilni, marveč je dal duška svoji jezici potem doma. Za vse gostilniške žalitve in ponižanja je morala trpeti uboga slabotna ženica. Žalostna je bila gospa Serafina. Debele solze so ji polzele po bledih licih. Bog ve, kako se bo končala nocojšnja noč? Mozirčani so na glasu še kot posebno hudi sršeni. Gotovo bodo opikali možička s takimi besedami, da bo prikrevsal ves divji k domačemu ognjišču. Tedajci je pa zaropotalo pred nizko hišo. In že so na stežaj odletele duri. Bled in upehan stoji možiček na pragu. Kakor star polomljen kovaški meh lovi sapo. Vsa razburjena plane ženica iz zapečka:
»Za božjo voljo, Pepček, kaj se je zgodilo?«
»Me-me-nih«, je zajecljal možiček, »m-mrtvi me-me-nih.«
O čudo nezaslišno! Strahotni nekdanji lev in tiran se je čudežno izpremenil v krotko velikonočno jagnje. Kakor nebogljeno dete je zlezel v posteljo in še pod odejo je mrmral: »Me-me-nih, m-m-mrtvi me-me-nih«.
In še naslednji dan je bil videti zbegan.
»Veš, s tem našim menihom pa ni kar tako,« je dejal ženi. Več pa radovednica ni mogla spraviti iz možička ...

Čudovito lep in poln skrivnosti je ta kraj kraljestvo Mrtvega meniha. Romantični čar davne preteklosti se zgrinja nad njim kakor nežen prosojen tenčičnik, plava kakor bistrooki »jastron« v sinjem jutru nad belimi, izpranimi pečinami, kjer se skrivajo gamsi in nižje doli gozdni jereb prepeva svojo jutranjo molitev.

Josip Korban
Jutro, 2. oktober 1933

 02.10.1933

dLib.si

Špehove peči - Mrtvi menih - Veliki Rogatec ... Pogled iznad cerkve sv. Lenarta.

Foto: Boris Štupar

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45947

Novosti