Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pred desetimi leti

  10.10.1903

dLib.si

sobota, 10. oktober 1903, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1049

Slovenec (1903) - Alpinus: ... In to idejo so krstili na ime »Slovensko planinsko društvo« 

Pred dobrimi desetimi leti je bilo. Žarko solnce malega srpana je plulo že visoko na nebesnem svodu. Nobene meglice ni bilo videti na rebrih košatega Stola. Lahni vetrič pa sveža rosa na ruševju in sočnati travi je še kljubovala prodirni toploti zlatega solnca. Ali dolgo i to ne bode trajalo. Vzravnajoča toplota bo pregnala z listov roso in pognala vetrič na vrh gore; potem pa bo pekoča vročina objela rebra in grape osojnega južnega pobočja Stola. — Žuri, oj žuri se žilavonogi turist na vrh, — da ne motiš Velikega Pana v mirnem spanju vročega poldneva.

In turist je hitel proti vrhu. Šop svežih, baržunastogladkih pečnic mu krasi ozkokrajni klobuk, na hrbtu ima oprtano vrečo a popotnino, v desnici dolgo, okovano leskovo gorsko palico, znane hlače dogolenice in čez meče zelene nogavice, katere se izgubljajo v trdne, z jeklom okovane čizme.
Jednakomernim korakom hitel je po grapi med Malim in Velikim Stolom. Sneg, ki ima sicer tu varno zavetje pred solnčnim svojim preganjavcem je letos nenavadno močno izginil in le še na nekaterih krajih bo v trdih plasteh upira toploti v brezuspešni borbi. Pride veliki srpan, preide i ta zadnji sled slavnega zimskega kraljestva. — Potem pa nastopi doba letnega kraljestva tudi v teh visokih legah. A ne dolgo! Oktobra meseca ko visi v vinorodni Dolenjski še sladki grozd na ovijajočem se zelenem trsu, naletavajo tu že čestokrat poslanci zime, beli snežni kosmiči. — Kako vse drugače vrejeno je tu, dva tisoč metrov visoko nad morjem, kakor nekaj ur nižje v dolinski nižavi! Drugače, po svoje lepše in svobodneje je tu. — Ta čistota zraka, ta nervoznemu meščanu nepoznana tišina, ti veličastni gorski skladi, oj kako to vpliva na dušo in telo! — Tudi naš turist je pod vplivom tega milenja pospešil svoj korak, in hiti proti znanemu vrhu Velikega Stola, da tam na doseženem smotru svojega pota okrepi in spočije utrujeno telo in da poleti duh na perotih domišljije tja v daljne, daljno krajo na nebesnem obzorju.

Že hiti po vijugasti stezi proti vršičku in glej, ni sam. Z vrhu mu doni ljubko ukanje, znani planinski pozdrav. In z njegovih prs privre kakor svež gorski studenec, jednak odzdrav ljubemu tovarišu. In na gorah nam je vsak drag tovariš. Ljubezen do veličanstvenega božjega gorskega stvarstva, združuje vse v harmonično celoto. Tu ni razliko ali ima kdo pisano svoje dostojanstvo na pergamentni koži, ali ima isto zarisano na živi koži žuljave roke. Vse razlike stanu ostalo so v dolini tam doli kjer zavist in egoizem in ošabnost bujno rastejo, tu gori v višavah pa moraš biti človek in le človek.
Že je na vrhu naš turist. Preje došla dva turista mu radostno prožita svojo desnico, saj so vendar vsi od jedne velike turistiške zadruge. In še več so! Pred desetimi leti je bil slovenski turist v slovenskih gorah še bela vrana. Vinosloveča in piščance goječa Šiška, kavinosladki Rožnik in romarska Šmarna gora, to so bili tedaj turistovski izleti Slovencev. Ti trije turisti, ki so prišli od Šmarne gore in njenega v žeji dobrega cvička, tja na Stol ob blejski planoti so bili — čudite se — vsi trije Slovenci.
Radostno začudenje na slučaju jih je kmalu še bolj zbližalo. Iz vreč so izvlekli steklenice s krepilno ognjeno vodo in drugačno ogrevajočo tekočino. Iz papirnih zavitkov so pa spravljali na dan mrtva veličanstva petelinov in telet ter darovali dolžni tribut boginji Lakoti na žrtveniku — želodcu.

Ko so dovršili ta važni akt, izbrskali so iz skrivnih notranjih žepov svojih sukenj aromatično nikotinovke ter si kar po vrsti zapalili slavne produkte tobačne obrti. Tone, Jože in Žane vsi trije so se imeli — kakor vulgarno pravimo — dobro.
Gledali so pod sabo doli kras Kranjske dežele — divni Bled s svojim jezerom v čigar gladini se gleda otok z mično cerkvico; okoli in okoli gladkoravno polje, slično pestremu prtu in gledali so dalje tja od Babjega Zoba s temnim lesom obrobljene Bohinjske hribe. Na desno od te gorske idile, pa dviguje kralj kranjskih gora ponosno svojo kršne glave, obožovani in opevani Triglav. Ob impozantnih njegovih plečih pa stražijo podložni gorski velikani mejo vsi po vrati: razriti Razor, gladki Jalovec itd. Na severno-zahodno stran pa se jim pridružuje novi venec gorskih družabnic in družabnikov, med njimi najbolj znana strma Kepa in zelena Golica.
Proti severu pa jim je uhajal pogled čet pestro Rožno dolino in Celovško planoto tja v dalj v Koroško-Tirolsko pogorje. Kakor valovje se dviga velikan čez velikana, nad vsemi pa kraljuje Ortler, Grossglockner in Dachstein v svojih ledenih in snežnih palačah.
Proti jugovzhodu se zeleni Sorško in Ljubljansko polje, katero obroblja Grintovec a tvojimi mnogimi in divjimi gorskimi pajdaši.

Kamorkoli se oko uzre,
povsod se ti nov svet odpre.

Solnce je že prekoračilo najvišjo pot, a naši turisti še vedno ne mislijo, da bo treba zopet nazaj doli v dolino v vsakdanjost, kjer jih čakajo ob belih cestah sicer dobre, gostoljubno gostilne, ali tudi mati skrb z vsemi tvojimi tovarišicami.
Slovenski svet kako si ti krasan! Tako nekako je zbiral vsak svoje misli; pa ta krasni svet, najkrasnejši svet v slovenskih gorah, kako malo si poznan baš med domačini. Ali smo res ustvarjeni le za robstvo, da mora priti ptujec in vladati nam vsepovsod?
Kakor so Rusi klicali Rjurika in druge belobrade može v deželo, tako dohajajo k njim nepoklicani možje in zavzemajo postojanko za postojanko in ti Slovan robuj ... Krasne gore, vse naše in vendar ne več naše. Ob robovih Rujavine in Begunskega vrha, tam je postavil žilavi in praktični German svojo trdnjavo. In na zeleni Golici je zopet koča, nemška koča. Vsepovsod sledovi planinskega dela, a neslovenskega. — Jeli treba, da Slovenes samo teše les in stavi koče nemškim gospodom gori visoko v gorah, kot znak nemškega gospodstva in Slovenskega robstva?!
Ne, tega treba ni! Slovenec ima krepko dlan, bister um — ali šibko voljo. Trdne volje nam treba, da na slovenskih tleh, v slovenskih gorah pokažemo, kaj zmore naš um in naša dlan.
Gostoljubnih, vsakemu dostopnih zavetišč nam treba, a slovenskih. Kjer stanuje slovenski rod, tam bodi tudi le slovensko delo. Gorje mu, kdor je brez doma. In Slovenec je v domačih gorah brez doma le gost naprednega soseda.
Tako ne ime ostati. Dajanje velja in le delo nas bo osvobodilo.

Dan se je še močno nagnil, v prijaznem Selu pri Žirovnici pod košatimi hladnimi kostanji pa so žvenketale čaše na čast novi ideji. Glad, ta dobri spremljevalec vračajočega se hribolazca, je že zdavnaj dobil svoj delež, in ob čaši lesketajočega se vinca postajali so naši turisti glasnejši in navdušenejši. In po pravici! Idejo, novo idejo so našli. Idejo, katero so pustili vsi drugi prezrto in pozabljeno samovati. A ti turisti so jo našli, povabili jo v svojo sredo in se ob njeni navzočnosti vsi navdušili.
In ta ideja je šla zvesto ž njimi tja doli v belo Ljubljano, kjer so zanjo z vsem srčnim ognjem skrbeli, da ni v novi zemlji opešala, ampak rasla in se razrasla ter postala ponos vse dežele in vse Slovenske.
In to idejo so krstili na ime »Slovensko planinsko društvo«.

Srečni turisti, ki so našli to idejo, pa so bili: Hauptman Jože, Škof Tone ter Korenčan Žane — vsi iz Ljubljano. Slava jim!

Alpinus.
Slovenec, 10. oktober 1903

eXTReMe Tracker