Železar (1963) - Ciril Praček: Nesreča, ki se je pripetila 18. septembra 1963 v Bavarski smeri triglavske stene, pri kateri sta izgubila življenje Ivan Bernard in Alojz Zupan, je hudo odjeknila med alpinisti in slovenski javnosti nasploh. ...
Ivan Bernard je bil naš sodelavec, zaposlen na lahki progi na Javorniku, miren, tih, skromen fant, ki so ga imeli radi vsi njegovi sodelavci. Najvišja pohvala, ki mu jo lahko izrečemo v alpinističnem jeziku, je dejstvo, da je bil dober tovariš. Beseda tovariš ima v alpinizmu samo en pomen in to resnični, dejanski pomen tovariš. Kadar sam lačen, žejen in preznojen, položiš iz nahrbtnika vse, kar je dobrega v njem in rečeš: »Tovariš, ali smem ponuditi«; kadar rečeš, utrujen, da ti noge klecajo: »Tovariš, ali ti lahko pomagam nesti«; kadar v mrzlem bivaku pod milim nebom slečeš pulover in ga ponudiš tovarišu, ki šklepeta z zobmi prav tako kakor ti,tedaj si postal tovariš. In tak tovariš, vzgojen v alpinistični šoli jeseniškega Alpinističnega odseka je bil naš sodelavec Ivan Bernard. Seveda bi delal največjo krivico Alojzu Zupanu, če bi dejal, da je bil slabši od Bernarda po moralnih kvalitetah.
Zakaj sta morala umreti mlada plezalca? Nesrečno naključje ni tako pogost vzrok smrti v gorah, kakor neznanje, neizkušenost in predvsem neprevidnost. Neznanja jima ne moremo očitati, tudi neizkušenost le v manjši meri, toda neprevidnost je slaba stran prav vseh mladih plezalcev.
Mrtvima alpinistoma ni mogoče očitati prav ničesar od vseh možnosti, ki so povzročile padec, kajti nihče ju ni videl pri padcu. Predvidevamo lahko predvsem nepazljivost, ki je glavni vzrok vseh nesreč v gorah. Prešerni mladostni zagnanosti ni nikoli dovolj zabičevanja o previdnosti. Tekmovanje in dirkanje po plezalni smeri je lahko usodno tudi najbolj rutiniranim plezalcem. Preveliko samozaupanje in prezgodnje naskakovanje težkih smeri je prav tako neprevidnost. Zanimivo je, da se pobije največ mladih plezalcev in da starejši nastradajo le v res nesrečnih primerih.
ZAHVALA
Ob tragični in prerani smrti našega sina in brata IVANA BERNARDA valjavca na lahki progi se iskreno zahvaljujemo članom GRS, ki so z nadčloveškimi napori rešili truplo ponesrečenega Ivana iz triglavske stene.
Hvala vsem, ki so z nami žalovali,nas tolažili in nam pomagali v teh težkih dneh. Zahvaljujemo se alpinističnemu odseku PD Jesenice, njegovim planinskim tovarišem, kolektivu Javornika 1, sodelavcem, sosedom, fantom in dekletom, prijateljem in vsem, ki so darovali vence in šopke ter ga tako polnoštevilno spremili na zadnji poti.
Prisrčna hvala govornikom za poslovilne besede ob odprtem grobu.
Žalujoči: mama Marija, sestri Julka in Cvetka z družinama, bratje Jože, Stanko in Marjan |
Pri nesrečah poseže v dogodke Gorska reševalna služba (GRS), v kateri so najboljši alpinisti. Na Jesenicah so reševalci skoraj vsi iz Železarne. Poudariti je treba, da je Železarna naklonjena tej ustanovi, ki nesebično posreduje v nesrečah. Živčni in fizični napor reševalcev v steni se ne da primerjati z nobenim težaškim delom. Med akcijo ne jedo reševalci ves dan ničesar, koncentracija je presilna, da bi lakoto sploh občutili. Zvečer se šele sprosti vse v popolno utrujenost.
Pri akciji »Črni graben«, kot se je imenovala zadnja akcija, se je herojsko izkazal član jeseniške GRS Uroš Župančič, ki se je prostovoljno spustil več kot 250 m globoko na vrveh do obeh mrtvih, ki sta se zataknila okoli 70 m iznad doline na polici v steni. Pri tem ne bi rad zapostavil tudi požrtvovalnosti vseh ostalih reševalcev, ki nosijo svoje glave takorekoč naprodaj v steno. Dolžino spusta preko 250 m je do sedaj dosegel edino neki Italijan pri reševanju v znani »smrtni steni« v Eigerju, ki se je spustil okoli 300 m globoko pri reševanju Cortija in prejel za to herojsko delo visoko odlikovanje italijanskih in švicarskih državnih oblasti.
Pri reševanju vlada med reševalci sicer vojaška disciplina, toda za posebno težke in nevarne podvige se izbira na prostovoljni bazi. Za spust po nepreplezani smeri naravnost iz Črnega grabna se je odločil Uroš Župančič, eden najstarejših jeseniških reševalcev. Sedem štiridesetmetrskih vrvi je bilo treba zvezati, da je prišel do dna in izvlekel s seboj mrtva tovariša. Za ta herojski podvig je bil deležen čestitk svojih poklicnih tovarišev, ki edini vidijo in tudi cenijo take silne geste. Za spust so bili pripravljeni še trije reševalci: Peter Ježek (OA Radovljica), Klavdij Mlekuž (OA Mojstrana) in Pavel Dimitrov (OA Jesenice), Torej tihih, požrtvovalnih herojev v GRS ne manjka.
Te vrstice naj bodo mladim v spomin in reševalcem v zahvalo, ker so izvedli akcijo brez vsake nadaljnje žrtve, čeprav v težki smeri in s pravim herojskim zaključkom.
C. P.
Železar, 5. oktober 1963
Ob jubilejni številki Planinskega vestnika
Izšla je 9. številka Planinskega vestnika, ki je posvečena 60-letnici PD Jesenice. 14 avtorjev, od katerih le eden ni iz gorenjskega kota, prijetno kramlja in obravnava domačo snov. Vsebina je pestra in različna: Franc Konobelj-Slovenko »Tura v partizanih 1941«, Janez Krušic »Nočno reševanje«, Mira Ivanjšek »Hvalnica naravi«, Tone Svetina »Drevo nad prepadom« in Vida Keber »Bilo me je strah«. Prispevku »Iz planinskega dnevnika« Zvoneta Hrastarja pa se pozna, da ga je pisal začetnik. Štirje avtorji opisujejo ture v tujih gorah: Milan Valant »Greben Peuterey«, Stanko Klinar »Grossglockner«, Tine Mihelič »Z fotoaparatom na Mont Blanc« in Ciril Praček »Prvi zimski vzpon po Walkerjevem stebru v Grandes Jorasses«. Njihovi prispevki so sicer dobri, spadajo pa bolj v redno izdajo Planinskega vestnika, ker nimajo nič skupnega s 60-letnico PD Jesenice. To pa še tem manj, ker sta v jubilejni številki objavljena le dva članka, ki se nanašata na jubilej, in sicer »Planinska obletnica v Dolini« dr. MIha Potočnika in »Pota v okolici Vršiča« Antona Blažeja.
Naslovna stran z lepo sliko Matevža Mikeljna nosi napis 60 let PD Jesenice. Zato upravičeno pričakujemo, da bomo zvedeli zanimivosti o delu, prizadevanjih in borbi že prvih in vseh naslednjih vsaj vidnejših jeseniških in okoliških planinskih delavcev. Veliko so doživeli in ustvarjali v tem času, žal pa o tem ni povedanega tako rekoč ničesar.
Morda bo kdo ugovarjal, da je bilo o Golici, kjer so se najprej udejstvovali Jeseničani in o Vršiču, kjer od leta 1945 res zagnano in neumorno delajo, že precej napisanega. Vse to so bili le odlomki. Jeseniški planinci so v 60 letih napravili v naših gorah zelo veliko in so lahko ponosni na svoja dela. Svoj delež so doprinesli tudi alpinisti in gorski reševalci. Vse to bi morala vsebovati številka Planinskega vestnika in še posebno mladini prikazati kako idealno so njihovi predniki gradili koče, gorska pota in skrbeli za prijetno bivanje v gorah. Lepa prilika, žal zamujena, da bi vse to ne šlo v pozabo, je bila jubilejna številka.
Anton Blažej
Železar, 5. oktober 1963