Življenje in svet (1933): Cervin, ki je letos zahteval spet novo vrsto človeških žrtev, je prav tako znamenit po svoji edinstveni obliki, kakor po svoji zgodovini.
Kot veličastna piramida se dviga na koncu doline St. Nicolas na švicarsko-italijanski meji v kantonu Valu.
Noben alpski vrh ni videti v tako raznolikih obrisih, če ga pogledaš z ene ali druge strani, kakor Cervin. Iz Zermatta se kaže čisto drugačen kakor iz Schoenbuchla ali Brouila in v Theodulu spet ne bi verjel, da imaš pred seboj starega znanca, čeprav si ga že stokrat videl iz drugih smeri. Znamenit je Cervin po svoji zgodovini, ker se še za noben alpski vrh ni bila tako ljuta borba kakor zanj in ker še nobeden ni bil zavzet s tolikšnimi žrtvami ...
Sedem let bo tega, ko smo se nekega žalostnega deževnega jutra vsi umazani in raztrgani vrnili v Zermatt. Vse na nas je kazalo, da smo preživeli ure težke borbe z divjo prirodo. Na vsej poti do hotela Monte Rose so nam sledile z očmi množice radovednega ljudstva, ker so nas vsi že prišteli med mrtve, pa smo nenadoma kakor duhovi spet vstali med njimi. Šele takrat sem se dobro zavedel, da smo prav za prav res ušli peklu ... Ko smo preplezali že tri četrtine grebena Z’mutt, nas je prehitela nevihta, pa smo morali naprej, najprvo na 4512 m visoki vrh, če smo hoteli najti zavetja v Solveyevi koči, ki leži v višini 4000 m na drugi strani grebena. Bili smo trije plezalci in dasi se je eden udeležil že ekspedicije na Mount Everest 1921, je vendar priznal, da tamkaj nikoli ni preživel tako strašnih ur, kakor tistikrat v viharju na Cervinu. Vso svojo zlobo in zavratnost je gora takrat razgalila pred nami. Prejšnji večer nam je znameniti vodnik Herman Perren, ki je nekaj mesecev kasneje poginil na Breithomu, prerokoval najlepše vreme, ko smo se poslavljali od njega. V dolini res ni bilo napačno, če se nismo marali brigati za nekaj oblakov in nekaj kapelj dežja, ki smo jih bili deležni. Mimo tega pa ni niti najmanj kazalo, da se pripravlja vremenski preobrat. Ko smo se pa vzpeli že precej visoko, nam je Cervin pripravil pravi sodni dan. Gora se je stresala pod udari strel in trepetala v divjem vrtincu viharja.
Ko smo se z blaženim občutkom, kakor da nam je bilo v drugo podarjeno življenje, srečno vrnili v dolino in se odpočivali v hotelu, je prisedel k nam Perren, pa je začel obujati spomine iz svojega burnega vodniškega življenja. Več ko stokrat je bil na Cervinu. Pripovedoval nam je tudi o Whymperju, ki ga je osebno prav dobro poznal ter o Petru Tauwalderju, obeh navdušenih hribo-lazcih, ki sta še bila živa od trojice, ki je edina ušla tragediji na severnem gre-benu pri prvem vzponu na Mont Cervin.
Še nikoli poprej niti kasneje se ni zaradi kakšne gore prelilo toliko črnila kakor tistikrat. Zgodovina prvega zavzetja Cervina se bere kakor zgodovina slavne bitke. Ves svet je pridrževal sapo ob vesteh, ki so takrat prihajale iz Švice.
Komaj se je svet začel zanimati za alpinistiko, je ženevski naravoslovec de Saussure obrnil prav posebno pozornost hribolazcev na Cervin, ki se ga pa sprva niti najpogumnejši niso upali naskočiti. Pred letom 1858 ali 1859 ni nihče poskušal splezati nanj, toliko je točno dognano. To leto pa so se namerili nanj trije domačini iz Valtournamchea na italijanski strani. Med njimi sta bila tudi poznejši slavni vodnik Viktor Carrel in neki kaplan Gorett, ki sta vodila odpravo. Plezati so začeli po grebenu iz Breuila ali kakor se pravi: po italijan-ski strani. Povzpeli so se samo 3850 m visoko, dočim ima Cervin nad 4500 m nadmorske višine. O tem naskoku se je še dolgo govorilo po vseh okoliških dolinah in ljudstvo je pogumne može soglasno označilo za prismojene, kar pa pri le-teh ni moglo skaliti prepričanja, da bo zavzetje Becce (tako se je takrat imenoval Cervin) prineslo blagostanje vsemu prebivalstvu doline, češ, ker bo moral vsak, ki bo hotel veljati za prvorazrednega plezalca, zapičiti svoj cepin tudi na njegovem vrhu. Ti ljudje so dati znamenje k naskoku, ki se je kmalu res pričel od vseh strani in je potlej trajal dolga leta.
Že 1860. so se napotili na vrh trije Angleži, ki so pa prišli samo 3474 m viso-ko. Še to leto pa sta iznova poskusila naskok Angleža Vaughan Hawkins in fizik Tyndall. Za vodnika sta najela Švicarja Bennena, za nosača jima je bil pa že poprej omenjeni Carrel. Odrinili so iz Breuila, a prišli so samo 3967 m visoko. Naslednje leto so iznova tvegali naskok omenjeni trije Angleži, ali to pot iz Zermatta. Prišli so le pičlih 100 m višje kakor prvič, dočim sta se skoraj istočasno povzpela vodnik Carrel in še neki drug domačin že 4032 m visoko. Kmalu za tem je stopil v zgodovino »obleganja« Cervina kasnejši zmagovalec Anglež Whymper. Ta mož je pokazal v borbi za nepristopni vršac edinstveno močan primer nezlomljive energije. Tu ni prostora za podrobnejše opisovanje, kako trdovratno in dosledno se je Whymper boril po eni strani z nepopustljivo prirodo, po drugi strani pa z nevoščljivimi tekmeci, zlasti s Carrelom in s strahopetnimi pomagači, na katerih pomoč je bil navezan in ki so ga navadno v najodločilnejših trenutkih puščali na cedilu. Vse to preskočimo in omenimo samo tiste znamenite dneve leta 1865, ko je Cervinov vrh končno »padel«.
Tyndall je to leto obupal, da bi mu uspelo priti na vrh. Vztrajala sta samo še Whymper in Carrel. Na dan, ko bi morala skupaj poskusiti odločilni naskok (bilo je 11. julija) je pa Carrel v skrbi za lastno slavo Whymperja izdal. Pustil je Angleža brez vodnika in nosačev, sam pa se je z nekaterimi svojimi ljudmi po drugi strani napotil proti vrhu. Whymper, ki je že osemkrat poprej zaman poskusil naskok, se pa, dasi popolnoma osamljen, tudi to pot ni vdal. V svesti si, da Carrel polagoma sicer pa vendar vztrajno napreduje proti vrhu, je poskusil še zadnjo možnost: povzpeti se na vrh Cervina po vzhodnem pobočju iz Zermatta. Že poprej se je seznanil z nekim mladim Angležem, ki bi se tudi rad povzpel na »Goro« in zdaj mu je ta dečko ravno prav prišel, da se je lahko poslužil njegovega spremstva. 12. julija so se iz Breuila napotili v Zermatt, kjer so se jim pridružili še nekateri drugi plezalci in 14. je že zaplapolala na vrhu Cervina modra bluza enega izmed vodnikov Michela Croza iz Chamonixa, ki so jo potegnili na drog namesto zastave. Whymper je norel od veselja in zadoščenja, ko je z vrha lahko pozdravljal Carrelovo ekspedicijo, ki se je 200 m pod vrhom bližala od italijanske strani.
Carrel, obupan nad porazom in nad izgubo vsaj deljene slave, ni plezal naprej na vrh, marveč se je takoj vrnil v dolino, v Breuil, kjer so med tem že uprizorili veliko slavje, misleč, da so na vrhu Carrelovi ljudje, ko so skozi daljnoglede opazili modro Whymperjevo zastavo. Poparjenost med domačini je bila seveda velika, ko se je Carrel vrnil in pojasnil neprijetno zamenjavo. Takoj pa se je Carrel iznova odpravil na vrh in to pot mu je uspelo, da je poleg Whymperjeve zasadil tudi svojo zastavo na vrhu Cervina.
Gora je bila premagana, toda časopisi so po vsem svetu še dolgo potem v črnih robovih poročali o tej ekspediciji. Od vseh udeležencev so se namreč vrnili v Zermatt samo trije: Whymper pa oba vodnika Taugwalderja, oče in sin. Na povratku z vrha je postalo mlademu Hadowu slabo, zdrsnil je po snežišču in potegnil s seboj vodnika Croza, Hudsona in lorda Douglasa, čigar trupla niso nikoli našli. Ta drama je več mesecev razburjala časopisno kroniko in zlasti londonski listi so začeli proti Whymperju srdito borbo, češ, da je on sam zakrivil vso nesrečo.
Kasneje je moral Cervin potrpežljivo prenašati na svojem hrbtu še marsikatero ekspedicijo.
Zdaj so pota nanj dobro nadelana, zlasti v smeri iz Zermatta, tako da vzpenjanje na Cervin po običajnih potih ni več tisto kar je bilo nekoč. Vodi pa na vrh tudi še zmerom dosti potov, katerim se sme zaupati samo dober plezalec, trdne glave, dobrih pljuč in jeklenih mišic
Življenje in svet, 15. oktober 1933