Življenje in svet (1933): Kakor poročajo listi, se Rutledge ni dal uplašiti po neuspehu svoje zadnje odprave na Mount Everest, ampak namerava 1935 iznova poskusiti naskok.
Odprava, ki se je vrnila z najskrajnejših višinskih oporišč pa vzporedna letalska ekspedicija Houstonova sta prinesli s seboj toliko dragocenih fotografičnih snetkov ter meteoroloških in drugih podatkov, da na njih podlagi ni bilo mogoče samo ugotoviti, zakaj po poti, ki jo je ubral Rutledge ni bilo mogoče priti na vrh, ampak se bo po njih lahko določila tudi najugodnejša smer za bodoče odprave. Skrajni del pod vrhom Everesta je delal članom odprave velikanske težave pri plezanju, ki pa vendar ne bi bile nepremagljive za dobro opremljene in utrjene ljudi, če bi bilo le vreme količkaj ugodno. Prav letos pa so bile vremenske prilike skrajno slabe in baš v tistem odseku,v katerem je napredovala odprava. Pokazalo se je, da bi z druge strani vreme plezanje niti zdaleka toliko ne oviralo. Naskok vrha z zadnjega taborišča zahteva le kratko dobo lepega jasnega vremena in zaradi tega upa Rutledge, da mu bo prihodnjič sreča bolj naklonjena kakor to pot. Na zadnji odpravi so — kakor rečeno — zbrali obilico dragocenega znanstvenega gradiva. Zlasti fotografski snetki vrha so zdaj že tako številni in tako jasni, da se za bodoče lahko v naprej določi najpripravnejša pot. Te ugodnosti, ki bo odločilna pri prihodnji ekspediciji na vrh, prejšnje odprave niso bile deležne. Tudi vremenske prilike so odprave v letih 1922, 1924 in 1933 dovolj temeljito preštudirale, da bo lahko prihodnja odprava že v naprej uravnala kretanje po najugodnejših vremenskih izgledih. Leta 1922 je bilo vreme za silo dobro meseca maja, tako da je tiste dni odprava prav lepo napredovala, dočim so jo v prvi polovici junija zadržali močni snežni meteži. Monsum je začel tisto leto pihati 3. junija.
Tudi 1924 je nastopilo obdobje lepega vremena v začetku junija, a v drugi polovici junija je odpravi spet nagajal monsum, tako da je lahko poizkusila samo dva naskoka. Letos je bilo vreme ves čas skrajno neugodno, maja prav nič boljše kakor junija, tako da se pomožni odpravi za vzdrževanje taborov nista mogli okoristiti niti s pičlimi lepimi dnevi, zanašajoč se, da se bo začelo lepo vreme v istem času kakor oni dve leti. Odprava je letos poizkusila samo dva naskoka na vrh, toda oba sta se ponesrečila zaradi skrajno neugodnega snega pa zaradi vetra in megle, ki je ovirala vsak razgled. Letos je pričel divjati monsum že 2. junija.
Kapetanu Kennethu Masonu se je neki dan, ko je bilo vreme za nekaj ur izjemoma zelo jasno, posrečilo fotografirati vrhova Chongra Peak in Nanga Parbat. Ta fotografija je izredno jasna in prikazuje južnovzhodno steno Everesta, kakor se vidi, kadar ne piha monsum. Ta del pobočja je pokrit z izredno debelo plastjo snega. Severnovzhodna stena onkraj grebena pa je ves čas, dokler ne pritisne veter popolnoma brez snega. Sicer se je ta razlika med obema deloma pobočja pokazala že na fotografijah Houstonove letalske ekspedicije, toda takrat so bili narejeni snetki skozi plast megle, tako da se vse podrobnosti niso videle dovolj jasno. Bili so posnetki napravljeni od zgoraj, tako da se po obeh skupinah slik lahko zelo točno zasleduje relief znamenite severnovzhodne stene Everesta.
Iz vseh fotografij se popolnoma jasno vidi, da je prav ta stena edina mogoča pot na vrh. Razpravlja se zdaj samo še o tem, ali bi bolj kazalo taboriti na severnovzhodnem pobočju, ki je zasneženo, ali pa poskusiti naskok z druge strani, ki je gola. Zasnežena stran je tik pod vrhom zelo strma in bi bilo plezanje zelo težko, nasprotno pa je na drugi strani pričakovati močnega vetra, ki bi prav tako ali pa še bolj oviral naskok. Zaenkrat se člani bodoče odprave še niso mogli zediniti za eno ali drugo smer. Verjetno pa je, da se bo uveljavila prva varianta, ker je napredovanje po snegu vendarle lažje, kakor pa plezanje po golem, strmem terenu, ki je tako zelo izpostavljeno vetru.
Če bo tibetska vlada dovolila ekspedicijo 1935, potem bo treba rešiti še nekaj načelnih vprašanj: v prvi vrsti ali naj se tudi v bodoče spuščajo na vrh samo dvojice ljudi? Nedvomno bi bilo ugodnejše, če bi plezali vsaj trije ljudje skupaj, kar pa doslej ni bilo mogoče, ker se ni dalo zanesljivo oskrbovati več kakor dva človeka naenkrat. Nemara bi se te težave najlaglje premagale, ako bi se hkrati odpravili na vrh po dve dvojici. Člani letošnje odprave že zdaj študirajo, ali ne bi bilo mogoče v višini šestega oporišča urediti taborišča za štiri ljudi.
Znano je, da je na zadnji ekspediciji uspelo Smytheu, ko je njegov tovariš omagal, povzpeti se samemu do višine 8540m in se vzlic hudemu snežnemu viharju vrniti v tabor. Toda to je bil izjemen primer, v katerem je bilo vse odvisno od sreče in ki ga nikakor ne bi kazalo še kdaj ponoviti. Drugi član odprave Odell je tudi počasi sam priplezal skoraj tik pod vrh, toda ko se je pripravil na poslednji naskok, ga je prehitel čas in slabo vreme ga je prisililo, da se je moral vrniti. Odell ni prišel več ko 8250 m visoko. Od njegove spretnosti in odpornosti si bodoča odprava zelo mnogo obeta.
Kar se tiče organizacije poslednjega naskoka na vrh je zanimivo mnenje Malloryja, ki je — kakor znano — poginil na Everestu.
Mallory je napisal: »Je še neke druge vrste težava, na kateri se lahko izjalovi uspeh. Sicer je res popolnoma mogoče, da si ena sama dvojica plezalcev izsili pot na vrh, toda ne sme se pozabiti, da morajo ustaljena načela plezanja veljati tudi na Everestu. Treba je namreč skrbeti za varnost plezalcev, ker s samim plezanjem še ni ničesar doseženo, ampak se je treba tudi vrniti. Glavno jamstvo za varnost je reševalna odprava. Kaj se utegne pripetiti, če denimo plezalec oboli v višini? V tem primeru morajo pač tovariši paziti nanj in ga spraviti nazaj v prvo taborišče. In odprava je dolžna v tem pogledu skrbeti za nosače prav tako kakor za znanstvene člane.«
Najpomembnejši uspeh letošnje ekspedicije na Mount Everest je ureditev oporišča v višini 8357 m višje kakor za časa ekspedicije 1924. Namesto, da bi bodoča odprava stremela za tem, da pomakne oporišče še višje pod vrh, si bo rajši prizadevala urediti ga tako, da bo zadostovala za štiri ljudi mesto za dva kakor doslej. Če se to posreči, bo imela bodoča odprava neprimerno lažji posel kakor so ga imele dosedanje in zelo verjetno je, da bo Everest slednjič vendarle padel.
Življenje in svet, 8. oktober 1933